Iz komedijanta v skrivača

[Toja]

V sredo 24.11. ob 9 uri imam prvo pohajkovanje po stopnicah piramide do vrha na svobodo. Psihoterapijo!!!

Bravo Sofija, res sem vesela zate....

[Liber]

Res res, mal družbe pa že, sam kolk pa vas je takih ki na taklih piknikih res koga spozna in kolk je takih, ki sam gruntajo kako bojo spokal od tam?

Pravm pač ...

Dobr trenutn je sistem pač tak. Da se srečujemo na nekih eventih. ma sej js itak sem že zgubu mal kompasa .. ne me poslušat 

[Sofia-Del_Sati]

Hvala Toja in ostalim!

Sicer, sem si nakopala še en strah več, tokrat zavedni, ampak kup pepela se ne sesuje, če je še en prah več.

Ko ga bom pa razpihala, je pa že druga zgodba.... 

sam počutim se pa toooooooooooooooooook negotovo in obupno

[Sofia-Del_Sati]

Liber.... eno je, če nisi tok v downu ali pa si in si alkoholik (pol folka je blo že pijanga), in greš res na tovrstne zabave zgolj iz negativnega egoizma (ješ,piješ,greš) ali pa, ne uživaš in se prisiliš da greš.

Jst, če hočem it, grem in če nočem, ne grem. Ko grem, sem tam zarad ljudi, ki jih poznam, se hočem pogovarjat in zabavat, ipd. To je iskrenost. Da si tam s srcem in z dušo, ne da se delaš, da ti je ql, nasledji dan pa kurcaš naokol, kok je blo zanič.

Danes pač nisem šla, ker je bil strah in občutek lastnega nezadovoljstva večji od želje. Fotr me je silu, da grem, pa mat tud, jst pa sem rekla tokrat prvič, da mi ne paše! Nisem hotla povedat direkt zakaj ne (SF), ampak sem rekla, da jote mi ne paše jest, pogovarjat se pa itak ne moreš, ker je muzka preglasno. Da imam raje piknike zunaj, kjer se lahko presedlaš in tudi pogovarjaš. Zdaj me lahko držijo  za jezik 

Je pa res, da lansko leto sem šla na to zabavo, na katero danes nism, vendar sem sedela z drugimi, ki jih sploh nisem poznala. Po hrano valda nism šla, ker sm bla živčna, pa tudi prinesti jo ne bi mogla do mize. Tudi na lansko letnem pikniku sem bla, kjer je blo tud bl tko tko. Spet nbenga od mojih, mal sm se uspela prebiti skoz grupe ljudi, čeprav mi je blo ful bad.

So trenutki, ko še grem med folk in ko me že sam en zmoti, pa sproži signale živčnosti ipd. Vendar mislim, da če zdj ne bi storila ta korak, ko sem se prijavila na forumu in že kar delček sebe dala ven, pa v sredo s to psihot., da bi na koncu bla sam še za križ kot Jezus!

[Sofia-Del_Sati]

nn, toliko vez kolikor piknikov a

[noname1]

nn, toliko vez kolikor piknikov a

  Kaj?

To je večumno.

[Sofia-Del_Sati]

sj sm narobi povedala  hotla sm rečt kolkor piknikov tolko vez 

vsakič ko je kak piknik, sklepamo srčke   

[Sofia-Del_Sati]

to se hecam valda, da nau kdo kj resno mislil 

[Ribica]

Jaz pa mojga sem na službeni zabavi spoznala in sva ravno včeraj imela 4 leta. Tako da.....se da, vidite....

Ribica

[Sofia-Del_Sati]

Nekaj bi še dodala okrog mojega doživljanja sveta in se opravičujem, če morim, sam moram ven dat in to lahko samo tukaj.

Odkar sem začela sem "hoditi", mislim, da se je "zver" v meni prestrašila, da grem po pravi poti, da jo odženem in me sedaj še bolj trga kot sicer.

Prej, ko nisem tako intenzivno razmišljala o sebi, ko sem stvari potlačevala in tlačila do konca in čez, sem nekak funkcionirala, edino občasno sem tresnila na tla, pa še pohojena bla, ampak sem napol vstala in se spuzala dalje.

Danes pa, ko razpredam o tem, ko se z vami pogovarjam in odkrivam, ko mi nekateri od vas resnično namenjate ogromno časa (biljonkrat tnx), sem čist prestrašena. Roke se mi skoz tresejo, diham pa tko plitko, kot bi šparala z zrakom za nevemkajže. Zalotila sem se tudi, da je moj pogled kot pogled moje drage pokojne kužike, ko je umirala in preden je umrla. Ena sama tuga in razočaranje. Vendar ko sem doma, sem dokaj zadovoljna, čeprav imam občasne napade depre, vendar čutim, da sem na varnem. Ko grem iz stanovanja na sprehod, misli že blodijo. KO pa sem v službi, pa itak crkujem in trpim.

