PANIKA

[macho boy]

zivjo.sem nov na tem forumu in me zanima kolk vas je se takih ki ste mel napade panike.jst jo dozivljam ze 4 leta ceprav zadnji 2 leti ni vec tko hudo nisem pa isti kot sem bil pred zacetkom napadov

[Toja]

zivjo.sem nov na tem forumu in me zanima kolk vas je se takih ki ste mel napade panike.jst jo dozivljam ze 4 leta ceprav zadnji 2 leti ni vec tko hudo nisem pa isti kot sem bil pred zacetkom napadov

Macho boy!   

Tudi jaz sem eden izmed tistih, ki me še večkrat obišče panika,
samo jo znam sprejet, se ji prepustim, mislim pozitivno, saj imam
popolnoma razčiščene pojme, da se od panike ne more umret.
Poskusim z dihanjem preko prepone, preusmerim misli in mine.
Ni pa prijetno

Mogoče bi malo več napisal o sebi in kaj misliš pod tem, nisem več isti
kot pred napadi.
Verjetno misliš, da vedno živiš v nekem strahu, kdaj se bo spet pojavila
in kako bo, tudi jaz tako mislim in vzamem to kot nekak strah pred strahom,
zato poskušam se čimmanj obremenjevat s tem,
pa je napadov dosti manj.

T

[StoyC]

jaz mam tut kakšne panične napade brez razloga. zdaj sem na AD in so minili, ampak zdaj sem pa tak napol omotičen vedno. vseeno boljše kot panika 

[trzinka]

Kar nekaj nas je paničarjev , ki uspešno ali neuspešno krotimo svoje napade.
Pomembno je vedeti, da se zaradi njih ne umre in da se jih naučimo prepoznati, spoznati zakaj do njih pride in preusmeriti vse v pozitivno izkušnjo.

[macho boy]

hvala za odgovore. ja pac nisem vec isti kot prej.u glavi je tak obcutk kot da bi neki mi prtiskal na glavo saj se sam ne znam razlozit ker je tok teh obcutkov.drgac jemljem paroksat pa depakine.res pa je da sm zdej miljon procentov boljs kot predn se je to zacel.2 leti sploh nism sel do psihiatra tko da se mi je samo kar dost popravl sam u glav je blo pa res kriza razne omotice obcutki nerealnosti neznanega sveta in podobno.to je po moje najhujs obcutk kok jih lohk clovk dozivi.rajs sm tepen kot da to dozivljam

[trzinka]

rajs sm tepen kot da to dozivljam

to ti pa verjamem, tudi jaz ne privoščim takih muk sovražniku

[Maycha]

Pozdravljeni,

po kakšnem mesecu se tudi jaz javljam ... Tudi jaz se borim ... vsak dan...vsako minuto ...vsako sekundo...in raje bi, da me boli karkoli druga, noga, roka ... ali pa da me nekdo prebiča. 

Tudi mene mučita panika in tesnoba...pogosto me večino dneva tišči v prsih nad srcem...kot da imam neko težo v levem delu prsnega koša ...in danes sem šla s fantom v trgovino in nisem mogla not... začela me je loviti panika, strah pred tem, da bom padla skupaj in morala v bolnico je bil premočen...
Fanta sem počakala zunaj trgovine in si šla kupit mrzlo vodo v bližnji bar...pa magari je bila zraven trgovina in bi dobila enako vodo za pol ceneje... Panika me pogosto lovi tudi v avtu...
Imam pa tudi občutke nerealnosti...občutek nesigurnosti v nogah...kot da nimam prave kontrole nad nogami in imam občutek, da bom padla skupaj...ves dan sem zaradi tega tesnobna, napeta...nervozna...

Vsak večer imam upanje, da bo jutri bolje...da bom lahko sproščeno stopala po svetu...brez tesnobe, brez strahu na vsakem koraku in misli: "Kaj pa če sredi trgovine začnem lezti skupaj in ne bom pravočasno dobila pomoči?" In podobne misli mi rojijo po glavi....Ko sem doma, pri sebi ali pri fantu, je bolje...se nekako pomirim, a strah ni izključen...tesnoba še vedno bdi globoko v meni...

A se vam, sotrpini, dogaja kaj podobnega? Je to značilno za težave povezane s psiho in paaničnimi napadi...in posledično agorafobijo...ali je z menoj kaj druga narobe?.....zmedena sem...

[Slavka]

Maycha, si opisala podobne občutke, kot jih imam jaz. V trgovini tudi mene zagrabi groza...kaj pa če se mi kaj zgodi...postane mi slabo, začne se mi vrtet...grozni občutki v glavnem...tudi kozarec mrzle vode ne pomaga 
 Pa se kar primoram in grem v šoping, saj mi drugega ne preostane. 
Mislim, da so ti občutki posledica tesnobe, panike...tudi moje noge so včasih kot iz gume, kot da niso moje...

