Vsiljive misli ...

[Gigli]

Sneguljčica..

Ko sem brala tvoj post me je zmrazilo. Ker sem se v njem popolnoma našla. Namreč tudi sama sem imela in občasno še kdaj imam izkušnje z vsiljivkami, ki so lahko različnih vsebin (spolne, nasilne) in predvsem družbeno nesprejemljive. Torej, bolj kot so bizarne, čudne, grozljive...bolj povzročajo anksioznost in paniko..seveda to vodi v depresijo in mišljenje, da nisem ničesar vredna, da naj me takoj zaprejo, da ne bom slučajno komu kaj naredila..
..imam tudi zelo podobne občutke glede otrok. V bistvu si jih ne upam imet, ker če bi me take stvari takrat pestile, ne vem kako bi bila lahko dobra mama.

Vrjemi, zelo te razumem in vem, kako je to grozno in boleče. Tisti, ki s tem nima izkušenj, ne more razumeti, kako hudo to vpliva na naše celotno življenje. Doma sem se zaupala samo moji mami (no in seveda psihiatru) in je zelo lepo sprejela...trudi se razumeti, poskuša a vseeno ne ve, kar je popolnoma logično. O tem stvareh je težko govoriti, ker ljudje ne razumejo. Zraven pa se seveda prililma še lastna krivda, kako sem lahko taka oseba, tako razmišljam...pa čeprav TO NISO TVOJE MISLI, zdi pa se ze tako.
Dejstvo je, da v Sloveniji obstaja zelo malo psihoterapevtov, ki so resnično poznavalci OKM-ja ali Pure O-ja in vsem ostalih motenj,ki so v sklopu OKM-ja. Kar je žalostno, ker je tega ogromno. Veliko jih sploh ne govori o tem, ker jim je preveč sramotno...
Jaz sem ogromno izobrazila na internetu in sicer na ameriških ali pa angleških straneh, forumih. Drugje po svetu so glede tega veliko bolj napredni in poznajo več različnih metod za odpravljanje tovrstnih težav.
Prvo pravilo je, da se čim bolj izobraziš o tej motnji, ker ji s tem odvzameš moč delovanja. In to drži. Meni je veliko bolje. Seveda so pa nihanja, kot povsod. Obdobja, ko je težje in obdobja ko je lažje..in celo obdobja, ko tega sploh ni!!
Zavedati se pa moramo, da tovrstne motnje zahtevajo ČAS. To ni šprint ampak maraton. Počasi a vztrajno.

Vse dobro..

lp,
gigli

[sneguljcica]

Hvala tudi tebi za zaupanje. saj pravim, da je lažje, če je nekdo dal to skoz, ker razume. Tako da je tudi meni lažje. Res sem do sedaj tudi jaz mislila, da naj me kar zaprejo, da sem podzavestno menda itak kakšen psihopat, ki se tega še ne zaveda in bom itak komu kaj naredila. Svoje so dodale še knjige in filmi, ker se name itak vse slabo prilepi. Pa smo tam.
Ves čas te agonije sem imela (no, imam še) neko čudno potrebo, da o tem povem svojim staršem, možu. Mama je res razumevajoča in mi stoji obstrani, a je prepričana, da se da tole pozdraviti z naravo, sprehodi, rožcami... Ve, da jemljem antidepresive in ve za depresijo, mislim pa, da ji ni jasno, od kot so zdaj nastale še te moje vsiljivke. Saj veš, depresija je eno, tele vsiljivke pa čisto nekaj drugega. No, tudi meni ni bilo čisto jasno, ker sem imela prej simtome depresije, a nič takšnih misli. Potem sem se pa zalotila, da razmišljam o tem, kako bi vzela nož in... uf, potem me je zvilo in nisem mogla skoraj dihat. In sem jokala. Potem me je bilo groza, zakaj mi sploh to hodi po glavi, potem me je stisnilo v želocu vedno, ko sem prihajala domov, ker se mi je zdelo, da bodo moji starši videli, o čem razmišljam in me bodo samo pošibali v kakšno ustanovo. No, nič takega se ni zgodilo.
Zdaj upam, da se bom iz tega pobrala: zdaj si že nekaj časa ponavljam, da se ne bo zgodilo nič, ker se že do sedaj ni in da bo vse v redu. Vem, da bo treba časa, a sem zadovoljna, ko sem prebrala tvoje vrstice. Ker vidim, da je mogoče.
hvala fullllll

[Gigli]

Draga Sneguljčica..

Veš, da se lahko vedno obrneš na forum..tu so ljudje, ki razumejo. Meni je forum in srčni ljudje tu gor veliko pomagali. Za to jim bom večno hvaležna .
Lahko mi tudi pišeš na OS, če želiš.

