PA SMO SPET TAM

[jazzjazz20]

ne želim se smiliti nikomur...
zapisati želim to, v upanju, da mi bo lažje..

spet sem tam...hodim po robu...borim se vsak dan z mislimi...probam najti smisel, videti stvari pozitivno, vendar se mi zagrinja svetloba...

moj psihijater je na bolovanju...čeprav je dober...čutim, da me ne razume, da vidi le moj tisti zunanji oklep, ker jadikovati ne znam, ker ne morem in ne znam opisati vsega, kar je v meni..
žalost je težko opisati...žalost pač je...

tolažim se, da me daje jesen...
želim videti svet prijazen in topel,kot ostali...trudim se
želim najti smisel, da živim...preživim...

okrog mene se nihče ne zaveda viharja, ki je v meni...ker ga držim zase, dopustim, da pride na poveršje samo, ko sem sama...
vedno bolj pogosto padam...vedno krajša so obdobja, ko pozabim in upam, da bo šlo mimo, da je šlo mimo...

pravzaprav mi ne manjka v življenju nič...ne živim slabo...ampak vseeno me nekaj žuli, kot princesko na zrnu graha..
trpim...
za druge, zaradi krivic, zaradi odnosov, zaradi družbe v kateri živim in nima mojih vrednot...
nič ne more potešiti razočaranja...vse je brez smisla...

ta žalost je tako globoka...tako zakoreninjena...nekje v drobovju, v srcu...v duši...

gledam stvari okrog sebe...nič nima smisla...razmišljam čemu so sloh potrebne...vedno manj  potreb imam...ne razveseli me dobra hrana, ne razveselijo me nakupi...

razveselijo me trenutki pogovorov z ljudmi, ki podobno mislijo in čustvijejo, kot jaz...ki so redki...

in to je vse...

oktober je...
upam, da bo tudi november...upam, da bo bolje...

upam, torej sem

[trzinka]

jazzika, ti si tako polna moči, samo ne zavedaš se tega , drži se, sem prepričana, da te daje samo jesenska otožnost

[Slavka]

Draga Jazzjazz, tudi jaz bi lahko povzela svoje stanje z tvojimi besedami "pa smo spet tam"...
Morda je pa to res ta jesenska otožnost, ki nas vleče k tlom...morda nam manjka svetloba, da nam razsvetli srce...
Prihajajo turobni meseci, nekako jih bomo preživeli...eni bolj, drugi malo manj uspešno...jaz se itak vlečem kot jesenska megla, ki oklepa svet....pa tudi upam na nove, lepše dni, ki me čakajo.
Vsekakor te zelo razumem...poznam tvoj vihar...tudi v meni divja...poznam občutke praznine in bolečine...pa vendar vem da pridejo in grejo...tako bo tudi tokrat.
Naj se ti čimpreje zavrti svet v lepše dni 

[vista66]

želim videti svet prijazen in topel,kot ostali...trudim se
želim najti smisel, da živim...preživim...


za druge, zaradi krivic, zaradi odnosov, zaradi družbe v kateri živim in nima mojih vrednot...
nič ne more potešiti razočaranja...vse je brez smisla...





upam, torej sem

Tako je to v državi, ki ji vlada denar in kapital, pravico ima tisti, ki ima denar, denar imajo ostanki komunistov..zidarček v enem letu baje zasluži miljon..

kjer ni pravice, pravne države, si vsak upa delati, kar hoče, ker ga ne čaka kazen

končno sem naletela na psihologa, ki to vidi in me ni pogledal ko čuk, ko sem ga vprašala, kaj naj si mislim o ljudeh okoli sebe in še širše

ker od njih je odvisno moje počutje in moj kruh...

zato se ne pusti prepričati, kako moraš biti indiferentna do mnenj in dejanj drugih, ker si odvisna od njih

bojijo se pa te in ti ne "nagajajo" toliko, če si močna in se te bojijo..in spet smo pri tistem na začetku, ko sem govorila o kaznih, ki v naši brezpravni državi storilce le redko doletijo

