Vsiljive misli ...

[Koki]

Hvala za nasvete. Dernovškov pravi, da ni dobro jemati kakih tablet, razen zelenega čaja in kaktusove zmesi. Sodelavec mi je rekel, da mu je osebna zdravnica napisala recept za tablete reductil. A jih poznate? Menda po njih, če preveč ješ, bruhaš ali dobiš diarejo. Sam ne vem, če se lahk jemljejo.

[Onix]

Koki pomoje se preveč obremenjuješ s tem, da si se malo zredila. Ne priporočam tablet za hujšanje, ker ti lahko pokvarijo učinek ADja. Veliko gibanja in zdrava prehrana pa bo. Pa šeenkrat, preveč se obremenjuješ ne pusti, da ti zdaj teža rata obsesija.

[ton]

Koki, ne skrbi in čimveč jo mahaj po svetu ter se igraj z malim princem, pa bo on pripomogel k manekenski postavi. Drži se!

[himiko]

Koki, ne skrbi in čimveč jo mahaj po svetu ter se igraj z malim princem, pa bo on pripomogel k manekenski postavi. Drži se!

--> Ton super si napisal Koki! 

Koki ne se sekirat, vazn , de si boljse. Madona, 200 trebusnjakov naredis na dan, you should be very proud of yourself!!!!!!!!! Sprehodi z dojenckom, trebusnjaki, zdrava prehrana, kar se mene tice, je to zelo zdravo zivljenje 

Onix, ce bos rabil zapiske (veliko jih imam za matematiko, zgodovino, psihologijo), sam reci. Sicer ne vem , koliko so kaj urejeni - so iz leta 2001 - a jih bom ze uredila.

Kar se tice zdravil, ukinjam jih po navodilu psihiatrinje. Paroxat je mene namrec nenormalno zredil. Tako da bomo zdaj vidli, kako se kaze moje pocutje brez ad, ce bo pa potrebno, dobim Cymbalto zarad tesnob. Pr men je namrec tk, de k se mi naredijo tesnobe, dobim cez nekaj casa se vsiljivke... Te moje tesnobe pa izhajajo predvsem iz partnerske zveze pa raznih tuhtanj, tk de bom zacela s psihologinjo delat na tem, potem bomo pa vidli, kako pa kaj ...

Hvala, ker mi stojite ob strani! Ful rabim kaksno vzpodbudno besedo ... 

PS Latifa,

Ker jst se v bistvu tud zarad tega, ker me je strah, da se mi stanje po končani terapiji vrne, izogibam tabletom. Vem, spet ful sprašujem, ampak...  Embarrassed

--> cist razumem tvoj strah - sam kar brez skrbi: ad so berglca, k ti pomagajo, da s pomocjo primerne psihoterapije, delom na sebi, pa tud gibanjem, delas na tem, de to tega ne pride. Pocasi, z vzpodbudami s foruma  , gre...

[Onix]

Oj Himiko

Hvala . Ja sj mene so moje tablete tud zredile iz 74 kg na 92 kg, jes razmišljam, da bi dal preč torendo vsaj 1Mg pa bi videl če bo šlo kej dol. No pa seveda gibanje zdj ko se dela pomlad. Pa začel sm hodit v fitnes, lih zej mi je mesečna potekla morm novo kupit . Ja probaj zmanjšati in boš videla kako bo s počutjem, če pa boš začutila da se ti preveč slabša, pa povej psihiatrinji. Jes sm biu učasih obseden s svojim videzom, skos je mogl bit use popolno, pol me je pa doletela ta katastrofa (OKM), sm pa vidu da so bolj pomembne stvari v življenju kot videz. Je pa usm čudno da mam zdj 92 Kg, ker v prvem letniku sm meu 58 kil , pa sm biu enak velik kot zdj 177 cm hehe. Mah bo že, sicer pa važn da si uredu človk, pa tud če maš kkšno kilo preveč, to si jes zdj govorim .

[Gigli]

Onix, Himiko...

