tesnoba, panika, saj ne vem kaj je...

[pinokio]

Draga Toja, absolutno si mi pripomgola. Preko tebe sem našla psihoterapijo. Vsak vaš odgovor je pomoč, že to, da veš, da se nekdo ukvarja s tabo... Zlati ste.

[rus]

Pravkar prijavljen

Nisem še prebral kaj dosti foruma a bi želel napisati, da sem doživljal podobno usodo. Pred cca dobrimi tremi leti me je po vrnitvi z lepega, sproščujočega 14 dnevnega dopusta "ruknila" anksioznost v obliki tesnobnih napadov panike in vrtoglavice. Napadi so bili vsepovsod, na sprehodih, v avtomobilu za volanom, v letalu nad Sibirijo itd... Zdravnica mi je predpisala Cipralex (10 mg), ki mi je zagrabil v slabem mesecu. Stanje je bilo naenkrat spet kot bi bil popolnoma zdrav. Imel sem v začetku le manjše stranske učinke v obliki driske, ki pa so izginile. Cipralex sem jemal 6 mesecev in šel nato na neke kapljice, ki mi jih je predpisala  homeopatinja in jih jemal še kakšnih 6 mesecev, potem pa sem se kot "popolnoma" zdrav naveličal tresti in redčiti tiste kapljice in živel še kašno leto povsem normalno. Potem pa so se takrat že znani napadi panike ponovno pojavili in spet sem začel jemati tiste kapljice, a bilo je iz dneva v dan slabše. Homeopatinja (drugače dr. farmacije po izobrazbi) mi je povečala dozo, a izboljšanja od nikoder. Zopet sem šel k svoji zdravnici in zaprosil za Cipralex in spet sem bil po slabem mesecu zdrav. Tako je moja izkušnja z anksioznostjo, da je le uradna medicina tista prava pomoč.
Povem naj še, da k psihoterapevtom nisem šel nikoli. Vse nekako rešujem v svoji glavi, ki je dokaj samozavestna. Ukvarjam se precej s športom (npr tek, kolesarjenje, hoja v hribe, tek na smučeh...) in mislim, da mi je to najboljša terapija.
Namen tega pisanja je največ v tem, da bi vzpodbudil tiste, ki so šele zboleli, da se to bolezen s pomočjo AD da premagati, le pogumno je potrebno iti nad njo!

[pinokio]

Tako, drage in dragi moji. Malo poročam. Štiri dni sem na polovični dozi cipralexa - je rekla psihiatrinja, naj kar poskusim, če pa ne bo šlo, pa naj spet vzamem celo. Zaenkrat gre, razen rahle vrtoglavice, pa še ta se mi zdi je povezana z nizkim pritiskom... Se mi zdi ta polovička kar hitro, ampak eni imajo itak samo 5mg terapijo a ne? Sicer sem kar fajn, redno na psihoterapiji, na jogi, učim se dihat in verjet sebi. In redno vas berem, včasih malo popametujem in vas občudujem. Se mi zdi, da ste (ali pa smo, no, še moja malenkost) pravi zmagovalci.
Trenutno berem knjigo (med drugimi, ponavadi berem pet knjig na enkrat) Utopljene sanje... Kot bi bila moja zgodba... ne vse, seveda. Sem dvakrat bruhala vmes včeraj... pa je kar pasamo :

Pazite nase in mnogo pozdravčkov1

[Slavka]

Pinokio  super, držim pesti, da ti uspe s polovičko...jaz vsekakor občudujem tiste, ki uspejo zmanjšat in prenehat z ADji...to je zame zaenkrat še znanstvena fantastika 

[pinokio]

Kaj pa vem, Slavka, ti pa si močnejša v mnogo drugih stvareh... Jaz imam hude težave s spreminjanjem vedenjskih vzorcev, pri tebi pa imam občutek, da ti gre to odlično od rok... Bomo videli, kaj bo iz tega, meni so pač AD bergla... zdej jo bom malo hodila le z eno, če bo šlo, če ne pa spet z obema... Saj ne vem, če je to prav....
Ali ima morda kdo izkušnje s tem? Hvala!

