KO JAGODE OBMOKNEJO IN JAGENJČKI DOZORIJO

[Sofia-Del_Sati]

To se dogaja z mano oz. mojim umom.

Naj povem, o čem gre.
Včeraj sem šla na postajo za vlak in 1h sedela sama, v temi, s spomini in občasnimi prihodi ter odhodi vlakov, od cityja do tovornega. In želela sem stopiti pod vlak, ravno pod vlak, čeprav se ga na smrt bojim, vendar bi bila to moja kazen za vse, kar sem doživela, storila sebi in doživljala na tem planetu. Ko je prihajal vlak, sem že v daljavi slišala ga, in kot bi me klical nekdo, naj že pridem in se rešim.
Ampak, če ne bi našla vas DAM-ovcev, in še tisti trenutek, preden sem šla na postajo, me je ena od vaših dobrih duš pregovarjala, bi danes bilo eno delovno mesto frej v službi, ena stanovanjska enota prav tako, edino kužke pa ne bi dala - to bi vzela moja2.

No, začelo se je pa že tako: zjutraj sem bila sila evforična, kar verjetno že veste, ko sem pisala v forum, da napovedujem vojno SF, proti koncu dneva, pa sem čutila, da ves optimizem, volja in pogum drsita navzdol kot lubrikant s kože, vse slabo pa me objema kot udav. In vedela sem, da bo tako, kajti z evforijo vedno pride drekarija-pr men. Ko sem se odpravila zvečer na postajo, sem skož čutila, da je TO TO. Že zjutraj sem imela neverjetno mirne misli o smrti, zvečer pa bi to udejanjila! Pred odhodom sem s FB (op.p. Facebooka) izbrisala vse življenje, na list papirja pa sem napisala, da kužiko izključno podarjam staršem in nikomur drugemu - če je ne bi želela imeti, pa kolegu, ki ga poznam zelo dobro. In grem. Hočem prižgat cigaret, ne dela faracajg. Danes, faracajg dela!! Ostalo je znano iz zgoraj opisanega.

Od kar sem zadnji mal več kot 1 teden vsak dan aktivna na forumu, mi to zelo pomaga. Čeprav hodim spat ob 1,2 ali 3h zjutraj in vstanem čez 2, 3, (5 ali 6 ur ob vikendih), jem samo v službi, sem vseeno dobila nek zagon. Predtem sem jedla, spala več kot 8 ur, pa sem bila kot psihično ožeta kot stare gate v drugi svetovni vojni. Že od nekdaj sem ustvarjalen tip, rada rišem, pišem zgodbe, članke, pesmi, pojem, igram inštrumente in nasploh sem kot žogica skokica. Zadnje cajte sem bila lunin mrk; ampak danes ne. Danes zopet pišem!! In to je napredek. Odgovorila sem celo na svoj forum, kjer moderiram, skratka, svoje kolesje sem zagnala.

In bistvo: naslov sem hotela povezati, da je do danes z mano upravljal um, namesto da bi jaz njega. In danes mi je to uspevalo! Že pred cca pol leta nazaj, sem se naučila, da je potrebno sprostiti svoje potenciale, ne moreš pa tega storiti, če so zavrti, blokirani. In če hočemo uspešno duhovno rasti, zakaj bi samo preko bolečin in ne tudi preko radosti?? Mene so boleče življenjske izkušnje samo globlje tlačile v zemljo, ko pa je bila kakšna radost, pa sem uspela pripuzati nazaj gor, a z dvakrat večjo hitrostjo spet dol. Največje spremembe pa sem doživela s tem, da se neham obsojevat; sicer sem se še vedno, saj nisem žarnica, ki jo izklopiš in obsodbe utihnejo. Spoznala sem, da je bilo dosti obsodb z vseh strani, pa če so bile to v mislih ali realno, DOST JE! Tudi Mladić ima samo 200 obsodb, ne pa ena boga T.K.=Sofia, ki jih ima 2 biljona (in še raste, bi rekel Google). Krivda je negativno čustvo, ki ga ustvarimo v sebi, ko se obsodimo. Zatorej sem začela sebe spreminjati in gledati v drugi luči, predvsem pa se zavedati, da nikogar drugega ne moremo spreminjati (tudi sicer zakaj bi ga??). Pomembni smo le mi sami, naša moč in energija.

