Zakaj vse skozi tesnoba?

[Onix]

Hey 

Evo, da se mal javim. Kot veste sm že kr veteran glede anksioznih problemov, OKMja sm se več ali mn zaenkrat rešil, je pa čist skos prisotna tesnoba in občutek nelagodja (uglavnem neko bediranje). Res sm že sit takega življenja, nevem, mogoče bi mogu bit zadovoljen, da je kr dost bolš kakor pred nekaj leti, ampak fora je v tem, da hočem živet normalno, veselo in produktivno življenje... Mogoče sm si sam kriv za vse skupej, ker sm se nehov izpostavljat in samo še več al mn zdim tle za kompam in ležim v svoji sobi... Uglavnem vegitiram. Nevem nekak ne najdem moči, da bi naredil korak višje, posvoje pa vem, da tako pač ne gre več in da nekaj se bo mogl premaknit. Moj kr velik problem je hipohondrija, ki je bila že vse življenje prisotna, ampak zdej se pa vedno bolj stopnjuje. Vsaka bolečina, ki jo začutim, pomislim, da je nekaj smrtno nevarnega. Čist vsak dan je nekej novga. In to mi povzroča ful tesnobe. Zdej je pr men situacija taka, da si s pomočjo svoje mame lahko samoplačniško privoščim terapevta/ko in mogoče je tukej rešitev zame. Stremim pa bolj k KVT načinu terapije, ker to je po mojem mnenju res še najboljša metoda, za zdravljenje nevrotično anksioznih motenj... In če tko pomislim, mam sam prav vse oblike, toseprav GAD, OKM, PM, SCF itd... Eh ja, pomoje je še kr dolga pot pred mano predn bo spet vse tko kot je treba. Ampak čutim, da je čas za premik naprej zdaj, čeprav se bojim naslednjih korakov, ampak to je postalo nuja... Kaj vi mislite? Mal me zanima vaše mnenje in nasveti.

Lep dan vsem skupaj  

[Slavka]

Onix  če si začutil, da je čas za korak naprej, ga pogumno napravi. Čepenje v sobi, za kompom ne bo ničesar rešilo. Praviš, da si želiš produktivno in srečno življenje...hja potrebni bodo premiki v tej smeri.
Imaš priložnost, da greš na terapijo in mislim, da bi jo moral izkoristiti. Strah je normalen odziv na nekaj novega, tudi tistih, ki nimajo težav kot mi...mene je vedno strah tistega, česar ne poznam. Tudi moj obisk psihoterapevtke mi je povzročal hude anksiozne občutke...pa sem vseeno šla in ostala živa...ter sama sebi dokazala, da zmorem.
Tudi ti Onix zmoreš...in jaz verjamem vate   

[Onix]

Hvala Slavka  .

Naj omenim še to, da sm zdej zadnje nekaj dni spet začel z dihalno/mišično relaksacijo in se mi zdi, da to že res obvladam, tako, da mi tud to pomoje lahko pomaga, če bom redno to prakticiral... Vsaj tako sm slišal, da če delaš te vaje pravilno in vsak dan dvakrat, da ti pol na dolgi rok zelo upade stres in tesnoba posledično s tem... Nevem zgubit nimam kaj, če se tega mal bolj resno lotim. Začel sm pa tud spet z enournimi sprehodi, kljub temu, da se mi po približno pol ure začne vrtet in da me daje panika, sm se odločil, da moram tudi na fizični ravni nekaj zase narest, ker kile grejo kr gor in gor... Mogoče tud zarad teh sprehodov (dokaj hitra hoja), spet čutim neko tesnobo in nelagodje, ampak pomoje je pač to zarad tega, ker sm res iz forme in je kr mal šok za telo. Je pa iz sprehoda v sprehod lažje in mn vrtoglavice in panike. Mah se bo treba kr u roke vzet. Lepo počasi pa po korakih in upam, da bom vsaj nekaj korakov napravil.

