Na dobri ali na stari poti?

[Dteja]

Danes imam dober dan, po dolgem času. Končno mi je kapnilo, da vendarle nisem hipohonder, nisem zmešana in si ne izmišljam, ker sem prebrala članek, v katerem sem opisana jaz. Ugotovila sem, da imam po vsej verjetnosti Predmenstrualno disforično motnjo. OK, ne nakladam. Nekako od 4 leta imam hudo fobijo pred pajki, vseskozi pa tisti občutek, kot če bi vsi za mojim hrbtom kazali name s prstom, vedno krivim sebe za kakrkoli v mojem okolju, vedno sem kriva jaz (to še vedno traja). Pred 6 leti sem padla na dno in imela samomorilska nagnjenja, nakar mi je moj splošni zdravnik dal 10mg Cipralexa dnevno in napotnico k psihologinji. Kuro Cipralexa sva ponovila letos spomladi, vendar 10mg niti ne čutim, po forumih pa ljudje pišejo, kako jim že po 5mg šumi v glavi in podobno. Vendar sem ga poslušala in jemala zdravila ker me je strah kot psa, da bi se ponovil padec na dno. Zadnjih leto dni pa se je hudič prelevil v novo obliko in mi kak teden dni pred menstruacijo spremeni značaj - moji bližnji sicer pravijo, da je tako od nekdaj, vendar sem kolikor toliko kontrolirala zadevo - sedaj pa ponorim izven kontrole. Toliko, da mi je grozila izguba službe, da mi okolje očita neuravnovešenost, ambivalentnost, da sem ostala brez prijateljev, sama - ker postanem neznosno razdražljiva, prepirljiva, cinična, agresivna, celo histerična. Nazadnje ko sva z zdravnikom ugotavljala kaj zdaj, mi je predpisal najnižjo dozo Helexa 4 dni pred menstruacijo - in zadeva še kar deluje. Ampak od Helexa lahko postanem odvisna, tega si pa nejmanj želim, ker imam po očetovi stani (in njegovi družini) predispozicijo odvisnosti. Saj sem šele zapraskala po površini s tem, ampak nekje je treba začeti, baje.
Moje vprašanje: sem na dobri poti z občasnim (celo redkim) jemanjem Helexa ali naj ukrepam še kako drugače? Sem sploh prav zadela, kaj je z mano narobe? Ve kdo?

[trzinka]

Pozdravljena,


Najprej bi ti svetovala, da obiščeš še kakšnega psihiatra, da sploh ugotovi tvojo pravo diagnozo in se dodobra seznaniš s tem. Vsekakor pa bodo potrebne še kakšne psihoterapije, za katere se lahko pozanimaš po telefonu (ko boš imela diagnozo)v različnih psihoterapevtskih ordinacijah (žal so samoplačniške-poglej po netu).
V drugo pa smatram, da če vzameš Helex samo pred menstruacijo tistih par dni, nebo krize. Če boš jemala pa vsak dan, je pa druga zgodba, takrat pa lahko postane zadeva drugačna.
Kar se tiče AD je takole s stranskimi učinki, na vsakega delujejo zdravila drugače. Nekateri imajo težave s 5mg, nekateri nič, nekateri imajo vse stranske učinke, nekateri nič, ljudje smo si različni, naši organizmi so različni. Je pa res, da je treba z ADjem začeti postopoma in počasi zviševati dozo, tako je manj težav.

Vsekakor ponoreti izven kontrole ni dobro in lepo, ne zate, ne za prisotne. Upam, da ti bo pravi specialist pomagal. Vso srečo ti želim

[Dteja]

