PANIKA

[Slavka]

Maycha...evo si doživela in preživela in to je glavno  Podobno se dogaja tudi meni, gremo kam jest, pa se ful veselim...tam me pa panika zagrabi...začne se mi vrtet in pojavijo se mi misli v stilu...omg, kaj če padem skupaj, joj...rada bi šla čimprej domov...pa zakaj ne morem enkrat v miru uživat....ipd...
Včasih se mi to ni dogajalo, sedaj pa so ti občutki postali moji stalni spremljevalci, samo, da jih enkrat čutim bolj intenzivno, drugič pa malo manj.

Seveda ni zaman upanje na boljše dni...niti ni nujno, da slabo počutje smatraš kot ponovni padec...je samo nihanje, ki smo ga deležni vsi. Jaz upam, da bom pa vendarle nekoč čist o.k., to mi daje volje za naprej....upam tudi zate, Maycha...zmogle bomo 

[Janja]

Maycha!

Jaz to poznam. Je bila pa simptomatika pri meni drugačna kot pri tebi. In res, v stvareh, kjer naj bi uživala, sem se dejansko mučila. In po večletnem mučenju sem, ko ni in ni bilo razultatov, počasi začela opuščati stvari, ker enostavnio nisem več zmogla. Ampak to ni bila rešitev...

Je pa res, da se je meni to dogajalo takrat, ko o teh motnjah ni bilo nikakršnih informacij in zato si nisem znala pomagati.

Maycha, ti imaš znanje, imaš vse v svojih rokah in zato verjamem, da ti bo uspelo. Je pa res, da se določenih stvari še moraš naučiti in to ni učenje na kratek rok.

Tudi jaz se sedaj učim določenih stvari, ki jih včasih nisem zmogla. Gre mi počasi, ampak mi gre. Včasih obupujem, včasih sem jezna, včasih optimistična, ampak ne odneham.

V takih primerih je zelo pomembno, da si znaš pomagati s kakšno tehniko sproščanja, in da se zavedaš, da ne bo nič narobe, če boš mogla iti malo ven zadihati.

Meni so določeni koraki že uspeli, nekateri me še čakajo. Verjamem pa, da enkrat pa nam bo vsem uspelo. Zavedati pa se moraš, da je vsakršno primerjanje z drugimi popolnoma nesmiselno.

Zakaj ti to pišem?

Ker sem se jaz dostikrat primerjala z drugimi. Zdelo se mi je namreč, da drugi neprimerno hitreje napredujejo kot jaz. Lej, to sploh ni pomembno. Pomembno je samo to, da se vsak posameznik zaveda, da v tistem trenutku naredi dovolj za korak naprej. Samo to in nič več. 

[Toja]

Janja, Slavka... ...

Maycha tebi pa en velik...

Dobro te razumem in vem kako je to... , samo ti si vse to z mislimi
kaj bo in podobno premagala... ...preusmerila si jih!

Tudi meni se je to dogajalo, joj kako je bilo težko iti nekam v družbo s sorodniki,
kjer sem "morala" biti prisotna...no nihče me ni silil, vendar sem tako čutila.
Že dosti časa pred tem sem se psihično pripravljala na ta trenutek...do
konca nisem vedela ali mi bo uspelo ali ne...

Pride tisti trenutek...pot pod noge in gremo... ,
v prostoru si vedno najdem prostor nekje na koncu omizja,
tako nisem z ničemer omejena in to veliko pripomore k počutju.

Moram ti povedati, da tisti neprijetni občutki sploh niso prišli,
ker sem se že prej z mislimi pripravila nanje...vse je teklo tako
kot mora...

Nikoli se ne primerjaj z drugimi...nekaterim uspe, nekaterim ne...ti vedno
poslušaj svoje telo, ki ti pove pravo stanje!

Ja Maycha USPELO nam je in USPELO nam bo....kdaj...to je
vprašanje, vendar ni pomembno, važno je to,
da ne izgubimo UPANJA!

[Maycha]

Slavka, Janja in toja...hvala vam za te tople besede 

Ja, dobro vem, da je vsak posameznik unikaten in edinstven, tudi simptome pri paniki imamo drugačne oz. so določene razlike med njimi, določena odstopanja ... Odvisno je tudi, kaj je vzrok za paniko, koliko si kot oseba čustveno močen, koliko občutljiv, kakšen imaš nasplošno stil življenja...

toja, tudi meni je lažje takrat, ko se lahko nekaj dni prej pripravim na kakšno srečanje, skupno kosilo ... včasih pa me vseeno vrže s tira.

