obupana

[valentina]

Najprej en lep pozdrav!
Že kar nekaj časa prebiram forum in danes sem se opogumila, da tudi jaz napišem svoje težave,pričakujem le kakšnen topel nasvet, spodbudo...
Sem 20-letna študentka in z depresijo se ubadam že precej časa.Moja adolescenca je bila zelo težka,kot za moje starše in zame.Imela sem dneve ko sem bila vesela in polna energije,bili pa so dnevi ko nisem vstala iz postelje,šla v šolo ali šla v družbo.Pri 14ih letih sem delala samomor. Vendar so me našli in psihiatrinja mi je predpisala zoloft 50mg.
Po 2,5 letih sem jemanje prenehala,kar mi je svetovala moja osebna zdravnica,saj sem se do sedaj počutila dobro.
Zadnje tri tedne pa se počutim grozno.Zelo težko spim, zbujam se utrujeno ali pa sploh ne vstanem.Izogibam se prijateljem saj imam občutek manjvrednosti.POčutim se debelo,kompulzivno se prenajedam kar je zame največji problem.Sploh ne morem opisati tega groznega občutka,ko pojem vse kar mi pride pod roke vse dokler me skoraj ne pobere od bolečine.Takrat me razžira tako psihična kot tudi fizična bolečina.Težko mi je ker svojih težav ne morem povedati nikomur oz. sama presodim, da se mu ne morem zaupati.Rada bi si poiskala strokovno pomoč pa ne vem kam naj se obrnem.Danes me še posebej bega misel na samomor,saj me spremlja povsod in že cel dan.Ne želim si tega storiti,ker moram misliti na ljudi,ki me imajo radi,pa vendarle je moje razmišljanje o samomoru in želja po tem čedalje večja.
Vem, da sem se veliko preveč razpisala,pa vseeno.
Torej kaj mi storiti?Zares sem obupana in rada bi se rešila iz tega začaranega kroga.

[taja1]

Živjo in dobrodošla!

Mogoče, če iščeš pomoč, si lahko ogledaš tole : http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=657&Itemid=2

Imaš kakšno prijateljico? Koga, na katerega se lahko obrneš? Kaj bi sama rada storila?

Vse dobro 

[Libby]

Valentina, dobrodošla na forumu.

Poskusi odložiti misel na samomor za nekaj časa. Enkrat si že šla skozi težko depresijo, zato sedaj veš, da je mogoče priti ven, pa čeprav trenutno ne izgleda tako. Daj si to možnost.

Če je zelo hudo, vsaj nekomu povej svoje misli in občutke, upam, da ti bo že samo s tem dejanjem lažje pri srcu. Zagotovo pa smo tu ljudje, ki te bomo brali in spodbujali in razumeli 

Občutki, ki jih opisuješ, so težki in jih že poznaš, zato se boš najbrž odločila, da stopiš po pomoč k psihologu ali psihiatru. Toplo ti priporočam, da to storiš, sem pa prepričana, da sama veš, kaj ti je storiti. Drži se in ne se predat!

Lahko ti zagotovim, da prenajedanje ni tvoj največji problem, temveč najmočneje izražen simptom za težave, s katerimi se spopadaš. Dokler se ukvarjaš z njim, za vse ostalo, kar se skriva globlje, ni prostora.

Piši, govori, joči, kriči, karkoli, samo daj ven iz sebe, da ne boš tako sama z vsemi občutki!

Pati nase dekle! 

[Juliette]

Draga, Valentina!
Verjamem, da je hudo in da boli - poznam te občutke. Dobro poznam tudi samomorilne misli - še par mesecev nazaj so se mi zdele odrešilne, zdaj pa se mi zdijo skrajno neumne in nesmiselne. Rada bi ti povedala, da ne obupaj, da se da stvari rešiti. Kot so ti svetovali že prej: daj to ven iz sebe, vse bolečine ne moreš nositi in predelovati sama in naenkrat. Če imaš koga, se pogovori. Če lahko, pojdi v gozd, nasloni se na drevo in mu povej, kaj te boli - zašepetaj mu ali izkriči, kot ti bolj paše. Povej nam na forumu. Boš videla, splača se potruditi, splača se vztrajati.
Obenem pa le stopi po pomoč do psihjatra. Zdravila ti lahko pomagajo prebroditi najhujše, potem pa pomisli tudi na psihoterapijo, da boš zadeve enkrat temeljito prečistila. Da se!