Opažam tudi, da čeprav nočem misliti na smrt, me zvok vlaka neznansko privabi, ko se vozim v avtu, razmišljam o nesreči, ko se fenam, pomislim na elektriko - čeprav sem se zavestno odločila od zadnjič, da ne bom o tem sploh upala pomisliti. Saj ne, spontano me zvleče ke.

Mislim, da je sreda moja zadnja postaja. In spet mi misli begajo (pa nisem po naravi panik, sploh ne - če se kaj groznega zgodi, sem kvečjemu tiho in pr dmah od groze) iz ene skrajnosti v drugo: kaj če jst vem čemu vsa ta motnja in bodo rekli, ja ne moremo ti pomagat, ker vemo vzrok, po drugi strani pa, da bi rekli ah saj to ni nič, vzem babyčaj in pejt spat pa bo OK. Pa si mislim: dokler imam občutek, da strahu ne obvladujem je to to - oz. da čutim, da strah obvladuje mene. Torej je le potrebno iskati globje odgovor mar ne?

Opažam tudi moja nihanja razpoloženja, od super dobro do super slabo - in to ne samo v enem dnevu, temveč lahko tudi v 5 urah.

Danes sem tisti svoji edini prijateljici povedala, da bom šla na PSHT, pa še to sem zmogla samo sms poslati - počutila sem se za sekundo človek s težavo, potem pa bi najraj vse skenslala, ker sem pokazala ranljivost in ne vem kaj še.

Marsikdo bi rekel, da če imaš otroka, imaš razlog živeti in zakaj travmiraš v tri krasne, ali nakup stanovanja, spet, kaj bluziš, ali zagotovljeno službo - ja, res, je, te stvari so lahko bilka opore, vendar močnejši kovinski ročaj, kjer plezaš po gori, pa je potreben ob reševanju psihe. Takrat šele vidiš, kako je pomembno, da so motnjeno nemoten. Ali, da je duša mirna. Kako zelo pomembno je notranje ravnovesje, notranja harmonija, notranja uglasitev, se pokaže, ko ti nč več ni pomembno razen smrti. In poskušaš zmagati, da ne obupaš, potem da preživiš vsak sleherni dan in šele nazadnje, da zadovoljno živiš.

Pomembno je imeti družino, partnerja ali kogarkoli, ki te spodbuja in te ima rad.

Takrat se iz dreka spet vrneš v okolje, prenovljen, z izkušnjami in novo notranjo močjo.

Sedaj pa si grem narditi kopel in čez čas se javim na čvekčvek-u.

Pa še enkrat eksjuz, ker sem morila - nimam nbenga, razen foruma!!  :srce-utrip:Sofie 

[Sofia-Del_Sati]

Dober večer!

Sem rekla, da bom šla spat ob 23h, pa mi ni dalo miru, da še malo opišem stanje pred big-day-P (psihoterapija).

Danes v službi mi je bilo najtežje in nikoli se nisem tako počutila, da je s psiho navzdol šlo še s telesom. Ponavadi je bilo eno ali drugo, ne pa skupaj. Že začel se je dan fascinantno, sam še diamantni prstan v šampanjcu je manjkal.

Zbudila sem se velikoooo prepozno, pred ščetkanjem sem dobila preblisk o obupu, pa ravno sem bila skulirana, se ustrašla, pozabila zobe ščetkat in skor ščetko pojedla, in razmišljala čemu take misli. Seveda, film dan pred tem o ljubavi med ljudmi in sreči oh in sploh, medtem, ko jaz tukaj sama ždim kot prepeličje jajce v zmajevem gnezdu.
V službi pa obup!!! Tema v duši, tema v glavi, tema v srcu in tema v pljučih, roke težke, komaj sem opravljala delo. Noge čist lahkotne, kar pomeni, da sem bila živčna, preveč, v duši se mi je pa itak dogajalo kot bi si Guliver z mojo dušo brisal rit!! Potem še par pikrih opazk, kajti če nimamo plošče za pikado, nastavimo mene in puščice opazk letijo kamor pač letijo. Zakaj nič ne rečem, se ne branim ali postavim meje? Že odgovorim nazaj, vendar če ima človek preveč problemov sam s sabo, se mora znest na drugega; in to takega, ki ima tudi milijon problemov, vendar se ne znaša na ostale. Zato mi je zadnje čase sekret prostor miru (zanimivo, prej sm tolikokrat drek povezovala s sranjskim stanjem duše ipd., sedaj pa bova frenda??!!) - ko grem tja, se zaklenem in samo sedim ali stojim pri miru, se naslonim na zid in meditiram! V cekretu!! Pa kam sem padla!!