Najhuje pa je to, da se mi ti občutki po določenem zatišju vrnejo, ko mislim, da sem za vedno opravila z njimi, ko preživim nekaj mesecev super, sproščena, kot da ne bi bilo nikoli nič...potem pa spet znova...sem tudi jaz že utrujena od vsega skupaj 
Drži se Maycha....nisi sama 

[Maycha]

Hey, Slavka,

tudi mene ti občutki tako izčrpajo...in pri meni je enako - pojavlja se mi po določenih obdobjih...nekaj časa je bolje, potem pa spet padem na tisto dno ...
Ahjej...življenje je nenehna borba za preživetje...in ob paniki je vse samo še težje 

Lp

[barbarasostaric81]

Pozdravljeni vsem skupaj,v vseh postah ki pišete sem tudi jaz žrtva tege.   Dogaja semi  nomstop omotica bolečine v prsah rokah v vratu glavi joj še bi lahko naštevala,joj res groza,ko grem v trgovino ali nekam kjer je dosti ljudi me že začne grabit panika res groza nevem ali bo kda teta tesnoba odšla z mojega telesa ali bom res še žrtva tega hudega celo življenje borim se že 2 leti pa nič kaj boljše razen ob tableti lexaurin,kako ste pa vi kaj,zanima me če ima kdo iste težave z mislijo da je hudo bolan hvala ter lep dan vsem skupaj

[StoyC]

jaz sem se nekak uspel prepričat, da mi AD bodo pomagali in ko so res začeli prijemat po 5 tednih sem se počutil super. občasno še imam kakšno omotico, ampak si mislim to ni panika to je vreme al pritisk al nekaj. Vglavnem sem 100 % boljši, prej pa sem se boril iz dneva v dan. Nisem upal sam ven, kaj šele avto vozit. Zdaj sem 10 tednov na AD in delam vse. Res čisto vse in nič več panike. Tak da meni je pomagalo da tak močno zaupam v tablete in vem da če jo bom vsaki dan vzel bom mel super naslednji dan in tudi je tak. Konec koncev je to vse tako samo v naših glavah.

[macho boy]

maychi men se je to na zacetku dogajal usak dan usako sekundo.prisla je panika nato odsla vendar cudni obcutki razne omotice in nevem kaj se use je blo usak trenutek.zdej se mi je stanje precej popravil samo od sebe pol z tableti je pa se boljse.tko da ne se bat prej al slej te bo minilo in se bos pocutila spet ,,normalno,,.ceprav lahk traja dolgo in so zoprni obcutki sam je treba zdrzat.ko pa zacutis da te prijema panika jo odmisli pa razmisljaj karkoli racunaj poj pesmi karkol pa bo mal boljse.upam da sm ti kaj pomagal

[Maycha]

Hey,

macho boy, hvala za vzpodbudo ... tudi pri meni je za spoznanje bolje, vendar ne kaj dosti. Te dni sem bila pretežno doma in me ni tako mučilo, bojim se kako bo spet, ko kam grem...
Psihiatrinja mi je zagotovila, da ti panični napadi minejo...zagotovo minejo...ampak, treba je sam pri sebi kaj spremenit, ne....malo drugače pogledat na stvari. Saj to vse vem, ampak zatakne se pri dejanjih.
Predvsem pa me skrbi tiščanje v levem predelu prsnega koša, nad srcem...pa tudi kot da bi me prav tam dražilo na kašelj...in saj veš, kaj temu sledi - negativne misli o bolezni srca, pljuč itd.

No ja...bomo preživeli, nekaterim je še mnogo huje pa zdržijo, a ne

Lep pozdrav

[Arnika]

