Odpor do telesnih stikov

[Slavka]

Rečt hočem, da se pogosto storilca ne imenuje s pravim imenom oz. ne povemo, kdo je bil, v kakšnem odnosu je do žrtve...tud na anonimnem forumu ne... kot da s tem zaščitimo sebe, v resnici pa ščitimo storilce.

Ja dejansko je res tako... hm... Čeprav jaz do tega človeka, ki mi je to storil, občutim prezir in gnus, mi je pa na nek morbiden način nerodno zanj, da je bil zmožen česa takega. Obenem nočem, da bi me kdorkoli povezoval z njim. Nevem čudni občutki so to...večplastni.

Tukaj imam iste občutke kot ti, Lady s....pa sram me je, ker sem v sorodu s tem človekom, kot, da imam tudi jaz to v sebi....kaj pa vem...raje ga ne imenujem...

[Libby]

Če bi bil kak smeško, ki bi dvignil roke od vsega, bi ga prpopala gor.

Nič konstruktivnega nimam za povedat zdej v tej temi čeprav si želim; vseeno se silim, a ne gre ... in pride na dan moja frustracija... In jeza... Ki ne vem, kam naj jo usmerim! Pol pa tu po forumu razsajam... mi je žal, da sem sploh napisala prejšnje poste!

Želim vama, da vama uspe vse na vajini poti.

[Slavka]

Libby, tud tale smeško bi bil dober....

[Suzy]

Zakaj se molči o bitju, ki je zlorabljalo? Zakaj se vse ljudi okoli nas poimenuje - mama, oče, dedek, babi, sestra, brat, stric, teta, partner, otrok, prijatelj, znanec.... bitje pa ostaja "oseba", "človek"?? Čigava sramota je sploh to??
V mojem primeru se napr.ni molčalo,prišlo je na sodišče in bila oseba obsojena.....
Grenki spomini globoko potlačeni a se spominjam kriminalistov,ki so pome prišli v vrtec in....oh,...nebom raje o tem,..čeprav sem prebolela,hvalabogu da sem imela vso podporo pri starših in tudi kasneje v šoli..
Spomini ostanejo,....živi kot bi bilo včeraj,...bolečina je pa vedno manjša... ???Sory!!







PS     Ellen Bass in Laura Davis: Pogum za okrevanje

[Suzy]

Ma sem neki narobe stisnila pri citiranju,upam da bo vseen razvidno kaj sem napisala jast in kaj Libby!!

[Lady_S.]

Če bi bil kak smeško, ki bi dvignil roke od vsega, bi ga prpopala gor.

Nič konstruktivnega nimam za povedat zdej v tej temi čeprav si želim; vseeno se silim, a ne gre ... in pride na dan moja frustracija... In jeza... Ki ne vem, kam naj jo usmerim! Pol pa tu po forumu razsajam... mi je žal, da sem sploh napisala prejšnje poste!

Želim vama, da vama uspe vse na vajini poti.

Saj je ok libby, včasih je treba dat ven iz sebe občutke in vprašanja, ki se nam ob tem stalno sprehajajo v mislih, vendar siliti se ni potrebno, v kolikor ti to škoduje...
Verjamem, da občutiš jezo, jaz sem jo tudi in to kakšno uff... tekom let so bila obdobja otopelosti in potem spet jeza, ko sem prišla v stik s kakšnim fantom in zamrznila, spomini so privreli na dan in preplavili moje telo. In sem se zavedala, da nisem dobro, ne glede na čas, ki je minil. Začaran krog.
in si počasi priznavam, da čisto sama ne bom mogla preko tega in, da je ok, če pri tem prosim za pomoč.

Tudi tebi želim vse dobro, da zbereš moč/da zberemo moč/ in nakopičeno jezo preobrazimo v nekaj boljšega...!

[Slavka]

Mislim, da ravno zaradi takega razpredanja in odzivov, neradi govorimo o tem naglas...zaradi večnih vprašanj, zakaj...kako to...kdo je bil...potem se vsuje kup opazk in nasvetov...pa vendar moram jaz osebno to predalati sama pri sebi in s sabo razčistiti in upam, da bom tudi to storila ob pomoči terapije. Saj živim dalje, saj sem preživela, sem dosegla nekaj v življenju, sem si ustvarila družino...po zunanjih standardih sem "skoraj normalna", pa vendar sama v sebi vem, da nisem odraščala v urejenih razmerah, zaradi česar imam težave z anksioznostjo, saj me je strah vsega...še same sebe... 

