|
TaZzZ
gost
|
 |
« dne:: četrtek, 21. oktober 2010 ura: 18:04 » |
|
Se še komu zdi, da živi v svojem svetu, pa je še vseeno zgubljen?
Svoje temne misli poskušam usmerit v neko bistvo ki ga želim napisat, spravit ven iz sebe. Sam sem, osamljen, čeprav je ob meni nekaj ljudi ki jim ni vseeno zame, ostajam sam, v mislih, v svoji zmedeni glavi. To da sem resnično in zelo depresiven sem ugotovil pred slabim letom. Zaradi določenih dogodkov v življenju, sem se začel zapirati vase. Pred novim letom, sem se razšel z osebo, ki mi je pomenila vse na tem svetu, no vsaj mislil sem da je tako. Njen odhod me je prizadel, še posebej zato, ker sem v vsem tem času vlagal veliko večino svoje energije v njo, v njeno življenje, v njene cilje in želje, nase sem pozabil. Kar naenkrat sem ostal sam. Misliš, da si sposoben skozi vsa ta čustva ki si jih umoril v sebi skozi leta iti sam, ja tudi jaz sem mislil, pa sem kmalu spoznal, da na žalost ne bo šlo tako lahko. In kaj sem naredil? To kar naredi vsak povprečni slovenec ko se sooči s težavo. V eno roko pivo, v drugo... Iz dneva v dan, kakšne dva meseca. Malo pred njenim odhodom, sem ostal brez zaposlitve, časa sem imel dovolj, denarja na računu je ostalo še nekaj, vsaj nekaj malega, česar ni pobrala ona preden je odšla. In sem pil, dan za dnem. S tem sem v sebi zatiral vsa čustva in vso jezo, ki sem jo čutil do nje. Z začetkom februarja, sem spoznal kruto resnico. Z menoj se dogaja nekaj, kar mi ni podobno, nekaj česar v sebi nisem prepoznal, nekaj kar so začeli opažati tudi drugi. Osebni zdravnik mi je predpisal antidepresive. Vsaj v začetni fazi nisem več pil. Pa sem spet kmalu začel. V kakšnem stanju sem bil na kombinaciji antidepresivov in alkohola verjetno ni treba govoriti. Prve misli o samomoru, prva želja po izginotju, ko se enostavno počutiš nezaželjenega, odvečnega, samega. Mlajši brat je začel opažati, da se spreminjam v zelo slabo osebo. In je prosil moje bivše dekle naj mi pomaga, saj je edini vedel, kako zelo jo pogrešam, kako zelo mi je hudo zaradi vsega. Pa ga je zavrnila, češ da nisem več del njenega življenja, da zanjo ne obstajam več, da ne bo več zapravljala časa z menoj. Udarec za udarcem, laži, obtoževanja, zasmehovanje na najbolj grozne načine, ko nekdo govori skrivnosti, ki sta jih delile dve osebe samo zato, da bi bil prizadet še bolj. In vse to sem izvedel, od skupnih "prijateljev" ! A pomoči nisem dobil. Ostal sem sam, le brat star 14 let mi je stal ob strani, me čuval ko sem domov hodil pijan, poskrbel da sem vsako noč zaspal v svoji postelji.
In potem je posijalo sonce. Spoznal sem osebo, ob kateri sem začutil in še vedno čutim da ji lahko zaupam. Beseda na besedo, nekomu se odpreš, poveš kaj se dogaja s teboj, poveš vse kar ti leži na duši, brez ovir, brez kančka dvoma. V meni so se začela rojevati čustva, čustva na katere sem pozabil. Zaljubil sem se, in ona se je zaljubila vame, čeprav je bila v dolgoletni zvezi z nekom, je pustila vse in odšla v življenje z menoj. Vse temne misli so ob njej izginile, po dolgem času sem zadihal, se počutil lepo in ljubljeno, začel gledati na svet z drugačnimi očmi. Poiskal sem si zaposlitev, in čeprav je med nama 80 kilometrov razdalje, sem vsako minuto prostega časa preživel z njo, čez vikende je ona hodila k meni, čez teden sva se dobivala v LJ. Moji starši so jo sprejeli, brat se je navezal nanjo, še sedaj jo pokliče, ko imam ko se jaz ne počutim dobro, ko padem tako globoko, da iz sebe ne spravim niti besede. Ne vem zakaj, kako, vendar odšla je. Se je ustrašila vsega, je podvomila v svojo odločitev, se boji mene? Odkar je odšla spet padam, vsak dan, črne misli se vračajo, počutim sem ogroženega, verjamem v to da me nihče ne razume, pijem... Svet se mi zdi grozen, nevaren, temen. Zadržujem se doma, če že moram ven, pa si nadanem masko, da nihče nebi opazil moje ranljivosti, tega da sem zlomljen. Ves ta čas sva še vedno v stikih, pogrešam jo, želim si da bi bila ob meni, da bi se me dotaknila na njen poseben način, da bi me pogledala tako kot zna samo ona s svojimi modrimi očmi, da bi me objela kot prej in mi rekla "Ne skrbi, tukaj sem, vse bo OK"! Največja težava pa je v tem, da jo v vsej svoji jezi odrivam od sebe, kadar sem najbolj na dnu, se znesem nad njo, napišem ji sporočilo da se mi je čisto odtrgalo, in potem se ji ne javim po več dni, čeprav vem, da jo skrbi zame. Zakaj? Ne vem. Ta vikend, je bila po dolgem času pri meni, obiskala me je, me objela, in v očeh sem videl njeno iskro. Po dolgem času, je na moja usta spravila nasmeh. A ko je odšla, sem zdržal en sam dan, nato pa nazaj v svoj svet. In sedaj sem spet na začetku, čakam na njeno sporočilo, njen klic, da vsaj za nekaj minut pozabim na to kar se dogaja v meni. In čakam, čakam, čakam...
Nisem pubertetnik, le zgubljen sem, osamljen. Nočem se smiliti nikomur, pa mogoče želim, da bi kdo prisluhnil, odrivam pomoč, pa vseeno kričim in prosim naj mi kdo pomaga...
|
