PANIKA

[Aslan]

Draga Mašy pozdravljena.

Tako je to ja, ko pride prvi napad panike, potem postanemo pozorni na čisto vsako telesno spremembo (dihanje, utrip...), naseli se strah pred ponovnim napadom.

Za začetekti priporočam SPROŠČANJE ... telo, ki je sproščeno ne more doživet panični napad,
saj je le ta vrhunec tesnobe, telo je v napetosti in pripravljeno na svoji prvinski reakciji boj ali beg.
Torej se je prvo zelo koristno naučiti prepoznati KDAj je naše telo sproščeno in kdaj ni.
Obstajajo različne dihalne tehnike, progresivno mišično sproščanje in drugo.

Drugi korak je da se naučiš prepoznavati, kako tvoje MISLI lahko vplivajo na čustva in nato vedenje.
Se naučit da se ne ustrašiš simptoma ... začet prepoznavat kaj so tvoja bazična prepričanja v zate ogrožujoči stuaciji na katera se odzivaš avtomatsko ...

S pomočjo prvih dveh postopkov se naučiš obvladovati svoje telo in se postopno zavedati kako in kaj razmišlajš preden pride do panike...

Da se pa napadi panike in huda tesnoba ne bi več ponavljali je potrebno odkriti vzroke, ki te v tvojem življenju ženejo v tesnobo, strah (morda odnosi doma, morda služba, šola, ali pa kakšni pretekli, nepredelani travmatični dogodki, ki so ostali potlačeni ..... tukaj pride čas za globjo psihoterapijo, ki se dotakne tvojih doživljanj, otroštva ... začne se samospoznavanje in s tem osebna rast, ko se zavemo, da naši vzorci delovanja niso nujno več funkcionalni ... in se jih učimo spreminajti tako, da nam bodo prinašali pozitivno počutje.

Lepo bodi.

[zvezdica16]

Draga Mašy pozdravljena.

Tako je to ja, ko pride prvi napad panike, potem postanemo pozorni na čisto vsako telesno spremembo (dihanje, utrip...), naseli se strah pred ponovnim napadom.

Za začetekti priporočam SPROŠČANJE ... telo, ki je sproščeno ne more doživet panični napad,
saj je le ta vrhunec tesnobe, telo je v napetosti in pripravljeno na svoji prvinski reakciji boj ali beg.
Torej se je prvo zelo koristno naučiti prepoznati KDAj je naše telo sproščeno in kdaj ni.
Obstajajo različne dihalne tehnike, progresivno mišično sproščanje in drugo.

Drugi korak je da se naučiš prepoznavati, kako tvoje MISLI lahko vplivajo na čustva in nato vedenje.
Se naučit da se ne ustrašiš simptoma ... začet prepoznavat kaj so tvoja bazična prepričanja v zate ogrožujoči stuaciji na katera se odzivaš avtomatsko ...

S pomočjo prvih dveh postopkov se naučiš obvladovati svoje telo in se postopno zavedati kako in kaj razmišlajš preden pride do panike...

Da se pa napadi panike in huda tesnoba ne bi več ponavljali je potrebno odkriti vzroke, ki te v tvojem življenju ženejo v tesnobo, strah (morda odnosi doma, morda služba, šola, ali pa kakšni pretekli, nepredelani travmatični dogodki, ki so ostali potlačeni ..... tukaj pride čas za globjo psihoterapijo, ki se dotakne tvojih doživljanj, otroštva ... začne se samospoznavanje in s tem osebna rast, ko se zavemo, da naši vzorci delovanja niso nujno več funkcionalni ... in se jih učimo spreminajti tako, da nam bodo prinašali pozitivno počutje.