če hočeš mi piši na zs da ti povem h kateremu psihologu hodim in ki ti ne bo polnil glave z nekim zaupanjem v ljudi ipd

[jazzjazz20]

hvala za komentarje in priporočila..

ampak...vsak je sam v svoji borbi...vsaj tako jaz vedno čutim...ko je najhuje...sem sama...
ko probam povedati kaj čutim, ni besed za to opisati...ne obstaja nič tako črnega...nič tako globoko žalostnega...ni besede, ni opisa...in svojega počutja ne moreš projecirati, da ga vidi/čuti še kdo...

danes si je vzel sin pol urice, ker je razumel, da je nekaj narobe...moram reč, da mi je to veliko pomenilo, da mi veliko pomeni....ampak vrag je še v meni...

bog, naj bo to jesen!

[vista66]

Po moje pridejo te črne misli iz tega, ker se javno ne prizna, v kakšni državi živimo, kakšni smo ljudje..

v naravi vsaka žival ve, kdo ji je sovražnik, koga se mora bat in se temu ustrezno in počuti in obnaša in se ne čuti v stiski zaradi tega, ampak ji je to normalno

če bi torej nehali psihologi trobenzljat o tem, kako je svet lep, če ga le sami hočemo tako videti, bi prišli do realne slike in se ti ne bi počutila "noro", preveč črnogledo, negativistično..

[Arwen]

ampak...vsak je sam v svoji borbi...vsaj tako jaz vedno čutim...ko je najhuje...sem sama...

ja, žal je res tako...

Jazzjazz  saj veš... tudi to BO minilo 

[pipi :D]

jazzjazz20.....

kaj naj ti napiše, da se boš bolje počutila. ne vem. mogoče je tak čas ko postanemo ljudje melanholični, otožni,bolj občutljivi na negativne dražljaje iz okolice.

naj se sliši še tako oguljeno in zlajnano, ampak ko enkrat ponotranjiš te "klišeje" postane življenje lažje in znosnejše.

vzemi si čas zase, poskušaj poiskati lepe stvari, ki so se ti zgodile skozi življenje, druži se z dobrimi ljudmi.

razvajaj se.


lep in miren dan ti želim

[jazzjazz20]

Po moje pridejo te črne misli iz tega, ker se javno ne prizna, v kakšni državi živimo, kakšni smo ljudje..

v naravi vsaka žival ve, kdo ji je sovražnik, koga se mora bat in se temu ustrezno in počuti in obnaša in se ne čuti v stiski zaradi tega, ampak ji je to normalno

če bi torej nehali psihologi trobenzljat o tem, kako je svet lep, če ga le sami hočemo tako videti, bi prišli do realne slike in se ti ne bi počutila "noro", preveč črnogledo, negativistično..

bo verjetno kar držalo

še enkrat hvala vsem

[Aslan]

Jazzzika želim ti, da kmalu premagaš tole počutje, ki te tare
 

[jazzjazz20]

zdaj sem zanihala malo navzogr in upam, da zdrži to počutje
hvala.

[jazzjazz20]

haha...čitam kaj je ljubica zapisala:

"Nekako je razmišljanje v stilu:
...."No, no, saj je vsak kakšen dan žalosten; sej boš prespal, pa bo"...
..  "No, no, ne razmišljaj o tem, pa bo vse v redu"...
...."Aja, a slabo se počutiš? A na zabavi si pa lahko plesal? Kdo bi si mislil"...
....."Uh, seveda, tudi jaz lahko rečem, da se tako počutim"..."

eeee...zdaj pa ti razloži folku, da si žalosten...ma žalosten, žalosten...izven vsake mere in brez vsakega pravega razloga (oz. ga morda ne poznaš, zaznaš ali razumeš)

[Chihaya]