[Arwen]

Ampak čutim, da je čas za premik naprej zdaj,

potem pa kar 

. Zdej je pr men situacija taka, da si s pomočjo svoje mame lahko samoplačniško privoščim terapevta/ko in mogoče je tukej rešitev zame. Stremim pa bolj k KVT načinu terapije, ker to je po mojem mnenju res še najboljša metoda, za zdravljenje nevrotično anksioznih motenj...

se mi zdi čist OK 

[majč]

morda je čas, da se potrudiš spremeniti način življenja. Verjamem, da je težko za popizdit, ampak v času, ko sem bila sama deprasta in kaka dobra dva tedna hudo hudo tesnobna, sem se zeli intenzivno borila, da si pomagam, nisem pa pustila, da ob takem dogajanju stagniram, ker ti tak način življenja lahko pride v kri in potemtakem lahko rečeš, da imaš realne in upravičene razloge, da si tesnoben. Ljudje se moramo nekako boriti za svojo eksistenco. Če to ne počnemo je logično, da smo tesnobni, ker s takim načinom življenja v družbi, kot je naša, ne moreš preživet (samo bit za računalnikom, samo spat) itd. Vem, je težko, vsi smo imeli obdobja, ko nismo znali, ko smo šli čez dan spat in upali, da sem čimpozneje zbudimo in ko smo se zbudili smo si rekli: spet ta prekleti dan z vsemi težkimi občutki v prsih kot poprej.

Sama sem se v takem času zanimala za skupino Andreja Perkota (enega poglavitnih Rugljevih učencev), pa ne zato, ker bi imeli doma kakršnekoli težave z alkoholizmom (ker jih nimamo), ampak zato, ker nisem znala naprej, ker nisem znala štartat življenja po vsem, kar se mi je zgodilo v mojem zdravju (poprej sem prebolela še psihozo in huda nihanja razpoloženja in dolgo sem iskala pravo zdravilo itd.). Jaz sem si želela skupine, timskega duha, spodbude, da nekaj delam skupaj z drugimi. fizično kondicijo sem imela, ker sem ogromno pretekla v mesecih tednih poprej in tistih 10 km pod 1 uro mi je bila mala malica. Tako zelo sem si želela družbe ljudi, ki bi me razumeli in kjer bi se skupaj lahko borili, da gremo dalje, saj sem bila v tistem času res uboga.g. Perko mi je razložil, da ker nimam fanta (prvo me je pa vprašal: a hrepenim sploh po tem, da bi imela fanta. ja valda da, mislim) se morajo včlaniti v program tudi moji starši in včlanili bi se vsi skupaj v program za alkoholike, jaz bi morala brati literaturo in zgodboe o alkoholizmu in pisati na to temo utrinke in šolo nadaljevati, pozneje pa morda ukiniti tablete, mi je rekel: meni ne zgledate nora. mislim haha. dr. Rejec je rekel, da lahko počnem karkoli, le tbl. ne smem ukinit, ker je to strokovna napaka. nekako smo z g. Perkom prišli na temo, da ima moj oče težave s previsoko telesno težo in je takoj rekel, da bo moral v programu shujšatri. isto mami. ko sem prišla domov, je šla mami v jok, da tega pa noče. videla sem, da je tisti čas to za moje starše blo prehudo in da morda ne bi oba zdržala, zato sem zadevo doklonila, čeprav mi je g. Perko stisnil roko in bil najbrž gotov, da bom prava za tja po njegovem izrazu sodeč. Pozneje, ko sta šla starša v penzijo sta shujšasla sama in zelo zdravo živita. mami je dala dol 10 kg, oče pa kar 30+.
Jaz pa sem se pobrala drugače. Bila je dolga in trnova pot in DAM mi je pri tem pomagal, saj sem tu spoznala ljudi, ki so mi svetovala izobraževanje za bipolarno motnjo pri dr. Mojci Zvezdani Dernovšek, tudi klub bp sem spoznala in z bipolarci na tem forumu smo ustanovili forum bipolarna.si, kjer sem bila sprva tudi sama zelo aktivna. stike smo preselili v realnost. in danes poznam veliko ljudi.

Zdaj pa da se vrnem na teto tesnobo oz. anksioznost Onix. Anksioznost, če ne delaš v življenju nič koristnega za sebe in za sočloveka je upravičena in normalna, saj s tem ogrožaš neko lastno eksistenco v družbi, kot je naša in kjer je delo neka osnovna preživetvena strategija. Pa ne rečem in ne govorim zgolj o plačanem delu. Govorim tudi o delu doma. Teta tesnoba te, vem, lahko dobesedno paralizira. Ampak moral boš začeti delati na sebi, da jo boš premalgal, ker če se ji zgolj prepuščaš, se samo še razraste in kar je zelo slabo: pride ti v navado tak life style. Povedala bom nekaj, kar so mi v dobi mojega odraščanja zabili v glavo, da je prav:

Pot borca ni lahka, je pa edina, ki se jo izplača živeti, saj človeka moralno dviguje in mu pomaga, da postane močan, samozavesten in nepremagljiv.

