moja osamljenost

[ajko]

Se bom še jaz opogumila in končno nekaj o sebi napisala. Sicer se borim z depresijo, trenutno nisem na ADjih, sem pa na redni psihoterapiji. Moja nočna mora je moja osamljenost, s katero se ne morem sprijaznit oz. je sprejet kot samost naprimer.
Živim z otrokom in že dobra 4 leta so minila, odkar smo se razšli, pa še vedno nisem začela sprejemati svojega stanja. V tem času sem poskusila z nekaj ljubezenskimi odnosi, vendar so bili vsi, le izhod v skrajni sili oz. sklepanje nenormalnih kompromisov, zavoljo tega, da se le ne bi počuta tako samo. In ravno ti nekvalitetni odnosi so še poglobili mojo osamljenost, saj so bili te vrste, da sem se počutila še bolj samo, sprejeto le ob neskončnem pogojevanju. In še to, ljubezen je zame že izhajajoč iz primarne družine, nekaj kar ne poznam ravno. Se je izgleda šele učim, a žal neuspešno. Skratka, ko sem popolnoma sama, ko je otrok pri očetu praktično ne funkcioniram, vegetiram ali pa druga skrajnost, da si iz strahu pred osamljenostjo nakopljem toliko opravkov, pogosto srečanj z ljudmi, ki me sploh ne zanimajo, da komaj sfolgam, da le nisem sama, ampak, ko pridem domov...sem sama. Če sem v pravi družbi mi je sicer bolje, ampak včasih bi enostavno morala biti sama in že na živce si grem, ko proste trenutke, namesto za knjigo ali film, porabim za jok, vegetacijo ali neizpolnjujoče opravke, kontakte.

Lep pozdrav

[Temnolaska]

Dear Ajko,

verjetno ti more bit res ful bad, kar dozivljas. Osamljenost oz. strah pred tem, da boš ostala sama, četudi za en dan, je res zelo nadležna stvar, ki te lahko spravi ob živce.

To se seveda ni kar tako pojavilo, ampak izvira iz otroštva. Verjetno si se že takrat počutila osamljeno, verjetno si želela več ljubezni in pozornosti od staršev ali koga drugega, pa tega nisi dobila. Tako si verjetno pogosto jokala ali počela kaj drugega bolečega ali vpadljivega, da si vzbudila pozornost. Morda si kdaj pa kdaj naredila kaksno dramo ali zanetila prepir, saj je slaba pozornost boljša od nobene pozornosti.

Ko si sama, se najverjetneje ne počutiš kot celota, ampak prazno, vedno ti nekaj manjka. Vedno rabiš dražljaje od zunaj, da se počutiš dobro, ljubljeno ali vsaj zaposleno. Ko ti dražljaji izginejo, pa si spet prazna. S tem bi se dalo razložiti tudi te tvoje bežne odnose, v katerih si vztrajala samo zato, da ne bi bila sama.

Opisano ima tudi ime, vendar nerada predalckam ljudi, tako da naj pri tem ostane.

Rešitev je vsekakor v tem, da najdeš srečo v sebi, da postaneš sama celota, da ti ne bo treba več iskati nekoga, ki bo zapolnil tvojo praznino, ampak boš že sama polna. To je seveda rešitev, ki se je ne da vpeljati čez noč. Traja lahko vse življenje. Kar se seveda sliši bedno in dolgočasno, ker bi rada bila tukaj in zdaj srečna in zadovoljna. To je v bistvu problem današnjega sveta, ki ga dozivlja ogromno ljudi po svetu.

Svet je namreč postal hiter, vse je online, vse je površinsko, živčno, povsod se poudarja zabava in hedonizem, tako da je ostalo zelo malo časa, da bi človek lahko zgradil super odnose s kom, saj sploh ne ve, kako bi zgradil samega sebe. V bistvu je v okolju toliko stresnih dejavnikov, ki so nam že zrasli čez glavo, da smo dobesedno samo še utrujeni in na vsakem koraku iščemo neke stimulanse, ki nas bi vsaj za nekaj trenutkov potegnili v nekaj lepega.

Ko to lepo mine pa smo spet prazni s culico stvari, ki jih moramo narediti, rešiti, popraviti, urediti. Ti potem zeliš to praznino, ki jo čutiš kot samoto, napolniti z odnosom z drugo osebo, ki pa potem nikoli ne more zapolniti tvoje praznine, ker jo boš pač morala sama. Kot rečeno, pa je to danes zelo težko.

Najbolje, kar ti lahko predlagam in kar je morda najlažje in najlepše, je to, da začneš živeti, kot da je vsaj dan zadnji. Da se začneš zavedat, da so stvari, predvsem materialne, pa tudi ljudje, minljive, zato uživaj vsako sekundo, ko si z nekom, vsako sekundo, ko nekaj imaš, saj tega morda čez nekaj minut več ne bo. To, da je vse minljivo, je dejstvo, proti kateremu se ni vredno borit, ker boš vedno izgubila.