Do tukaj sem poskušala delovati po knjigi Svetlo modra V. Kališnik in spreminjala sem se. Kadar nisem bila Monk, sem bila Ghandi Včeraj pa sem ob 1 zjutraj prebrala končno II. poglavje o Preteklosti, ki je bilo zame kar muka. Skratka če povzamem prebrano, je sila pomembno, kakšen stik ustvari otrok od rojstva do samostojnosti s svojimi starši in potem družbo. Če so čustva prepovedana, mora otrok, da bi preživel, jih zanikati. Takšno življenje pa je nevzdržno. Nevrzdržno je nekaj čutiti in hkrati zanikati ter dušiti izražanje tega, zato se otrok obrne proti sebi in zatre te naravne čustvene reakcije. Ne razume zanikanja in obsodbe staršev, zato ju prevzame za svoj lasten izraz in se obsodi (matr, kako znano). Prvi stavek obsodbe se glasi: nekaj je narobe z menoj! Takoj naslednji pa: nimam pravice obstajati! Ta obsodba postane njegova obramba. Ko je ogrožen, njegova podzavest pošlje prvi impulz, ki pravi, da je slab človek, ker ga na primer nekaj hitro ujezi, in drugega, ki v njem povzroči strah, saj nima pravice obstajati. Ko otrok zori, se ta obramba izpopolni, spreminja oblike in sprejema nove vzorce, v jedru pa ostaja ista in še vedno  zanika to, kar se je zgodilo. V odrasli dobi je zmeden, prestrašen in jezen, zastaja v humanizaciji in živi življenje brez življenja. Pogosto doživlja napetost med intimnim čustvenim razmerjem in neprijetnost v družbenih odnosih.
Če kdo umre v družini, žalujemo. Če pa smo mrtvi v svoji notranjosti, žalujemo zase in zaradi ljubezenskih razmerij, ki jih ne moremo razviti. Žalovanje in depresija sta čustvi No.1, vsekakor pa sta zadnji, ki jih uspemo potlačiti. Ko se razvije takšna depresija in človek ne more ničesar čutiti, niti sebe = samomor! To pa je zadnja stopnica v pekel človeka, ki ne razume sbe in svojega življenja.

Mogoče poznate primer iz filma Motoristov dnevnik, kjer se študenta medicine, eden izmed njiju je Che Guevara odpravita na potovanje zgolj zaradi zabave, vidita pa bedo sveta. In pogovor med Chejem in revnim nepismenim kmetom, ki je ostal brez zemlje, da kaj bo storil. Pa je kmet odvrnil: ne vem kaj bom storil. Vem samo to, da ne smem živeti preteklosti!

In tu je bistvo zadnjega stavka, ko sem živela v preteklosti, se bala prihodnosti in sploh nisem živela v sedanjstosti. V knjigi je še par vaj o tem, da zaradi vseh ter peripetij, ki so se nam zgodile in smo izgubili same sebe, nas je začel nadzorovati um in predvsem so ven prihajali tisti negativni občutki o sebi. Vedno so silili ven kot krastača na smetanovo torto!
Ena izmed vaj je tudi ta, da poskusiš um nadzorovati zgolj tako, da na mizi prebeš predmete. Ali pa šteješ kocke v kopalnici. Skratka, pomembno je TUKAJ in ZDAJ, in štejem kocke. Hitro se zgodi, da en cajt šteješ, v drugem trenutku si že v preteklosti. Pa greš spet štet. In to sem danes počela cel dan v službi; razbirala predmete na mizi, brala registrske številke, štela dneve na koledarju.... in nisem razmišljala o slabi preteklosti Ko sem doživela (oz. prej vedno začutim) strah pred nečim/nekom, sem gledala kopirni stroj in njegove tipke, ter jih "občudovala" - in pozabila na strah. Cel dan sem tokrat jaz upravljala z umom in v 50% mi je uspevalo. Danes sem zopet začutila tisto zmago, ko  sem spet sestavljena skupaj, ko sem popolna, ko sem jaz JAZ, ko ko sem zadovoljna sama s sabo. Res da je ta današnji uspeh 1%, ampak, vsaj živela sem ga danes, oz. prej okusila, kot micena mravljica ogromnooo kocko sladkorja. Ki če bi padla nanjo, bi jo ubila.

