Iz komedijanta v skrivača

[roky87]

Sofie,

v tvojih postih vidim veliko nihanja, nihanja razpoloženju, nihanja v odločitvah itd...ampak nič ni narobe s tem... Tudi meni se to dogaja...pa že leto dni hodim na psihoterapije, sicer sedaj malo redkeje zaradi finančne stiske (2x na mesec), jemljem AD-je redno že leto in pol (moje drugo obdobje jemanja AD-jev), poskušam delati tudi kaj sam, ampak velikokrat nimam volje za to, ampak se vseeno zelo trudim, da primem v roke kakšno knjigico ali naredim kakšno vajo...ampak vem, da nebom obupal. Bil sem že na robu propada in se tja več nebom vrnil, ni šans...spremembe so, spremembe bodo. Opažam jih sam, opažajo jih drugi, drugi mogoče še celo bolj kot jaz...Tako, da gremo skupaj do zmage 

LP 

[Sofia-Del_Sati]

Hojla Roky!

Maš prav! Ponavadi sem veljala za trdno, odločno, neomajno, sedaj, ko gre za takšno zelo pomembno zadevo, kot je generalna preteklosti in pucanje duše, sm pa kr malo izgubljena.

Vendar, navkljub nihanjem, lahko rečem, da se počasi že ustaljujem. Poglej, na začetku, ko sem prišla na ta forum (31.10.2010), nisem vedela ne kaj mi je, ne da nisem sama z istimi problemi, ne kako se zdraviti, poleg črnih dnevov, pa še, vsak dan sem bila po več kot 8h na chatu, do 1,2,3 zjutraj, ob 5 auf in šiht, tak da sem bla čist "zmešana". Potem še 2 tedna jedla nisem,....

Danes, sem na chatu do 19h max. do 21h, če ravno ni nič po TV, uredila sem si AD (ne bi o tem, kako sem trpela prve 3 tedne), začela sem brati literaturo, obiskujem psihiatra in psihoterapijo (psihiater je bolj zarad formalnih zadev) izvajam jogo, ful sm prjazna do vseh  , (drgač sm bla že prava sitnoba zaradi težav, ki so me pestile in jih nisem reševala!), rada sem se začela imeti....in ciljam na snidenje za novo leto  , pa predtem še kako snidenje s kakšnim forumašem  , (aja, z 2 sm se že dobila, kar je bilo zame v današnjih dneh orng pogum),...., pa tak, počasi naprej (kar je tudi zame izziv, glede na to, da sem vajena vse expres reševati. potrpežljivost? kaj je že to?!).

Če prej prebiram svoje zapiske, sem kar malo zgrožena. In če zdaj tole, kar sem napisla, sem kar hepi

Tak, da, ja, Roky, vem da sem zmešana, ampak sračjo gnezdo je težko v red spraviti, ni pa nemogoče! Kmalu po gnezdo po sistemu Monka! 

Vse dobro tebi, meni in ostalim vam želim, pa korak po koraku do zmage.

Tisti, ki so prehodili puščavo ali gorovje, so s koraki in nikoli s tekom!

Lp-Sofie 

[Sofia-Del_Sati]

Zadela me je ena misel od Luise L. Hay, na katero kar ne morem pozabiti in se me drži, gre pa za starost, ki pravi:
 
Zame je vedno sedaj. Številke se s časom naberejo, toda stara ali mlada sem toliko, koliko se počutim. So ljudje, ki so pri dvajsetih starci, in so ljudje, ki so pri devetdesetih mladi. Vem, da sem prišla na ta svet izkusiti vse starosti, in vse te so dobre. Vsaka starost se nadaljuje v naslednjo s toliko lahkote, kolikor si jo dovolim. Skrbim za zdrave in srečne misli in moje telo temu sledi. Mirno sprejmem svojo sedanjost in se veselim vseh dragocenih dni.
 Vsako obdobje prinese svojo radost in izkušnje. Za vsak trenutek življenja sem vedno ravno prav stara.