  oh, hvala za hiter in prijazen odgovor! Torej v vsakem slučaju je še vedno potreben terapevt. Zdaj pa naslednje križišće-vprašanje: mora biti psiholog ali psihiater? Stvar je v tem, da sem pred leti, ko sem začela zdravljenje, obiskovala psihologinjo, samo nisem nevemkaj odnesla od nje, razen občutka, da gleda na uro. V mojem kraju pa deluje psihiatrinja, ki me je enkrat obravnavala, ko sem imela krizo in mi je pogovor z njo del bolje, ker sva analizirali in konstruktivno obdelali moje stanje, medtem ko je psihologinja bolj čakala, da me "posluša"...
ADjev več ne jemljem, upam, da jih nekaj časa ne bom potrebovala.  Helexa se pa pač bojim, ker sem poznala nekoga, ki je od njega bil odvisen, in si tega res ne želim. Saj sem tudi pri uporabi tega "pridna" - le kadar čutim, da bo kritično, vzamem. In deluje, tega sem res vesela.
V vsakem slučaju bi zelo rada prišla do dna problema, da bi ga rešila. Najbolj me muči to "izklapljanje" iz družbe, namerno izoliranje in občutek, da me vsi gledajo, da sem nekaj naredila, da bo zdaj zdaj nekaj hudo narobe. Kot da bi mi vseskozi nad glavo visela sekira, ki bo vsak trenutek padla. Brrrr!
Mi lahko še pojasnite razliko med psihologom in psihiatrom? Katerega potrebujem? Moj osebni zdravnik je na srečo tak, da mi ne bo odrekel napotnice, moram pa vedeti h komu hočem. Zakaj, mi je že  jasno.
Lp 

[trzinka]

S psihologom nimam ravno prakse . Drugače pa, psihiater postavi diagnozo, lahko pa je psihiater tudi psihoterapevt(mogoče je ta tvoja psihiatrinja prav to, ker si je vzela čas zate in podrobno preučila tvoj problem-povprašaj jo.)
S psihoterapevtom se izvajajo terapije (jih je več vrst-glede na diagnozo). Tam se najprej odkrije vzrok težav, se jih prepozna, naučiš se odpraviti težavo z določenimi nalogami. Bolj težko ti povem, ker imam drugačno diagnozo kot ti, vendar ti govorim iz lastnih izkušenj.
Zavedati se moraš, da spremembe ne pridejo čez noč in da moraš biti potrpežljiva in sodelovati. Vsekakor kakšna spoznanja o sebi, ne bodo prijetna, mogoče bodo celo boleča, vendar je treba vse razmisliti , premisliti in dati tudi možnost pogleda z druge strani.
Vsekakor pa je dobro, da si najdeš kakšen prijeten konjiček, se veliko sproščaš, hodiš na sprehode v naravo, tečeš, se kako drugače šprotno aktiviraš, bereš, se družiš....premagaj svoj strah, svojo slabo samopodobo. Na razpolago imaš veliko knjig v knjižnici glede naših težav, glede samozavesti, strahu, fobij, agresije.....

Saj bo, dobro je že, da se zavedaš svojih težav, zdaj je treba samo ukrepati

[Dteja]

  no, evo ga. Ravno, ko pomislim, da sedaj pa bo, se zadeva obrne na glavo. kar tako, preko noči, me mami pokliče in pove, da so očeta odpeljali v Polje. Verjetno se mu je nabiralo ali kaj, v glavnem ga je rama tako bolela, da ni prijel Naklofen duo, ne ketonal, ne apaurin ki so mu ga dali reševalci... V Polju so mu dali Zaldiar, vendar še vedno toži, da ga boli rama, komaj govori, se premika... Zdravniške obravnave baje da ni imel, ker so čez vikend samo dežurni zdravniki in ni informacij o njegovem stanju.
Včeraj, ko se je zgodilo sem bila v šoku, jokala in se skupčkala nazaj. Danes sem... ma kaj pa vem. Mami je danes vprašala, kako jaz dojemam stvari, kako se počutim. Edino kar sem lahko povedala je, da sem še vedno v vakuumu, da sem na avtopilotu, pilot je pa šel tam zadaj premislit.

Saj vem, da ni druge kot počakati na ponedeljek, ampak - zakaj sem pa jaz v tolikem šoku?

[trzinka]

Dteja

kako pa to, da so ga odpeljali v Polje, je imel že prej težave? Kaj pa infarkt, je tudi povezan z bolećinami v rami?

[Dteja]

na-a. Moj ata je že od nekdaj velik cinik in pesimist. Tudi vsi bratje in sestre (vključno z njim) so odvisni, eni od tablet, drugi alkohola, eni pa oboje. Pred 14 dnevi je zbolel, imel drisko in obležal, potem sem ga po 4 dneh prepričala naj gre z menoj v bolnišnico. Tam so mu dali transfuzijo (dehidracija) in ga poslali domov s kontrolo čez 3 dni. Tedaj se je začela bolečina v rami, v četrtek sem ga peljala k splošni zdravnici, ki ga je v ordinaciji imela pol ure in ga poslala ven z receptom za Naklofen. Iz četrtka na petek pa se je potem bolečina stopnjevala in se mu je po domače rečeno, utrgalo.
Nisem najbolj podkovana, ampak zdi se mi, da se njegova duševna stiska kaže kot fizična bolečina, da si to on projecira, ker ne ve, kako drugače. Zdaj je kot zombi, sploh ne vem, kaj še bo. 