In še eno misel o borcu vsem vam v podporo:

O BORCU

Borec je človek, ki v vsakdanjem življenju premaguje svoje slabosti,
je včasih žalosten, ker se noče skriti pred realnostjo, vendar nikoli ne beži, ker ve, da ne more zbežati od samega sebe.
Zna odpuščati in razumeti druge, zato lahko odpušča in razume tudi samega sebe.
Se nikoli ne preda in se uči na svojih napakah
ter tako postaja močan, samozavesten in nepremagljiv.

Misel je sestavil vlado Paradižnik (tehnični mentor sankukai karate zveze v Sloveniji), se pa bojim, da sem kak stavek v njej spustila ali po nesreči spremenila.

Torej človek se ne bojuje proti sočloveku, ampak se ves čas bojuje s sabo in svojimi slabostmi, vsak trenutek skuša narediti nekaj bolje, kot je počel prejšnji trenutek. Merilo za napredek niso drugi ljudje, ampak to, da danes delaš boljše kot si včeraj in boš jutrti boljše kot danes itd.

Če se tu lahko malo naslonim na Gabi in perspektivo moči, bom rekla še to: vsak mali uspeh in korak na boljše je potrebno proslavljati in se ga zavedati ter veseliti, ker ti da to energijo za naprej. Ne pa samo jamrati. Včasih so zelo majhni koraki tisti, ki te peljejo od včeraj, skozi danes in ta trenutek na boljši jutri. Gre za filigramske procese, ki zahtevajo veliko energije v smeri majhnih korakov za tvorbo velikih in pomembnih sprememb. Že če človek spremeni svoj princip funkcioniranja je to krasen korak, ki bo zagotovo prinesel ustrezne rezultate. Verjemi mi.

Kaj je meni pomagalo pri teti tesnobi:
1. sprejetje situacije in položaja ter priznanje, da sem trenutno tam kjer sem, da je nekaj težko, ampak vem, da hočem, da gre na bolje.
2. imeti se rada, ne se kritizirati, ampak se spodbujati in veseliti majhnih uspehov, jih proslavljati neoziraje na to, če drugi tudi to cenijo.
3. s seboj ravnam na način, kot bi želela, da drugi ravnajo z mano.
4. postaviti si koledarček opravil in ga vestno izpolnjevati po svojih močeh, pri tem se spodbujam in pohvalim, ko nekaj naredim. Tudi če ne čutim zadoščenja in veselja grem dalje, ker vem, da je problem samo moja kemija in da bo tudi to enkrat minilo.
5. z doktorjem imam navezan dober stik. moj psihiater ve, kako se počutim in kaj se mi dogaja. iščeva pravo zdravilo, ki bi mi pomagalo, vendar pa ne računam zgolj z zdravilom, ki je le berglja dokler jo potrebujem (morda vedno, morda začasno). hodim po svojih nogah in si rečem BRAVO, ko mi to uspeva.
6. če se rabim zjokat, se zjokam, nikdar pa ne odneham. ko se utrudim, se ustavim in se spočijem malo, nato dalje. na poti se res pohvalim in spodbujam.
7. pišem dnevnik v katerem govorim s sabo in na ta način imam nadzor nad svojimi notranjimi monologi in afrimacijami, ki si jih pogosto ponavljam in praktično oblikujejo moje življenje ter moje osebno počutje, samopodobo. O sebi mislim dobro. Priznam si to, da se trudim in si dam oporo in spodbudo, da grem po tej poti dalje. Namenim si kako prijazno besedo in lahko tudi pojamram, ko mi je težko, seveda pa ne ostanem samo pri jamranju.
8.Skrbim za svoje aktivnosti. Skrbim za ritem spanja, ki je 6-8 ur na dan. Boljše 8, kot 6. Skrbim za to, da se gibljem. Pričnem z dolgimi sprehodi v obliki hitre hoje, poznweje lahko prešaltam na tek. Če pa sem imel včasih rad igre z žogo ali druge športe, se lahko spravim prakticirati slednje in si obljubim, da ne bom obpual nad sabo, tudi, če se bom slabo počutil, ker to je del moje depre in ankse, ki pa, verjemem bo gotovo minil. ŠPORT POMAGA. Pomislim, če imam še kak drug hobi, ki sem se ga včasih rad posluževal in se ga ponovno lotim.
In res za vsak mali korak se pohvalim.