Lahko končam, da tokrat jagenčki obmolknejo in jagode zorijo, kar pomeni, da negativne misli obmolknejo in pozitivne zorijo!

In zjutraj danes počutje: priznam, počutila sem se kot skozlan nudelc, vendar bolje to, kot skozlan in iz riti potegnjnen ven! ALi zjutraj evforičen in zvečer mrtev, ali zjutraj tak-tak in zvečer živ? Slednje, saj sem lahko nadzorovala potek dogajanj čez cel dan.

In tega ne bi bilo, če bi naši tiri od včeraj dalje imeli novo mazivo (mene)!

Rada vas imam - zares! Sofie

[Libby]

Sofia,
obširno si opisala, kar se tudi meni dogaja. Veliko odgovorov na svoja vprašanja si že našla. Ne vem, ali so pravi, pomembno je, da zate SEDAJ delujejo.
Kar me je najbolj udarilo v čelo iz tvojega pisanja je ta razdvojenost, iz ene skrajnosti v drugo. En moment nameravaš umret, že naslednjega živiš na polno; zdaj se obsojaš in počepaš pod krivdo, potem trgaš verige in se osvobajaš; evforija in depresija; bedet ali spat; jest ali stradat; štet kocke in se ozemljit ali bolščat v prazno in "uživat" v filmih, ki se vrtijo v glavi; preteklost ali sedanjost; boj ali predaja...... to človeka izčrpava..... jaz sem prišla v tako skrajnost, da sem lahko čutila samo skrajen obup ali skrajno evforijo, vmes pa en prazen večen NIČ...... ko nisem vedela, ali bom sploh še kdaj bila sposobna kaj čutiti in ko se nisem spomnila, če sem sploh kdaj kaj čutila.
Mislim, da se odgovor skriva nekje vmes, RAVNOTEŽJE. S tem se ni treba odpovedati čustvom, jezi, žalosti, veselju, ničesar ni treba zanikati in vse lahko izraziš, vse lahko občutiš in stopaš naprej po poti, ki si jo začrtaš sama.
Sofia, mislim nate!! (delaj se, kot da ti zdej zvoni telefon  )

[Sofia-Del_Sati]

libby tudi jaz opazam svoje tekanje sem ter tja kot ena stekla lisica - ampak, kaj naj rečem ---> borim se in hočem se boriti, pa četudi crknem (tokrat, v prenesenem pomenu)!

Tokrat moram prepuzati ven iz groba, zemlje, moram zmagati in ne smem obupati. V sredo mam obisk pr os.zdr.; bom probala bit skulirana, če ne bom dobila eno konjsko inekcijo v rit, da me umiri 

20 let sem iskala podporo in zdaj sem jo našla - zato, sem tak naspidirana. Vendar še vedno manj, kot ko najde Indiana Jones zeleni diamant in mora teči stran, da ne eksplodira jama; tle se jst šetam 

[anuj]