Vem, sliši se logiš, ampak, kako bi pa blo, da bi bli skoz stari 10 let, 20 let ali 40 let (lahko tudi rečem 50,60,70 let kdor ni podlegel propagandni sreči v videzu)? In od takrat naprej ful razmišljam, ah 32 let, bom zdej neki izkusila, ko bom 40, bom do takrat šele modra  , pri 50 bom še bolj  pri 60 bom že imuna na sekiranje brezveznih stvari  pri 70 bom čebogda že super babica ali prababica  itd itd.

Čeprav izpade sedaj na prvi pogled, da nisem ravno razumela bistva, sem, kajti treba je uživati danes in sedaj, in vsak dan naprej nam nekaj prinese-po Hayevi. Hotela sem povedati to, da se je nonsense sekirati o letih. Pa ko vidim reklame o kozmetikam proti gubam, je to zame tko, kot bi propragirali tableto za ubit se. To kar je naravno, je lepo. Guba in gubice so lepe. Lep je zadovoljen človek!

No, sedaj me mora samo še utrofniti ljubezen do samega sebe, da smo vsi popolni, božanski, edini, lepi,..... Gooooooooooooooooooooo Sofieeeeeeeeeeeeeee 

[Suzy]

Sofi meni so všeč knjige Luise L.Hay
A tebi tudi?
Ta misel mi je všeč

[Sofia-Del_Sati]

Zelo!

Še posebej ker vem, da je prebolela raka s pozitivnimi mislimi 

[Sofia-Del_Sati]

Bolj ko se bliža ponedeljek, teden, bolj sem v krizi....  

V petek bo 6. teden kar jemljem asentro, rezultat je, da ni depre, imam pa še vedno grozn filing pred ljudmi, kar ga pred ad nisem imela skoz sem živčna, nervozna, napeta, mišice toge,....   

pomislim, da bi šla rada ven, s komerkoli, še vedno ful želja s počenčki, PA NAU ŠLO!!!! Če neham s to pof.... asentro, se bojim stranskih učinkov, če nadaljujem, bom pa depro fasala zato, ker ne zmorem ven!!!!  

Se mi je zdelo, da dneva ne bom zaključila s pozitivo in čist vseen mi je....... ker to nkamor ne gre!!! vseeno mi je za odločbo, za vse! lahko sprejmem misli o starosti Louise Hay, o sebi, kot vrednemu bitju pa ne 

[Slavka]

Sofie...jaz sem prve tri mesece v mislih skoz ponavljala besede Luise Hay...sem mislila, da jih bom mogla do konca življenja...moje besede so bile: "Vse je v redu,varna sem..." to mi je pomagalo, da sem nekako preživela tiste najhujše dni...da sem odpeljala otroka v šolo, da sem delala, da sem peljala popoldan otroka na interesne dejavnosti...
Še sedaj včasih prelistam knjigo Življenje je tvoje in se zavem resnice, da so naše misli tiste, ki nam krojijo počutje...življenje...potem jih nežno usmerim v pozitivo in čakam...včasih mi uspe, včasih so pa negativne premočne.
Jaz jemljem Asentro že 3 leta...nekako sem se s tem sprijaznila....včasih sicer ne vem ali mi pomaga, al mi dela še večjo "štalo" ampak zaenkrat jo sprejemam kot pomoč...bomo vidli kaj bo v prihodnosti, kako bo psihoterapija učinkovala...pustimo se presenetiti 

[Sofia-Del_Sati]

Imam eno vprašanje za vse vas, ki hodite v službo in bi prosila, da mi odg.:

Preden postavim vprašanje, naj povem, da sem v tej službi skoraj 1 leto, da sem pridna, da si nismo tok ql s sodelavkami (2), ker imata obe zgleda večje težave od mene, samo jst sm klonila pred svojimi malimi 

Zdaj imam bolniško 1 mesec pa še mal. Rekla sem, da imam pač eno telesno bolezen. Za 2 mesca bo težko kaj še dodajati.
A bi vi povedal na šihtu, da mate depresijo, pa anksioznost?