Začaran krog ankse in slabega počutja je treba prekiniti. Normalno lahko začnem živeti tako, da delam in se obnašam normalno, občutki pa bodo prišli spotoma naknadno. Obratne poti ni: da bi se na lepem začel počutiti normalno, potem pa bi začel normalno živeti. Trud in delo ter spodbuda v dobrem vodita k uspehu. Stagnacija ankso le še poglablja.

Potrudimo se, dejmo delat. Ko ne moremo več, se ustavimo, jokajmo, se potolažimo tako kot bi želeli, da nas drugi potolažijo. Tudi tu na dam-u lahko poiščeš podporo. V osnovi pa: najhujše trenutke enostavno preživimo. včasih je to največji uspeh, vendar pa ni dovolj samo živeti. Išči dobro v sebi, pomagaj si, pohvali se za uspešne korake, čeprav se morda zdijo majhni, ampak dobro vemo koliko truda smo rabili vanje vložiti, da smo uspeli. Sčasoma bomo napredovali. Brez truda pa ne bo nič.

Zato glavo gor pa gremo v akcijo. In tukaj smo. odpri si temo na forumu v kateri poveš, kako si, pa kaj počneš in kaj ti je uspelo. ostali pa te bomo pohvalili in spodbujali. samo začni, ker tako samo izgubljaš dragoceni čas. Srečno!

maja

[majč]

V bistvu mate misel o borcu napisano tukajle na sliki spodaj pri linku, ki vam ga pošiljam in na sliki je tudi polno karateistov in naš tehnični mentor. S temi ljudmi sem odraščala in še zdaj jih hranim v srcu v lepem spominu, le moje telo zaradi post. op. st. skolioze na hrbtenici ne zmore več teh sunkovitih gibov, sem pa to aktivnost naravnost oboževala, evo:

http://www.sankukai.org/

[Onix]

Hey Majč!

Hvala ti, se čisto strinjam z vsem kar si napisala. Sj pr men je tko, da sm ogromno dosegel na svojih miselnih vzorcih glede OKMja in pol sm se pa ustavil, ker sm kr nekak ratov zadovoljen s tem, da ne trpim več za obsesijami in sm si mislil, tesnobo bom pa že prenašal... Zdej mi pa celo telo in duša vpijeta, da je čas da grem še višje in da to življenje, ki ga zdej živim res ni to, kar si želim in za kar sm bil rojen. Mogoče je samo dobro, da sm spoznal, da sm sposoben toliko več, kot pa trenutno kažem. Ma si bo treba en načrt narest in se začet premikat v pravo smer. Mal se bom tud pozanimal za terapevte, da si najdem enga, ki mi bo odgovarjal. Mal sm razmišlov, da bi začel brati knjigo psihokibernetika, ki govori o tem, da naše misli narekujejo našemu bitu, kaj smo in kaj se nam dogaja. Da je to čisto logično, da če se ne ceniš in imaš slabo mnenje o sebi, da potem v življenju ne dosezeš svojega potenciala niti do 1/4... No ja bomo vidl .

Hvala vam še enkrat   

[Juliette]

Majč, hvala, da si delila z nami svojo zgodbo, ki ni bila lahka, je pa zelo vzpodbudna, saj dokazuje, da se z aktivnostjo in zaupanjem da marsikaj. Take rabmo !
Onix, tebi pa bi sporočila, da sem prebrala številne tvoje poste, ki si jih vseh teh letih svoje borbe in okrevanja, puščal za sabo, in da so me napolnili z občudovanjem. Iz njih veje akcija, borben duh, želja po učenju in premagovanju. Ko sem brala, se mi je zdelo, da toliko veš, da si toliko stvari že predelal, da si zelo napredoval.
In kot si ugotovil že sam... po vsem tem si potreboval malo počitka, pa si se ulenil. Življenje pa nas ne pusti predolgo spati in tudi tebe je pocukalo za rokav, kar občutiš kot nezadovoljstvo s svojo anksiznostjo. Torej, nova naloga je pred tabo, pogumno naprej, verjamem, da boš tudi tu tako uspešen kot pri OKM. Izkoristi svojo bistrost in ostale potenciale! Srečno!