Morda pa je ključ v tem, da se vedno, ko smo relativno dobro, zavedamo, kako malo manjka do tega, da smo spet "na drugi strani". Po eni strani zna to človeka spraviti še v večjo paniko, anksioznost, depresijo, ampak po drugi strani je pa to način, da ne zaspimo na lovorikah. Da takrat, ko smo v stabilnem stanju, razmislimo o zadevah, ki nas lahko kar naenkrat začnejo tako zelo obvladovati - ko je človek včasih skorajda dobesedno ujetnik lastnih misli, telesa. Ne vem, se mi zdi, da takrat, ko si "notri", zelo težko karkoli racionaliziraš, zato se je dobro pripraviti vnaprej, najti kakšno navzven banalno tehniko, ki pa nam vendarle pomaga. Ponavadi najbolj preproste stvari najtežje vidimo, zato bi se bilo pametno za to obrniti tudi na kakšnega strokovnjaka. Je pa res, da običajno takrat, ko smo vsaj malo "stabilizirani", kar pozabimo na reševanje težav, čeprav bi jih ravno takrat morali reševati in smo jih verjetno samo takrat zmožni. Pa tukaj vidim tudi sebe, da ne bo pomote (in kažem s prstom nase). Znam kar precej čustvenih stanj zamenjati v zelo kratkem času, vendar pri meni ne gre toliko za evforijo vs. depresijo, ampak bolj za mir, nemir in vse, kar je vmes. Neverjetna anksioznost in panika ter po drugi strani sproščenost in objektivno dojemanje situacij so pojmi, ki so si precej bližje, kot si večino časa lahko predstavljamo. Poskusi sedaj, ta trenutek, ko si relativno dobro, narediti načrt, kaj boš, ko te spet "zagrabi". Lahko zapišeš na list, pa čeprav se ti zdi še kako banalno. Lahko je v smislu "samo ulegla se bom (čim prej) in ne bom čutila občutka krivde zaradi pasivnosti - ne morem biti vsak trenutek 100-odstotno pripravljena na soočanje s težavami, normalno je, da me vsake toliko časa zvije, s preizkušnjami se bom soočala takrat, ko se spet poberem, kar se vsekakor bom, tako ali drugače. Vem, da so takšne "dr. Phil afirmacije" hudo butaste in klišejske, vendar gre v tem primeru za nekakšen konkreten načrt umika, bega - ki pa ni vedno slaba stvar. Včasih enostavno ne gre drugače in če se za vsako ceno silimo v nekaj, kar "moramo" storiti, se na koncu ne izteče najbolje. To, da včasih navzven obupamo, se skrijemo, nas dostikrat reši pred tem, da ne obupamo v sebi. Pa naj se zdi še tako "obsojanja vreden nasvet". Če bi ga bila jaz sama sposonbna bolj aktivno prenašati v prakso, bi bilo, vsaj po mojem mnenju, vse lažje.

[tiranozaver]

Sofie, kar boli me, ko berem tvoje zapise. Zakaj? Ker sem šel skozi sumljivo podobno stanje pred pol leta. Vse, kar ti lahko svetujem, je:

1. Res probaj iti spat ob polnoči. Če imaš kakšne “rituale“ (večerna kopel, kakav, zeliščni čajčki...), ki bi ti pomagali, jih uporabi. Obisk lekarne za kako uspavalo (tako, ki ni na recept), tudi ne bi bil mimo.

2. Zdrži do srede do zdravnice, da nam boš poročala, kako je šlo.

3. Ne se preveč sekirat, ko bo to “veselje“ izginilo in bo prišel crash. Predvsem ne objokuj tega, da je tega krasnega “high-a“ konec.

Vsekakor pa bi te bilo škoda za mazilo za tire. Nisi zavožena, niti ni bilo tvojih zadnjih 20 let vrženih stran. Drži se in še naprej piši!

[Sofia-Del_Sati]

ojla tiranozaver!

hvala ti za lepe besede.

s spanjem zadnje cajte nimam težav, ker zaspim kot fosil, zbudim se kot iz kome in nimam pojma čemu budilka ob 4:50 uri, na šiht pa pridem itak zombijevsko. Čez čas se odtalim in postanem človek - dokler me ne zjebejo tam, ampak sem se naučila izklapljati na brezvezne in neutemeljene opazke.
Se pa spomnim, da sem včasih prov bala se iti spat, ker itak nisem zaspala ampak sem bla kot en čevapčič v pojstli - samo rolanje. Pa jok! Tega je blo tok, da sm mela oči kot Froggy iz Mupetkov. Ampak to je nekak minilo - verjetno tudi Bog ve, kje so meje pri preizkušanju človekove volje.

zdravnica. bom zdržala, strah pa me je čakalnice. ampak bomo šteli vse živo. pa na kubik dajal in potence. poročam valda!

glede nihanj....mislim, da slabš, kokr je včer blo, ni še blo. In če se prej nism fentala, ko sem bla al brucka al študentka, skratka brez redne službe in stanovanja, se pa tud zdele nočem ko sem na dobri poti za družino (a dežuje? Ne, Bog se smeji ob izjavi!!).

