Odpor do telesnih stikov

[Lady_S.]

Pozdravljeni,

upam, da sem temo uvrstila v pravi podforum.

Moj problem je strah pred moško bližino, natančneje telesnim stikom. V najstništvu sem bila posiljena, vendar sem zadevo nekako potlačila. Nikomur nisem govorila o tem. Kasneje sem imela nekaj neprijetnih izkušenj s fanti. Nasploh, čim sem videla, da je fant takoj "zagrabil" in prešel na telesni stik, se je meni vse skupaj uprlo. Od tega dalje se nisem ravno vezala, saj se mi je zdelo, da vsi iščejo le telesni stik, če pa bi želela odnos vzpostavit na višjem nivoju, pa bi najprej seveda morala podreti ta zid, za katerim skrivam svoje srce, v strahu pred bližino in ranitvijo. Čim se mi kdo želi telesno približati (objem, pobožati..) otrpnem in se umaknem. Ta blokada je zelo močna in mi preprečuje, da bi začela uživati v odnosu z moškim. Vem, da bi morala nekako počistiti s tem...vendar ne vem ravno, kako naj se tega lotim...saj se mi zdi, da bi morala takrat več storiti glede situacije, skratka obtičala sem, sedaj pa se zavedam, da z vso težo pritiska name.
Če ima kdo podobno izkušnjo ali kakšen nasvet, lepo prosim...

Lp

[tulipanka]

lady s

kaj naj rečem, mogoče bo prešlo,  jaz sicer nisem bila posiljena, ampak, do moške bližine čutim enako.Najbrž zaradi slabih izkušenj, pa veš kaj sploh se ne sekiram, ti si najbrž mlajša.Po mojem, tako ti želim, bo prišel pravi, pa bo v tebi zbudil zaupanje v nasprotni spol.
že itak imaš tako slabo izkušnjo, pa še to, da bi celo življenje nosila v sebi takšno breme.Je pa res, po mojem, da večina moških ne zna ali noče ali se jim ne zdi vredno imeti potrpljenje z pristopom.
TIsti, ki se bo vata zaljubil ga bo že našel, verjami, bo tako dolgo vztrajal, da mu boš odprla svoja vrata v čustva in čutnost.
zagotovo si zelo privlačna ali pa tudi to je po mojem možno z obnašanjem, mimiko ali pogledom sporočaš, svojo temno izkušnjo.
Poizkušaj spremeniti izraz, bolj korajžnega pokaži ali pa tako, flegmatičen pogled, pa se bo spremenilo.
Moški nas vidijo drugače, te rane jih večina opazi, nekateri pa ob tem celo uživajo.Saj veš kaj mislim.
Korajžno punca, pa bo, boš videla, da je tako.
 

[Slavka]

Pozdravljena lady s  Glede na tvojo grozno izkušnjo v najstništvu, ni čudno, da čutiš odpor do telesnega stika z moškim. Telo se upira, ker je v tebi zakopana ta travma in je nisi še predelala. Moram povedat, da so meni po 30. letih tlačenja določenih spominov v sebi, sedaj priplavali ti spomini na plano in jih rešujem tudi s pomočjo psihoterapije. To so težke preizkušnje, ki jih ne moreš kar tako izničiti, pozabiti in zato pritiska teža na tvojo psiho...dušo...telo, kajti to je vse povezano med seboj.

Jaz ti svetujem, da si poiščeš psihoterapevtsko pomoč (dobro bi bilo, da bi bila terapevtka ženska, saj se ji boš lažje odprla v tej občutljivi temi) in počasi predelaš to travmo.

Zagotovo se ti bo potem tudi na telesni ravni zadeva uredila, ko boš pa spoznala moškega, ki ti bo sedel v srce, pa sploh. 

[Lady_S.]

Tulipanka in Slavka, obema hvala za odgovor

sedaj imam 21 let in vem, da vsekakor moram začeti delati na sebi, drugače lahko ves čas le bežim. Tudi kakšna terapija, verjetno bi bilo res dobro, da dam to iz sebe nekomu -iz oči v oči-. Vendar mi je tako neprijetno govoriti o tem..

Spremeniti moram tudi odnos do moških. Saj se zavedam, da so dobri fantje, ki bodo imeli potrpljenje, vendar si včasih sama škodujem z mišljenjem, da želi le seks in, če le-tega ne bo dobil, bo pač šel drugam. In spet postanem le -telo.

[Arwen]

. V najstništvu sem bila posiljena, vendar sem zadevo nekako potlačila. Nikomur nisem govorila o tem.

nihče tega ne ve?

[Lady_S.]

. V najstništvu sem bila posiljena, vendar sem zadevo nekako potlačila. Nikomur nisem govorila o tem.

nihče tega ne ve?