[Onix]

Juliette hvala ti  

[Gigli]

Dragi Onix ,

Dostikrat mi rečejo: "Vedno daješ tako dobre nasvete drugim, z istimi pomagaj sebi". Hja, vemo kako to gre ne? Lažje rečeno kot storjeno.
Zate velja enako - si dobrosrčen, borben, vedno pomagas - meni si ogromno pomagal s svojim znanjem OKM-ja, s svojimi predlogi in predvsem oporo.
Na splošno za vse nas "strahce" je značilno, da najprej poskrbimo za druge - za nas pa ne ostane časa ali smo pa tako izčrpani da ne gre..nažalost.

Te pa čisto razumem, da te je strah tega novega koraka. Mene "rešuje" služba, čeprav je zelo stresna ampak dejstvo, da kljub jutranji anksi in paniki pač moram v službo - ni druge. In potem se sčasoma zadeva umiri.
Vem pa kako je bilo ko sem bila na zavodu, sama doma in tudi ogromno časa preživela pred TV-jem in računalnikov, sem začela kot si sam rekel skorajda vegetirala. Enostavno sem se znašla v začaranem krogu. Najbolj varno sem se počutila doma - če sem želela kam it..sem vedela, da me bo začelo stiskat.

Zavedam se, da mogoče anksioznost ne bo nikoli popolnoma izginila - saj jo imajo tudi ljudje, ki nimajo teh težav a vendar v omiljeni različici.
Lahko se pa trudim, da bo čimmanj vplivala name ter na moje vsakdanje življenje.

Kot si napisal glede hoje vsak dan , super! Meni prijatelji, družina že tooliko let to "vceplja" v glavo, da šport resnično pomaga. Ampak ker sem popoln anti za šport in ker sem kot majhna morala hodit na vsežive športne krožke, se mi je malo zamerilo vse skupaj.
Ampak dejstvo je, da šport ZELO pomaga. Tudi jaz se trudim in čimvečkrat hodim na sprehode (zadnjič sem šla tečt in sem skor izdahnila ) ter zadnje čase z veseljem igram tenis, ki me resnično sprosti . Tako da ti se kar drži svojega plana. In tudi pri meni je bila na začetku prisotna anksia (tako pri tenisu kot pri hoji) ampak se vsakič manjša in manjša. Vztrajaj.

Za vse ostalo smo pa mi tu , sej to veš!

kadarkoli mi lahko pišeš.

lp,
gigli

[Onix]

Gigli  hvala ti .

Nevem, skos bolj dojemam, da je vse v glavi in da je vsak sposoben napredovati, ampak najprej je v glavi treba umakniti tisto oviro "ne zmorem", "nism sposoben", "tako pač je" itd... Treba je spremenit samopodobo in sprejeti tveganja, ki jih prinaša življenje. Rebolj mi je skos pravil, da se bojim živeti in da mi možgani zato ustvarjajo take probleme, da mi dajo nek izgovor, da sm pač bolan in mi ni treba... Takrat v to nism vrjel, ampak danes se mi pa ne zdi vse skupaj tako napačna teza. Nekak bom mogu možganom dat vedet, da je čas da mi pustijo zaživeti kot odrasla oseba. Eh ja kompleksno vem hehe .

[Onix]

Evo dons sm z živci totalno na konc...

Zgodba je pa taka. Mi smo pred 2mi leti kupili stanovanje za 150 tisoč evrov in to je blo vse kr smo mel... Pri nakupu je prodajalec povedal, da bo naredil pod našim stanovanje kavarno (brez alkohola) in prodajo tortic. No pol se je pa tip spomnu, da bo to premalo dobička in se je odloču narest gostinski lokal... Tukej se pa stvar zalomi, ker to je čist nekej druzga, kot smo pa mi bili zmenjeni. In zdej že približno eno leto vsak dan štemajo spodej, in men se je pomoje od tega že mal strenal. Začnejo ob 7mih zjutrej in končajo ob 4h popoldne. Tip ni niti tolk, da bi nas prašal, če je nm to OK. Zelo me skrbi, kaj bo šele, ko bo to gostilna in ogromno folka. Napisali nej bi eno pogodbo, pa je še zdej ni prnesu, pa je od tega že eno leto. Uglavnem on je svetovna ženski spolni organ. Kdaj sm tolk napsihiran, da bi ga kr zadavu. A se vm to zdi, da je to normalno, da vse dela na svojo pest, glede da smo mi lastniki stanovanja in da je obljubil ob nakupu, da bo mir pri hiši zarad mene, ker smo iskali miren kraj zaradi mojih hudih psihičnih problemov. Evo in zdej je kr je. Jest mislm, da on rab naše dovoljenje, obnaša se pa kot da je vse njegovo in da bo delal kr mu paše. Delavce ma vse na črno in zato tudi zelo počasna gradnja, ker mu cel spodn štuk štema samo en človek in štema iz dneva v dan. A mislite da tukaj lahko kaj inšpekcija ukrepa? Hrup je pa neznosen, še zravemu človeku se bi zmešalo...