Tako kot ti, sem tudi jaz imela in imam še vedno neko nujo, da povem te misli..pa čeprav jih komaj izdavim, ker so lahko zelo krute, čudne. In malo mi odleže.
To kar si napisala za filme, članke in vsi mediji, da povečajo napetost oziroma tesnobo..tudi pri meni 100% drži. Take stvari zelo vplivajo name v smislu, da se potem sprašujem, če sem tudi jaz to sposobna in tako dalje.. Nekaj časa sem se izogibala vsemu temu, ker nisem vedla kako bom prenesla. A sčasoma sem skoraj vse ukinila, kar pa tudi ni bilo dobro. Sedaj, ko gledam TV ali pa berem kakšen članek pustim, da gre anksioznost mimo v vsej svoji moči. Enostavno se ji ne upiram, ker jo s tem (vsaj pri meni je tako) samo povečujem in podaljšujem. Pustim, da gre.
To je tudi teorija izpostavljanja, ki je zeelooo naporna in težka a deluje. Počaaasi a vseeno.

LP,
Gigli

[Onix]

Hey Sneguljcica  .

Vem kako ti je. Te nasilne misli so res zelo moteče in grozne. Ampak te misli dobi vsak človek, razlika je le, da mi, ki smo nagnjeni k anksioznosti vse skupaj vzamemo preveč resno in se jih ustrašimo in potem posledično tudi ne grejo iz glave. Tako da, treba jih je gledat iz drugega vidika, da so to pač samo misli, ki ne morejo škodovati in so nekaj, kar niti malo ne pomeni, da smo jih sposobni uresničit... So le misli in to je to. Treba jih je ignorirat in jim ne namenjat pozornosti, ampak misli preusmerjat na druge bolj produktivne in prijetne stvari . Z vajo se res da to fajn natrenirat in potem vidiš, da te misli nimajo več vpliva na tvoje počutje... Še noben z OKM ni teh misli izvedel, to pa zato, ker smo v resnici čisto normalni, naš razum je tak kot pa pri ostalih zdravih ljudeh, samo strah imamo povečan in to nam daje občutek, da je z nami nekaj narobe. Ta občutek je pa lažen... Uglavnem, ne preveč skrbet, ker bo še use uredu in tud teb bo ratal to premagat . Drži se, pa še kaj piši ok? .

Lep dan ti želim  .

[Slavka]

Onix, zdaj si še mene potolažil, hvala ti 

[Onix]

 

[Maycha]

A se je komu kdaj dogajalo, da bi se mu v misli vsiljevala specifična oseba? Kar ena oseba, ko se še nisi z njo nikoli pogovarjal...in si ne želiš teh misli in so ti zoprne, da se ta oseba pojavlja v tvojih mislih...
To je tudi del obsesivno-kompulzivne motnje, ne?

Lp

[Onix]

Ja Maycha, OKM ma zelo veliko oblik in tudi to je sigurno samo edn od simptomov. Edini način je to, da se za vsiljivke ne zmeniš in jih pustiš da pač so in delaš kaj drugega, kot pa da bi ruminiral in se jih poskušal znebiti. Vem, težko je to, ampak z vajo in časom se da to res fajn skontrolirat. Ironija je to, da najbolje OKM kontroliraš takrat, ko ga sploh ne kontroliraš, če veš kaj mislim s tem .

[Maycha]

Ja, točno to...ko se čim manj obadaš s tem in temu daješ čim manj pozornosti ne...
samo ni fajn, ker je moteče    Nisem pa še tako specializirana v preusmerjanju misli... 

[mixon]

A kdo ve kako se čim več izobraziti na temo OKM-a? razen na internetu ?
In zakaj so vsiljive misli bolj intezivne kadar smo pod stresom,kakšna je povezava ?

[Onix]

Vsiljive misli se pod stresom povečajo zato, ker stres povzroča tesnobo in ko smo tesnobni te misli začnemo bolj resno jemati. To je ena čist taka preprosta razlaga . Am lahko bi si naročila kakšno knjigo iz tujine, npr. za vsiljive misli je zelo dobra knjiga Brain Lock (Jeffrey Schwartz) in pa knjiga Imp of the mind (Lee Baer). Ti dve knjigi sta lahko zelo v pomoč. Pol pa tudi nekatere knjige od Edna Foa. Sam sm se zelo ravnal po tehniki, ki jo opisuje knjiga Brain Lock in morm rečt, da je to zelo dobra tehnika. Knjig pa žal nimam, čene bi ti posodil.