Lepo bodi.

pozdravljena,  prebrala sem da si napisala da se napadi panike  nebi vec ponavljali je potrebno odkriti vzroke, ampak jaz nazalost nimam nobenih vzrokov to se je zacelo kar naenkrat,
tudii sedaj me boli v zelodcu in imam obcutek da ne morem dihat  , res grozno ,
vsak dan se ubadam s tem  . . takoj ko se zbudim mislim da ne morem dihati
 grozen obcutek je , ne morem tako ziveti , mlada sem se in rada bi uzivala ampak ne morem , ta panicni napad mi ne dovoli   . hodila sem k psihologu ampak mi ni nic pomagalo , ker psihologinji nisem zaupala useh stvari  sedaj ne hodim nikamor, ampak se zelo grozno pocutim
usak dan razmisljam o smrti , kdaj bom umrla? kako samo to mi gre po glavi in ne morem vec tako
zivet , vedno mislim da sem sama:(    USE BI DALA DA SE TO USE SKUPI KONCA: (

 

 

[prijateljica1]

  Svetovala bi ti, da se za začetek naučiš obvladovat panični napad, to lahko storiš sama ali pa se vključiš v psihoterapevtsko obravnavo. Ko boš napade zmanjšala ali jih odpravila pa se posveti vzrokom, ki ti povzročajo tesnobo. Glede na to, da že zjutraj razmišljaš o tem, da ne boš mogla dihat, da ti panični napad ne dovoli živet ipd. so samo tvoje misli, ki pa žal sprožijo ali pa vsaj ohranjajo takšne napade. Ko  boš spoznala, da so to samo simptomi senzitiranih živcev in da si popolnoma varna, da je okrevanje možno, takrat se bodo tudi napadi zmanjšali ali pa popolnoma izzveneli. Torej ne bori se proti tem simptomom, ne dajaj jim posebne vrednosti in ostani mirna ne glede na vse. Seveda je lažje govorit kot storit ampak to sem tudi jaz storila in marsikdo na tem forumu. Prav tako se zavedaj, da nisi sama, da je to minljivo kot vse na svetu. Razumem tvoj strah, ker zadeva res ni prijetna je pa opozorilo, da je nekaj v tvojem življenju kar boš morala spremenit, kar pomeni, da boš odkrila vzroke, ki so te pripeljali v to situacijo. Zavedaj se, da nikakor nisi sama, da je veliko ljudi, ki imajo ali pa so imeli te težave. Še manj pa razmišljaj o smrti, ker je škoda, da bi razmišljali o smrti takrat, ko je pred nami celo življenje. Dobro bi bilo, če ne bi upala, da bo dan potekal normalno, ampak bi ga kar preživela tako ne glede na vse simptome, ki bi se mogoče lahko pojavili in če boš vztrajna se bo zadeva avtomatizirala in sploh vedela ne boš kdaj, ker o tem ne boš več razmišljala.
  Želim ti, da bi se vse dobro končalo in oglasi se kaj.
    lp

[Aslan]

pozdravljena, prebrala sem da si napisala da se napadi panike  nebi vec ponavljali je potrebno odkriti vzroke, ampak jaz nazalost nimam nobenih vzrokov to se je zacelo kar naenkrat,

Pogosto se dogaja, da se niti ne zavedamo vzrokov, zdi se nam da je naše življenje tako kot je in je ok.
Velikokrat se odzivamo tako avtomatično, da se niti ne zavedamo kaj takrat resnično razmišljamo.
Ko začnemo skozi psihoterapijo odstirati svoje občutke in razmišljanja ... odkrijemo nova obzorja, nove možnosti odzivanja na nam stresne situacije ... naučimo se tudi prepoznavati kdaj smo napeti, kdaj sproščeni ...

Pogosto ni nujno en velik vzrok povod za paniko, lahko je dolgotrajno nabiranje stresnih dogodkov,
ki jih ne predelamo, tesnoba se kopiči v telesu in na neki točki (lahko čist mali sprožilec) povzroči, da izbruhne panični napad.

hodila sem k psihologu ampak mi ni nic pomagalo, ker psihologinji nisem zaupala useh stvari 

Tule se mi zdi, kot da so stvari, ki nekako tičijo v tebi, a jih nisi še upala spustiti na plano, deliti z nekom...
Ko boš pripravljena se le odloči za obisk psihoterapije.

Poišči strokovno pomoč, panika je obvladljiva!
In res občutek, da boš umrl je grozljiv ... ampak vedi NE UMREŠ IN VSE BO OK!!