Lady s, tebi pa pošiljam en velik objem 

[Libby]

Zdej ne vem, al sem jaz zmešana in ne razumem postov, ampak čutim neko nenaklonjenost (če je to sploh prava beseda).

Slavka,

napačno si razumela in se postavila v defenzivo.
Vprašanje 'zakaj' se drugače tudi glasi 'kdaj bom zmogla brez sramu na glas poimenovat stvari in ljudi(!) z njihovim pravim imenom; kdaj se bom že naučila, da sem dolžna prevzemati odgovornost samo za svoja dejanja in ne tudi za grobijanska dejanja drugih; zakaj imam še vedno občutek, sem jaz zguba in on zmagovalec; zakaj je on v grobu neomadeževan, zakaj mu ni kdo rekel v obraz tistega, kar mu je šlo?' Ne razumi zopet narobe, ta vprašanja postavljam sebi. Veš, ko se mi vrtijo v glavi tudi takrat, ko se jih sploh ne zavedam, moram odpret en ventil, da sprostim bolečino, da sebi manj škodim. Tokrat sem pač ponovno izbrala forum, pa mi je kar malo žal, ker se počutim še slabše, ker čutim, kot da sem prisiljena upravičevat svojo jezo in svoje misli in jih podpirat z dokazi. Vem od kod to izhaja to moje čutenje, ampak to je že drugi del zgodbe...

Mislim, da ravno zaradi takega razpredanja in odzivov, neradi govorimo o tem naglas...zaradi večnih vprašanj, zakaj...kako to...kdo je bil...potem se vsuje kup opazk in nasvetov

Razpredanja, opazke, nasveti? Zakaj.... kako to... kdo je bil?   Prebrala si stvari, ki niso bile napisane ne mišljene. Ker tudi sama včasih slišim stvari drugače, kot so bile mišljene, te lahko razumem, če si tudi ti moje pisanje tako vzela. Ne vem, morda se postavimo v bran že v naprej, ker smo se tega morali naučit, da smo preživeli? Ali pa je razlog kje drugje. Kakorkoli, tvoj odziv me je malce prizadel. Mislim, da delno tudi zato, ker sem sama še preveč ranljiva na tem področju in si stvari preveč ženem k srcu.
To, da moramo predelati sami, je 1x1. Zato sem tudi tebi iskreno zaželela vse dobro na tej poti, ki je zelo težka.

Spomini ostanejo,....živi kot bi bilo včeraj,...bolečina je pa vedno manjša... ???Sory!!

Suzy,

nisem prepričana, da sem razumela, kaj si želela sporočiti. Spomini ostanejo, živi so, s časoma je bolečina manjša, vse to lahko potrdim iz svojih izkušenj. Še vedno pa pride kaj, kar te lahko pošteno rukne ob steno in prestavi par desetletij nazaj, kot se dogaja meni zadnje dva dni, odkar se je odprla ta tema. Sam tistega 'sory' ne razumem. Veš, sprašujem se, če bi bilo zame drugače, če bi tudi po mene prišli v vrtec itd. Pa sem bila sama, še vedno sem in najbolje da svoje upanje položim v kovček in ga pošljem na drugi konec sveta, ker bom sama tudi ostala - vsaj kar se družine tiče. Hvala bogu, da si prijatelje in partnerje lahko izbiramo sami.

Še par stvari sem mislila napisat, pa sem pozabila, ker imam trenutno preveč zmede v glavi.

Lep dan vama želim 

[Libby]

Lady S,

hvala za podporo. Razumem te, kako je, ko zmrzneš. Meni se dogaja, da zapustim telo on me enostavni ni tam. Otopelost in jeza se tudi pri meni izmenjujeta, me pa že nekaj let muči to, ZAKAJ lahko čutim jezo do vsega in vseh, še najbolj do sebe, ne morem je pa čutiti do unga tipa. Počutim se krivo, ker drugi prenašajo tisto, kar bi v resnici zaslužil on. V glavnem, z jezo sem od vedno imela težave, vedno jo je bilo v izobilju. Mislim, da delam korake naprej, da se na manj destruktiven način spopadam s težavami in čeprav so ti koraki majhni, ko se ozrem nazaj vidim, da sem prehodila kar nekaj poti. Kolikšen del jo moram še prehodit, pa ne vem in to me straši. Ampak ostajamo pozitivni, a ne? Sem vesela, da si se odločila poiskati in sprejeti pomoč, veliko lažje ti bo, ko ne boš več sama s tem bremenom. Ko sem jaz spregovorila, se - glej ga zlomka - svet ni porušil, kot sem pričakovala Pogumna si!! 