[Suzy]

Onix
Verjamem,da si z živci že čisto na koncu,tud jaz bi bila!!
Jaz predvidevam,da bi inšpekcijske službe morale ukrepati,saj tud vašega dovoljenja nima,pa delavci na črno,...pozanimaj se na inšpekciji,kako in kaj,saj tega hrupa pa človk res ne more cel dan prenašat!!
Drži se!

[majč]

Hey Majč!

Hvala ti, se čisto strinjam z vsem kar si napisala. Sj pr men je tko, da sm ogromno dosegel na svojih miselnih vzorcih glede OKMja in pol sm se pa ustavil, ker sm kr nekak ratov zadovoljen s tem, da ne trpim več za obsesijami in sm si mislil, tesnobo bom pa že prenašal... Zdej mi pa celo telo in duša vpijeta, da je čas da grem še višje in da to življenje, ki ga zdej živim res ni to, kar si želim in za kar sm bil rojen. Mogoče je samo dobro, da sm spoznal, da sm sposoben toliko več, kot pa trenutno kažem. Ma si bo treba en načrt narest in se začet premikat v pravo smer. Mal se bom tud pozanimal za terapevte, da si najdem enga, ki mi bo odgovarjal. Mal sm razmišlov, da bi začel brati knjigo psihokibernetika, ki govori o tem, da naše misli narekujejo našemu bitu, kaj smo in kaj se nam dogaja. Da je to čisto logično, da če se ne ceniš in imaš slabo mnenje o sebi, da potem v življenju ne dosezeš svojega potenciala niti do 1/4... No ja bomo vidl .

Hvala vam še enkrat   

Onix, vedi, da ti je na tej točki najtežje, kjer si zdaj, ker prej je blo prehudo, da bi dal lahko kaj od sebe več in da bi kaj spremenil, vmes dolgo časa nisi bil sposoben nič početi, zdaj pa na lepem si, pa ne veš kje začeti in to boli za popizdit, vem. Zdaj te skrbi za prihodnost, zdaj prvič sploh lahko o njej razmišljaš, ker si si malo oddahnil od najhujšega. In na tej točki polni bolečin se začne usoda obračati na bolje, ker je zdaj čas, da preprosto začneš. Držim pesti zate tudi sama. In gotova sem, da boš spel, vsak dan malo več pa bo. Saj čutiš, kdaj daš od sebe toliko kot je v tvoji moči. Tega kompasa v sebi se drži in ne dovoli, da ti kakršenkoli vmesni morebitni manjši neuspeh vzame upanje. oprosti si take trenutke in gremo dalje.

Pred mnogimi leti, ko sem bila vsa poklapana, je moj trener in prijatelj Dare rekel: Maja glavo gor in dalje, nimaš kaj. in res je, treba je jit naprej. samo naprej.

V času svojega okrevanja sem napisala tole:

GREMO NAPREJ, KO JE ZOPET VETRA KEJ

Vse, kar (pre)težko je, enkrat mine,
vse, kar boli, počasi bledi.
Popolnoma vsak dan se na novo začne
in vsako trpljenje enkrat umre.

Skozi bolečino zraste tisto, kar je vredno
in ostalo s teboj bo tu za vedno.
Vsaka izkušnja te spremeni,
vsak novi uspeh srce osvoji.

Vsaka žalost, ki je tu, nekoč bo prešla.
Vsaka ovira bo enkrat premagana.
Vsak novi korak bo bolj poln spoznanj,
vsak trenutek bližje ta novi je dan...