Obstaja odličen multimedijski priročnik "TRIS panična motnja".
http://www.ro-ma.si/product_info.php/products_id/988

[macho boy]

masy pozdravljena.pa tudi drugi sotrpini.tko ti bom reku ne se bat use to enkrat mine sam pr men je blo kar dolg casa ker nism sel do psihijatrinje in po tablete.svetujem ti da grec cimprej do psihijatrinje pa da se zmenis za pregled.natancno ji opisi vse simptome itd.verjetn ti bo napisala kaksne tablete ki ti bodo prej al slej pomagale brez skrbi.svetujem pa ti tudi da ko mislis da ne bos vec mogla dihat ali kaj podobnega da misli enostavno preusmeris drugam in si reces da je to sam v glavi da bo vse dobro in razmisljaj neki druzga.bos vidla z malo vaje ti bo pomagalo in ti napadi ne bodo vec prsli tolk do zivega.ce pa hoces da bi se kaj bolj odkrito zmenila pa da se dobiva mi pisi na zasebno sporocilo.lahko tud katerikol drugi pise.lep pozdrav vsem skupaj

[Maycha]

Hey,

macho boy, jaz se še kar borim s paniko. Sicer ne doživljam pravih napadov, temveč je v meni nehena tesnoba, nervoza v telesu, nenehno so misli in telo pripravljeni na boj ali beg.
Malo so me pomirili izvidi ekg in krvi, saj so bili bp. Vendar je še zmeraj nekaj v meni, kar bi najbrž moralo ven, kot nekaj, kar me še utesnjuje, drži v čislih. Strah me je iti med ljudi, da me ne bi tam kaj zagrabilo in ne bi mogla več dihat in bi tako povzročila panično situacijo. Strah me je tudi iti v trgovino. Iz dneva v dan še vedno upam, da bo bolje, da bo izzvenelo in redno hodim na psihoterapije. Se tudi prisilim, da se vsak dan več gibam, ker imam nizek krvni tlak in večkrat je ta vzrok za napad tesnobe. Skušam pa strah sprejeti, ga ne ignorirati, ampak ga nekako jemljem kot "prijatelja" oz. "zaščitnika", ki pač pride občasno preverit, če sem kje v nevarnosti in me želi preko telesnega odziva obraniti. Takrat v sebi vzpostavim notranji dialog in mirno rečem: "Lahko greš. Sedaj ni nevarnosti in ni potrebe, da bi me bilo strah." Ubiram pač takšno strategijo. Bomo videli, kako se bo vse skupaj obneslo.

In kako gre tebi?

[mašy]

Hvala vsem za vaše odgovore...moram vam sporočiti, da se počutim veliko boljše, že 3 dni me tudi enkrat ni zajel strah, da ne bom mogla dihat, spet sem lahko normalno vozila, včeraj sem šla celo ven s prijateljicam, danes kljub utrujenosti, se počutim kot "stara" jaz
Najbolj mi je pomagalo, da sem povedala prijateljicam, doma, za moje težave, da nisem ok, čeprav je vse kazalo kot, da sem, da nisem sposobna se peljat sama, da rabim nekoga zraven, da rabim tolažbo, ko me popade strah...seveda pa je bil moj prvi korak ta forum in že isti dan, ko sem tu opisala moje težave sem se počutila boljše. Naslednji dan pa me je spet malo stisnilo in sem šla še k zdravniku, ko sem še tam zaupala svoje težave in potočila solzico ali dve, sem se že po samem posvetu počutila zdravo, odlično, kot pred napadom. Smešno, ampak očitno sem potrebovala le nekaj pogovorov in da nisem tiho, da povem kako se počutim, da danes ni dober dan, da nisem dobro. Nekako se počasi spet sestavljam nazaj in vključujem nazaj v svoje življenje, ampak od zdaj dajem na 1. mesto sebe in moje počutje in stvari, ki me sprostijo, razveselijo.
Upam, da se mi strah ne povrne, da me je panika minila...vsem, ki pa imajo še vedno težave in ne najdejo rešitve, pa lahko svetujem, naj počnejo stvari, ki jih veselijo, si vzamejo čas zase in zaupajo ljudem okoli sebe, meni so najbolj pomagali sprehodi, kakršenkoli šport, masaže nog in rok, ki najbolj sprostijo telo in seveda podporne besede bližnjih.
Zdravnik mi ni predpisal nobenih zdravil, dobila sem samo napotnico za pregled ščitnice, naročila sem se tudi k ginekologinji na posvet zaradi kontracepcijskih tablet, saj bi lahko bil tudi tu vzrok.
Držite pesti, da bo moje stanje ostalo tako kot je, jaz pa bom držala pesti za vse, ki imajo še vedno težave, da bo čimprej minilo in vrjemite, enkrat bo.
Papa

