|
Leah
gost
|
 |
« dne:: ponedeljek, 01. november 2010 ura: 01:38 » |
|
Dann
Po dolgem času spet pišem. Nisem ravno aktivna članica, ker mi že forumi povzročajo velike probleme in raje ne sodelujem. Običajno napišem nek post in po tem, ko ga preberem, ugotovim, da nisem napisala ničesar „pametnega“ in ga raje izbrišem.
Torej, začela sem s 4. letnikom gimnazije in sem pred precej pomembno odločitvijo – kaj študirat? To vprašanje pa za sabo potegne še milijon drugih in ko začnem o tem razmišljat na koncu komaj še diham. Kaj sploh hočem počet v življenju? Če predpostavim da sem že našla nek „popoln“ poklic, ki si ga želim opravljati in če dam za primer npr. prevajalstvo - delo, ki ga lahko opravljaš doma, v popolni izolaciji. Pojavi se problem, da nisem prepričana, če si RES želim prevajati ali sem se za to odločila le zaradi pomembne prednosti tega poklica - socialne izolacije? In ta težava se pojavlja ne samo na področju študija, ampak tudi nasploh. Psihoterapevt me je na zadnji terapiji prosil, naj opišem, kakšno bi bilo zame popolno življenje. Ogromno prijateljev, petkovi „žuri“, nasploh zelo razgibano socialno življenje? Ne, vsekakor ne to. Hočem ostat samotar, hočem živet sama v nekem stanovanju, v neki hišici in počet kar si želim. Prvi problem tu je, da ne vem, če si to RES želim, ali je to samo posledica socialne fobije? Bi si morda, če bi bila „zdrava“, ne želela tega? Drugi problem pa je, da je to praktično nemogoče. Je izvedljivo, da nekdo živi in dela kar on želi, kadar on to želi? Ne. Da preživiš, potrebuješ denar, službo. Službo, ki ti vzame minimalno 8 ur/dan in ki v življenje običajno vnaša neko rutino. Zdi se mi, da nimam velike izbire. Da bom čez 10 let (pa še to po najboljšem možnem scenariju, to je, če dobim službo) živela samo za službo. Vsak dan vstati ob isti uri, služba, prideš domov in imaš tisto popoldne, ko si itak anksiozen ker veš, da se zadeva ne bo nikoli končala in da si ujet v nekem ciklu. V bistvu isto sranje kot sedaj s šolo. Vem, da ti zase „ostanejo“ tisti popoldnevi, pa vikendi, pa dopust (oz. počitnice) … v mojem primeru ne. V „prostem času“ razmišljam samo o tem, kdaj bom spet morala v šolo, kdaj bom spet prisiljena v nekaj. Tole se bo slišalo precej bedno, ampak hočem bit svobodna. Hočem delat kar sama hočem, kadar hočem … hočem ostat celo noč budna, brez da bi me skrbelo, da bo to vrglo iz tira moj bioritem in da ga bom morala kmalu nekako spet uredit, ker bo treba v šolo (okej, banalen primer). Svobodna nikoli ne bom. Vedno bom vedela, da me nekaj čaka, da bom slej ko prej nekam mogla iti, nekaj morala storiti. Okej, ne znam razločno ubesedit tega, kar me muči in nenehno se ponavljam, tako da bom zaključila s tem poglavjem in nadaljevala z drugim (ki bo praktično enak temu, samo v drugačni obliki).
Torej, nahajam se pred to „pomembno odločitvijo“ in nimam pojma, kaj bom sama s sabo. Nimam pojma, kako naprej. Kam naprej … nimam nobenih ambicij, nobenih želja, ničesar … Obtičala sem na neki točki in samo čakam, da se vse skupaj konča. Ampak se ne bo … Začela sem s psihoterapijo in končala. Po treh seansah. Ne morem nazaj, ker se mi zdi se mi, da se vprašanja in odgovori neprestano ponavljajo + da o meni že preveč ve in me ne mara. Običajno po začetnem „spoznavanju“ s človekom pobegnem, ker sem prepričana, da ga ne zanimam in noče opravka z mano. To je nekako moj obrambni mehanizem. Da ne maram človeka še preden ima on priložnost „ne marati“ mene. Nikogar ne maram, ker to pomeni, da me ne prizadane, če on ne mara mene (čeprav me vseeno prizadane, ampak tako se lažje pretvarjam, da me ne).