[pinokio]

Eh, sem se prekmalu hvalila... Danes sem spet vzeal celo... pa bom še kar mal jemala tele cele tabletke... Slabost, driska, napetost....
No, whatever, očitno je bilo prezgodaj...
Razočarana.

[Slavka]

Pinokio, ne bodi razočarana...probala si in videla, da še ne gre...nič hudega, boš pač jemala celo tableto. Jaz sem tudi probala prenehat enkrat, pa ni šlo...mogoče ni bil pravi čas, mogoče moram še uredit svoje "podstrešje" in bom potem zmogla...al pa bom do konca življenja na ADjih...kaj vem....vsekakor ni konec sveta zaradi tega.
Prvo je tvoje počutje in poskrbi zase 

[pinokio]

Hvala Slavka, le danes očitno ni moj dan... A misliš, da bo spet trajalo, da prime cela tabletka, ali naj bi šlo to hitreje? Upam, da si ti še vedno dobro...

[Slavka]

Draga moja, mislim, da bi moglo hitro prijet...nikakor ne bo trajalo tako dolgo, kot na začetku....zagotovo pa kakšen teden dni. Ja, jaz sem še dobro in upam, da bo trajalo nekaj časa....sem pa ugotovila, da pri psihoterapiji dobivam neko notranjo moč, ki mi daje voljo za naprej.
Ti pošiljam en objem in malo svoje energije...naj ti bo lep dan 

[Plezalka]

Živjo!

Pa sem tudi jaz zašla na ta forum, z upanjem na kako mnenje sočloveka in morda kak nasvet. Zopet ne morem spati (oz ne želim, če sem povsem natančna), zato sem se odločila, da zaupam svoje težave tukaj.