Tiri....sm tok podmazana, da bi vlak verjetno iztiril Hvala vsem! Lp

[Sofia-Del_Sati]

Včeraj oz. danes ob 24h, dam kolegu svojo številko za klic v sili, mi je pa mobi prekinil naročnino z izklopom številke ob 23:59!!!!

A sm lohk še za kej smotana u nulo??? Totalno nekoristna na tem planetu???

 

[Arwen]

 

  Totalno nekoristna na tem planetu???

o tem bi se dalo razpravljat na dolgo in široko, pa poanto raje združim v en stavek (pravzaprav dva, no): ja, SI koristna! in ja, lepo je, da SI na tem planetu! 

[Sofia-Del_Sati]

če zmanjka gnoja....

V glavnem, danes me kliče zdr. in pravi, da jutri ne more, in da lahko edino popoldne v ponedeljek 

A zdj nj pa čakam do takrat? Pa to energije in priprav je šlo za jutrišnji dan!

Naj povem še,ko sem lih tukaj, da se mi zadnje cajte dogaja 300 na uro! V ponedeljek sem imela uiber good day ko sem nizala uspehe v vezi z očmi in ljudmi (najbolj na šihtu). Danes..........nula...........absolutna nula......... ko mi je muka iti v tretji štuk, sem si danes rekla, da kar naj grem, saj si zaslužim kazen, zaslužim si matranja, strah, tesnobo, neuspehe, lastno preziranje,.... pa je tko naneslo, da mi ni blo treba it. Marš! Pa prpravljena sem bila na kazen!!
Pa se skuliram in kmal obvestilo zdravnice, da jutri nau nč. Pa tok sm se prpravlala.
Sem pa dva "+" doživela danes: kolega mi je dal bonbonček in, ko sem rekla staršema, da ne grem na sestanek stanovalcev (ker umrem v skupini ljudi - tega onadva ne vesta, no sj noben od mojih nč ne ve), pa fotr jasn takoj "zakaj pa ne, pa pejd!!!, pa blablabla", pa mat isto (valda nism povedala vzroka, ker po matkinem sem vedno pol šleva), pa sm sam v mislih rekla:
ej starša zlata, ves drek ki ga imam zarad vsega sranja, ki ste mi ga VI nakopičili in se zdj sama čistim s krtačko za zobe za hrčka, bom tokrat sebe upoštevala in prav malo mi je mar, če ne grem, kajti vem, zakaj ne grem, in poskušam reševati svojo dušo. Ne tako kot ti mami z alkoholom in sprenevbanje, in ne tako kot ti oče, z zatajenimi čustvi in ne tako kot vi, moj dragi klas v OŠ, ko ste morali vrstnike tepst!!!!

evo se že počutim bolje 

[Liber]

O Sofie! 


Way to go girl!!

Dobre prispodobe s krtačko za hrčke in vsem. Sej je žalostno use skup, sam je pa tud smešno ha ha. Ja ja čeb vse to naglas povedala bi pa blo "zanimivo". 

Sej ti kar gre tole tvoje reševanje, se ti ne zdi?

Zmer v boljši formi si, kar povej da je tko!

 

[Sofia-Del_Sati]

Liber, počutim se kot škropilnica za gnoj, ki naenkrat vse pošprica, zasmradi, ampak njiva pa le obrodi. Tak, zmešano.