Ne daj se temu svetu. Pa prvo se nehaj zaklepat sama vase. Brezveze je nosit ta oklep, ker ne resi nicesar. Mogoce je res kriva jesen, mogoce pa tud ne. Najti si moras nekaj kar te bo v zivljenju veselilo, neki cilj, ki te bo prinesel naprej, tud ce je tezko, ampak bos gledala gor k temu cilju. Pa to da ti sin nudi pogovor je zelo lepo. Vedno moras imeti nekoga zraven sebe, ki ti bo nudil pogovor. (: *thumbs up*

[jazzjazz20]

teorijo obvladam...praksa me j...

ne, da ne bi želela govoriti...ne morem...ni besed...nima smisla...vem, da je sploh težko razumeti depresijo

[Arwen]

...vem, da je sploh težko razumeti depresijo

aja?  no, to je sicer že res, da siti lačnega ne razume itd ipd, a tisti, ki s(m)o kaj skozi dali, bi rekla, da presneto dobro vedo, o čem je govora... tko da, Jazzjazz... 

[jazzjazz20]

ja, saj v vas ne dvomim....zato mal tu pojadikujem...

[jazzjazz20]

danes je spet grozen dan...

delo me čaka, probam se ga lotiti, vendar ne gre...zato sem še bolj obupana, čutim se nespodobno...začenjam, pa spet pustim...nikamor ne gre...ni energije, ni koordinacije...

in na koncu sem še bolj žalostna...

ne upam se na glas povedati, ker ne zmorem napadov, ne zmorem poslušati pametnih nasvetov, kot so: pa saj ni tako hudo, pa saj bo bolje, pa prisili se delat, pa če bi jaz hotela, bi se tudi tako počutila...etc...etc...

včeraj sem dobila  obvestilo iz ambulatne, da mojega dohtarja do nadajlnjega ne bo...
pa itak...ne vem, če bi kaj pomagal obisk pri njem...

čist sem sama...sama s tem kamnom na duši...

[Suzy]

Jazzika...delo naj počaka,počivaj,se razvajaj z drobnimi stvarmi,ne obremenjuj se z ničemer,
pojdi na kratek sprehod,...
čeprav sem sama na istem ,se nekak poskušam poslušat,.....včasih pomaga,včasih tudi ne....
vsekakor ti želim,da se ti ta kamen odvali...lepo mi bodi...

[Liber]

gledam stvari okrog sebe...nič nima smisla...razmišljam čemu so sloh potrebne...vedno manj  potreb imam...ne razveseli me dobra hrana, ne razveselijo me nakupi...

Smisla tako ni! Kaj pa je smisel? Mogoče je smiselno to, da se atomi med samo povezujejo in tvorijo med drugim tudi človeška telesa. Mogoče. Sicer pa res ne bi blo smisla, če bi se naključno sestavljali in hitreje. Verjetno.

Kaj pa mi vemo, mi smo samo lutke planeta.


Smo pač tukaj in zdaj, in ali ima smisel si zavezati vezalke ali pa tipkati pred ekranom.... Verjetno neki smisel je, če to že počnemo.


Vsaka ustvarjalnost, veselje do življenja, ... pa se zaćne z eno samo mislijo, na kateri zgradiš marsikaj. Če si želiš lepšega sveta potem razmišljaj kaj lahko narediš, da bo lepši. Za začetek se mi nasmehni ko me srečaš

[nenci]

jazzika, čisto te razumem.  Ti padci so pač prisotni, navsezadnje jih tudi naše misli povzročajo.
Sama sem imela prav tako strah pred jesenjo. Sedaj sem ga malo premagala s tem, da lovim sončne trenutke za sprehode. S pomočjo psihologinje je veliko lažje.  Psihologinja mi pomaga veliko več, kot psihiatrinja. Pri prihologinji je to delo. Delo na meni. Uči me, ob vsaki slabi misli najde obrat v pozitivno smer. Če ima smisel? Ima, seveda ga ima, sicer sploh nebi obstajali.

Vzemi si čas zase. Ne za delo. Zase. Privošči si sprehode, sploh ob sončnih trenutkih, s partnerjem, s prijateljico, sama, kakor ti je ljubše. Fizična aktivnost telesa pripomore k svetlejšim mislim. Poskusi.

objem
nenci