Med prepirom sem mami omenila, da se mi je zgodilo nekaj groznega, vendar nisem mogla povedati vsega, začela sem jokati in se zaprla vase. Tako delujem, vem, da ni prav, da tlačim stvari vase. A enostavno nisem mogla govoriti o tem.

[Slavka]

Lady s, razumem tvojo bolečino in razumem tvoj molk. Meni se je zgodila spolna zloraba v otroštvu in sem tudi šele sedaj spregovorila o tem, šele sedaj po 30 letih sem pripravljena se soočit s tem dogodkom...mami, ki je že pokojna, nisem nikoli tega povedala, čeprav sem ji želela, očetu tudi ne, tudi partnerju ne, do nedavnega...sedaj ve.
Seveda so to zadeve o katerih je težko govorit, krivimo same sebe, da se nam je to zgodilo...čeprav to zagotovo ni res. To je zloraba, ne samo telesa, tudi duše,otroške nedolžnosti....to je zločin, ki bi moral biti kaznovan....kaznovane pa smo me...s trpljenjem in neustreznim čutenjem do moških.

Res ti predlagam psihoterapijo, da ustrezno predelaš to svojo travmo, je pa res, da so psihoterapevti po večini plačljivi, ne vem koliko si lahko privoščiš....pozanimaj se.

Nisi sama lady s 

[Arwen]

sem tudi šele sedaj spregovorila o tem, šele sedaj po 30 letih sem pripravljena se soočit s tem dogodkom...mami, ki je že pokojna, nisem nikoli tega povedala, čeprav sem ji želela, očetu tudi ne, tudi partnerju ne, do nedavnega...sedaj ve.

ja, pišuka, ampak ... starši bi pa vendarle morali opazit, da je z otrokom nekaj narobe... da je drugačen... al kako  ...

[Slavka]

Jaz bi opazila pri svojima otrokoma, Arwen,ker ju imam rada, ker me zanima kaj se z njima dogaja, kako se počutita, ker jima želim nuditi varnost..... moji pri meni niso, ker sem jim bila španska vas...zadnja v vrsti otrok...nebodigatreba...tko je, zato pa sem na tem forumu...

[Lady_S.]

Hm ja...glede staršev, je čisto odvisno od odnosa. Pri nas je bilo vedno bolj tako, da je mami zelo občutljiva in čustvena in sem že kot otrok imela slabo vest, če se je zaradi mene žalostila. Zato sem svoja negativna občutja večkrat skrivala, zamo zato, ker nisem marala "drame" v hiši. Probleme sem tako vedno reševala sama (no, v kolikor je bilo to mogoče). Sedaj pa tudi malo pozno, da povem, saj si bo verjetno očitala in se zasekirala, kako to, da mi ni mogla pomagati, da takrat ni opazila, da se nekaj dogaja z mano...

[Slavka]

Hm ja...glede staršev, je čisto odvisno od odnosa. Pri nas je bilo vedno bolj tako, da je mami zelo občutljiva in čustvena in sem že kot otrok imela slabo vest, če se je zaradi mene žalostila. Zato sem svoja negativna občutja večkrat skrivala, zamo zato, ker nisem marala "drame" v hiši. Probleme sem tako vedno reševala sama (no, v kolikor je bilo to mogoče). Sedaj pa tudi malo pozno, da povem, saj si bo verjetno očitala in se zasekirala, kako to, da mi ni mogla pomagati, da takrat ni opazila, da se nekaj dogaja z mano...

No, to je tko kot pri meni...vedno sem se bala, da bi se mami sekirala in nervirala zaradi mene, da mi ne bi umrla zaradi srčnega napada...sama  sem "reševala" svoje stiske tako, da sem jih potlačila kar se je dalo daleč vase...ampak to je kot stiropor...dokler ga tiščiš pod vodo bo tonil, ko pa ti zmanjka moči in popustiš, bo splaval na vrh...kot naše travme...ne moremo jih večno tiščati v sebi, slej ko prej nam zmanjka energije in telo nam pove, da nekaj ne delamo prav...potem pa je potrebno stvari ozavestiti in jih predelati.
Moja mami je zdaj že 3 leta pokojna in sedaj mi je žal, da ji nisem povedala za zlorabo..ampak popravnega izpita ni.. s tem se je potrebno sprijaznit ter iti naprej.

[Arwen]

Hm ja...glede staršev, je čisto odvisno od odnosa.

ja, res je. A če je tolele

Pri nas je bilo vedno bolj tako, da je mami zelo občutljiva in čustvena in sem že kot otrok imela slabo vest, če se je zaradi mene žalostila. Zato sem svoja negativna občutja večkrat skrivala, zamo zato, ker nisem marala "drame" v hiši. Probleme sem tako vedno reševala sama (no, v kolikor je bilo to mogoče).

zdrav odnos, potem sem jaz... 