No da še mal napišem update o svojem stanju. Pred 3mi leti sm bil na najnižjen dnu kar se da. Mislil sm, da je mojga lajfa konec in res sm se začel pripravljati na smrt, ker sm mislil, da bom umru od zelo zelo grozne tesnobe in zelo močnih vsiljivk. Uglavnem, res nevem, če se slabše človek sploh lahko počuti, kot sm se takrat nekaj mesecev jaz. Živ pekel. Ampak za vzpodbudo tistim, ki ste še na začetku borbe z OKMjem pa lahko povem, da sm danes skoraj zdrav. Misli ni več, tesnobe ni več, depresija se je umaknila in res sm zelo ponosn na svoj napredek. In hvaležen višji sili, da mojega življenja takrat res ni bilo konec. Fuuul pomaga to, da se kar se da izobraziš o OKMju in si s tem priboriš neko prednost pred temi simptomi, saj se znaš pravilno odzvati na njih. V tej temi je ogromno dobrih nasvetov in priporočam da si tisti, ki še niste preberete celotno temo. Posvoje je po celi tej temi po malo raztrošeno moje znanje o OKMju in pa seveda tudi znanje drugih OKM veteranov . Uglavnem folk, ne se vdati, ker res je na koncu tunela luč in vsakemu lahko uspe, pri meni je trajalo 3 leta, da sm zdej res veliko bolš, tako da večkrat rad ljudi opomnim, da boj z OKMjem ni šprint ampak maraton. Po vsakem slabšem obdobju postaneš močnejši in se dvigneš iz podna z bogatimi izkušnjami, ki ti pomagajo prebrodit naslednje slabo obdobje. Zato ne jemati slabih obdobij kot nekaj katastrofalnega, ker to sigurno ni. Je pa priložnost za delo na sebi, ker posvoje je celo življenje neka preizkušnja. Vsak je kdaj na dnu, prej ali slej, samo da se med sabo razlikujemo in imamo vsak svoje probleme, ki pa jih je treba sprejet, se z njimi soočit in jih nakoncu premagat. Želim tistim, ki trpijo, da bodo našli notranjo moč in se dvignili, ker jest sm živ primer, da se da. 2krat sm bil hospitaliziran, 1krat sm bil na B1 oddelku, tako da skupno sm bil kar 3krat v bolnici in vsega skupaj sm bil ene 9 mesecev tam, 3 mesece sm se pa vozil v dnevno bolnico. Sploh ne morm vrjet, da je danes tolk bolš. Hočem povedat to, da včasih se zdi, da se sploh neda premagati te bolezni in tudi zase vem, da bom mel še kkšno slabše obdobje, ampak zdej se raje osredotočam na dobra obdobja in slabših sploh ne jebem . Mal sm se razpisov hehe, že dolg nism nč kej konkretnega tle pod OKM temo napisal in se mi je zdel fajn, da dam malo vzpodbude vsem, ki izgubljajo upanje...

Za vse OKMjevce    ...

[Koki]

Onix, super si napisal.

[Gigli]

Se strinjam s Koki

gigli

[mixon]

 ja ,ampak zakaj vsiljive misli pogosto mirujejo,oz. popolnoma izvenijo,ko smo pod stresom pa spet izbruhnejo in tako ponavadi, da če je večji stres so tudi vsiljivke bolj intenzivne
govorim iz lastnih izkušenj,sicer imam okm že dooolgo...

[Koki]

Mixon, najbolje je, da se ne ukvarjaš z vprašanji, zakaj, kako, ampak preprosto ne misliš na vsiljivke; škoda vsakega dneva, ko se ukvarjaš z vsiljivkami. Verjemi, da vem, kaj govorim. Uživaj in se skušaj sproščati.

[Anchi]

ja ,ampak zakaj vsiljive misli pogosto mirujejo,oz. popolnoma izvenijo,ko smo pod stresom pa spet izbruhnejo in tako ponavadi, da če je večji stres so tudi vsiljivke bolj intenzivne
govorim iz lastnih izkušenj,sicer imam okm že dooolgo...

Nekdo je, ko je pod stresom, bolj razdražljiv, drugi postane depresiven, tretjim izbruhnejo napadi panike, četrtim vsiljive misli, petim itd.. Bi rekla, da je vse skupaj povezano z adrenalinom in drugimi stresnimi hormoni na katere različni ljudje različno reagirajo.

Cilj pa je, naučiti se na stres reagirati drugače, kot smo do sedaj, tako rekoč, razbiti vzorec. Pri sebi sem opazila, da začnem imeti ene čisto absurdne in nerealne strahove takrat, ko me je v resnici strah česa drugega. Kot da bi me možgani hoteli vreči na finto in preusmeriti pozornost na nekaj obrobnega, namesto, da bi se ukvarjala s tistim, kar me resnično žre. Včasih je treba precej brskati, da ugotovimo, kaj nas v resnici žre, ker si tega pogosto nočemo priznati. Včasih pa so vsiljive misli preprosto ventil skozi katerega se sprošča odvečna para, ko smo pod stresom.