[Slavka]

Libby, oprosti, če sem te užalila  ni bilo namenoma in nisem mislila nate v svojih postih, govorila sem nasplošno...taka je reakcija ljudi in seveda se potem še bolj počutimo "žrtve". Tudi jaz sem to držala v sebi 3 desetletja in se šele začenjam spopadati s tem dogodkom...ne vem, morda mi uspe, morda pa tud ne...
Napisala sem pa pod to temo, ki jo je odprla Lady s, ker sem tako čutila...sem že kar nekaj časa na forumu, pa tega nisem še nikdar omenila nikomur...tudi zame je bil to velik korak, saj kar nekaj ljudi iz foruma poznam, so moji prijatelji in nisem več anonimna, zato sem tudi razmišljala ali o tem sploh pisat, ali ne...no pa sem...pa mi je že žal 

Vse dobro Libby ti želim 

[Lady_S.]

S to temo nisem želela nikomur vzbuditi slabih občutkov, a sem vseeno jih

A obenem ko berem, dejansko PRVIČ občutim, da sem razumljena in tudi jaz nekako razumem vaše občutke, ker imate za seboj podobno izkušnjo. V moji okolici se glede tega nikoli nisem odprla, niti najbolšim prijateljicam ne, saj se mi je zdelo, da ta moja težava presega njim znane občutke in izkušnje.- ob tem se mi pa poraja eno zanimivo vprašanje in sicer, koliko se dejansko poznamo med seboj, ljudje smo res kompleksna bitja...
Je včasih dosti lažje za začetek pričeti PISATI o tem, se ob tem soočati z občutki, hkrati pa še vedno obdržati "nadzor" koliko zaupati in ali se sploh odzvati. Iz oči v oči zna biti bolj neprijetno- ne moremo se kar tako umakniti in lahko pride do direktnih soočanj, ter "siciranja" v podzavest... kar pa mislim, da enkrat je potrebno, a naj do tega pride postopoma, ko se počutimo stabilnejše in je okolje varno in pomirjujoče. Takrat smo verjetno tudi bolj pripravljeni na možne reakcije ljudi...

libby- glede tistih vprašanj, ko si rekla, da ti je žal, da si sploh kaj napisala- verjemi, da mi je tvoje vprašanje dalo kar za misliti in odprlo nek nov vidik. Tako, da mislim, da je ok popolnoma vse, kar se komu poraja v mislih in to podeli takole. Ker da s tem za misliti mnogim, ki berejo.
Ja koraki, tudi majhni so v redu, da sploh pride do premika... In ja, ostajajmo pozitivni (vem, da pridejo kakšni slabi dnevi, ko obtičimo na mestu, a tako je življenje...važno, da ne delamo korakov nazaj)

Še enkrat hvala vsem za vzpodbudo

[Toja]

 
Lady_S. vse čestitke za tvoj pogum, ko si odprla tole temo in poglej s tem si
pomagala še nekaterim, da se odprejo, da dajo na papir vse to, kar mori tebe in še veliko deklet na tem forumu, ki si do tega trenutka niso upale ali želele
priznati svoje breme, ki ga nosijo kot eno skalo s sabo v življenju.

Dekleta, ki ste zgoraj z nami podelile svojo hudo izkušnjo, vedite, da smo z vami,
da vas podpiramo.
Osebno pa želim vsem , da postane ta skala manjša in lažja, pogumne ste,
VSA ČAST VAM.... 

[tejčka]

Se podpišem pod tojo.O teh zadevah bi bilo treba glasno govorit.S tem sebi pomagaš ker ven daš,pa mogoče še koga opogumiš,da pove hudobijo ki mu je bila storjena.Čisto preveč tega ostane za zaprtimi vrati in brez kazni!
Kje so pravice in zakoni,da se take izprijence javno,pred očmi ljudstva hudo kaznuje!!!