Ko boš začela živeti na polno, ti ne bo za nič žal. Seveda se boš še kdaj počutila prazno, ampak tudi to je del življenja. Le na tebi pa je, da iz njega narediš nekj dobrega!

[ajko]

Temnolaska, najprej hvala za komentar. Si morda imela v mislih odvisnost od odnosov, tam se namreč vidim.

Povsem res je kar si napisala, skoraj z vsem se lahko identificiram. In tako, ko sem to svoje stanje ubesedila, sem ugotovila, da kljub temu, da hrepenim po partnerstvu, sem se do sedaj dejansko najslabše počutila v paru. Kot, da si z izbiro partnerja potrjujem svoj vzorec osamljenosti in si izberem takega ob katearem se počutim najbolj samo in nesprejeto. Najbolj me je groza tega, da kljub vsemu vedenju konstantno ponavljam napake.

Ko bi se le naučila živeti vsak dan, kot da je zadnji!

[Temnolaska]

Nisem mislila na odvisnost od odnosov, to je le en od simptomov tega, kar sem imela v mislih. Odkrito rečeno, nas je itak večina odvisnih od odnosov. Na tak ali drugačen način, od takih in drugačnih odnosov.

Ti si v bistvu ena redkih tle, ki je odkrita do sebe. Oziroma ena tistih, ki je dejansko izpostavila vzrok oz. svojo dejansko težavo in ne govori o depresiji in paničnih napadih ali bolečini tu in tam, kar je vse posledica nekih vzrokov, ki jih ne poznajo ali se jim ne da ali pa se jim je boleče z njimi ukvarjat! Sama sicer dobro vem, kako huda je bila tesnoba in razne bolečine, ampak dejansko je bilo veliko bolj boleče vse tisto, zaradi česar se je sploh pojavila tesnoba in o TEM JE TREBA GOVORITI, namesto da se vneto razpravlja o depresiji kot taki in se jo poskuša zdravit z ADji. To je, kot da si lačen, in namesto, da bi jedel, vneto razpravljaš o tem, zakaj si lačen in od kod sploh lakota izvira. 

To, da si bi namenoma izbirala partnerje, ki so v bistvu budale, težko verjamem, čeprav veliko piše o tem, da si izbireš enake ljudi v življenju, kot si jih imel v otroštvu, čeprav takih ljudi ne maraš. To je pač ena teorija, ki izničuje človekovo razumnost in zmožnost vplivanja na življenje. Jaz je zato ne odobravam, saj verjamem v to, da smo ljudje tudi razumna bitja in lahko delamo tudi zunaj našega "programa", ki smo ga kao podedovali.

Mogoče pa samo iščeš nekoga, ki ti bo izziv, da ti ne bo dolgočasno, da ne boš dobila vsega na pladnju, ampak se boš zanj potrudila, v zameno pa ti bo kljub temu dajal ljubezen, sočutje, bo čutil, kar ti čutiš in te razumel. Si pač samo malo bolj idealistična od drugih, čeprav mnogi hočejo ravno to, ampak pač sprejmejo marsikaj, da ne bi bili sami.

Po moje pa z vsakim novim odnosom bolj veš, česa nočeš, in si zato pač tudi vedno bolj izbirčna. Odkrito povedano mi že vso to razpravljanje o odnosih, ki sem ga deležna z vseh strani, prav najeda. Skoraj vsi okoli mene so profesionalni teoretiki s področja ljubezni, teoretično torej vejo, kako naj bi bil videt super odnos, kako se morajo obnašati, da bo super zveza, bla bla. In potem so ravno oni tisti, ki imajo največ težav v zvezah, ker potem ni vse tako, kot piše v priročnikih, s katerih so se učili.

Sama sem po drugi strani že nekaj let popolnoma iskrena in še pred zvezo punci povem, da sem tečna, sarkastična, oblastna, potrebujem veliko pozornosti in je veliko dam in da mi je vse enostavno in smešno. In potem mene sprašujejo frendice, kako nama rata imeti tako noro zvezo in kako to da sva ze tako dolgo skupaj s punco. Fora je samo v tem, da si v zvezi takšen kot si dejansko in da partner to sprejema.

Moja punca na primer pogosto "kriči", ker jo tako sprovociram včasih, ko mi kaj ni prav, ali pa ko nima dovolj časa zame, ampak potem je vse OK, ker se druga na drugo zdereva in se naslednjic bolj potrudiva, da si dava to, kar potrebujeva.

Mogoče bi morala tudi ti že na začetku vsakemu povedati kaka si in kaj želiš in pričakuješ od zveze, pa mogoče ne boš imela več slabih odnosov!