Lp-Sofie 

[Toja]

Sofija en lep praznični dan ti želim...

Glede na to, da sprašuješ tiste, ki so v službi...hm, jaz nisem več, pa vendar imam izkušnje v zvezi s tem.

Jaz sem v službi povedala sodelavkam, direktorju in sem naletela na
zelo dobro razumevanje...imela sem napade v službi, nikoli ni bilo
problema, da mi ne bi kdo pomagal, da mi ne bi stali ob strani.

Ne vem ...morda sem imela srečo s kolektivom....

[krasendan]

Vprašaj se predvsem zakaj bi jima rada povedala?...Ker drugače ju čisto nič ne briga...

Jaz sem v službi povedala predvsem iz razloga, da se počutim malo bolj varno...v smislu, da vejo, če dobim kak napad...to mi je namreč zmanjšalo tesnobo...je pa res, da so zelo razumni sodelavci in se jim ni zdelo to nič problematičnega...

v prejšnji službi pa sem povedala le trem sodelavkam, ampak smo se zelo dobro razumele in sem jim zaupala...

Sofie...govorit ne rabiš o tem, če pa potrebuješ zaradi svoje bolezni kakšen drugačen odnos, pa bi mogoče le bilo dobro povedati!

lp

[Suzy]

Sofi jaz imam to srečo,da delam s sodelavko,ki ima podobne težave kot jaz in še po naklučju imava isto psihiatrinjo.
Se razumeva in drug drugi pomagava kadar je potrebno in če je ona na dopustu sem
nekako bolj tesnobna in pri njej je enako.

Šefici nisem nikol zaupala,ker je ena brezsrčna oseba,je pa sicer izvedela od druge sodelavke,ki sem ji tudi zaupala.Bila je en dan cela ceramonija glede tega a sem že oprostila tej osebi,ki je mislila da bo s to informacijo pri šefici nekam zlezla.

Skratka pri nas je velik kolektiv in ko se izve neka novica,tej vsaka nekaj doda in iz muhe pride slon.
Tudi poučeni so premalo,nekateri sploh nevedo nič o depresiji,...in to se mi je sprva zdelo ful nesprejemljivo,zdaj pa me ne gane več,kaj si kdo misli.
Sem marljiva,poštena,....delavka,nikoli v teh 5 letih depresije v bolniški(čeprav sem včasih zjutraj komaj vstala),ker sem zmerom imela v mislih,če mene ne bo na delo,bodo moje sodelavke mogle toliko več delat.

Hvalabogu imamo sedaj novo šefinjo,prej je bila namestnica in sva se vedno dobro razumele,tako da je pritisk dost manjši,...
Če želiš povedati svojim sodelavkam o bolezni se mi ne zdi nič narobe,sama ju poznaš najbolje tako,da je čist tvoja odločitev.
Kakorkoli se boš odločila te podpiram

[roky87]