[trzinka]

Dteja, ne skrbi, ga bodo v red spravli. No , potem je pa jasno, od kod tvoje težave

[Toja]

Saj vem, da ni druge kot počakati na ponedeljek, ampak - zakaj sem pa jaz v tolikem šoku?

Dteja, joj kako ne bi bila  , saj je tole zate še en dodaten stres zraven vseh težav, ki jih imaš...saj gre vendar za tvojega očeta in tu nismo brezčutni.

Upam, da so te težave od psihe, da ni kaj drugega, zdaj je pod zdravniško kontrolo
in upam, da mu čimprej ugotvijo od kod te težave!

Dteja drži se, tu smo s tabo!!!

[Dteja]

  hvala vama za podporo! Jaz sem še na avtopilotu, ampak že počasi procesiram kaj vse se dogaja. Od petka do sedaj pa imam občutek, kot da bi minila dva tedna... Hecno, pa spomin imam kot zlata ribica: povem stavek do polovice in pozabim kje sem ostala, ne najdem prave besede in se mi pri govoru zatakne, na cesti ne vem kam zaviti...
No, bili sva spet v LJ. Danes me je prepoznal že s praga, čeprav je imel zenice široke in ni vedel kateri dan je. Mislim pa, da ni čisto dojel, da je na psihiatriji. Fokusiran je le na bolečino in ve, da je v bolnišnici zaradi tega. Jutri ga prevzamejo zdravniki, pa bomo videli.
Mene sicer še vedno boli želodec, prsni koš, stiska me v grlu in zmedenost me malo daje, ampak bom predelala, bom ok. V torek grem k osebnemu zdravniku a kratek pogovor in po napotnico k psihiatrinji - itak bom par mesecev čakala, ampak vsaj začela bom. Rada bi dosegla, da mi ne bi bilo treba računati na pomoč Helexa ali se bati vrnitve depresije, da bi lahko bila sproščena in vedra jaz, brez tiste "alter" osebe, ki kuka izza vogala in čaka priložnost... 
Mi pa neznansko pomagajo vajini posti, ker v mojem okolju podpore nimam. In beseda ali stavek, pa še tako neznansko mala, meni pomeni ogromno. Hvala! 

[Arwen]

, ker v mojem okolju podpore nimam. In beseda ali stavek, pa še tako neznansko mala, meni pomeni ogromno.

obstojajo tudi skupine za samopomoč... če seveda ni predaleč... http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

[Suzy]

Dteja!

Tudi jaz ti želim,da se oče čimprej pozdravi,tebi pa veliko energije in volje,da urediš zadeve pri
zdravniku.Javi nam kako je bilo danes!!!
Drži se in vedi za dežjem zmerom posije sonce!!!

[Dteja]

še kr 
hvala za predlog za skupino, novomeška mi ni daleč, samo ta teden delam popoldne in ne morem iti.

Hm, z očetom nekak gre na bolje, z mano pa navzdol. Včeraj je izgleda šok popustil ali kaj, ne vem, ampak ko sem prišla v službo, sem se samo začela jokat in niisem mogla nehat. Glede na to pa, da delam v trgovini... Uh. Pa sem vzela en Helex in vegetirala. Ne maram tablet. Zanimivo - dokler sem bila na blagajni, je bilo ok. Ljudje gredo mimo, moraš reagirat, na vsakega drugače in se zamotiš. Ko sem pa šla polnit police, pa se prikradejo misli... in je joj.

Spim slabo, apatična sem, topa, ali pa cmera jera, kot da mi je nevemkaj. Saj je oče v bolnici, ne jaz, j**emti!
V glavnem: danes zjutraj sem šla svojemu osebnemu zdravniku in valda da sem se cmerila. Na mojo prošnjo mi je dal nujno napotnico k psihiatrinji, ki dela šele jutri zjutraj. Aja, pa bolniško mi je odprl. Glede na to, da imam v službi pogodbo le za en mesec, je še to dodaten pritisk, ker pri nas v Posavju službe ne rastejo na drevesu. Ampak o službenih težavah ne bi zdaj. Pač me šefica j.. s pogodbami, ker se ji tako hoče. Ne bom se z njo ukvarjala.

