Našla sem punčko - sebe!
Naj obrazložim; tisti, ki ste bolj spremljali mojo zgodbo, veste, da sem vrteča v mislih in dejanjih hitreje kot Ikarus v Gardalandu. Dobro, slabo, vesela, žalostna, umreti, živeti, umreti, umreti!
Včeraj sem bila spet v downu in še globlje. Spet sem se zapeljala do tirov in razmišljala, razmišljala, razmišljala. Odvrtela sem si potek svojega bednega in nivčrednega življenja, kjer ima še smet in gnijoči organi večjo vrednost od mene same. Pred SF sem bila Tina (danes upam povedati kdo sem, včeraj še ne), po njej pa vse drugo samo Tina ne. Najboljši skupek vseh besed je bil FREAK. Kaj sem postala?! In zakaj?? Kako? Kot robotek za stran iz filma A.I. - brez čustev, razen negativnih do sebe jasno, in čakajoča, da grem pred množico ljudi, kjer se bodo smejoči spremljali moj propad v stroju za železo!!
Navkljub sredini prvi PSHT in enotedenskem sodelovanju na forumu po 5-6 in celo 10 ur, sem čutila, da me zapušča življenjska energija, čutila sem kako polzi dol iz mene, tisti cmok v grlu, prsih in težko dihanje, pa se je samo še stopnjevalo. Misli pa so mi bile itak kot mravljišče, ki ga pošpricaš z Biokillom!
Imela sem že načrt, kako končati lajf, da ne bo izpadlo S, zaradi kredita, ki ga imam. In šla domov, k mojemu edinemu kolegu, ki me posluša - forumu. Pa nism hotla se javt na chat, ker nism hotla spet morit. Čeprov ste mi že 100x rekli, da lahko morim, pa vseeno nisem hotela...naj bo kdo vesel, in naj jim ne kvarim tega. Že dost mamo ostalih ur v enem samem dnevu, ko se počutimo kot 1000x pohojena glista.
Včeraj sem spoznala, da nisem sama v istem šmornu, ki sem ga poznala. Še nekdo je doživljal popolnoma iste stvari kot jaz!! In kaj me je tako prizadelo? Da nisem upala v trgovino, ker sem sfriznila - to pomeni, da nisem mogla več niti koraka naprej narediti, samo toliko, da sem lahko šla ven. Ko sem bila v čakalnici zdr. doma, sem itak se hitro fliknila na klop ali pa sem se postavila pred vrata ordinacije kot pristitutka na kandelaber, ki čaka stranke. Ko sem prišla ven, sem videla ves tisti folk, in komaj, ampak res komaj prišla ven. Vsa tresoča, trda in slabotna. V službi sem nekega dne šla po štengah gor do pisarne v takem strahu, da se mi je kar vrtelo, srce je nabijalo, in bila prešvicana kot bi poganjala kolo 2uri max. hitrosti. Takrat mi je prvič rekla sodelavka, zakaj sem zelena, jaz pa sem šla samo do svoje mize in prosila boga, da me ne da spet ven iz mojega zavetišča, t.j. pisarne. In ob vsem tem se počutila skrajno prizadeto - zakaj hudiča ne morem shodt med ljudmi?! To se sigurno nbenmu ne dogaja, da je tak freak kot jaz!!
Kdo pa ne zmore hoditi po hodniku, mimo pisarn in če slučajno koga srečam, sem itak mrzla. Finito! V službi še nisem prišla do te situacije, da bi se preveč videlo, ker bi me itak odpustili - vedno grem do tistega printerja, ki mi je najbližje, isto do wc-ja, če pa moram mimo folka, kjer so samo ena vrata, pa ne grem direkt ven ampak po drugi poti skoz ista vrata s to razliko, da je vmes zid in uspem na hitro zamotat misli. Lift....sure, raj ne grem v tisto kupolo smrti kjer je folk in grem raje peš po štengah, čeprav sem včasih čist hin in grem počasi, da mislijo, da sem počasna

Vendar takrat zbiram pogum in sproščenost vsaj na minimalcu, samo da ni nula. Ker lahko obstanem od strahu in izgubim kontrolo - beri, sfriznem.