Najprej naj povem, da navzven izgledam prijetna oseba (razen verjetno za tiste, ki so že doživeli kak moj "napad"), ki niti nima nekih hujših problemov v življenju...edino tega, da pri svojih 26ih še nimam končanega faksa in ne redne službe. Navznoter pa...polom večino časa. Premišljevala sem že, "kam bi se dala", kaj mi "manjka", pa ne vem, ker je toliko različnih simptomov. Že nekaj let pa me spremljajo naslednji:
- hipohondrija (s tem, da ko gre za kakšno zadevo, ki bi lahko bila resna, ponavadi reagiram relativno mirno, ko pa se mi dogajajo razni drugi simptomi pa "imam" skoraj vse bolezni od A do Ž; zelo me je strah, da bom res kdaj neozdravljivo zbolela)
- kronična lenoba s pomanjkanjem koncentracije (pri tem je zanimivo, da sem drugače za zadeve, ki niso nujne in pričakovane od mene baje da kar delavna oseba; čeprav opažam da z leti vedno manj; je pa velik problem pomanjkanje koncentracije, sploh kadar se spravim k učenju; počutim se dobesedno zabito v glavo, čeprav moji pretekli rezultati kažejo drugače)
- paničen strah, da se bo kaj hudega zgodilo z mojimi bližnjimi (če recimo kdo pride domov malce kasneje, kot je napovedal, si že rišem v glavi črne scenarije, zgodi sem tudi da sem na robu joka in kdaj rob celo presežem - za prazen nič)
- neodločenost (pojma nimam kaj bi; občasno imam težave že s sprejemanjem odločitev ali bom za kosilo naredila to ali ono; predstavljajte si, kako je bilo šele ob izbiri faksa in drugih pomembnih zadevah; izgleda me je strah prevzeti odgovornost za svoje odločitve, ker velikokrat naredim tako, da se mi ni treba odločiti - ali se kdo drug odloči poleg mene, ali pa se odloči "usoda" - po drugi strani pa močno zagovarjam to, da se želim sama odločati in na manjših primerih to tudi besno dokažem)
- napadi ogroženosti od drugih ljudi (ob najmanjših povodih - ki jih sicer razumsko razumem in razumsko ne mislim, da je tako, kot bom opisala v nadaljevanju, čutim pa vseeno - se mi zdi, da je ljudje ne spoštujejo, da vidijo v meni eno ničvredno osebo, da me ne marajo, da se družijo z mano samo zaradi koristi)
- nizka samopodoba (tudi ko sem kaj dosegla, se mi je zdelo, da mi je to pa kar tako ratalo in ne da je to posledica mojega truda - je pa res, da sem občasno, sploh v šoli, verjetno vlagala manj truda za enake rezultate kot večina; zdi se mi, da jaz pa itak nimam kaj pametnega povedati v družbi in enostavno potem v določeni družbi tudi postanem "kurasta" in se potem tolčem po glavi, kakšne da sem ven metala)
- imam težave z kompulzivnim prenajedanjem, ki se mi sicer ne pozna toliko na kg (relativno veliko športne aktivnosti), ampak na zdravju; sem alergik na veliko stvari (to naj bi bilo povezano z bolj prepustnim in poškodovanim črevesjem kot posedica nepravilne prehrane), plus še kakšna težavice - vse so lahko tudi psihosomatske. Nisem že našla triggerja, opazila pa sem, da mi občasno "zgolj paše" se nabutat - čeprav se ne počutim kakorkoli čudno - izgleda je zadeva prišla že močno pod mojo kožo (navada).
- občasni napadi agresije, ki se kaže kot jezikanje, celo dretje, cepetanje z nogami po tleh ipd. Večkrat ne prav upravičeni, ampak bolj kot posledica mojih strahov, kar ugotovim pozneje. In nesposobnost nehati tisti trenutek, čeprav že skoraj spoznam, da nimam prav
- občasna depresivnost (ta je lahko tako huda, da se mi zjutraj s postelje ne da vstat, razmišljam o negativnih plateh življenja,...)
- pomanjkanje vizije in ciljev (pojma nimam kaj bi, kako bi, zakaj bi,...čeprav razumsko vem zakaj, pa ne občutim tega)
- nekakšna ločenost čustvenega sveta in razuma (čeprav razumsko vem, da sta zelo povezana; veliko stvari imam na razumskem nivoju razčiščenih, čutim pa jih ne oz ne odpreagiram tako, kot bi mogla)
- vsak dan me je česa strah, pojavlja se vedno več strahov, ki jih pred leti še nisem imela ( recimo strah pred višino, strah pred klopi, strah pred boleznijo, strah ...)

Pojma nimam, kaj naj. Veliko sem že premišljevala o sebi, razumsko še kar daleč prišla, čustveno pa nikamor (če nisem celo nazadovala). Poiskala sem si celo pomoč psihiatrinje, ki sem jo prosila za psihoterapijo, pa mi je povedala, da lahko samo plačniško, ker je premalo terapevtov in so zelo zasedeni. Mi je pa rekla, da bo poskušala izvajati neke vrste psihoterapijo na meni, kolikor bo šlo. Zadeva pa poteka tako, da se vidiva enkrat mesečno za pol ure. V tej pol ure ima ona ponavadi še kakšna dva klica vmes, tako da vse skupaj nanese cca 15- 20 min. V tem času pa samo jaz govorim; ona pa mi sem in tja postavi kakšno vprašanje. Nič provokativnih vprašanj, nič napotkov, nič sugestij (vsaj takih ne, ki bi jih jaz zaznala), nič "domačih nalog".... Pa se sprašujem, ali bi to lahko obrodilo kakšne sadove? Samoplačniška psihoterapija pa ne pride v poštev zaenkrat, ker imam bolj malo denarja, ki gre ves za hrano, najemnino in stanovanjske stroške.

Ima kdo kakšen nasvet, kakšno besedo? Za kakršno koli pozornost se lepo zahvaljujem. Vsem skupaj pa želim čimveč ljubezni do samih sebe.