[Sofia-Del_Sati]

Ojla Punce!

Sem prebrala vsa sporočila tukaj in ker nimam izkušenj s posilstvo, razen mogoče s posilstvom dušem, bi vam sam rada rekla, da razumem stisko, nemoč, obup, jezo, poraz, silo teže na dušo, zmedo v glavi, osamljenost, sovraštvo, in ne vem katera občutja še.

Pot do vsaj malega miru je trnova, ozka, navkreber, polna prepadov in pasti. Ampak moramo iti po tej poti, kajti nazaj, v črni svet ne želimo, saj po tej poti le nekak vidimo sončni žarek, ki nakazuje, da bomo kmalu prišli iz teme. Čas je relativen. Step by step po poti zmage in tokrat mislimo nase!

Pozdravček od Sofie 

[Libby]

Slavka,
nisi me užalila, izgleda da sem si jaz tvoj post napačno razlagala in ga vzela preveč osebno. Hvala, da si povedala, kako je bilo mišljeno.

Glede uspeha pri razreševanje te travme... uspeh je relativen. To, da si pogumno povedala partnerju po toliko letih je po moje velikanski uspeh. Glede tega, da ti je žal, da si pisala na forum... meni se zdi to pogumno dejanje, tudi sama sem že nekaj pisala, vendar nikdar direktno, ker me je sram, strah kako bodo ljudje, ki jih poznam osebno s foruma, reagirali, kaj si bodo mislili. Razmišljam tudi, ali si ne delam s tem pisanjem medvedje usluge... Še teden dni nazaj sem razmišljala, da bi dala odstranit nekaj, kar sem pred časom zapisala tu gor, ampak sedaj je prepozno. Kakršnikoli odzivi pridejo, jih bom sprejela, morda tako postanem še močnejša, čeprav me je strah. Jaz sem bila vedno zelooo previdna, komu kaj povedati, na srečo sem imela od teh redkih izbrancev več pozitivnih izkušenj kot negativnih (čeprav mi človek, po katerega potrditvi in sprejemanju najbolj hlepim, ni dal skoraj ničesar, empatije  ). Mislim, da si je res treba ustvariti varno okolje, kjer smo lahko odkriti in kjer si lahko vzamemo ves čas, ki ga potrebujemo, da odpremo svojo dušo. Niso pa vsi ljudje pripravljeni brez nasvetov, pomilovanja, stigmatiziranja, zgražanja, poizvedovanja, tudi norčevanja sprejeti teh dejstev, žal. Jaz sem si zavestno vtisnila v spomin iskrene odzive, ki so mi dali moč in si jih zato lahko prikličem spomnim v najbolj črnih trenutkih. Kljub temu, da nekateri bližnji mislijo, da sem šibka, spoznavam, da sem močnejša, kot sem si mislila in to me vodi naprej.

Lady S,
v meni si zbudila občutke, ki so tako ali tako že bili v meni, le da sem jih zadnje čase potiskala v ozadje. Prepričana sem, da vse kar pride, pride z namenom.

Je včasih dosti lažje za začetek pričeti PISATI o tem, se ob tem soočati z občutki, hkrati pa še vedno obdržati "nadzor" koliko zaupati in ali se sploh odzvati. Iz oči v oči zna biti bolj neprijetno- ne moremo se kar tako umakniti in lahko pride do direktnih soočanj, ter "siciranja" v podzavest... kar pa mislim, da enkrat je potrebno, a naj do tega pride postopoma, ko se počutimo stabilnejše in je okolje varno in pomirjujoče. Takrat smo verjetno tudi bolj pripravljeni na možne reakcije ljudi...

Popolnoma se strinjam s tabo, biti moramo dovolj sočutni do sebe. Dodala bi še, da obstaja možnost, da so reakcije ljudi tudi pozitivne, ko jih ne pričakujemo. Že zaradi tega se splača tvegat z odpiranjem. Seveda pa vse ob svojem času, nič na silo.

