Tako ne gre več!

[Kayla]

Živijo,

Po dveh letih sem se odločila da bom nekaj ukrenila glede mojega problema in za začetek bom kar tukaj na forumu objavila kaj me tišči.
Prvo kot prvo in mogoče me to najbolj ovira je slab spanec oziroma takšen plitek, neglobok spanec. Zjutraj ko se zbudim nisem sveža, imam občutek kot da sem spala vseskupaj pol ure, čeprav sem prespala celo noč, pa tudi sanjam veliko. Pogosto slabe sanje. Zaradi tega (vsaj mislim da zaradi tega) sem skozi cel dan utrujena, brez volje, ne morem normalno razmišljati. V glavi imam takšen občutek kot da nisem pri sebi. Nisem nekak "bistra" Včasih se mi tudi nekak nerealno zdi dogajanje okrog mene. In če me že kdo kaj vpraša sploh ne morem razmisliti in odgovoriti kot se spodobi. Samo nekaj povem pa četudi mogoče ni ravno primerno. To se mi dogaja skoraj ves čas. Kmalu si bom morala poiskati službo in moram povedat da me je zelo strah, saj vem da v takšnem stanju ne bom mogla normalno delati, se skoncentrirati, zbrati in pokazati česa sem res sposobna. Veliko tudi razmišljam o problemih, se pravzaprav mučim z njimi. Tudi zjutraj ko vstanem, vstanem z občutkom žalosti in obremenjenosti z raznimi stvarmi ki me mučijo. Le stežka opustim te misli. In četudi mi uspe kateri problem razrešiti, se že spomnim drugega s katerim se obremenjujem. Že prej sem bila občutljiva in ranljiva, sedaj pa 3x bolj. Se tudi veliko več živciram in se včasih brez pravega vzroka razjezim na koga. Tudi pri srcu me velikokrat zbada. Zaradi te nezbranosti in brezvoljnosti sem postala čisto druga oseba. Tudi z prijatelji se vedno manj družim. Nekak nimam moči, ne morem razmišljati, in če se že dobim s prijateljico sem bolj tiho ker se ne vem kaj pogovarjati oz se mi kar ne da. Včasih sem z veseljem poklepetala z prijateljicami.
Je to mogoče depresija? Kaj mi priporočate, da ukrenem, da dobim nazaj prejšnjo energijo in mir? Obisk osebne zdravnice? Kaj točno ji naj povem? Moram rečt da mi je malce neugodno o tem govoriti. Sploh če me bo vprašala kaj točno me teži ali me bo spraševala kake podrobnosti ("kočljive" osebne zadeve).

hvala

[Slavka]

Kayla, kot si že sama napisala...tako ne gre več! Ne bi ti ravno postavljala diagnoze, lahko pa ugotovim, da se dogaja nekaj s tabo. Lahko si preobremenjena in doživljaš izgorelost, lahko te grabi depresija in tesnoba. Posebno tist občutek nerealnosti, da iz nekje drugje gledaš na svet okrog sebe, je značilen za anksioznost oz. tesnobo.
Mislim, da bi bilo dobro, da obiščeš zdravnico...povej ji tako, kot si povedala nam tukaj, napiši si občutke na papir, da ti bo lažje. Zagotovo te bo razumela, saj nisi ne prva ne zadnja s takimi občutki....
Priporočala bi ti tudi sproščanje, vsakdanje gibanje (npr.sprehod,tek...) in bodi prijazna s sabo...pocrkljaj se z drobnimi malenkostmi, ki te ali so te osrečevale.

Tudi mi tukaj te bomo podpirali in lahko nam zaupaš svoje strahove, težave...pomagali ti bomo po svojih močeh.

Toliko od mene...drži se 

[Dam Aged]

Kayla.
Strinjam se s Slavko in mislim, da je obisk osebne zdravnice pravšnji prvi korak. Zelo razumem nelagodje ob tem, da boš morala spregovoriti o teh osebnih stvareh, ampak tega se nikar ne boj. Zdravnica je tam, da ti pomaga, in gotovo bo razumela. Glede tega, kako začeti pogovor, boš seveda najbolje sama vedela, jaz bi recimo začela s fizičnimi težavami (slab spanec), nato bosta verjetno skupaj prišli do čustvenih/psihičnih vzrokov zanje (žalost, obremenjenost, kot pišeš). In zdravnica te bo potem usmerila naprej.
Želim ti veliko poguma. Sem prepričana, da boš uspešno rešila svoj problem!

[Temnolaska]

Dear Kayla,

sama ti vsekakor odsvetujem obisk osebne zdravnice, razen če imaš takšno, ki se bo s tabo pogovarjala in te dejansko poslušala. Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da ti zdravniki danes najraje predpišejo kakšne tabletke proti tesnobi ali depresiji, ki pa nikakor niso rešitev. Seveda vem premalo, da bi lahko sodila o tvojem počutju, a vendar ti lahko dobrosrčno svetujem, da se začneš ukvarjati s svojimi potlačenimi čustvi. Začni pisat dnevnik o tem, kako se počutiš, opiši svojo jezo, na koga si jezna, zakaj je tako in sprejmi ta občutek. Isto naredi za vsa ostala čustva, strah, žalost, morebiti osamljenost.

Če mene vprašaš, si verjetno v obdobju, ko se želiš, moraš postaviti na svoje noge, začeti s službo, vzeti življenje v svoje roke. To je za marsikaterega zelo strašljivo, zato ne misli, da si nora ali kaj podobnega, saj je to popolnoma naravna reakcija na življenje, prihodnost, ki je nejasna.

Vzemi si čas zase, za pogovor sama s sabo, prepričana sem, da s tabo telesno ni nič narobe, to ko te zbada pri srcu pa je samo izbruh potlačenih čustev, ki se odraža na telesu. Ugotovi, kaj te v življenju veseli in začni gradit na tem. Morda boš lahko od tega celo denarno živela. Nikoli ne obupaj in si ne dovoli, da bo strah usmerjal tvoje življenje. Imej se rada in se ne obsojaj, vse bo OK!

[Kayla]

Hvala za odgovore in podporo. Res, se že malce bolje počutim ob prebiranju vaših odgovorov. Naj še povem da že en čas delam na tem da bi se osvobodila teh čustev, da bi jih razumela, tudi dnevnik sem začela pisati in recimo da mi malce pomaga, a kaj ko je to tako kratkotrajno. Naslednji dan ali celo po par minutah se spet počutim slabo. In sploh ta občutek v glavi, ta neprisebnost...tega se ne morem rešiti tudi ko sem naprimer kdaj dobre volje. Ne vem....

[Temnolaska]

Jaz bi rekla, da moraš najti samo bistvo tvoje bivanja. Torej, kaj je tvoja življenjska misija, osmisliti moraš življenje. Najdi si nekaj, v čem boš uživala.