[Lady_S.]

Arwen, nikjer nisem napisala, da je to zdrav odnos. Vem, da ni... A hkrati, kaj lahko spremenim... tako delujemo, nevem več niti točno, katera od naju bi morala narediti spremembo, odnosi se ne spreminjajo čez noč. Sem na poti, da počasi zapustim "gnezdo", družinski odnosi pa navzven izgledajo ok.
Glede mojega problema (posilstvo) pa mislim, da bi bilo res najbolje, da o tem spregovorim s terapevtom- ker ni čustveno vpleten, hkrati pa je seveda strokovno usposobljen. Čutim notranjo stisko in verjemi, da je zadnje kar si želim videti, jokanje in žalost mame.

[Lady_S.]

Lady s, razumem tvojo bolečino in razumem tvoj molk. Meni se je zgodila spolna zloraba v otroštvu in sem tudi šele sedaj spregovorila o tem, šele sedaj po 30 letih sem pripravljena se soočit s tem dogodkom...mami, ki je že pokojna, nisem nikoli tega povedala, čeprav sem ji želela, očetu tudi ne, tudi partnerju ne, do nedavnega...sedaj ve.
Seveda so to zadeve o katerih je težko govorit, krivimo same sebe, da se nam je to zgodilo...čeprav to zagotovo ni res. To je zloraba, ne samo telesa, tudi duše,otroške nedolžnosti....to je zločin, ki bi moral biti kaznovan....kaznovane pa smo me...s trpljenjem in neustreznim čutenjem do moških.

Res ti predlagam psihoterapijo, da ustrezno predelaš to svojo travmo, je pa res, da so psihoterapevti po večini plačljivi, ne vem koliko si lahko privoščiš....pozanimaj se.

Nisi sama lady s 

Ja občutek sramu...
Vedno sem hotela imeti stvari pod nadzorom (na več področjih življenja) in se mi zdi, da, če bi konkretno naglas spregovorila o tem, bi postalo še bolj resnično (malo hecno se sliši a tako čutim). Bojim se tudi odziva, kako bi me gledali prijatelji, starši, bodoči partner, če bi vedeli za to. Ne želim si imeti te "nalepke" po drugi strani pa več kot očitno to je del mene, predstavlja mojo preteklost in s tem povezane težave, ki se ne bodo prenehale, dokler to ne ozavestim in končno prebolim...
Dokler je to v meni, je nekako pod "nadzorom", čim pa dam to iz sebe, s tem izpostavim svojo najšibkejšo točko in tega se bojim.- Nevem...da bi me ljudje potem gledali s pomilovanjem v očeh...da bi se njihov odnos do mene spremenil... Tega pa nočem. Vendar pa s sedajšnim odnosom kot, da se samozanikam.

Praviš, da ti je žal, da nisi povedala mami, zakaj, misliš, da bi to vplivalo na vajin odnos, bi se kaj spremenilo? (če ni preveč osebno vprašanje)

[Slavka]

Ja Lady s, kako te razumem...v tvojih besedah se skrivajo moji občutki. Tudi jaz sem to zadevo potlačila in ne govorila o njej iz istega razloga kot ti...da ne bi postala "resnična". Letos novembra me je pa nekaj pripravilo do tega, da sem pogledala resnici v oči in povedala svojemu partnerju, psihoterapevtki, tudi na skupini za samopomoč in sedaj tudi tukaj na forumu.
Če bom dobila s tem svojim priznanjem nalepko "žrtve" ne vem...pa tudi me ne briga trenutno...vem samo to, da mi je sedaj lažje, ker sem obelodanila to mojo moro.
Vedno želim imeti stvari pod kontrolo in postanem izredno anksiozna, če vidim, da ne zmorem vse držati v ravnovesju...itak je življenje eno samo prilagajanje in ne moreš vedno vsega predvideti in kontrolirati.
Očitno sem ustvarila obrambni mehanizem, da sem nekako preživela...

Glede tvojega vprašanja...ja, če bi povedala svoji mami, bi jo prvič kot prvič prizadela, drugič kot drugič bi ji dala vedeti, da ni dovolj dobro skrbela zame (kar je res, vendar nisem želela, da bi to mislila), ne vem kako bi reagirala do osebe,ki me je zlorabila, kako bi gledala mene potem...kaj pa vem...Velikokrat sem ji nameravala povedati ali pa napisati v pismu, pa nisem. Zadnja leta, ko je bila bolna pa sem itak domnevala, da je brez veze, da ji to govorim po tolikih letih.
Pa vendar je sedaj zamujeno in ne nimam popravnega izpita...nje ni več, jaz pa se sedaj počutim dovolj varno, da lahko na glas povem kaj se mi je zgodilo. Moj partner me razume, sočustvuje in pravi, da je celo sumil, da se mi je nekaj takega dogodilo, saj se to pozna na odnosih.