Popolnoma vaju razumem in vem iz kje izhajata. Mojo "kilogramsko zgodbo" sem menda ze enkrat objavila ampak na hitro:
Ko sem začela jemati ad-je sem se v razponu 3 let zredila za celih 20 kg...pa že prej nisem bila suhica. To je bil velik šok zame, čeprav so se kilce kopičile počasi a vztrajno.
No, pika na i je bilo dejstvo, da svoje največje hlače naenkrat nisem mogla več zapeti in takrat sem se odločila, da bom kljub jemanju velike doze ad-jev poskusila shujšati. Zavedala sem se, da sami tableti ne redijo, vendar pa povečujejo apetit in jaz sem resnično veliko pojedla. Poleg tega pa upočasnijo metabolizem in tako se nezaželjene maščobe kar kopičijo.
... a vendar mi je uspelo!!!
Pot je bila dolga, hujšala sem počasi in previdno, pazila sem da ne jem zvečer, pila veliko tekočine, zelenjave in sadja. Imela sem zdravo dieto..ločevalno.
Moram reči, da sem izgubila total 16 kg. Presneto sem ponosna nase. Ves ta čas sem jemala ad-je.

Vem, da če se boste odločili, da vam BO USPELO!!

Vesela sem, da vas imam!

lp,
gigli

[Onix]

Bravo Gigli  Lepo da si povedala svojo zgodbo, in res si lahko ponosna nase, ker res ni lahko na ADjih hujšati. Upam da bo tudi meni uspelo hehe. Lepo počas pa bo .

[Latifa]

Čestitam Gigli, temu se pa reče jeklena volja 

Ma, ja Onix, mogla bi v čet. po AD-je, pa je taka gužva, da me je za v torek naročila (takrat dela popoldan).

Kile?!! Mah, jeba, sam če se bom pol v redu počutla,... Rajš sem vesela bunka, kot pa zagrenjena suhica  mmm, no ja  bom se kasnej s tem ubadala. Sam če sem prov razumela, se od samih tablet ne zrediš, ampak dobiš apetit?

[Onix]

Oj Latifah

Ja dobiš apetit, pa upočasnijo ti metabolizem. No ql da si se odločila za ADje, upam da ti bojo ful pomagal . Jes sm meu pa spet dobr dan, brez misli in tesnobe. Skos bl sm optimističen, po tolkmu cajtu trplenja končno luč pred mano 

[Koki]

Super, Onix. Kar tako naprej.

[Onix]

Koki hvala, upam da bo šlo res tako naprej .

[Latifa]

Jes sm meu pa spet dobr dan, brez misli in tesnobe. Skos bl sm optimističen, po tolkmu cajtu trplenja končno luč pred mano 

THE BEST, kok je lepo kej takega prebrat.
Kako ste pa danes kej? Men je tko lepo vn pogledat, k je tak sonček  tkole se mi včasih zazdi, da bi lahko gore premikala, pa da mi v bistvu sploh nč ni in da ne rabim nobene kemije ali terapija. Ko pa pridejo tisti trenutki, sem pa spet kot poklapan cucek - res mi je to zanimivo 

uživajte v lepem dnevu, najbolš je pa to, da jih bo zdej skoz več 

[Onix]

Oj

Ja res lep dan . Prov u dobro voljo te spravi. Jes sm dones spet kr uredu in se že veselim lepega dne hehe. Ja nihanja so čist normalna, ampak vedi da ko postajaš skos bolj izkušena in se učiš, kako ravnati s tesnobo in mislimi, potem je teh nihanj skos manj in skos bolje obvladaš svoje stanje.

[Latifa]

Fino, res sem vesela zate, si zaslužiš mal predaha po tolkem času trpljenja  upam, da bo teh nihanj za vse nas kmalu konec, pa da se ustavi na pozitivnem stanju, kakršno je (zame) danes.

[Onix]

Super da se dobr počutiš  Zdj prihaja pomlad in poletje, zima je nejslabš za te anksiozna stanja in depresivno počutje. Tko da bodimo optimistični .

[rea]

Imam eno vprašanje. Nevem, a so to vsiljive misli, sem prebrala temo pa se mi zdi da se soočam z malo drugačnim problemom, je pa glih enako vsiljiv.