Misli mi švigajo in utripajo kot neonske luči v diskaču, včasih težko kaj potegnem ven, mam kot eno blokado, ravno danes sem kupila sim kartico (verjetno sem se prodajalcu zasmilila, ker sem morala v polno trgovino in sm bla paf, pa mi jo je prodal namesto za 15 za 7 EUR, brez računa, ker ga bojo mogl "uštimat"), ne mine 2 minuti, pozabim to tam. Že na pol poti, se obrnem z avtom, grem nazaj, prispem, kartice ni, sedim zunaj kot kup nesreče, na dežju, kaj se mi dogaja, brskam spet po torbi, pa vidim, da sem kartico mela v "secret" žepku!! Pa to ni res.

plusi, minusi, plusi, minusi, kot menstrualni koledarček sem. Grrrrrrrrrr

Upam, da si ti OK!!

p.s. anuj, tudi tebi hvala  zaa prispevek

[Sofia-Del_Sati]

Danes sem pa počutim ful - če bi bil tak smeško tle gor, bi bruhal -, bad. Ponavadi v službi se že uspem toliko izklopiti, da se ne oziram na čustva drugih ampak delo, da mi mine čas in da bo plača- pa je kr ql.

Sam dans se mi pa kr neki vrti, poleg že stalnih misli, ki brzijo sem ter tja. kr neki. komaj gledam, pišem pa vedno tko da je vsak adruga črka napaka in popravljam. Ko pridem domov in pelem kužiko ven, se bom izklopila iz vsega, magar glavo dala v zmrzovalnik, da možgani nehajo delovat. Utrujena sem od vsega, utrujena skrbi, zaničevanj, borbe, pozitivizma, vsega. sam spat, spat, spat in utišat zavedanje ter zmedo.upam, da jutri kej pamntnga napišem spet...upam.

p.s.fotr spet pametoval zakaj nism šla na sestank,bil tih celo pot, pa sm si misnla, pa kaj, tokrat sm jst pomemba in moja čustva. to mi je še ratal za dans! LY-Sofie

[Arwen]

Danes sem pa počutim ful - če bi bil tak smeško tle gor, bi bruhal -, bad.

   a tale? 

, pa sm si misnla, pa kaj, tokrat sm jst pomemba in moja čustva.

 

[Sofia-Del_Sati]

čudež - po 16h pa do zdele počutje 

ah ni čudež, verjetno spet nihanje. Če kdo rabi žogo za squash, jo imam jaz - svojo glavo!!

Lp-S

[Sofia-Del_Sati]

Malo sem prebirala tale moj stari post in kaj naj rečem.... 

Mogoče samo to, da sem sedaj dokaj skulirana, psihično zelo močna, anska me še daje ampak se ne dam,.... in da bodo jagode zorele, jagenčki pa tudi lahko kakšno lepo melodijo zablejčkajo  Rastem, rastem,... In spoznavam sebe, življenje,...., kar ni kar tako. Je zelo vredno spoznanje in učenje!!! Sofie 

sj vete, če kliknete na slikco.....se poveča

[Sofia-Del_Sati]

Našla sem eno super zadevo, katero želim deliti z vami. Dala pa jo bom v to temo, ker je ravno pravšnja glede odnosov 

p.s. zadnje sem tukaj pisala, da me daje še anksa in tle lahko rečem samo tole:  ; ker pa seveda še vedno rastem, se tokrat soočam z depro, za kar upam, da bom čez 4 mesece spet v to temo dodala heckota!

Pozdravček Sofie 
-----------------------------------------------------------------------------------------

Notranja in zunanja resničnost   


Ko se zjutraj zbudimo, se oblečemo in pogledamo v ogledalo, kakšne misli in občutki nas prevevajo? Ali si morda mislimo "spet bo en težak dan, poln komplikacij!" ali pa si mislimo "spet bo čudovit, vznemirljiv dan, poln spoznanj in izzivov!" in vemo, da se bomo lahko soočili z vsem, kar nam bo prišlo naproti?!