Podravljena Sofie,

uf tudi to je bilo pred mano pred nekaj mesecimi, ko sem se spraševal, kako in komu povedat v službi o moji bolezni. Že teden dni pred tem sem razmišljal kako bom povedal, kako bom začel pogovor s šefom, kaj mu bom povedal...in potem so bile tu negativne misli. Kaj si bodo mislili? Me bodo sprejeli? Bodo mislili, da si zmišljujem? Me bodo zaradi tega prezirali? Bom manj vreden? Me bodo zaradi tega odpustili? itd., itd.,...No ponavadi je bil moj samoustvarjen odgovor na te vprašanja...ziher bo tako...No in je prišel ta dan...Seveda celi anksiozen pridem na šiht, takrat se bil tudi en teden na bolniški zaradi prehlada. In seveda prvo rečem šefu, da grema na samo, da mu zadeve razložim in buuuuuuuuuuuuuuuummmmmmmmmmm.........ne kako je razumel...ne samo to, rekel je kaj lahko stori, da bo mi boljše...rabim mogoče bolniško, rabim drugačni delovni urnik, mi zaenkrat črta nočne, itd...seveda nič od tega ni bilo potrebno. Nato sem razložil moje probleme še drugemu nadrejenemu, kateri me je spet popolnoma razumel...in ta mi je celo rekel, da v primeru kakšne moje nezmožnosti, kot je bila takrat vožnja avtomobila, bo vskočil on oz. bo on prevzel odgovornost nad intervencijo....bil sem presenečen nad odzivi. Nato sem povedal še tretjemu nadrejenemu, kateri pa mi je povedal, da je njegova bivša punca prav tako trpela za anksioznostjo in zadeve dobro pozna...torej je popolnoma in še bolj razumel.  Res je, da je moj kolektiv relativno mlad (jaz sem najmlajši - 23 let, najstarejši sodelavec je 33 let) in so mogoče bolj dovzetni za te stvari, ampak mislim, da si je vse negativne scenarije nesmiselno ustvarjat in pač zadeve povedat, če to hočemo ali se nam zdi potrebno...in si v tistem momentu rečt: "Kaj bo, pa bo!"  Meni je odleglo, po resnici povedano...

Sofie, tako, da vedi, da če se tebi zdi primerno povedat sodelavcem jim povej, če se ti ne zdi, jim ne povej, v vsakem primeru smo s tabo 

[Sofia-Del_Sati]

Evo, danes sem bila malo zunaj in sem zadovoljna sama s sabo 

Prva postaja pošta, sem sfrizala ampak sem si rekla, pa naj,.... Notri je bilo že boljše, potem zunaj do avta spet dokaj OK.

Druga postaja knjižnica...  (ajd, ni blo nbenga folka, tak da ne šteje)

Tretja, Mercator, sem bla že domača  pa v baru med folkom, je blo že lažje  (<- mal samovšečnosti, i love me)

Četrti izziv: povedala sm sodelavkama O ANKS+DEPRI !!! in zdj bo kar bo. Glede na to, da bomo še nekaj časa skupaj, pa dejmo spletat globlje prijateljske vezi.

Aja, še to: stric ki je zbolel za depro, sva spet po dolgem času vzpostavila stik. Bratranec ki ima panično motnjo tudi. Drugi stric, ki ima verjetno raka (upam, da ne) je tudi bolj prijazen postal, teta, njegova žena, pa morbid clo kako rečeva, saj nikoli nisva imeli nekega dobrega stika 

Pozdravček....Sofie 

[priponko je admin izbrisal]

[Sofia-Del_Sati]

Hojla!

Moram poročat naprej 

Stanje: dokaj OK - depra nisem, sem pa še vedno uiber anksa, tak da, res ne vem kdaj bo to izginilo.

Ko sem povedala po mejlu šefici in sodelavki o mojem duševnem stanju, me je reakcija šefice ful presenetila!         

Namreč, pokazala je drugo plat, katero nisem poznala in to je
......... srčnost!

Pokazala se je res kot zelo fer in razgledana za duševne stiske!!! Napisala mi je en doooolg
...email in res se mi je dotaknilo



...duše!

Moji zgledi za naprej so optimistični.



Upam, da tudi vaši zgledi za vas!!!



Lp-Sofie 

[Suzy]

     za šefico!!!

[roky87]

Vedel sem...dostikrat samo predvidevamo, kakšen je človek, ampak je to še vedno samo naše predvidevanje...ko pa enkrat pride do takšnih stvari, pa začnemo drugače razmišljati. 