Mama pravi, da se oče počasi zaveda kje je, kaj se dogaja, zdravniki so mnenja da je bolečina psihosomatska. Mami je rekel zdravnik da je naš ata težek karakter - no kidding, probaj ti živet z njim - to mi že vemo ves čas, he he. Je pa tako da če bo odšel na svojo voljo, bo kolosalno sra*je. Rekli so da ga bodo obdržali na zaprtem oddelku ker se ni pripravljen pogovarjat torej sodelovat, in to je kar ok. Samo da ne dvignejo rok.

Pa da od mene ne dvignejo rok. Pa bo. Menda.

[Temnolaska]

Dteja, ko sem zdaj to brala, nisem mogla verjet, da si ti ista oseba kot tista, ki je Ajko svetovala glede svoje osamljenosti in kako ti uzivas prezivljat cas sama s sabo in kako te to ne sekira. Tle pa čist druga pesem. Tle pa sem razbrala ful zalosti, straha pred zivljenjem, skoraj že paničen strah, negotovost vase itd.

Ampak s tem ne mislim nič žalit, jaz mislim, da si samo postala produkt svoje okolice, in sicer takrat enkrat, ko si nehala verjeti vase. Potem pa še zdaj ta šok z očetom. Pa tudi če ti je nenehno najedal, je zdaj seveda šok, ko se je to zgodilo.

Jaz mislim, da je čas, da sama prebereš zadnji svoj nasvet za Ajko, ki ti bo vlil novega upanja in začneš spet verjeti vase. Mogoče celo ne bi bilo slabo, da se odseliš na svoje, da boš imela svoj mir.

[Dteja]

Hvala Temnolaska, točno bistvo si zadela.

To je glavno, s čim se borim ves čas - dve osebi. Pa ne, da sem kao multipla osebnost, ampak dejansko niham iz ene skrajnosti v drugo. In to mi tudi govori okolica. Da sem skrajnostna, ambivalentna.
Danes bom ena, potem bom druga. In ko nastopi tale druga - me zagrabi strah. In te druge bi se rada rešila, znebila. Kako, pa ne vem, ne znam.
Drugemu k aj povedat, dvignit moralo, ni problem, se znajdem. Ampak sama sebi pa ne znam pomagat, verjemi, da se trudim.

Aja, pa ja, sem odseljena od doma, že pred 6 leti je oče zahteval da grem. In je trajalo kar nekaj let, da sva spet nekako začela iskati pot drug do drugega, ampak sem zelo previdna, ker sem probčutljiva, on pa točno ve kje pritisniti, da boli.
Dosti hudega sem doživela od njega, če bi začela opisovat, bi se marsikdo križal in zgražal. V glavnem, distancirala sem se od njega že zato, ker sem zaradi njegovega vedenja zapadla v globoko krizo nekaj let nazaj. Njegova zahteva da se odselim je bil poskus, da me zlomi do konca, a mi je verjetno s tem rešil zdravo pamet.

V glavnem čutim, da nekaj ne deluje prav pri meni, a ne vem kaj in ne znam popraviti sama in to me spravlja v strah, v paniko, v kajpajazvemkaj. Vem samo, da hočem funkcionirat brez strahu, tablet in stati na lastnih trdnih nogah.

Veš, so dnevi, ko sem tako "high", ko sem tako živahna in zgovorna (no, to sem vedno) in vedra, da mi nekdo, ki pozna to mojo plat, sploh ne verjame, da ta druga obstaja. Ker ta druga je prebrisana, si natakne masko jeze, tišine, se pokaže kadar sem sama. Kot da ve, da je našla super recept, da mi marsikdo ne verjame.

Pa da ne bi kdo mislil, kako se sama sebi smilim - najraje bi samo sebe napehala v rit in polila z vedrom vode. Ampak ne zmorem. Pa ne vem zakaj.