Kaki bar ali avtobusi....same mučilne naprave za mojo dušo. Odkrat mam izpit, me avtobus ne vidi več, in tudi danes ne bi, ker sem že toliko v pizdi, da bi me lahko tam kar polimali z reklamnim plakatom; kajti včasih sem še šla na bus, imela pa sem tudi obdobja, ko sem šla celo do zadnjega dela avtobusa - brez prisile, samo kdaj prižgati pri meni te zelene signale?!
Ko sem videla, da nisem edina, da ima še nekdo strah it nekam in ga strah šprica s CO2, ko sem to spoznala, sem spoznala, da sem ČLOVEK!!! Mogoče ne boste razumeli, vendar tisti, ki to doživlja, ve, kaj hočem povedati. Ja, človek po telesu, v duši pa se nisem počutila, ampak sem se počutila kot NAPAKA. Vse drugo, žaba, krava, krastača, smet, gnitje, drek, uporabljen olagumi, žnoder, špuk, scalnica, kreten, budala, idiot, balast, prasica, svinja bradavičarka, imbacil, virus, bakterija,..., vse, samo človek ne. In če nisi človek, nimaš pravice živeti, itak že same napake delaš, ni si za nič, nisi vreden obravnave, objema, pogovora, razuma, sočutja, ljubezni, miru, dotika, zadovoljstva, še pokopa ne v zemljo!!!
In če poleg tega strahu, izgube še zadnjega atoma samozavesti in volje do življenja pridobiš še motnjo, ko ne preneseš hrupa, poka, dotika, ker se zdrzneš, skočiš, se treseš, potem res ne vem, zakaj že nisem postala smetarski tovornjak?! Verjetno še za to nisem bla dobra.
In potem včeraj, ko sem spregledala kot Stewie Wonder in Ray Charles skupaj, sem našla tisto deklico. Nekdo mi je rekel tle na forumu, da jo naj najdem, pa sem si mislila, zakaj le, kaj mi pa bo, saj je brezveze, itak bi pa raje imela ob sebi lutko Chucky!!
Zdaj razumem!
Našla sem to punčko v sekretu na štrbunk. Še vedno plava v dreku in čaka na rešitev. Čeprav sem se vrtela tudi okoli tega vprašanja krivde - sem kriva, da sem pristala sem? Sem, ker sem dopustila, da se me je situacija maltretiranja v OŠ dotaknila. Ja porka madona, sj sem že skoz neki kriva, kaj pa če bi bili drugi tudi malo? Saj konec koncu, če se to ne bi pripetilo, bi bila jaz jaz!! Ampak sedaj razmišljam, da je bilo preveč gusarjev in nisem mogla braniti zaklad - sebe - in sem pač klonila! Pakaj, pobrati se moram! In ker so gusarji vrgli to deklico v sekret, je vsaj preživela:)
Danes deklici ponujam roko, čeprav naju čaka še veliko dela - potegniti je iz dreka, ampak luknjo je prerastla. Žage nimam. Imam pa roko, ki jo ponujam, odpuščanje in voljo, da jo rešim. Danes, od 2 ure zjutraj dalje. In nekak se bova rešile, ker sva skupaj, ker sva združili sedanjost s preteklostjo, da rešujeva tisto, kar sem izgubila. 3 temelji mojega življenja so že padli, 4 pa še komaj drži - ampak bo! Pahnilo me je torej osamljenost v OŠ in vso to sovraštvo ter nobenega razumevanja s strani odraslih, pahnilo me je materin alkoholizem in vse kar doprinese to sranje, pahnilo me je izjemno razočaranje, da ne delam na sociali, za katero živim, in napol pahnilo potem vsa ta teža, ki jo je moral držati samo še en steber!
IN sem slaba zato? Nič več, kajti tokrat sem zagovornica same sebe! In punčke! Verjetno bom še doživljala krize, padce in porivanja čez skale v morje, ampak, če čutim, da sem človek, čutim potem tudi to življenjsko energijo, voljo, moč in SEBE!!!
Kot sem rekla, vlak mi bo od danes naprej prevozno sredstvo iz kraja v kraj, in ne več iz Zemlje v nebesa. Tja bom še imela čas se zapeljati - enkrat. Naj tokrat pomagam sebi in drugim, naj bo moje poslanstvo že ravno in ne kot življenjska črta ob hibernaciji srca! Vaša Sofie