Po službi oz. doma s svojo pikico in mojim forumom, sem sproščena in nekako pomirjena. Kot sem že opisala v drugem postu, na tem forumu srečujem izjemne ljudi, kjer je toliko pozitivizima nakljub naši žalosti in drugih tegob, toliko je bodrenja, vzpodbujanja, lepih misli in besed, da se kar čudim. Čudim se, da je človek lahko tako dober, ko pa se ga "bojim", ker mi je naredil tako "zlo"!! Ampak tukaj mi je varni pristan, še bolj kot doma prej pri starših - me posvojite? 

In jutri še en Vegradov dan: ko se v službi matraš in delaš v dobro, pa to ni cenjeno in še namesto plačila dobiš krivične obtožbe s sprenevedano prijaznostjo!? Jutri dodatnih 8 ur, katere mi je že sedaj muka. In to samo zato, ker imam v sredo nekaj, kar bi morala imeti že pred 20 leti, ali prej. In sedaj, bom prišla k rešitvi vsa zlomljena, pohojena, obupana, razočarana, prizadeta in še vsaj 50 podobnih pojmov - z velikim a tihim upanjem, da mi uspe! Da se lahko vrnem takšna, kot sem bila ustvarjena in ne kot so me prikrojili grdi dogodki. Čutim sram in poraz, kot že neštetokrat, vendar s to razliko, da čutim tudi kanček zmage, poguma, uspeha, sreče. Naj ne bo to fatamorgana! Naj ne bodo to sanje! In še manj nočne more!

Naj bo to nov začetek - katerikoli že.....

Pozdravček....Sofie

p.s.deklico še vedno držim in je ne spustim

[Sofia-Del_Sati]

Poročam glede prve, t.j. spoznavne psht:

Prvo kot prvo, me je zmotilo, da moraš biti bos, kajti jaz se v čevljih počutim varno. Seveda sem se po muki sezula, potem pa izvem, da sploh nisem na ta pravih vratih in da imajo 2 vhoda, ki sta med sabo oddaljena 50-100m. Ok, grem na prvega, sezut in odplazit se v sobo (natikačev, ki so jih imeli, ne morem nositi).

Spoznam gospo, soba zelo(!!!) prijetna, tepih (zdaj vem, zakaj sezuti se), barve zidov marelična, strop bel (čisto taka kot moja bivša sobica), sedeži fajni, čeprav sem se usedla kot pijanec, ker me je že vhod v sobo, bos, psihično izmučil!! Ampak sem tudi ugotovila, da sem sproščena 

Sedeli sva pa kot puščica: gospa odprta, jaz pa pravokotno in čim bolj stran Ko je rekla, da zdaj pa lahko začnem.....pa TEMA! Nisem mogla. Ker je bila na desni, sem pogled usmerila levo in preštela vseh 60 igračk na polici. Potem pa sem si rekla, da moram začeti.....in sem. Sicer z muko in kot bi ribo dal v kisikovo komoro!!

Povedala sem res tiste najbolj pomembne zadeve, kajti 30min je hitro minilo. Moram povedati, da mi je bilo sprva predlagana družinska terapija, kar sem se odločno uprla, saj hočem delati izključno na sebi, starši (in ostali svet) pa bodo delovali po svoje in kot sami želijo....pomembno je samo, da se jaz vzdignem in ob naslednjih travmah uspešno znam reševati travme.

Poklicala me je že psiht., katero naj bi imela.

[Sofia-Del_Sati]

Danes sem jim po mejlu poslala še podatek, da sm 2x hotla nardit S in da me tud zdj vleče, pa stiska še večja, da me še forum mineva ipd. .....

čudno, da me tega niso vprašal - po počutju ipd.

mah ne vem....bomo vidl....upam, da dobim OK terapevta

[Ajla]

Danes sem jim po mejlu poslala še podatek, da sm 2x hotla nardit S in da me tud zdj vleče, pa stiska še večja, da me še forum mineva ipd. .....

čudno, da me tega niso vprašal - po počutju ipd.

mah ne vem....bomo vidl....upam, da dobim OK terapevta

Tudi mene ni vprašala po S, ko sem ji povedala, pa je tako na široko odprla oči, da sem se je kar malo ustrašila  Mogoče mali opomnik, da se sam spomniš reči, ki se tebi zdijo pomembne. Kar je včasih malo težje, saj se po glavi podi 1000 "malenkosti"...