In še zadnja, malo bolj banalna, najstniška zadeva. Fantje. Ne vem, če je to preveč osebna zadeva za forum, ampak zdi se mi, da bolj osebno od opisa duševnih problemov ne gre. Gre pa tudi za to, da to preprosto moram dati iz sebe, ker sem zadnje čase precej čustveno naravnana, ker sem se po ogledu Socialnega omrežja zaljubila (no, ne ravno zaljubila) v glavnega igralca in si po tem ogledala še milijardo njegovih filmov (v bistvu samo 2) in ja ... Fant običajno igra zmedene antisocialce in ima tudi v privatnem življenju probleme z anksioznostjo. In ravno to je to, kar me je na njem pritegnilo. Kar verjetno ni ravno okej. Ali pač? Nimam pojma. Na nekem tujem forumu socialne fobije so postavili vprašanje, če bi si mi s socialno fobijo želeli partnerja s podobnimi problemi. Odgovor je bil večinoma ne, kar je popolnoma razumljivo. Zakaj bi nekdo, ki ma dovolj problemov s samim sabo želel ob sebi še več problemov? Vendar v mojem primeru ni tako. Ne vem sicer, če je to zopet neka posledica moje nizke samopodobe in si želim nekoga s problemi samo zato, ker verjamem, da „duševno zdravih“ ne zanimam? Nisem prepričana, ker ne verjamem, da bi zanimala kogar koli. Toda naj se še tako trudim in si skušam zamisliti, da bi si želela biti z nekim „družabnim“ (ne najdem primernega izraza) človekom … Če npr. pomislim na „najpopularnejšega“ tipa na naši srednji šoli, ki je, priznam, zelo privlačen in če na drugi strani pomislim na nekoga, ki pač po videzu ne izstopa in je skrajno introvertiran, s parimi duševnimi problemi … Vzamem drugega. Introvertiranci imajo veliko več časa za razmišljanje in blablabla (če bi nadaljevala, bi se zadeva, ki je postranskega pomena, razvlekla in zapletla) … Bistvo je, da se mi zdijo zanimivejši. In z njimi bi lahko preživela petkove večere pred televizijo, brez kakšne želje (njegove) po diskotekah. Torej, močno, močno, močno si želim nekoga. Težava pa je v tem, da je samotarja težko spoznat. Prvič zato, ker je zame že nasploh težko spoznat kogar koli in drugič zato, ker če je on samotar je pač … samotar in se ne udeležuje preveč raznih socialnih dejavnosti, zato ni ravno veliko priložnosti, da ga spoznaš.
Psihoterapevt mi je vse te moje želje razlagal kot produkt socialne fobije in da če te ne bi bilo, bi si želela „normalno“, socialno razgibano življenje. Kar me je zmedlo. Pomoč sem si poiskala z namenom, da mi pomaga pri anksioznosti. V bistvu si želim samo tega, da bi lahko bila sproščena v socialnih situacijah in se jih posledično ne bi bala. Da bi lahko šla sama v kino, po nakupih, brez kakršnih koli napadov panike in nesproščenosti. Nočem kopice prijateljev, zabav in podobnih zadev. Hočem samo, da bi se med ljudmi počutila sproščeno. Npr. v kino grem rada sama in tudi grem, ko imam res dober dan in rada bi „ozdravela“ samo do te mere, da bom lahko šla v kino kadar koli bom želela v kino in ne samo kadar bom imela „res dober dan“.
No, to je to. Trenutno me je zajela panika glede moje prihodnosti, po drugi strani me pa veseli, da sploh razmišljam o prihodnosti. Nekaj dni nazaj smo namreč imeli precejšnjo družinsko krizo in sem resno razmišljala o samomoru. Kar je pa verjetno že preveč? Ne vem, nimam občutka o čem je primerno pisat in kaj je že preveč … Nima veze, bom kar končala (itak sem napisala že ogromno).
Srečno
|