[Toja]

 


Mašy....bravo, super si se našla, dobro razmišljaš in če boš še to vse
udejanjila, se boš dokončno rešila, res pa je, da je potrebno najdet
vzroke, ki so lahko telesni in jih odstranit.
Zelo lepo si naredila, da si se odprla, dasi povedala svoji okolici,
staršem, zdaj si pa res na dobri poti....vse ostalo kaj in kako si pa že
sama veliko napisala!

Pogumno naprej in piši še!

T

[trzinka]

Mašy, odlično si to naredila

[cvetkus]

Lepo je sliasati, da tako napredujes. Jaz se tudi probam vzdrzati, ko pride do napada. Ceprav pravega napada, zadnjih sest mesecev, nisem imel nekih napadov. Jaz sem se tudi s tem boril in se se cedno borik. Pogovor, forum izmenjava izkusenj je zlata vredna. Jaz se trenutno obremenjujem s tem, koliko mi lahko zdrzi srce. Studiram si,  kadil sem travo, enkrat sem si sel merit pritiska, ko sem bil zadet. bil je zelo visok, nekje 200/150 ali se visji,  takrat sem imel napad panike. Pa ce studiram, ko trniram rokomet ga imam v tistem trenutku povisanega. Kadil sem dve leti. No ravno danes sem spal samo 4ure pa pol pa sem celi povozeni, cutim srcni utrip, ko se ulezem, ko se peljem z avtom.... Pomoje je to zelo pomebno tudi od prehrane. No danes ga cutim pomoje zaradi te utrujenosti? Predvsem mi gre ta utrip ki ga cutim na zivce, ob stresnih situacijah (izpiti, pred tekmo...). Probajmo si pomagati in postali bomo boljsi ljude, predvsem pa bolj samozavestni in srecni!!!
Govorim iz svojih izkusenj in upam da me razumete, in da nimam sam samo teh problemov.
Gremo vsi naprej.

LP

[Maycha]

Hey,

lepo si to na koncu napisal, cvetkus. Mnogim med nami ogromno pomeni prijazna in vzpodbudna oseba sočloveka, ki ti kar da polet ... četudi samo za trenutek ali dva. Vendar je vsaj malo lažje. In seveda - skupaj smo močnejši.

Kar zadeva srčni utrip, poznam kako zna biti zoprno, ko z zaskrbljenostjo usmeriš vso pozornost nanj in razmišljaš, če je kaj narobe s srcem. Sama sem spoznala, kaj lahko psiha vse povzroči, sploh si mislit ne moreš. Tudi jaz že nekaj časa nisem doživela pravega paničnega napada, vendar je v meni prisotna tesnoba in zaskrbljenost, odkar sem doživela res hudega. No, mogoče bo počasi vendarle bolje, saj se zadnje dni nekako bolje počutim - bolj umirjeno, realno in predvsem brez tistega zoprnega tiščanj v prsih.     heh

Verjemi, tudi tebi bo bolje, za paniko je značilno, da mine. Zagotovo. Jaz sem se zadnje dni pričela malo bolj aktivno udejstvovat v gibanju in je morda tudi to vplivalo na moje boljše počutje ter mi vsaj malo dvignilo krvni tlak. 