[Dteja]

  Ajko

biti sam ne pomeni biti osamljen, čeprav slednje velikokrat bolj boli. Velik korak je iskati pomoč, iskati vzrok bolečine, da bi ga lahko odpravili, ozdravili. Tudi sama sem na poti iskanja, kaj mi sploh je. Tako da ti kakega ekstra pametnega mnenja ne morem dati, ti pa le lahko nudim podporo.
Ne glede na to, kako smo včasih utrujeni in zdelani, ne smeš odnehat, ne smeš se vdat. Išči vzrok, vir tega, kar se ti dogaja in potem boš lahko delala na tem, da se pozdraviš, da se postaviš na noge.

Ljudje smo vzgojeni v miselnosti, da moramo živeti v paru, sicer nam nekaj manjka. Ja, saj je lepo imeti nekoga, vendar ni nujno. To je pač moja izkušnja, ker pri 32 letih nimam fanta, ne otrok. Imam pa mačko. Butasto zveni, ampak imam nekoga. Letos sem celo izzivala svojo "osamljenost" in šla na morje čisto sama. Šotor v avto in gremo. Moji doma še dan ko sem odpotovala niso verjeli da grem sama in me spraševali, zakaj ne povem.
In ko sem prispela na otok, sem ga prevozila, našla en super kamp, spoznala prijazne ljudi in se imela prav fajn.

Moja lekcija je bila da moram sprejeti, da sem včasih nekje sama.
Pa da ne boš mislila, če kje srečam sprevod svatov s poroke začnem tulit kot mali otrok, ker ne vem, če bom jaz kdaj imela poroko. Ampak se ne dam. Sem sama, imam nekaj prijateljev, mačko, skrbim za starše, igram se z nečakom in nečakinjo, in če to seštejem - imam kar nekaj ljudi okoli sebe.

Probaj najti tisti notranji mir. Posveti se sebi, reci: ZDAJ JE MOJ ČAS, čas samo zate. Pa si privošči kako knjigo, kopel, razvajaj se... Poskusi najti užitek v tem, da ti niče ne diha za vrat, ne pobiraš usranih gat, da je pokrov WC školjke vedno dol.... Saj meti tipa ni slabo, ampak ni pa NUJNO. Razumeš?
No, vsaj jaz tako razmišljam. Imam pa tudi razlog za to: pol leta nazaj sem poskusila biti z nekom. Pa ni šlo. In sem (kot običajno) krivila sebe. In sem ga izselila (ker se sam ni hotel). In se mi je posvetilo, da (opravičujem se moškim bralcem za to) mi ni treba zaradi ene klobase vzeti celega prašiča.

In sem sama. Z mačko.

V glavnem, ne daj se. Poskusi. Maš pa tudi nas kle, da se izkašljaš, kadar je treba. Tudi jaz dobim veliko podporo tukaj.

[harlekina]

mi ni treba zaradi ene klobase vzeti celega prašiča.

[Temnolaska]

Dteja, to si ful lepo napisala. Jaz si bom danes tudi vzela čas zase, najverjetneje bom kar tauhala v kopeli, ob enih zjutraj, ko pridem domov. Prav zabavno, napiši še kaj!

[ajko]

Dteja,
se popolnoma strinjam s teboj in nekaj časa nazaj mi je celo uspevalo, da sem bila sama s seboj in v tem, ok ne bom rekla ravno uživala, ampak zagotovo pa sprejemala, brez kakršnekoli travme. Potem pa je v moje življenje vstopil nekdo, ki je popolnoma zamajal moje temelje in zaradi nedosegljivosti popolnoma izničil ves moj napredek. Sedaj se še bolj zavedam, da moja sreča ne prihaja iz mene, kar vem, da ni prav in ta situacija je še bolj poglobila moje mišljenje o meni, da si ljubezni ne zaslužim. In čeprav si kričim, vpijem, se derem, da si jo zaslužim, da je bom deležna, v prvi vrsti od same sebe, tega ne uspem ponotranjit v zadostni meri. In vedno bolj jasno mi je, da v vseh odnosih spodkopavam samo sebe, delujem ravno kontra temu, kar si želim, odrivam ljudi, ker se ne trudim dovolj, ker ne verjamem, da mi lahko uspe in ne upam biti iskrena, ker mislim, da noben ne bo prenesel vse te bolečine, ki v meni ždi, čeprav vem, da znam biti tudi vesela, iskriva. In kljub vsej tej bolečini nakopičeni v meni, je sklep še vedno nespremenjen. Da bom naredila vse, da mi bo bolje, ker je to vse in edino kar lahko naredim zase. Predvsem moram dovolit čustvom, da pridejo na plan, kako to narediš po 36 letih njihovega vztrajnega zatiranja??

[Dteja]

težko, ampak z vztrajnostjo in trudom ti bo uspelo.

navijam zate!