En lep pozdrav vsem...
Novinka, ja. V boju s panično motnjo, agorafobijo in socialno fobijo pa že veteranka (cca. 10 let, s pričetkom tega "nebodigatreba" pojava v zgodnjih 20-ih letih...). Vseh potankosti ne bom naštevala, tisti, ki poznate vse spremljevalne pojave teh parazitov (panike, agore, soc.fobije), itak veste, kaj se z nami dogaja
. Me pa zanima, kako premagujete trenutke, ko morate kje biti sami, bodisi počakati nekje nekoga, ostati doma sam, v mestu z nekom, pa ta mora nekam na kratko skočiti in reče "takoj pridem!"? Ko bi vsaj tega vraga premagala, bi se z ostalimi zadevami lažje spopadala, si mislim.
Živim v hiši staršev, z ločenim stanovanjem, partnerja nimam (več). In ker so starši že v penziji, sem jih navajena ves čas imeti doma. Saj veste, je fajn, v primeru, da mene kaj "prime", in - hopla - že je nekdo ob meni, ki me (po mojem) lahko spravi do zdravnika, če bo res prehudo. V bistvu pa me itak že bližina nekoga pomirja. Prebrala sem že vse teorije, skozi dala najprej kognitivno-vedenjsko terapijo pri eni terapevtki (ki pa - tudi po mnenju sedanje - ni bila ravno uspešna), zdaj že od januarja hodim k drugi... Heh, hecno, ko VSE VEŠ; veš, kaj narobe delaš, česa ne smeš misliti, a hudiča - ne rata.
V glavnem, na kozlanje mi gre, da se moram pri svojih letih mrzlično bati, da bom nekje sama, tudi, če gre to za samo 5 minut (npr. v kakšnem trgovskem centru - ki se jih, če se da, itak izogibam - včasih pač vseeno nanese, da tja zaidem s kom in potem namesto, da bi se zatopila v stvari, ki MENE zanimajo in kaj kupila, to raje pustim in že čekiram, kje je moj "varuh"...
In nato stečem do njega in se ga DRŽIM, da mi ja ne uide spet. Ma, na nivoju 2-letnega otroka, no (le da plenic nimam, ajde). Še tak otrok je včasih prav srečen, če zbeži kam...
Pa še en primer: s skupino, recimo, da službeno, gremo na nek izlet... (okej, ta pod pogojem, da popapcam lexaurin oz. kar dva pred tem, da sploh grem) Na tem izletu je na programu tudi obisk neke jame oz. rudnika -->
ja, groza. Ne bi mi bil problem, da bi pač povedala, da ne maram jam in da bom ta del preskočila in jih počakala zunaj. A kaj, hudiča, ko pa moram potem še nekoga zagnjaviti, da počaka z mano, ker SAMA pač ne morem biti! Rezultat takih dogodkov: raje sploh ne grem več nikamor, pa basta
. Torej, kako je vam ratalo, da ste postali spet "odrasli", samostojni; lahko še s sledovi panike oz. agore, a sposobni biti SAMI.
Lotila pa sem se pisanja tega, ker sem pred ca. pol ure ostala sama doma (oče in mama sta se odpeljala v malo bolj oddaljen kraj) in z dvema lexaurinoma "v riti" (pardon). In tega imam počasi DOVOLJ!
Pa najlepša hvala za kakršnakoli mnenja! In vse dobro vam želim, predvsem pa, da bi vaše duše končno mirno in brezskrbno zaživele ter zaužile ta naš lep svet v polni meri...z nasmeški na obrazih.