Lep večer in teden vsem

[r]

Lep pozdrav vsem skupaj, sem nov na tem forumu. Tudi sam sem že doživel napad panike. To je bila zagotovo ena najbolj grozljivih izkušenj v mojem življenju. Kljub temu sem danes prepričanja da je bila to tudi izkušnja, ki sem jo potreboval. Od tega je zdaj minilo že kar nekaj časa (beri let ). Priznam, v začetku je bilo zelo težko, saj najprej sploh nisem vedel kaj se mi je sploh zgodilo. Pri zdravniku več kot škatlico pomirjeval nisem dobil. Nobene razlage, nobenih napotkov ali podobno. Strah, da se zadeva lahko ponovi, je bil prisoten vedno. Kjerkoli sem bil in karkoli sem počel. Dolgo časa sem vedno s seboj nosil tiste tabletke. To mi je vlivalo nekaj poguma in nekaj malega občutka moči. Kmalu sem spoznal, da vzroki tičijo nekje globoko v meni. Počasi sem začel stopati po poti samospoznanja in "samopriznanja". Veliko mi je pomagalo spoznanje, da na tej poti nisem sam. Napadov v tako hudi obliki, kot v prvo, nisem več imel. Naučil sem se, kako se spopasti s simptomi, da se niso razvili v tako hud napad. Veliko sem se začel gibati v naravi, ob tem veliko razmišljal, spoznaval samega sebe. Prepričan sem, da brez tega ne bi uspel. To ne pomeni, da sem obtičal v svoji preteklosti. Sprejel sem preteklost tako, kakršna je bila. Stvari za nazaj itak ne moreš spremeniti. Lahko pa jih sprejmeš take kot so in iz njih pridobiš dragocene nauke. To pot pa mora vsak prehoditi sam. Naj se to sliši še tako oguljena fraza, ampak je temu preprosto tako. Prav vsako spoznanje o sebi tudi ni vedno razveseljujoče. Sebi si primoran priznati tudi stvari, za katere si bil prepričan, da zate pač ni mogoče , da bi bile resnične. A priznanje teh dejstev o sebi je ponavadi najbolj osvobajajoče. Ko spoznaš laži sebi, jih priznaš in končno sprejmeš, življenje v tistem trenutku postane lažje, lepše. Spoznaš koliko energije si tratil za to, da si sebe prepričeval v nekaj kar nisi. Kar naenkrat to ni več potrebno. Vsak od nas je dober-slab, vesel-žalosten, prijazen-neprijazen, dobrovoljen-nejevoljen... Če ne bi bilo tudi slabih lastnosti, dobrih sploh ne bi prepoznali, kot nasprotne slabim. Zato si priznajte, da ste včasih pač slabe volje, da ste tudi žalostni, nesrečni, egoistični, nedružabni...Ni nam treba biti vselej popolni. Vsi delamo napake. Dobra lastnost modrih je le v tem da svoje napake sprejmejo in se iz njih učijo. Tudi ni pomembno takoj spoznati svojo napako, včasih pač traja malo dlje da spoznaš da nisi ravnal pravilno. Ko enkrat spoznaš svojo napako in v njej vidiš le dobro izkušnjo za naprej, je lekcija osvojena. V kolikor si osvojil lekcijo, sigurno napake ne boš ponovil več. Saj tudi ni potrebe po tem. V nasprotnem primeru pa se bo verjetno zadeva ponovila.
Prepričan sem, da je napad panike, le končna manifestacija telesa na pritiske nezavednega samoobtoževanja v obliki negativnih misli, laži, negativnih občutkov, nesprejemanja sebe, svojih dejanj, ki jih skrivamo v sebi. Je odziv telesa na pritisk, ki ga s tem ustvarjamo nase, v svojih glavah.
Če si dovolite biti tudi "slabi", tega pritiska ni. Seveda "slabi" v smislu, da ne škodite drugim, da ne bo pomote.
Raziščite lastnosti, ki vas najbolj motijo pri drugih. Analizirajte do potankosti kaj  predstavlja ta lastnost za vas, kakšne občutke vam poraja, potegnite vzporednice iz preteklosti pri sebi. Je možno, da ste nekoč isto ali na podoben način delovali sami? Če se boste poglobili v to, boste presenečeni nad sabo.
Spoznajte sebe, sprejmite vse lastnosti, ki jih imate. S tem boste lahko sprejeli tudi vse okoli sebe.