Slavka, bom skušala vzeti to včerajšnjo izkušnjo kot nihaj - zdrs na poti do izboljšanja 

Janja, kakšne simptome pa si imela ti?

No, pomaga mi, da sem v svoj vsakdan zadnje čase vnesla nekatere stvari: vzamem si čas za sproščanje ob cd-ju, sestavljam puzzle, vadim na steperju, spravim se na sprehod, grem plavat in v savno ... vesela sem, da dejansko je že bolje, kot je bilo par mesecev nazaj, premiki zagotovo so...ampak vsak pojav teh občutij me spet znova rahlo potre, zmede in mi vzame nekaj volje in optimizma ... 

Privoščite si kaj krepčilnega za dušo v tem deževnem ponedeljku ... tudi popoldanski spanec se zelo prileže 

[Janja]

Maycha!

No, pomaga mi, da sem v svoj vsakdan zadnje čase vnesla nekatere stvari: vzamem si čas za sproščanje ob cd-ju, sestavljam puzzle, vadim na steperju, spravim se na sprehod, grem plavat in v savno ... vesela sem, da dejansko je že bolje, kot je bilo par mesecev nazaj, premiki zagotovo so...ampak vsak pojav teh občutij me spet znova rahlo potre, zmede in mi vzame nekaj volje in optimizma ... 

To se mi zdi zelo v redu.

Jaz sicer ne poznam tvojih vzrokov in zato težko karkoli napišem v tej smeri. Je pa nekaj sigurno, pa če poznaš vzroke ali pa ne, da je potrebno vzdrževati dobro telesno kondicijo. S tem mislim predvsem na to, da ne smeš pozabiti izvajati tehnik sproščanja tudi v obdobjih, ko si čisto v redu.

Velikokrat se nam namreč zgodi, da mislimo, da smo O.K. in potem pozabimo na vse preventivne ukrepe. To je pa narobe, ker lahko spet pademo v stare ustaljene tirnice napačnega razmišljanja, napačnega načina življenja...

Maycha, pri takšnih motnjah najbolj pomagajo ponovitve. To pomeni, da čim večkrat ponoviš in izvedeš stvari, ki se jih bojiš, vedno več možnosti je za uspeh. To sem tudi sama opazila pri sebi, ko sem se še sama borila. Stvari, ki so mi pred leti predstavljale 'misijo nemogoče', sedaj opravljam brez problemov. Mi je pa ostalo še nekaj stvari za predelati. Ja, se jih bojim, ampak imam upanje v to, da mi bo uspelo. Če mi je uspelo takrat brez vsakršne strokovne pomoči, mi bo sedaj s pomočjo dveh strokovnjakov sigurno uspelo hitreje kot prej. No, vsaj upam na to.

Maycha, vsekakor si na pravi poti.

[Maycha]

Hey, Janja, imaš prav ... potrebno je hoditi proti strahu in ne proč od njega. Sama se trudim in se ne umikam več situacijam, ki se jih bojim oz. v katerih predvidevam, da me bo zagrabil napad - vožnja v avtu, kosilo v restavraciji, nakup v trgovini, ogled filma v kinu ... bolj, kot se soočam s temi kraji, bolj panika izgublja na intenziteti. Ampak to gre res počasi ... najbolj mi da zagon, če sem nekaj dni ok in brez tiščanja v prsih ... nekako se v meni prebudi novo upanje. Ko pa pride zdrs, pa ga bom poskusila vzeti kot zdrs in nič hujšega kot to. 

Hehe, pa tudi pisanje pesmi mi zelo olajša dušo ...  - to sem pozabila omeniti v prejšnjem zapisu, ko sem naštela moje novosti v lajfu ... 

Lp in vse dobro 

[banana]

Hej Maycha!
Jaz sem imela v nedeljo prav isto situacijo- na kosilu v polni restavraciji... Pa sem se veselila it tja. Prej sem bila nekaj dni ok in potem si jaz hitro mislim: zdaj me ne bo vrglo nič iz tira. Figo!! Najprej temperatura narašča, potem ugotoviš da ni zraka okol tebe, pol se ti že vrti, začneš dobivat občutek, da me bo 'zmanjkalo' še preden mi uspe prit skozi celo restavracijo do wc-ja oz.na zrak... BBBBbbbb, kako sovražim ta občutek!! In zraven si govorim- nič ni hudega, minilo bo, s svojimi si, pa diham zraven in se poskušam zamotit! Pa mi ne rata... 

