|
ljubica
|
 |
« dne:: torek, 19. oktober 2010 ura: 19:53 » |
|
Tule objavljam predlog za uvedbo drugačne obravnave tistih, ki smo zaposleni in se soočamo s stigmo in vsem, kar to prinaša s seboj.
Ta predlog je prejela koordinatorka na Uradu za enake možnosti in se zahvalila za pobudo.
Prosim za vaša mnenja, pobude, izkušnje, nasvete.
Pripominjam pa sledeče:
- to velja samo za tiste, ki bi želeli v svojem delovnem okolju to povedati. Če tega ne morete in ne želite povedati, vam seveda ni in ne bo treba!
Hvala.
Najprej bi predstavila problem:
Zaposleni, ki trpimo za depresivno-anksiozno motnjo, smo še vedno močno zapostavljeni. To se odraža med drugim tudi pri ocenjevanju uradnika, letnih razgovorih in ocenah, napredovanjih in podobnim.
Namreč, tegoba, za katero trpimo ima več obrazov. Praviloma jemljemo zdravila, obiskujemo terapije in zdravnike specialiste. Kljub tej podpori pa nas bolezen preseneča z nihanji razpoloženja, motnjami v koncentraciji, manjši zbranosti, okrnjeni sposobnosti razmišljanja in delovanja. In ker vemo, da je stigma glede omenjenih težav v Sloveniji še vedno močno prisotna, se pač bojujemo s temi težavami in večinoma molčimo.
Če omenimo, da so težave hude, v najboljšem primeru sicer naletimo na ozaveščene sodelavce in predpostavljene, vendar je takih zelo, zelo malo.
Nekako je razmišljanje v stilu:
...."No, no, saj je vsak kakšen dan žalosten; sej boš prespal, pa bo"...
.. "No, no, ne razmišljaj o tem, pa bo vse v redu"...
...."Aja, a slabo se počutiš? A na zabavi si pa lahko plesal? Kdo bi si mislil"...
....."Uh, seveda, tudi jaz lahko rečem, da se tako počutim"...
Takole razmišljanje je sicer že preživeto, vendar še vedno močno prisotno. Včasih bi tem ljudem radi razložili, da se kljub temu, da se "nikjer ne vidi", počutimo zelo slabo in da naše delovne sposobnosti niso okrnjene zaradi lenobe, temveč zaradi narave naše motnje. Ljudem bi želeli povedati, da ni bolezen samo okvara hrbtenice, kolka, infarkt, sladkorna bolezen, kronični bronhitis, astma, ampak naše tegobe so kronične narave. In da smo primorani jemati zdravila, ki pa žal s stranskimi učinki vplivajo na našo delazmožnost.
Želeli bi jim povedati, da se večkrat počutimo tako, kot bi morali z gripo in 40 stopinjami vročine delati mirno, zbrano, urno. Ali kot da bi imeli odprt zlom roke, pa se delali, da nam pravzaprav nič ni in se tolažili s pozitivnimi mislimi.....in tudi to, da je razlika med DEPRESIVNIM RAZPOLOŽENJEM in DEPRESIJO. Kajti DEPRESIVNO RAZPOLOŽENJE pozna čisto vsak človek, DEPRESIJO pa ne izkusi vsak. Razlika med tema dvema pa je v tem, da se depresivno razpoloženje premaga v parih dneh, depresija pa še zdaleč ne!
Žal, v Pravilniku o ocenjevanju uradnikov je zaenkrat le ta možnost, da se uradnika ne oceni, če je bil le-ta odsoten več kot 6 mesecev v obdobju ocenjevanja.
In tisti, ki se trudimo hoditi v službo in delati, se tega izogibamo in koristimo bolniško odsotnost takrat, ko je resnično potrebno.
Naše vprašanje pa se glasi:
1. Ali je možno pričeti s postopkom, s katerim bi omogočili, da bi ljudje z depresivno-anksiozno motnjo, ki nimamo statusa invalida, pridobili pravico do tega, da se nas kljub temu, da se trudimo delati pridno in vestno, vendar so rezultati včasih manjši od zaželenih, ocenjuje po drugačnih kriterijih kot tiste, ki teh težav nimajo?
2. Ali je možno, da bi se tovrstne težave obravnavale kot resno stanje in ne kot izmikanje in "bežanje v bolniško odsotnost", pretvarjanje?
3. Ali je možno, da bi se nas ocenjevalo glede na trud in delovne rezultate po naših zmožnostih?
Hvala za odziv in lep pozdrav.
|