JAz po tej svoji poti zdaj hodim že nekaj let, ne uspe mi vedno ostati na njej, večkrat tudi zaidem. A si te stran poti dovolim, se ne obtožujem in ne objokujem napake, ki jih še vedno storim. Vem, da z vsakim dnem naredim kakšen korak naprej.
Srečno pot vam želim.

P.S. zanima me koliko ste kaj stari in pri kolikih letih ste doživeli svoj napad?

[Maycha]

Pozdravljen, r 

Se strinjam s teboj. Tudi jaz hodim po poti samospoznavanja in učenja, kako obvladovati simptome panike.
Svoj zadnji večji napad panike sem doživela letos, konec junija, od takrat pa me spremlja nenehen strah pred ponovitvijo. Od takrat se je v moj vsakdan vrinila nenehna napetost, misli mi nenehno begajo in se usmerjajo na počutje, nenehno sem nekako v stanju pričakovanja ponovnega napada in se zato ne morem povsem sprostiti in živeti normalno.    Največja tesnoba in strah sta v meni, kadar kam grem. Tiščanje v prsih in kratka sapa, potne dlani, suha usta in pospešen srčni utrip me spremljajo v večji meri na določenih javnih mestih - trgovski centri, kino, restavracije in v avtomobilu med daljšo vožnjo.
Prav danes me je panika zagrabila v kinu, proti koncu filma. Toda sedaj že znam stvar nekako kontrolirati, vzpostavim sama s seboj notranji dialog in skušam čimbolj realno razmišljati. Mi je uspelo do konca zdržati na svojem sedežu v kinodvorani, čeprav sem že na trenutke mislila, da bom morala pobegniti na wc in se pomiriti.

Pomembno pa je, da se sami sebe sprejmemo in da se ne sramujemo svojih občutkov. Nekomu bi se naše težave zdele majhne kot zrno, v primerjavi z njegovimi. Res je nekaterim še veliko huje, veliko bolj trpijo, vendar vse gre. Na koncu je vse dobro. Navsezadnje je res potrebno, da si v naših glavah razjasnimo stvari in da pogledamo na stvari drugače. Vem, težko je, ampak, če se trudimo, lahko gremo samo še navzgor. 

Lahko noč in lep dan, ki je pred nami

[mašy]

Hey
Kot odgovor...svoj napad sem doživela pri 22-ih, pred 4 meseci.
Zdaj sem imela 3 tedne normalno življenje, zadnje 3 dni pa spet nisem stara jaz, lovi me strah, da se bo napad ponovil, da mi bo odpovedalo srce, da me bo zadela možganska kap...joj, katastrofa,kaj mi je???
Nočem, da se mi to dogaja, hočem živeti spet svoje življenje, iti normalno v službo, na izpit, na fitnes,voziti avto kamor se mi zahoče, brez, da bi prej pomislila kaj če...aaaaaaaaaaa!!!!
Pri meni se dogaja, da sem normalna jaz, npr. s prijateljico na pijači, potem pa kar naenkrat, kot da nisem jaz, kot, da se mi bo odpeljalo, začnem iskati utrip, vse ok, kontrolirano diham, v glavi pa tornado sami kaj če-jev...nočem, da me to ovira pri mojem življenju, saj sem se morala v teh 4 mesecih odpovedati prevečim stvarem, tako pogrešam moje staro življenje, da se mi meša. V teh 3 tednih sem noro uživala, potem pa kar iznenada, bum, pa je spet tu, pa sem spet vsa boga, preplašena, napol depresivna, f... off.
Po prebiranju tega foruma, vem, da me čaka dolga pot, da bo to vedno del mene, a je kdo, ko se mu to ne dogaja več, je našel sam pri sebi način, kako to odstraniti, pozabiti, "preboleti"?? Kako pa vi hodite v službo? Kako opravljate svoje delo? Odstranite strah? Saj vem, da naj ne bi o tem razmišljala, naj bi pomislila na nekaj drugega, samo borba sama s seboj, ni nekaj lahkega, ne?