...ko lahko pretrgal vezi boš z izkušnjo, ko je bolelo,
začel spet na novo; bolj neobremenjeno,
videl stvari boš z drugačnimi očmi,
spoznal izkušnjo še s pozitivne plati.

Samo, da greš naprej; drugačen kot bil si prej!

Ena glavnih lastnosti teh mojih pesmic in tako imenovanega terapevtskega pisanja je ta, da sem zadeve pisala naprej v smeri, kot bi si želela, da bi se zgodilo in na tank način sem dejansko predprogramirala svojo pot. To je bil moj način zbiranja energije za nadaljne korake. In res sem želela funkcionirati kot goba, ki vpija vse pozitivne izkušnje in se ne meni za tiste, ki bi me hoteli na tej poti ovirati. Če sem rabila, sem se ljudem opravičila, ker sem tako čutila, da je prav. Ampak šla sem naprej. Vsi si zaslužimo vse dobro, a si moramo slednje včasih sami dokazati.

Tako jaz vidim.

Maja

[urssska]

Hej Onix,

mislim, da sva se že enkrat pogovarjala o tem, jz imam podobno težavo, dejansko je hipohondrija moj indikator stopnje tesnobe in stresa- ko se zalotim, da si recimo pregledujem telesna znamenja, mi je jasno, da moram najti način, da znižam raven stresa/tesnobe. Poslušaj umirjeno muziko, pejt pod topel tuš, igraj videoigrice (ne preveč intenzivne recimo), predremaj zadevo delaj karkoli te pomirja in ti preusmeri pozornost, pa jasno tud zdravila v skrajni sili, predvsem pa NE  BERI ZDRAVSTVENIH VODNIKOV, GOOGLAJ BOLEZNI ITD., in NE RAZMIŠLJAJ O TEM, KAKO TI ZADEVA UNIČUJE ŽIVLJENJE in kako se nikamor ne premakneš. Sej razumem, da pride ura, dan, teden, ko si vsega sit, ampak res sit, samo v tem času se je potrebno zamotit, najdit magari eno stvar za katero si res hvaležen v lajfu in se ne tepst po glavi in utapljat v nesreči. Iz dneva v dan, sej drugač lahko samo uležemo in crknemo. Tega pa nočemo, ker nima smisla, a ne? 

p.s. tistga tipa pa tkoj prijavi, komplikacije gor ali dol, mir mora bit! Dokler ne ukrepajo pa si obvezno nabavi tiste gumijaste zadeve za ušesa zamašit, to je par evrov.

[buljo13]

majč, tvoja zgodba je malce preveč dolga in zaspana, pa brez zamere...
rad prebiram zelo kratko in jasno napisano, če kdo napiše tega preprosto zavem da bo kaj zanimivega.

onix, ja si veteran tesnobne anksioznosti 
že leto in pol je mimo, odkar imam tesnobo, sedaj sem res veliko bolje in to brez nikakršne pomoči in ad-ji!
obvladujem stresne situacije in to mi je pomembno da ne pridem še globlje...
onix, daj, uživaj življenje, ne dovoli da ti tesnoba greni...
ugotavljam, vse je v glavi, dovoliš da ti pridejo vse ti malenkosti pa toliko skrbi, preprosto ga ignoriraj pa bo izginil!

[Onix]

A je kdo tukej, ki se spozna na pravne zadeve, pa da bi mi povedal, če on rabi naše dovoljenje da direkt pod nami odpre lokal. Je pa v pogodbi razvidno, da je to stavba mešanih dejavnosti... Ampak po mojem mnenju brez našega soglasja tega ne more narest in če v to privolimo smo pomoje upravičeni do kr velike odškodnine, glede na to, da posledično cena stanovanju zaradi gostilne zelo pade? Ful bi mi prav prišel kkšn podatek od katerega, ki ve o teh stvareh...

[barbarasostaric81]

Lepo pozdravljeni,mene pa zanima le kako veste da je prisotna nomstop tesnoba kaj se vam dogaja v telesu hvala,jaz sem že čist obupana zaradi te tesnobe

[Onix]

Zdej smo se zmenili doma, da bomo najeli odvetnika, ker kar je preveč je pa preveč... Pomoje me je slišov, ko sm se dru, ker dons zbijanja ni bilo hehe. Se je mal usral pomoje .