[Arwen]

Onix 

Cilj pa je, naučiti se na stres reagirati drugače, kot smo do sedaj, tako rekoč, razbiti vzorec. Pri sebi sem

 

[PETRAČKA]

Živjo vsem!

Moram priznati, da sem zelo vesela in da name deluje zelo terapevtsko, če najdem nekoga, ki ima podobne težave. In sreča, da obstaja ta forum. Jaz sem se z OKM in anksioznostjo srečala pred kakimi devetimi leti. Najprej anksioznost, potem pa še prisilne misli. Pomagala sem si z AD ji, ki sem jih prehitro nehala jemati. Namreč takoj ko se je pojavilo izboljšanje, sem prekinila z jemanjem. Ko so se naslednjič pojavile težave sem vztrajala dlje, pomagala sem si še z jogo, knjigami, trenirala sem ponavljanje afirmacij, pozitivnih misli,..
In je delovalo in še deluje, pa vendar se na obdobja še pojavijo in jih skušam odmisliti, ignorirati,..
Najhujše so seksualne misli, povezane z otrokom, a res si ponavljam da to nisem jaz, in da se ne bo nič zgodilo in res se nič ne zgodi. Samo včasih se mi zgodi, da pomislim, češ to jaz ne bom mogla večno prenašati. Ampak kot ste že tudi ostali ugotovili, slej ko prej pride trenutek odrešitve. Takrat smo polni pozitivne energije in optimizma.

Pa uspešno preganjanje vsiljivk še naprej.

[september2019]

Res da je zelo stara tema ampak mogoče se kakšen/šna še najde ki je imela isti občutek

Zdravo,malo sem tečen ampak sledeč po forumih me vsi razumete kako mi je Smiley
Prebral sem skoraj da kompleten forum od začetka 2008 pa do zdaj,večina sotrpinov je ozdravljena in je nehala trpeti glede nasilnih vsebin oz slik.Imam pa težavo sedaj to npr ko gledam televizor ali pa sem na računalniku oz razmišljam nekako stvari ki jih predvidevam vsaka oseba,glede punce itd,potem pa kot strela z jasnega udari vsiljivka da bi nekaj naredil punci,in je tisti občutek v tebi kot da si v dvomih kot da boš res naredil to da imaš potem mir,vendar nočem ker seveda partnerico imam rad in domače,potem so pa v glavi določene predstave npr kaj če to sedaj naredim, kako bi to bilo kako bi me pol ljudje gledal kot da bi hotel zanalašč sebi škoditi,ampak vem da to nebom uresničil,vendar tisti občutek kot da boš vstal in izpolnil misli je zelo moteč.Tesnobe niti nimam toliko lahko funkcioniram ampak vsaj kako uro na dan do 2 max so pa tele vsiljivke konstante potem počasi zginjajo zvečer pa vse normalno,vsiljivke pa nemoteče,so ampak se ne ukvarjam tudi niso niti  5% močne kot so tiste najhujše,ponavadi je pa določena ura ko me dobijo obsesije.Pred tem sem imel težave kaj če nekoga poškodujem in grem v zapor ampak sem jih premagal in je bilo mesec dni super,potem pa en večer s punco sedela šel sem delat za jest narezal kruh in se mi je vsilila misel kaj če jo zdaj zabodem, in potem ponovno isti krog kot je bilo pred nožem,sedaj pa prvič v 6 mesecih imam strah pred noži,prej sem pa imel tudi strahove da bom dobil psihoze shizofrenijo itd...Potem je pa tuki tudi občutek npr ko vidim napise da noben v zgodovini okmja tega ni naredil imam občutek kaj če bom jaz zdaj prvi,kaj če je kdo že to naredil niso povedali so pa taki po domač povedan neumni strahovi.Če bi se nekako tega rešil z noži in jih nekak preusmeril v totalno drugo razmišljanje bi bil v90% ozdravljen v celoti tako me pa držijo max 2 ure na dan ampak sokar hude,potem vzamem eglonyl eno tableto na čase tudi ne in zbledijo potem pa ostane mala meglica od vsiljivk ki jim niti ne posvečam pozornosti.Imam pa občutek da je velik vpliv vremena.Ampak tale večni dvom je pa najhujši.Upam da sem razločno in razumljivo napisal,ker tudi nevem kako bi pravilno občutke dal v forum.