Dragi moji držte se, lep in pozitiven vikend vsem

pa saj po dežju vedno posije sončk, kajne 

Papa

[Maycha]

Pozdravljena, mašy,

hvala za tvoj zapis. Vedno bolj opažam, da se panični napadi pojavljajo pri mladih, predvsem v starostnem obdobju med 18 - 25 let. Pomojem veliko na to vpliva stresno življenje, šola, bližanje diplome, iskanje zaposlitve... Hja, mašy - tvoji občutki so tudi meni povsem znani, tako rekoč že povsem domači. 
In vem...hudo je...veš, pred dnevi sem imela spet neko upanje, ker se mi je stanje nekoliko izboljšalo, vendar me je včeraj v avtu med vožnjo spet začelo dušiti in grabiti, tako da sem od včerajšnjega popoldneva spet veliko bolj tesnobna, črnogleda, me duši, zgleda da se me loteva tudi nahod. Pa veliko se moram učiti za en obsežen izpit, ki me čaka v novembru. Tudi jaz se v svoji glavi venomer borim z mislimi - "kaj, če me bo zdaj zagrabilo"..."kaj, če mi bo zmanjkalo zraka in se bom zadušila...potem umrla in bo potem moj fant z drugo"..."kaj, če me zagrabi, ko grema s fantom jest v gostišče"...."kaj, če me zagrabi napad in ne bom pravočasno deležna pomoči"....vse to in še mnogo več črnih misli se prepleta v moji glavi. Hudo je, res. Včeraj sem se tako zjokala na fantovi rami in k sreči me razume, mi stoji ob strani ...

Pa vendarle...pomislim, da bo zagotovo bolje...če ne, bom pač morala zopet povišati dozo ad-jev, ampak vem, da bo spet prišlo obdobje, ko bom lahko zmanjšala to količino ali celo prenehala z jemanjem ad. Vesela sem, da zaenkrat shajam še brez pomirjeval.

mašy, a imaš kakšne ad ali hodiš na kakšne psihoterapije? Te domači razumejo?

Lep večer 

[mašy]

Čao Maycha
Nisem na nobenih Ad-jih, nimam nobenih pomirjeval, po eni strani se najbolj bojim tega, da ne bi več zmogla brez tega. Ja domači me razumejo, samo bom napisala takole, če bi meni nekdo pred napadom opisoval moje stanje, kot stanje, ki se dogaja njemu, bi si mislila..ej, pa dej nehaj pretiravati, saj zgledaš čisto ok, to imaš ti samo v glavi,...tega mi seveda niso nikoli rekli, ampak je tako, da sem bila za svoja leta zelo samostojna, nobenih problemov na faksu, dobra služba, svoj denar, doma sem bila bolj samo zvečer, spregovorila par besed in spat, navadili so se na neko močno osebo, ki sama zmore veliko, tako, da je bilo meni težje priznati, ko sem rabila prevoz do službe, starši so mi pomagali, problem je pri meni, saj imam malo blokad, kar se tiče nekoga prositi za pomoč...
Napisala si, da se ti je ponovilo v avtu, joj meni se je to prvič zgodilo v avtu, od takrat mi je voziti sama kar muka, drugo je če je nekdo zraven, ko teče pogovor, ali ti ravno v temu ko misliš, siht here we go again, reče, uff a si vidla to in že pozabim. Drugače pa si pomagam tako, da si posnamem cd z muziko, ki me poživi, ali globoko vdihnem skozi nos in počasi izdihnem skozi usta. Nekako se znam sprostiti, da se mi to ne dogaja več tako pogosto, enkrat sem se tako sprostila, umirila dihanje, da če mi ne bi isti trenutek zazvonil telefon, bi zaspala za volanom.
Najbolj na živce mi gre, da sem res mislila da imam perfect life, potem pa kar naenkat,vse se mi sesuje kot hišica iz kart...najbolj me pa skrbi to, ker sem bila prej bolj športen tip, vedno fitnes, tek na smučeh, odbojka, ni bilo dneva, da se ne bi dobro preznojila, od takrat pa razen malo na kolo in daljši sprehod še nisem šla. Jutri grem prvič na bolj naporno aktivnost in me kar malo skrbi. Brez kondicije, dihala bom kot nora, seveda skozi odprta usta...joj,joj  
Ali se ti ukvarjaš kaj s športom, ker nekje sem celo prebrala, da naj bi to pomagalo, saj se izloča nek hormon, keri že sem pozabla, ker nekaj delaš zase se tudi boljše počutiš, bolj zupaš v svoje telo ( srce, pljuča,..), poveča se samozavest...
Koliko časa si že na ad-ih? Upam, da boš bolje, da se ti bo izboljšalo.
Aja..ali hodiš kaj ven žurat, a se ti je to že kdaj zgodilo zunaj, pod vplivom alkohola? Žuranje mi res manjka
Lepo bodi...čao