Kakšno stališče sprejmemo, je v veliki meri odvisno od naše samopodobe in zaupanja vase. Kakšna je v tem trenutku naša samopodoba? Če ni pozitivna, kaj jo je tako globoko zaznamovalo in kdaj se je to zgodilo? Kaj lahko naredimo, da jo izboljšamo?

Ko se rodimo v ta svet, od prvega trenutka dalje sprejemamo vtise iz okolja in "vpijamo" vase atmosfero, vzdušje, ki nas obdaja. Otrok se ne uči le iz tega, kaj mu rečemo ali kakšna pravila mu postavljamo, ampak na nezavedni ravni zaznava tudi naše skrite misli in občutke ter že iz tona glasu in mimike obraza lahko razbere, kaj doživljamo.

Če otrok, pozneje najstnik, od svojih bližnjih sprejema negativne informacije, lahko odraste v osebo, ki misli, da ni dovolj dobra takšna, kakršna je, in je prepričan, da je z njim ali z njo nekaj hudo narobe.
Vse negativne informacije in kritike, ki si jih v življenju pridobimo, nam na najbolj subtilni ravni sporočajo, da nismo OK takšni, kakršni smo, to pa nam v življenju lahko povzroči mnogo stisk in težav.

Ali sploh lahko razumemo nekoga, ki vztraja v odnosu, polnem nasilja in zlorab? Takšen človek je zelo verjetno ranjen že iz časa otroštva, nima pozitivne samopodobe in mu nezdravi programi v njegovi psihi narekujejo, da mora vse to prenašati. Če travme ni ozavestil, je zanj ali zanjo ta negativna plat realnosti edina možna resnica, in ker ni v stiku s svojo notranjo lepoto, močjo in modrostjo, sebe doživlja izkrivljeno in nevrotično.

Če pa je nekdo prepričan, da je vreden ljubezni in jo zna tudi izkazovati, se počuti sposobnega, močnega, opremljenega z vsem, kar potrebuje, da bi uspešno krmaril skozi življenje in se mu bo to odražalo tudi v njegovi ali njeni zunanji realnosti.

Od pomembnih drugih bo dobil pozitiven feedback (povratno informacijo), za partnerja in prijatelje pa si bo izbral ljudi, ki ga spoštujejo. Če pa se mu bo treba kdaj soočiti s kakšnim negativnim likom, bo znal takšni osebi hitro postaviti meje in si ne bo dovolil, da kdorkoli z njim manipulira, saj se zaveda, da to ni prav in ni v skladu z njegovim vrednostnim sistemom in svetovnim nazorom. Ker se takšen človek zaveda svojih kvalitet, je v stiku s svojo močjo in se ima rad, zato ne bo nikdar dopustil, da bi kdorkoli z njim slabo ravnal.

Negativni programi izvirajo iz odnosa, kakršnega so imeli starši, bratje, sestre in pomembne avtoritete do nas. Nekdo je npr. odraščal v nevrotični družini, v kateri so mu na nezavedni ravni dodelili vlogo "grešnega kozla" in če takšna oseba ne ozavesti teh negativnih vzorcev, bo preživela življenje s prepričanjem, da je sama kriva za jezo in negativno vedenje drugih ljudi, pa čeprav to sploh ne drži.

Zelo pomembno je, da takšna oseba nadomesti negativne programe s pozitivnimi, ki podpirajo njeno rast, notranjo svobodo in ji pomagajo, da sebe in svet vidi v pravi luči in se končno počuti kompetentno in svobodno. Destruktivni vzorci so pogosto karmične narave in naš namen v tem življenju je, da se soočimo s tako imenovano "slabo" karmo in dosežemo nekakšno poravnavo na vseh nivojih svojega bivanja in delovanja.

Če namreč ozavestimo, kje tiči problem, smo na dobri poti, da se izvlečemo iz težav in sebe začutimo v novi, pozitivni luči. Če je nekdo npr. prepričan, da v življenju nikoli ne bo dobil tega, kar potrebuje, bo v vsakdanjem življenju čutil nenehno pomanjkanje in mu bo življenje potrjevalo vse tisto, kar globoko v sebi verjame. Če pa, nasprotno, nekdo verjame, da je življenje zanimivo, zabavno in poučno, smiselno, polno izzivov, se mu bo pa to potrjevalo v njegovi resničnosti.