Lp,

Plezalka

[Sofia-Del_Sati]

Poiskala sem si celo pomoč psihiatrinje, ki sem jo prosila za psihoterapijo, pa mi je povedala, da lahko samo plačniško, ker je premalo terapevtov in so zelo zasedeni. Mi je pa rekla, da bo poskušala izvajati neke vrste psihoterapijo na meni, kolikor bo šlo. Zadeva pa poteka tako, da se vidiva enkrat mesečno za pol ure. V tej pol ure ima ona ponavadi še kakšna dva klica vmes, tako da vse skupaj nanese cca 15- 20 min. V tem času pa samo jaz govorim; ona pa mi sem in tja postavi kakšno vprašanje. Nič provokativnih vprašanj, nič napotkov, nič sugestij (vsaj takih ne, ki bi jih jaz zaznala), nič "domačih nalog".... Pa se sprašujem, ali bi to lahko obrodilo kakšne sadove? Samoplačniška psihoterapija pa ne pride v poštev zaenkrat, ker imam bolj malo denarja, ki gre ves za hrano, najemnino in stanovanjske stroške.

Plezalka, pa si bila že pri kakšnem drugem psihiatru / terapevtu zarad vseh teh bolezni, če ti ta zdajšnji ne ustreza? Mislim, ker jaz bi vsekakor zamenjala če ti ne ustreza, sploh pa, če ima takšne "metode".

Kakšni so sploh tvoji plani za naprej??

[tiranozaver]

Mi je pa rekla, da bo poskušala izvajati neke vrste psihoterapijo na meni, kolikor bo šlo. Zadeva pa poteka tako, da se vidiva enkrat mesečno za pol ure. V tej pol ure ima ona ponavadi še kakšna dva klica vmes, tako da vse skupaj nanese cca 15- 20 min. V tem času pa samo jaz govorim; ona pa mi sem in tja postavi kakšno vprašanje. Nič provokativnih vprašanj, nič napotkov, nič sugestij (vsaj takih ne, ki bi jih jaz zaznala), nič "domačih nalog".... Pa se sprašujem, ali bi to lahko obrodilo kakšne sadove?

To, kar dela, ima učeno ime "talk therapy". Pomaga, ampak s tako intenzivnostjo zna trajati res dolgo, preden bo nek opazen efekt. Na videz je ta terapija enaka kot "čisto navaden" pogovor s kakim dobrim prijateljem. Vendar razlika je in to pomembna - psihoterapevt tu z namenom usmerja pogovor, čeprav se to skoraj ne opazi. No, imaš tudi njegovo 100% pozornost, pa še tiho zna biti, kadar je treba.

Žal tudi tu veljata dva pregovora - "podarjenemu konju se ne gleda na zobe" in "za malo denarja malo muzike"...

[Plezalka]

SOFIA*DEL SATI: To je moja prva psihiatrija oziroma karkoli v tej smeri. Tako da sploh ne vem, kaj pričakovati v prvi vrsti. Slišala sem, da brez denarja ne prideš do terapevta, pogovori s psihologom pa so podobni pogovorom s prijateljem (ob predpostavki, da približno poznaš dogajanje v svojem duševnem svetu in da si seznanjem z osnovnim delovanjem le tega; pomenskost čustev, obrambnih mehanizmov ipd). Mislim, da bom kar počakala še par sestankov, da vidim, kam zadeva pelje (mogoče pa ne poznam njenih metod?).

Kakšni so moji plani za naprej? Želim si dokončati faks, dobiti delo, ki bo vsaj približno ustrezalo mojemu poklicu, izboljšati medsebojne odnose, delati na rednosti, vztrajnosti in koncentraciji, se začeti ponovno redno ukvarjati z enim športom sistematično (in ne z vsemi po malo, kakor mi zapaše). Predvsem pa bi si želela popucati stvari v glavi, jih ozavestiti brez da se mi dokončno zmeša in jih sprejeti. Ter živeti naprej življenje, vredno Človeka. Moralno in odgovorno življenje (ki ga za moje pojme večina danes skoraj ne more živeti, zaradi sistema, ki se mu je treba prilagajati,..).