[Temnolaska]

Jaz sem bila točno tam, kjer si zdaj ti, samo da sem poleg tega še imela strašne bolečine v prsih, roka me je bolela, pustila sem redno službo in se preselila nazaj domov, kjer so mi obljubljali raj na zemlji, da se spočijem. Ampak vsaj ti dobro veš, da se res ne moreš spočit in umirit ob folku, ki ti skoz najeda. Seveda je to potem tvoj problem, ker folk pač takšen je. S punco sva prej bili skupaj cele dneve, potem samo še 2 dni v tednu, ko se je vozila k meni. Še dobro, da sem imela svojo muco Gucci, ki mi je tako stala ob strani, kot mi ni znal nihče.

Ampak ko se še 300tič pogledaš v ogledalo, in delaš vse mogoče vaje, prebereš ves mogoč šit na netu, se spomniš, kaj vse si naredil v lajfu in kaj vse bi še rad, si en dan rečeš, ženski spolni organ materno, kaj se je z mano zgodilo, kaj sem si vse dovolila, kaj sploh delam tle, ženski spolni organ sem bila blesava. In potem si oprostiš popolnoma vse, kar si naredil proti sebi, ker ti je bilo noro hudo in nisi videl izhoda. In oprostiš vsem drugim, ki so te v lajfu prizadeli ... In seveda še vedno ne vidiš izhoda, a si olajšan. In potem vzameš macolo in sam narediš izhod iz tega (preneseni pomen).

Potem najdeš nekaj kar te veseli, probaš ful stvari in enega dne nekaj ustvaris, se spet odseliš nazaj na svoje v svoje mesto, in si tam spet to, kar si. Ne obremenjuješ se več z drugimi, ker bodo vedno taksni, kot so, ampak selekcioniras med tistimi, s katerimi se sploh še želiš družit. In potem gre vse na bolje, veliko večkrat kot prej rečeš NE HVALA ali pa NI MI DO TEGA in začneš vse delat tako, kot to sama hočeš. In potem spet najdeš sebe.

Itak boš še vedno imela nihanja v razpoloženju, ker taka pač si, ampak na to potem začneš gledat kot na nekaj, kar ni vredno razglabljanja. Pač si enkrat up in enkrat down. To je vsak, zato je tudi toliko pesmi na to temo. Pa tud če si stokrat up and down, ap tud če si enkrat srečna, drugič ti gre vse na moški spolni organ. Ja pa kaj pol, hvala bogu, da ti gre. Saj takšni ljudje so najbolj zabavni, pa tudi če marsi kdo misli, da si nora ali pa čudna. Ja pa kaj pol. Saj so popolnoma vsi ljudje, ki jim je uspelo v lajfu, čudni ali nori. Saj drugi danes ne morejo uspet, uspe lahko samo nekdo, ki je nekaj posebnega.

Tak da ne se obremenjevat, ampak itak se boš še kdaj, in tudi to bo minilo, sam vedi da je to del življenja, nekaj pa tudi posledica tvojega otroštva, ki ga pa ne moreš več spremeniti. Bistvo je, da se sprejmeš takšno kot si, ker sebe pač ne moreš zamenjat, kot ljudi okoli sebe. Ti samo uživaj!

[Dteja]

tup! pa smo tam.

Bila na obisku pri psihiatrinji, ki me je sprva hotela poslati drugam, a ko je videla v kakem stanju sem, vseeno sprejela. Kar OK ženska. Glavno je sedaj, da mi je odleglo. Odleglo, ker mi je potrdila, da si tega ne umišljam, da ne izmišljam, da imam problem in da ga bomo rešili.
Obenem moram pisati dnevnik bipolarne motnje, ker pravi, da sem blizu ampak, da je glavno tega dnevnika, da vidimo kako se gibanja spreminjajo.

Od zdravil po novem jemljem Cymbalta (60mg) zjutraj in Kventiax (100mg) zvečer, kontrolo mam pa 4. novembra.

Kaj še? Aja, naslednji petek da obiščem dolenjsko skupino strahcev.

Zdaj pa grem malo zadremat, ker se mi hudo hudo spi... Mislim, da mi je procesor res zaštekal.
papa

[Toja]

Dteja...

[Slavka]

Dteja  se veselim, da nas prideš pogledat...če te kaj podrobno zanima o skupini, mi lahko pšeš na ZS.

[Arwen]

Dteja, kako si kaj danes?