[Toja]

Sofija...SUPER, marsikdaj moramo ljudem zaupati, da jih spoznamo!
Tebi je to uspelo...spoznala si "novo" šefico...

[Sofia-Del_Sati]

Tak:

* bolniško mam do 9.3.2011 (še dobro da mi ZZZS ni dal takšnega darila za 8.3.  ) in 100x hvala Višji sili

* veselim se že joba, pa ne, da bi bila sado-mazo ampak zgolj zaradi družbe, da se socializiram

(žal sem izvedela, da ravno sodelavec, ki sem ga imela najrajši od vseh, tudi manjka tko kot jaz - operacija prostate, sjvestekajtopomeni in močno upam in molim, da bo ok in da se še vrne nazaj)

* danes sem doma, pri sebi, in sem tako vesela flatka!!! dobila sem 2 obiska danes, šla prostovoljno k zdravnici, ker je rekla, da bi me rada videla, ful sem čebljala z med.sestro, ker nazadnje sem tam sedela kot kup nesreče, z zdr.sva se lepo pomenili, po tem sem 2x šla na pošto (kar mi je nazadnje bilo muka), večkrat sem šla med folk, tak da danes je moj dan!!!!

* vseeno grem jutri nazaj k staršem, da še zadnjič do potankosti podebatiramo o teh problemih, da rečemo do konca, kajti potem ko bom enkrat na šihtu, je to to. ne bo več brezskrbnih dni doma,.... Spet bo dom dom pri meni, plačilo položnic, prihod domov ob 16,17h, ....... Ah ja, če se skuliram, pa lohk spet z zvezami začnem 

* četudi me kdaj spet prime strah, bom šla kar med ljudi, pa četudi umrem. Moram to delati in čimvečkrat. Ne vem zakaj je blo dons tok ok, ok, neki je zarad helexa, amapk ta drži par ur ne pa cel dan. vatever, bomo že tud brez tablet zmagoval!!!!

* najbolj se pa veselim pomladi, saj sem v teh turobnih dneh najbolj se bala, da je ne bom doživela!!! In sedaj sem res zacvetela, še vedno me je strah ampak imam strah na špagi (pa on tud mene hehe), ampak vidim, da moj trak osebnosti raste gor. Čutim se in vesela sem, da čutim tudi stvari okoli sebe!
pa četudi je to včasih tudi strah oz. anksa

Vsa ta psihopsihotičnagroza pa mi je prinesla ogromno: najbolj, da sem sama sebe našla in se čutim, kar se prej nisem, prinesla mi je nova prijateljstva, spoznala sem, kdo je pravi prijatelj ob težavah, razkrile so se strani ljudi, ki jih ob depri ne bi spoznala (v pozitivno smer jasno), s starši smo začeli komunicirati in smo bolj odprti, predvsem pa, da na planetu nismo sami in da nas varuje in vodi, če smo odprti, še kaj višjega, močnejšega in z obilo ljubezni.
Jaz ji rečem Višja sila, eni bog, drugi Vesolje, Kozmos..... Nekaj je!

In vse se zgodi z namenom! V to verjamem.

Pozdravček Sofie 

SECRETS TO HAPPY LIFE

A Good way to be happy is to learn the common characteristics of happy people and apply them.
- Forget the past
- Take responsibility for your life
- Build relationships
- Develop multiple passions
- Build your character
- Be who you are
- Live your life purpose
- Have positive mind
- Work creatively
- Use your talents
- Make others happy
- Practice compassion

[a*n*a]

sofija , skoz te spremljam in sem zelo vesela zate.
lepo je bilo to zdaj prebrati, samo tako naprej.
velik lepih trenutkov ti pošiljam
ana

[Toja]

 


Sofija....zelo lepo in pozitivno napisano....saj ne vem, a ti je novi nick pomagal ali tisti tam zgoraj,
super si, rada te berem ker iz tebe veje humorni pozitivizem....vedno preberem preden grem spat...