Tiranozaver: Malo bom še počakala, pa bomo videli, kako bo to name učinkovalo, če sploh. Občutek imam, da imam dokaj dobro sposobnost uvida v to, kar "se mi dogaja" (kar jaz "dogajam"), ob enem pa močan superego ali vest, ki mi vedno sporočata, kaj je prav in kaj ne (ajde, ko sem v afektu, mi sporočita z zamudo, ko se pomirim). Zdi se mi, da bi rabila odkriti nekaj o preteklosti, ko se je začelo to moje odklonsko "notranje" življenje, ker do tega pač ne pridem. Če popravljam spotoma samo posledice (recimo uporabljam asertivnost namesto direktno izražene jeze), se mi zdi, da se nič ne zgodi, saj napetosz ostaja, vzrok ni razrešen in ob naslednji situaciji jovo na novo - ogromno truda za nekaj, kar bi se moralo zgoditi samoumevno. Mogoče pa se motim. Mogoče se mi tudi sanja, kako se obnašam. Glede na to, da sem očitno dobra igralka, ki relativno uspešno igra svoje življenje (res ni videti, da bi drugi (alla sošolci, občasni sodelovci, kolegi) opazili, da se z mano dogajajo čudne zadeve...


Pojma nimam. Kako lahko človek razreši zadeve sam? Je to možno? Moja pamet in intuicija (kar jo je še ostalo) mi govorita, da ja. Da človek v bistvu vedno sam pozdravi sebe. Samo ko ve, kako se lotiti in pri tem vztraja z ljubeznijo. Ali pa, ko ga življenje pripelje do tega in se začne dogajati borba življenje vs smrt (oz ko se dotakne dna, da se potem lahko odžene, če ima srečo, v prave višave). Ampak jaz pojma nimam, kako naj se odpravim tja. Če ublažim simptome (kompulzivno prenajedanje mi pomaga), ostane praznina. Ali pa "normalni občutki". Če se grem abstinenco, privrejo na dan razne misli, občutki, na jok mi gre. In to mine. A si s tem ne znam pomagati, nič se ne spremeni.

Mi kdo lahko pove, kaj takega naučijo oz naredijo na psihoterapiji, da se človek začne razvijati v zrelejšo osebnost? Kakšni napotki? Dajo vaje? Ti povedo, kaj je s tabo?

Oprostite za malo zmeden post. Mogoče pa je vseeno prav, da sem ga oddala takega - zmedenega.

[tiranozaver]

Mi kdo lahko pove, kaj takega naučijo oz naredijo na psihoterapiji, da se človek začne razvijati v zrelejšo osebnost? Kakšni napotki? Dajo vaje? Ti povedo, kaj je s tabo?

Ogromno različnih stvari delajo. Kaj točno, je odvisno od posameznega psihoterapevta in od "šole" (analitska, kognitivno-vedenjska, integralna, transakcijska...), po kateri se ravna. Metod je namreč malo morje. Od tistega stereotipnega brskanja po otroštvu in "povej mi kaj o svojem očetu", "čisto navadne" pogovorne terapije, iskanje, spoznavanje in preusmeranje neproduktivnih miselnih vzorcev in avtomatskih misli, pisanje dnevnika, kakšno igranje vlog, razne sprostitvene tehnike, opis svoje samopodobe, delavnice v skupini, pa vse do kakšnih bolj eksotičnih stvari kot je EMDR in hipnoza.

Je pa ena velika razlika med psihoterapijami in "klasično medicino" (no, tistim načinom, s katermi se zdravi gripe in ledvične kamne) - psihoterapevt ne bo pozdravil. Pozdravila se boš sama. Če zajadram v metaforo: tvoji problemi so kot zaklenjena vrata. Psihoterapija ti vrata odklene. Ampak še vedno moraš sama pritisniti na kljuko in odpreti vrata. Lahko pa butaš v zaklenjena vrata. S časom jih boš razbila in boš lahko vstopila. Kar je bistveno težje, a še vedno uresničljivo ...

Oprostite za malo zmeden post. Mogoče pa je vseeno prav, da sem ga oddala takega - zmedenega.

Post ni zmeden, samo veliko stvari je v njem. Je zelo dobro napisan, z repom in glavo. Še kaj napiši - nenazadnje je tudi tako pisanje del raznih terapij.