Začelo se je bolj ali manj zelo nedolžno, kot otrok sem bila doma veliko sama, zjutraj v šolo potem pa sem bila popoldan do večera sama doma, do ene 5ih ali 7ih zvečer recimo, ne spomnim se dobro. Sestra je takrat študirala v ljubljani, starša sta bila v službi. Zmeraj me je zelo skrbelo, če je kdaj kdo zamujal, pa nisem vedela zakaj, a sta šla v trgovino, ali se je kaj zgodilo.. in vse pogosteje in vse močneje me kr ohromi strah, da bi se mojim ljubljenim kaj zgodilo. Staršema, sestri, fantu, prijateljem.. Kar tako iz zraka pridejo najhujši scenariji, da se jim je na poti domov ali v službo kaj pripetilo, najbolj se bojim, da bi kdo umrl. Ali zaradi nesreče ali zaradi zdravstvenega stanja, čeprav smo do zdaj vsi zdravi in tako. Res, kr začnem razmišljat o tem in kako bi bilo brez nekoga, kaj bi storila, kako bi to vplivalo name, kako bi živela po tem, strah me je. Včasih sanjam, da se je komu kaj zgodilo in me je strah, da se bojo sanje uresničile. Strah me je, da se bojo moje misli uresničile, ker te nesreče bi bile pač sklop nekih naključij, ki jih jst ne morem preprečit, ne morem nič. Fant kot že rečeno študira v tujini in včasih me res skrbi, da se mu tam ne bi kaj zgodilo. Nori ljudje, veliko potuje in se prevaža (letalo, avtomobil, vlak), v družini imajo tudi zgodovino raka. Ker živi zdravo, športno življenje, je močan, nekako to še odmislim in si rečem da je zdrav mlad človek, močen, in tako naprej.

Starša sta oba zdrava, stara nekaj čez 50 let, enkrat se mi je sanjalo da je atija zadel infarkt, v sanjah sem slišala sirene in bilo je grozljivo.

Sedaj ko slišim sirene ali pa kake čudne zvoke kr pomislim da z nekom nekaj ni vredu.

Sem precej občutljva oseba, razločutna, če me kdo ujezi se hitro zjočem, zaradi določenih stvari imam občasne panične napade, hitro bitje srca, oteženo dihanje, nekontrolirano počutje, šibkost. Ne hodim k psihoterapevtu, ne jemljem zdravil, imam odpor do tega, do kakršnega koli vnosa kemije v telo.

Zelo rada sem tudi doma in grem velikokrat stežka v ljubljano, tam živim med tednom nato pa hitro kolikor se da pridem domov, kjer se počutim varno in ljubljeno. Sicer doma nimamo neki ful posebno ljubečih in toplih odnosov, se ne objemamo in lupčkamo, je pa tak topel občutek ko smo vsi skupi, imamo se radi, ne prepiramo se.

Pač preveč me skrbi za moje drage. Zame ne, se ne sekiram kaj bo z mano, samo da se komu drugemu kaj ne nardi. Ko razmišljam o tem me je strah, da se bo uresničlo, zato ni šans da se lotim te metode, da bi po 10 minut dnevno namenjala samo temnim in strašnim mislim, ker imam občutek da se bo pol res uresičlo vse.

Poskušam tudi s tehniko preusmerjanja misli, zapičim se v predmet in ga analiziram. ampak to me samo zamoti, ne odpravlja pa strašnih misli stran.


Rada bi se pogovorila tu z vami najprej, če pa bo potrebno bi pa šla tudi na pogovor k terapevtu.

Hvala vsem. 

[Onix]

Oj

Te čist razumem, jes sm meu v otroštvu podobne probleme, sam mal je mami zamudila, pa sem že pomislil na najslabše. In to me je ful spravljalo v tesnobo. Ful sm si oddahnil, kadar je prišla domov in sm videl da je vse uredu. Moraš pa vedeti, da se zaradi teh tvojih strahov nobenemu ne bo nič naredilo, pomoje nebi bila tako slaba ideja, da bi 10 minut 2krat dnevno zanalašč razmišljala o teh mislih in scenarijih, saj bi tako videla, da kljub temu da o tem razmišljaš v resnici nebo nič narobe. Fino bi bilo, če bi našla kakšnega terapevta, ki bi te počasi vodil skozi kognitivno vedenjsko terapijo. Pomoje bi bil ta tip terapije ustrezen zate. Kot pa sm že rekel, sam sem imel čisto iste probleme, zato res vem kako ti je. Sj vse kdaj skrbi, da se ni komu kaj naredilo, ampak pri tebi je ta strah pretiran. Meni je pomoje ful škodovalo, ker sm biu pri stari mami v varstvu in je vedno, ko je tulila kakšna sirena, ali pa če je mami malo zamudila rekla "pa se ji ja ni kaj naredilo" in to mi je zlo vplivalo na mojo podzavest, da sem iz vsake stvari naredil paniko. Aja pa skos sm se bal da ma raka, al pa da ga mam jes, ampak men so ti strahovi zvodeneli in sm dobil pol drugačne.