 

[Sofia-Del_Sati]

itak. ma če sm šla v nazaj v deep prihodnost, da sem komaj pristala v sedanjosti

[Sofia-Del_Sati]

Evo, sporočilo bilo (u)slišano. Jutri imam ob 20:30h.

Matr se počutim k pek k ga namakajo v Ljubljanico (počutje) in kar dost mam že teh popadkov psihe matr

Sofie

[Sofia-Del_Sati]

Sm mela problem, ker sta moja2 na vsak način hotla, da pridem danes t.j. petek k njima da prespim (zakaj le, sj se sam kregamo), jst pa da bi pršla v soboto, ker mam v petek pač PSHT - in valda nism povedala kaj imam.

Nism pa hotla pridt danes ke in se zlagat, da grem na drinko s prijateljicami - zvečer. Pa gruntam, kaj čem rečt, pa kaj izmislit, nč pametnega našla, .... pa se zdealam z mat, da prideva jutri.

Tjulen cel in medved sit 

/Ja,ja, spet sm ql volje, sam to me skrbi, ker nkol nism tok nihala z voljo! Upam, da danes tam dobim kanček razsvetljenstva, oz. dva, ker enega že imam s knjigo./

Pozdravček.......smuknjena Sofie



** še to: ker moraš tam met copatke, sm si kupla une velike, kosmate, v bistvu tjulnčka  **

[Toja]

Sofija... , dobro si tole izpeljala, saj si  izrazila svojo voljo
in nisi takoj skočila na klic...čeprav imaš za danes razlog.
Priporočam ti, da tudi drugače začneš postavljati meje...v začetku
bo malo hudo, čudno te bodo gledali, vendar se ne obremenjuj,
kajti prej bodo popustili oni in stvar bo v tvojih rokah.

Za danes ti svetujem, da si za terapevtko pripraviš oporne točke
na list papirja, ker boš tako lažje izpostavila svoje težave.

Želim ti, da danes lepo opraviš in stopiš
na pot razsvetljenjstva, kot sama praviš!

**** cool za copatke**** 

[Sofia-Del_Sati]

Toja  hvala! 

Že cel dan gruntam, kaj rečt terapevtki, pa bom kar tisto, kar mi je najtežje, ker se vedno delam da je vse ql, pa se smehljam, hecam in blazno uživam v lajfu, da bom kar povedala kako se v resnic počutim.

Da duša trga, telo ne diha in psiha črviči. Da vsak dan komaj preživim, in da sem kot puščavnik, ki se puza vpuščavi stran od oaze. Zmotil? Ne, fentat se gre 

Tist kar mi je najtežje, bom torej dala ven!!! Končno enkrat in za vselej. Sam rum mi manjka, za pogum!

Sofie 

[Sofia-Del_Sati]

Evo poročam:

V službi je bilo super, saj sem sama vodila pisarno in skratka, vse je štimal, oddelal smo vse, sneg je zunaj padal, sodelavke so jamrale jaz pa sem gledala snežinke in ob 14 sem šla lahko domov. Pridem domov, hitro s kužko ven, potem futr, mal obiska na forumu in potem počitek od 17 do 19 ure. KOMAJ vstala, vrtelo se mi je od utrujenosti, zvonilo v ušesih, pa še snega je bilo še več kot popoldne, mene pa čaka 30 km vožnje po nespluženi cesti in še na striptiz duše (psht). Ok, se scijazim in odpravim, pridem celo pol ure prej  Čakam v avtu in razmišljam kaj bo, kako bo, blablabla....itak, spet kup vpr. in zero odg. Kar nehi Sofie, si rečem.
Grem not.
Prvo preverim, če ni nbenga človeka, da grem lahko not. Super, nbenga ni. Še bolj super, zaklenjeno je!!! A zdj pa spet gor po štengah do zvonca in nazaj dol, kjer bom že koga srečala in naum mogla hodt??!! Pa čakam tam pred vrati kot deklica z vžigalicami in čakam, da bo kdo prišel vsaj vrata odpret. Pa pride en tip, ki je bil še bolj zmeden od mene in je kar skakal v zoknih gor pa dol, ter še ven šel. Sm si mislila, ok, ko bom jst obula tjulnčke (copate katere sem kupila), ga bom verjetno premagala  v kategoriji Kateremu se bolj fuzla Skratka, potem sem šla not v sobo....