V zadnjih 14 dnevih sem predvsem žalostna, izbruhnem v jok, čutim v sebi kako se je nekaj premaknilo...pa vendar se mi zdi, da sem lažja, da je tisto težko breme, ki sem ga nosila v sebi toliko let, malo popustilo... Sedaj še sama ne vem kaj me še vse čaka in upam na ugodne učinke psihoterapije...zaenkrat se res počutim bolje, pa čeprav mi je hudo, vendar bolečina je drugačna...

Ti si že storila 1.korak, ko si opisala svojo izkušnjo tu, na forumu...o tem si spregovorila z nami, pomagala si tudi meni, ki sem že leto in pol na forumu, da povem "na glas" kaj se mi je zgodilo...Sedaj si začutila, da te ta izkušnja tako močno bremeni, da jo moraš dati ven iz sebe...Poslušaj svoje občutke in se ravnaj po njih...če boš začutila, da lahko nekomu zaupaš, mu daj (jaz npr. sem svojemu partnerju to povedala šele po 15.letih, pa čeprav mu vse povem...tega mu nisem mogla)...le tako bo tvoj strah izgubil na intenziteti...

Pogumna si, draga lady s 

[Lady_S.]

Poznam to s kontrolo... se z izkušnjami učim in opominjam, da pač vsega enostavno ne morem kontrolirati. Lahko pa naredim spremembe tam, kjer je odgovornost in moč, da nekaj spremenim, v mojih rokah. Korak za korakom...
verjetno je tole na forumu res 1. korak, da začnem intenzivneje reševati situacijo zavesti in podzavesti. Ne vem, če sem ravno pogumna, prej bi trdila, da nisem imela poguma, da se s tem soočim. Mislim pa, da sem ga malo pridobila, da vsaj končno nekaj naredim in spremenim...
Da sama naredim prvi korak in se zavestno ter "varno" pogovorim o tem, ker čene, se mi lahko zgodi, da bo to tlačenje doseglo višek in izbruhnilo ob popolnoma nepravem času, kraju in osebah...

Hvala, da si podelila svoje občutke glede mame. Želim ti, da bo terapija pozitivno vplivala nate in, da boš po njej spet "celota"    Jaz pa se bom tudi pozanimala kam in kako...

Mogoče kdo tu pozna kakšno res dobro knjigo za delo na sebi, po možnosti povezano s tovrstnimi blokadami?

[Libby]

Zakaj se molči o bitju, ki je zlorabljalo? Zakaj se vse ljudi okoli nas poimenuje - mama, oče, dedek, babi, sestra, brat, stric, teta, partner, otrok, prijatelj, znanec.... bitje pa ostaja "oseba", "človek"?? Čigava sramota je sploh to??








PS     Ellen Bass in Laura Davis: Pogum za okrevanje

[Lady_S.]

Zakaj se molči o bitju, ki je zlorabljalo? Zakaj se vse ljudi okoli nas poimenuje - mama, oče, dedek, babi, sestra, brat, stric, teta, partner, otrok, prijatelj, znanec.... bitje pa ostaja "oseba", "človek"?? Čigava sramota je sploh to??

PS     Ellen Bass in Laura Davis: Pogum za okrevanje

Kako to misliš?
Zlorabljeni velikokrat krivijo/krivimo sebe, čeprav je to sramotno in poniževalno dejanje povzročila druga oseba.

(hvala za info. glede knjig )

[Libby]

Rečt hočem, da se pogosto storilca ne imenuje s pravim imenom oz. ne povemo, kdo je bil, v kakšnem odnosu je do žrtve...tud na anonimnem forumu ne... kot da s tem zaščitimo sebe, v resnici pa ščitimo storilce.

[Lady_S.]

Rečt hočem, da se pogosto storilca ne imenuje s pravim imenom oz. ne povemo, kdo je bil, v kakšnem odnosu je do žrtve...tud na anonimnem forumu ne... kot da s tem zaščitimo sebe, v resnici pa ščitimo storilce.

Ja dejansko je res tako... hm... Čeprav jaz do tega človeka, ki mi je to storil, občutim prezir in gnus, mi je pa na nek morbiden način nerodno zanj, da je bil zmožen česa takega. Obenem nočem, da bi me kdorkoli povezoval z njim. Nevem čudni občutki so to...večplastni.