In potem je blo spet en dan ok- še v trgovini sem zdržala 1 uro s fantom, ko sva šla po čevlje! In še zbrala sem pogum, da sem pomerila hlače, ki so mi bile všeč- bedno mi je it tud v kabino, da me ne pride tm k mam občutek da bi mogla kar naga stečt iz trgovine!... :S - in ko sem si kupila hlače sem bila res vesela, prav ponosna nase, čeprav me je vmes mal stiskal, pa sem zdržala

In potem gremo včeraj na kosilo na bone v isto restavracijo kot že 100x prej, in se me je spet lotilo...  pa zakaaaj, si mislim?? in spet diham, preusmerjam misli, se hočem pogovarjat s fantom in kolegi...-pa ne morem niti razmišljat in govort! Mislim, kot, da  sem malo mimo,...pomoje sem se kar držala za rob mize, da nebi padla... Pol smo na hitro pojedli in sem šla ven.. In doma prejokala celo popoldne, nisem imela energije, ne koncentracije...sesuta čist.. Zelo mi pomaga, ko se lahko s fantom odkrito pogovarjam o teh stvareh, res mi stoji ob strani, me vzpodbuja..-najslabše pri najini super zvezi je, da gre čez 3 tedne na izmenjavo študentov za cel semester....:/ ravno zdaj ko bi mi tako zeloooo prišel prav ob meni... in me je strah, da me bo to še bolj sesulo...-ampak se ne bom pustila!! (samo še ne vem kako to izvest  )

In potem sem brala tu po forumu, velik brala, zgodbe o vseh- super ljudje ste tu gor, kapo dol res! Sam pol sem se vprašala, da slučajno ne iščem sebe v strahovih in težavah drugih in da če bom preveč brala, da mi bo še slabše..?

Seveda se trudim izluščit pozitivo in rešitve, vendar nekje v mislih mi ostane tudi ostalo..
(rada bi se tega čimprej rešila.. ali je prav, da poiščem pomoč v tabletah? večina vas pravi, da jih jamljete in da ne rataš odvisen? Jaz bi probala fse, samo da začnem normalno funkcioniratr..)

Upsi, sem se malo na dolgo razpisala, brez zamere

lep sončen pozdrav z obale!

[Maycha]

Hei, banana ... ja, imaš prav, tukaj je en kup super in zlatih ljudi  in veš ... ko sem prebrala tvoj post, moram reči, da se popolnoma enako dogaja tudi meni ... in kako je to hudo in težko popolnoma razumem 

Tudi jaz sem danes preživela s fantom prijetno dopoldne, šla sva malo plavat in v savno, nato pa jest na bon.
In že prej sem bila nenehno v pripravljenosti, telo je bilo pripravljeno na obrambo, misli pa nenehno usmerjene v dvom, negotovost in strah, kako bo, ko bova šla jest ... na bazenih sem čutila znosno anksioznost, ni bilo nekih telesnih simptomov, le rahlo tiščanje v prsnem košu in neizogibne misli ... ah, prav te so najhujši povod v paniko ... te misli, ki se nas oklepajo kot klop kože.    In tudi jaz občutim jezo, razočaranje, da v tako prijetnem dnevu s fantom na kopanju in v savni ne morem uživati, se sprostiti in odmisliti vse negativnosti ...
No, potem, ko sma šla jest ... sva pa že nekaj časa jedla, ko sem naenkrat vdihnila in dobila občutek, da mi zmanjkuje zraka - zato sem se še bolj prestrašila ... potem pa sem potrebovala ogromno moči, da sem preusmerila misli ... in vendar sem si želela čimprej ven ... doma se lahko najbolj sprostim, čeprav me zaradi obupanosti nad tem, kar se mi dogaja in tuhtanju o tem, tudi zelo pogosto tišči v prsnem košu ...

Jaz sicer jem ad, morda za paniko premajhno dozo, ampak niti ne bi rada višje jedla. Tako ali tako jih jem že 6. leto in sedaj že pol leta hodim na psihoterapijo, nekatere stvari sem spremenila v življenjskem stilu - vkljućno s prehrano - in vedno upam, da bo panika nekega dne za vedno poniknila ... in močno si želim, da to moje upanje ni zaman ... 

Če se ti bodo te težave nadaljevale, ti vsekakor priporočam, da tudi ti poiščeš strokovno pomoč - stopiš do psihiatra in če ti bo predpisal antidepresive, se moraš zavedati, da od njih ne boš postala odvisna - to niso pomirjevala, od katerih pa telo razvije odvisnost ob prepogostem jemanju in zahteva vedno več.
So pa ad samo opora, oblažijo težave, vzroke pa skuša iskati psihoterapija.

Lep pozdrav in vedi, da nisi sama v svetu panike