Vsi, ki ste se oglasili, ste mi s pisanjem pomagali  , malce sem se pomirila od razburjenja prejšnjih dni. V bistvu je bila tema dobra spodbuda, da delam na razreševanju naprej, ker porivanje glave v pesek ni konstruktivno. Bila sem spet jezna, mislim pa, da je tokrat bila moja jeza usmerila tudi na pravo osebo. Ne vem, nekaj si moram še izmislit, da jo bom kanalizirala v pravo smer. Kakšen predlog (razen kričanja, pretepanja blazin ali boksarske vreče )? Hvala punce za vse vaše besede!

Pazite nase 

[Lady_S.]

Hvala vsem, ki ste se oglasile zgoraj in izrazile podporo in prijazne besede

Vsi, ki ste se oglasili, ste mi s pisanjem pomagali  , malce sem se pomirila od razburjenja prejšnjih dni. V bistvu je bila tema dobra spodbuda, da delam na razreševanju naprej, ker porivanje glave v pesek ni konstruktivno. Bila sem spet jezna, mislim pa, da je tokrat bila moja jeza usmerila tudi na pravo osebo. Ne vem, nekaj si moram še izmislit, da jo bom kanalizirala v pravo smer. Kakšen predlog (razen kričanja, pretepanja blazin ali boksarske vreče )? Hvala punce za vse vaše besede!

Pazite nase 

Dobro, da si sedaj že malo bolje... tudi jaz sem spoznala, da le soočenje me bo osvobodilo, ker v nasprotnem primeru bom vseskozi naletavala na "sprožilnike", ki me bodo iztirili, težava pa bo ostala oz. se bo nakopičilo še več frustracije.
Z jezo pa tako...nikakor je ne smeš/ne smemo usmeriti vase. Jaz sem si takrat hotela škodovati, kar sem v eni temi tudi napisala (želela sem zaspati za vedno)- vendar sem tisti post nato raje zbrisala. Pri meni je minilo že nekaj let in občutki so sedaj drugačni. Ne občutim več take močne jeze kot takrat, motijo pa me posledice in to je, da nisem sposobna ustvariti normalnega odnosa z moškim, ne prenesem misli na intimen odnos in ne morem zaupati. Ampak preko tega moram. Problem je v meni in dokler tega ne presežem, ne bom sposobna nikogar pustiti blizu.
Hm, vprašanje ostaja- kam z jezo?
...kaj pa, če bi mogoče poskusila s kakšnimi ravno nasprotnimi tehnikami, npr. meditacija, dihanje, joga?

[tejčka]

Slavka,Lady_s., Libby iz srca vam želim veliko moči

[Lady_S.]

Res ste prijazni ljudje na tem forumu in vesela sem, da sem ga našla.
Hvala tudi vsem tistim, ki ste se oglasili preko osebnih sporočil in mi pomagali z mnenjem, nasvetom, kontaktom.

[Lady_S.]

Odkar sem se bolj odprla in ozavestila to, naj povem, da sem si poiskala strokovno pomoč, mi je lažje...

se pa spoprijemam z drugo težavo glede *iskrenosti* in ugotavljam, kako nekatere to odbija...
nekomu sem zaupala zadnje mesece, sva se zbliževala, skoraj sem se zaljubila, skratka kar na jok mi gre kako zelo sem se mu lahko odprla in, ko sem mu zaupala moj problem...se je občutno spremenil in postopoma prekinil stik z mano. kaj naj rečem..strlo me je. kot bi bila umazana.

[trzinka]

Lady S, na žalost te ni bil vreden
Večkrat te berem in mi je  tvoje razmišljanje in pisanje zelo všeč. Občudujem te, ker si močna ženska, ki se sooča s svojimi težavami in problemi. Seveda, ne vem kaj čutiš, ker sama nisem nikoli doživela posilstva, verjamem pa, da to pusti na ženski globoke in težke travme.
V življenju smo dostikrat razočarani, ker smo preveč naivni, pošteni, zaupljivi, ker se nekomu odpremo...pričakujemo, da bodo enako sočutni in razumevajoči, kot smo mi sami. Takrat te resnica močno prizadene, ampak, veš, niso vsi ljudje taki, ki ne znajo poslušati , te razumeti. Zaradi razočaranja ne smemo metat puške v koruzo, še so dobri ljudje, moški, ženske....
Drži se, pošiljam ti močan objem in verjamem, da boš tudi ti spoznala tisto pravo osebo, ki te bo poslušala in te cenila, ljubila, te razumela.