Nekdo, ki je mnogo let preživel z negativno samopodobo, bo sprva težko sprejel drugačno mnenje od že poznanega, vendar vse je najprej misel, in če si ponavljamo pozitivne sugestije skozi daljše časovno obdobje, to pozitivno naravnanost sčasoma sprejmemo tudi na čustveni ravni in se nam to potem odraža na vseh življenjskih področjih. Zato je vredno začeti in vztrajati!

---------------------------------------------------------------------------------------
http://www.pozitivke.net/article.php?story=Samopodoba-Zaupanje-Obcutek-Izzivi&query=lea%2Bo%259Aabnik
----------------------------------------------------------------------------------------
 
Se strinjam!

[Suzy]

90% napisanega se strinjam tudi jaz

[Sofia-Del_Sati]

Povej kaj je tistih 10%, kar se ne strinjaš, Suzy

[matheu__]

Notranja in zunanja resničnost 

To smo že stokrat slišali. Da moramo bit pozitivni, energetični, polni upanja, srečni, radostni. In da to dosežemo z vizualizacijami, mantrami, ozaveščanjem itd. Sam veš kaj je fora? Ni to tok enostavno kot ti folk želi prodat.
Da se kej spremeniš v osnovah tam po 20. letu morš bit legenda prve klase. Zakaj?
Ljudje furamo avtobiografijo; to je zgodba o nas samih, ki si jo pripovedujemo samim sebi. In ta zgodba na eni točki postane nazor, ki je nekakšen filter skoz katerega presajamo realnost. Recimo un k je mel šit v življenju in se mu je skoz dogajala krivica, bo prej al slej prišel do zaključka da je življenje nepravično. In pol bo povsod vidu krivico. (in bo skoz bulu tednik in preverjeno ) Na podoben način kot nosečnice vidijo ful nosečnic, k jih prej sploh niso registrirale. In revežu se bo njegov nazor - krivično življenje - sproti samopotrjeval. In to se ful nabere čez čas
Če bi si tak človek zaželel spremembe, bi moral presekati z lastno avtobiografijo t.j. tudi varnostjo. Namreč po enem času postanejo vsakršni občutki domači varni. Tko maš une recimo k so skoz nesrečni in ko so enkrat slučajno srečni, se ne znajdejo, ker to pač ni njihov teren.
Skratka folk se načeloma ne spreminja. (največkrat niti noče)
Meni se zdi boljša taktika, da sprejmeš svoje omejitve in slabosti in si temu primerno urediš življenje.

[Sofia-Del_Sati]

Seveda ni izi takoj spremenit misli iz negative v pozitivo...

vendar, če nkol ne začneš spreminjati svojih misli in vzorcev, bo še dlje trajala samodestrukcija a ne?

Cilja pa je, da ko začneš s prvim korakom v preobrazbi misli in s spoznanjem, da misli niso samostojne ampak si to ti, da ne smejo same letati kokr jim paše temveč morajo biti v kontroli in vodene.... takrat že stopaš po zmagi, samo delati moraš na sebi e*v*e*r*y   d*a*y - kar pomeni, če kak dan spustiš, potem tudi tisti dan ne sme biti neg.misli sure; ampak ne, tudi neg. misli so vsak dan, da pa se zreducira negativa, jo moraš pocukrati 

Vatever, vsako stvar se da kontrirati, utemeljeno ali ne; tudi lastno srečo lahko uničuješ ali poveličuješ, tako kot nesrečo - ne moreš pa ne ti ne noben drug uničiti volje in pozitivizma v meni, če se za nju odločim!

Kot jaz ne morem (in tudi ne bom!) uničevala tvoje dobrote v tebi ali drugemu! LOGIŠ!

Ko spremeniš sebe, spremeniš svet......... počasi dojemam to misel in se jo če dalje bolj zavedam, kako prav ima! 

Lp Sofie