[Maycha]

Hey,

mašy, imaš prav. Pri športni aktivnosti se sprošča hormon serotonin, ki mu pravimo tudi hormon sreče.
Hja, mene pa je danes panika spet pošteno zdelala. Prijela me je spet v avtu, ko me je fant peljal domov.
Ponavadi ne povem, da me grabi, hočem to skriti, v sebi skušam biti močna, ampak je tako težko... 
Res je tudi, da se nam na zunaj nič ne vidi, v nas pa vlada taka sila, da ne moreš verjet...
Najbolj se sprašujem, zakaj se mi to dogaja, če pa v razumu vem, da je ves ta strah nerealen oziroma, da me panika grabi v povsem nenevarnih situacijah...Ko me začnejo mučiti simptomi panike, dobim strah pred zadušitvijo, smrtjo, strah da bom morala takoj v bolnišnico, kjer pa skoraj vedno omedlim, ker ne prenašam bolnišnic in tistega vonja...    In to tiščanje v prsih...kako je zoprno...in moreče. 

Jaz se tu in tam prisilim, da grem tekat v bližnji gozd, ampak še vedno premalokrat. Bi morala več, saj vem.
Danes sem šla prvič na bioenergetske točke na Vurberku...nekaj upanja je še vendarle. Bom poskusila tudi to varianto, morda mi bo pomagala ali vsaj malo oblažila paniko. Res je neprijetno in komaj vzdržim, da ne vzamem pomirjevala v kriznih trenutkih. Ad-je pa jem že več kot 5 let. Imam občutek, da bom morala še povišati trenutno dozo.  Ven hodim bolj poredko, alkohola pa ne pijem. Panika me najbolj grabi med vožnjo v avtu, v trgovskih centrih, v kinu in v restavracijah.

Lp in drži se 

[Onix]

Eh ta prekleta panika in tesnoba... Ampak ne bomo obupali an? . Ej folk samo eno vprašanje... A je to da me duši in me ponavadi začne, ko postajam bolj napet sigurno tesnoba, a je lahko npr. astma, pljučni rak... Ker sm kadilec, ampak me dušiti neha, če vzamem pomirjevalo, tako da sklepam, da je to od tesnobe... Sm pa tud že 1 mesec prehlajen, tako da mam po kajenju kr fajn zagiftana pljuča... Mogu bi počas nehat kadit, pa ne morem, ker bi se mi strenal...

[Maycha]

Hey,

Onix, to je tesnoba. Mene že nekaj dni spet tako duši, imam občutek teže na prsih, strah me je, da ne bi več mogla dihat...ves dan sem nenehno napeta in nervozna.    Hjojojoj ... samo, da bi se lahko rešila te panike, potem bi bila hvaležna za vsak trenutek življenja, ker se mi zdi, da bi se vse drugo dalo lažje prebiti kot to. 

Hvala bogu sem se pa znebila vsiljivih misli...vsaj nekaj.

Lp

[Onix]

Maycha, sm prepričan, da ti bo s časom uspelo premagat tud to anksioznost! Samo trudi se še naprej, pa "BIG WELL DONE" za vsiljive misli  . Vem, da je to grozno težko zreducirati, morm pa tud sebe pohvalit, da jih skoraj nimam več. Ostaja pa neka napetost (napete mišice, vrtoglavica, hipohondrija, zamegljen vid, malo hitrejše bitje srca, dušenje, včasih malo zmedenosti (slaba koncentracija v določenih trenutkih)). Ampak bomo premagal to!