[Latifa]

Hej, Rea
tud men se dogajajo podobne reči. Če mi mami reče, da bo takrat pa takrat doma, pa je ni, jo že kličem in težim, kje je. Črni scenariji in vse kar spada zraven, ja je grozno. Še najhujš mi je pa to, da se mi ravno nad temi osebami, ki jih imam najraje na svetu, izvajajo nasilne misli  fak ane.


Je pa res, da je pri tebi mučno tudi to, ker le malokrat vidiš svojega fanta, prav tako pa tudi družino, če si le med vikendi z njimi. Jst si sebe ne predstavljam, da bi bla tok mal s svojimi - svaka ti čast. Se pa strinjam z Onixom, probaj premišljevati o tem kar tako. Ali pa vsaj, ko ti misli pridejo, jih pusti naj letijo in begajo po glavi. Iskreno ti rečem, da je men kar pomagalo. Ne bom rekla, da je takoj 100 % bolje, je pa.

Srečno 

[rea]

Aha. Če pa.. če pa me je strah, da se bo uresničlo, pa da bom jst kriva. Nevem. Včasih imam kake take sanje, ki se pol delno al pa v neki pretransformirani obliki uresničijo, pa me je strah, da bi se to dogajalo z mojimi mislimi. Pa razuumem, da so sanje plod enih podzavestnih doživljanj iz vsakodnevnih dogodkov in če sanjam kej v zvezi s tem je logično, da se lahko kej dejansko uresniči. Pa tud to je štos, da zelo veliko sanjam, pa potem tudi dosti razmišljam o tem.

Sej nisem tako malo z mojimi, res takoj ko lahko grem, se odpeljem domov. Se pravi, od ponedeljka do četrtka, v četrtek se pa že vidimo. Lih zarad tega ker nimam fanta ob seb njih bolj potrebujem. Še posebej se zadnje čase veliko družima s sestro.

Latifa.. Jst nevem, vsakemu bom povedala, nekaj narisala, podarila kako malenkost, ker se mi zdi da se vsi ful preveč samoumevno jemljemo, kaj pa če se kdaj kaj zgodi, hočem, da vejo da jih imam zelo rada. Tako da se mi zelo dopadejo take male pozornosti, s katerimi izkažeš ljubezen pa da ceniš vse, kar so ti dali, fizično in duhovno plat. Ob takih čist navadnih dnevih. Tako malo presenečenje. Lahko je pa tud kaka čist navadna usluga, karkoli.. Hočem da vejo, da se lahko zanesejo name kadarkoli.


Nič. Če ma kdo kaaarkol drugega, kakršno kol drugo varianto za zatiranje teh misli.. ne morem se soočat z njimi, strah me je in nočem jih mislit več, kolikor se že pojavljo. Ne morem dovolit, da se razbohotijo, preveč boli razmišljat o tem, preveč me vrže iz tira, preveč tesnobno in boleče je. Karkoli drugega, da lahko sama nardim..

[Putka]

rea to so črne misli, to niti ni okm. Bolj anksionznost, ta strah je povezan s tem. Tudi meni se je tako začelo, namreč, da me je bilo strah, da se kje na cesti komu od mojih ne bo kaj zgodilo, da kdo ni bolan, navsezadnje, da jaz nisem bolna itd.
Tako da predlagam, da se jih res nekako poskušaš otresti s tem, da si nekako vsakič rečeš, da je to neumnost in ne misliš preveč na vse skupaj. Če ti bo prehudo ali ti že je, predlagam obisk zdravnika, da se malo pogovoriš, poveš kaj je narobe in skupaj najdeta pot za premagovanje težav.




Meni se bolj zadnje dneve dogajajo čudni okmji (če to sploh so), in sicer si predstavljam kako kar naenkrat zakričim ali naredim neko grimaso ali nekaj tako brezveznega plus, da se mi res nehote vsiljujejo  kaki bolj strašljivi kot nasilni prizori, kot npr. kaj če zdaj kje vidim kakega, ki prihaja z nožem iz teme ali kaj če bom vstopila v stanovanje in odkrila, da je nekdo od domačih nardil samomor in seveda spet te scene s stolpnico in padanjem...in podobno scene...res mučno, nevem kaj naj storim? Pride v sekundi in gre stran ampak se mi zadnje dneve kar pogosto, na pet minut pomoje oz. če kaj konkretnega delam potem veliko manj, kot če naprimer samo hodim po cesti in imam časa premišljevati.
Ali je to sploh okm?