.... in povedala najtežje stvari!!! To sem si zadala in to sm hotla izpeljat. Samomor in diagnoza. Sem veliko govorila, ampak še vedno se mi zdi, da sem fuuul spustila. Ma ok, sj mam še čas.

Mal so me zafrknili z aktom Dogovor s terapevtom, kjer se ne smeš fentat. (Danes sem ga le podpisala). Zelo se je osredotočila na ta samomor in ob pogovoru sama dojamem, da sem že kar pred 5 leti aktivno že o tem razmišljala - na kar sem čist pozabila!! In to zato, ker sem vedno rekla da je OK, da ni to nč, skratka tlačila sem smeti v podzavest, kante pa nisem praznila!! In sedaj sem rekla, da grem do konca, da povem vse in da naj mi ne bo nerodno. (je celo rekla, da zgledam ful umirjena... sj bi ona tud bila, če bi vse življenjske funkcije prestavila na mirovanje, kot to storiš pr PC-ju!!).

Zmotilo me je to: ko je rekla, da je že ful zmatrana (imeli sva ob 20:30), pa tudi ta opazka, da zgledam čist ql, pa da se nasmiham, da ne zgledam v pizdi, čeprav sem ji rekla, da je to moj obrambni mehanizem, čigar lahko diham z njim kot s slamico pod vodo, čeprav je slamica že na 10-ih koncih zamašena. No ob koncu ter. nisem imela volje nasmihati se.
Ampak opažam, da mi gre zadnje cajte vse na živce zato sem tudi tok dlakocepska. Verjamem, da so tudi psht. ljudje, vendar ne vem,..., mislim, da se mi morajo sedaj vsi pokoriti al kaj? Če sem že tok v luni, pa naj se še malo spustim! No, saj mi je dala mobi št., če bo kriza, kar jo drgač ne daje, pa tud tko, me je upoštevala kar sem prosila (radiator zraven mene, ko pa me je že itak psiha prekuhavala in ga je odmaknila, njo revčko pa je zeblo pa še dve zadevčici, ki mi je velik pomenilo). No sj pravim, da mi je ql in po kakem mesecu bom videla ali sva za tango ali ne.

Zgrozilo me je tole dejstvo: še pol ure nazaj sem ji rekla, da valda da naum delala neumnosti (S), ker sm zdj že itak na pol poti do recimo temu ozdravitve, ko pa sem se peljala po idilični zasneženi cesti v naravi sama domov, sem 2x pomislila, da bi kar zavila v jarek. In to močna želja, ne kar preblisk. Čez tire pa itak zapeljem že brez da pogledam ali je frej in močno upam, da ni. Grrrrr

Danes zjutraj, prelepa narava, sneg in sonce. Sva s kužiko se peljali na en obisk in sicer zaznam te lepote vse, ampak čutim, da me premagujejo črne misli in vsrk v jamo! Čutim tako močno, kot bi se prvezal za norim bikom, ki te vleče in premetava. Poleg čustvene neizmerne osamljenosti!!!

In še to bi delila z vami. V petek grem spet v tretji štuk in si skoz govorim nesmiselen strah, nesmiselen strah, nesmiselen strah, in ko že čutim da bo mogoče šlo, začutim negativne misli o tem kako me gledajo in posmehujejo, ki sicer resda ne morejo po isti poti, kamo so dosegle poz.misli, pač pa gredo naokrog. Kar vidla sem to sliko. Pa to ni res!!!

Torej, to bi bilo to, občutki so taki zmešani oz. niti ne vem, kaj naj si mislim, edino kar čutim zadnje cajte je nabijanje srca, nemoč duše v rešetkah in tiste globlje neg. misli o iti po skrajšani poti do miru. Vendar ne dušnega miru, temveč večnega.

Mogoče je to cena, ker hočem zmagati. Kar je dobro. ALi pa bo to vsega nakup enkrat preveč. Pojma nimam!

Skratka, upam, da ste ostali dobro in da niste žalostni, nejevoljni, strahcani, ipd. Mene gor držijo tudi dokumentarci na Zone Reality ali pa film, kot bo ta danes ob 22 na A Kanalu o ženski, ki je zaradi otroške zlorabe razvila 16 osebnosti!

Zadnjič ko sem gledala Gospodinje, sem se hotela kar čez okno vreči, da koliko je tega sprenevedanja, podtikanj, laži, hinavskosti ipd., pa to ob majhnih problemih, ko pa bi vse te zadeve lahko rešili z odkritostjo, pogovorom in predvsem človečnostjo, ne pa, da nas je tega sram in smo raje roboti!! Ostri, mrzli, nedostopni in borbeni v vojni, čim več ljudi pohodit?!

Sofie