Maycha, machoboy in ostali sotrpini 

Preprićana sem, da ni nič narobe z vami, vašim zdravjem. Tudi mene ob napadih tesnobe tako zelo boli želodec, da imam občutek, da je cel ena sama pekoča, žgoča rana. Včasih me boli celo telo, da se še premikati ne morem. Srce mi divja ... V grlu me duši, kot da bi me kdo stiskal ... A ko tesnoba mine, mine tudi bolečina. Zato sem prepričana, da je vsa bolečina posledica tesnobe, napadov panike.
Dragi sotrpini ... ne vem, kaj naj vam napišem, da bi vam olajšala bolečino, da bi vam dala upanje in , da bo minilo. Res bo minilo! Prosim, samo ne obupat. Vem, kako je težko. Vem, kako je, ko samo nemočno hlipaš in prosiš, naj ti že nekdo pomaga in naj mine ... Vem. Vem pa tudi, da ima vsak, prav vsak od nas v sebi moč, da se pobere. Poiščite jo. Sprva bo lahko to tanka, majava bilka - en trenutek v dnevu, ko nam je nekaj uspelo, ko smo se nečesa razveselili, ko smo začutili upanje, vero, ko smo se za hip  zazrli v dobro prihodnost, ko smo začutili mir ... karkoli, naj bo še tako drobno, kratko, hipno. Oklenite se tega. Ti trenutki so pomembni. In tudi če se vam zdijo še tako neznatni - to za vas v tem trenutku niso. V težkem obdobju so to velike stvari. So veliki koraki. Ne primerjajte se z drugimi, kaj vse zmorejo. Ne primerjajte se sabo, ko ste bili ok. Važni so trenutni uspehi.
Zmorete. Res zmorete. Korak za korakom. Kamenček za kamenčkom. Ne pričakovat velikega in hitrega izboljšanja. To gre postopoma. Sprejmite to in lažje vam bo na poti ozdravljenja. Bodite hvaležni za vsak korak, ki vam je uspel. In ne obtožujte se, če vam kaj spodleti. Pomislite na otroka, ki se začne učiti hoditi - kolikokrat se sesede! In to ni nič hudega. Torej nič hudega, če tudi vam kaj spodleti. To so samo poskusi. Je vaja.
Iz srca vam želim, da ste pogumni pri svojih poskusih in da ne obupate. Imate svoje življenje. Glejte na to kot na dar. In z njim lahko naredite, kar želite. Vi ste kreatorji. Vi imate čopič, svinčnik, škarje, nož ... v rokah. Kaj si želite? Kaj vas veseli, bogati?

Objem

[Maycha]

Hey,

Arnika    Hvala ti za te besede, res si napisala zelo lepo in vse tako resnično. 

Res je, da nas lahko zelo razveselijo in osrečijo že drobne stvari, trenutki v dnevu. Pomembno je, da znamo sami sebe pohvaliti za vsak majhen korak oz. uspeh. Saj vemo, kaj pravijo - Goro premakne tisti, ki je sprva premikal kamenčke. S tem rekom se popolnoma strinjam. 

Tudi jaz se še vedno borim s strahom, anksioznimi občutji pred napadi panike. Redkokdaj se mi napad razvije v svojo pravo obliko, večinoma me omejuje strah pred tem, da bi me spet zagrabilo ...
In to doživljam kot tiščanje v levem delu prsnega koša, potenje dlani, hitrejše bitje srca ... in prisoten je tisti nemiren občutek, tiha želja po notranjem miru, po tem, da ti občutki čimprej minejo. Seveda je v glavi tudi misel na najbolj temne scenarije ("bolana sem na srcu", "imam strdek v pljučih", "omedlela bom in vsi bodo to videli", "ne bom dobila pravočasne pomoči" ...). Hja, hudo je to...ampak se res trudim pri sebi opaziti in pohvaliti kakšne čisto majhne napredke, izboljšanja ...

Arnika in vsi ostali, tukaj smo ... skupaj smo močni in nič se nam ne more zgoditi 

[Kan]

Lep pozdrav!

Tudi sam imam podobne težave, ter ko sem brskal malo po netu sem naletel na tale forum.

Kot rečeno imam podobne težave,sedaj ko pišem nemorem spati zaradi razbijanja srca,toda ko ga merim je utrip dokaj normalen.Pri meni je največja težava GLAVA ter čuden,pekoč občuter v prsih in želodcu.Najbolj me moti glava,ker imam občutek kot da mi je notri pritisk nabilo ter mi daje zelo slabo počutje,kot da se mi malenkost vrti-ubistvu teško opisati.Ob vseh teh simptomih se tudi malenkost tresem, tako da nevem kaj storiti.Z to težavo se bojujem že 2 leti,vmes sem bil 3/4 leta v dobrem stanju ampak problem se je vrnil.Največkrat se problem pojavi zvečer pred spanjem.Problem z glavo pa se pojavi že ko se zbudim,ter celi dan traja.Teh težav nimam vsak dan amapak ko pridejo trajajo tam do 3 dni,ter izginejo za cca 4 dni.
Imam tudi podoben problem kot sem ga tukaj prebral od ene osebe.Danes sem šel na mobitel naročiti novi priklop za siol storitev,ko sem se začel z prodajalcem pogovarjati sem zablokiral (zakuhal itd,...),izgledal sem kot neki čudni dečko  .Ni pa vedno tako.Te dni nameravam obiskati zdravnika ,ter mu povedati o mojem problemu pa bomo videli.Tudi psihijatru sem pripravljen oditi,če bo potrebno.

lp ter se v naprej zahvaljujem za koristen odgovor.

Al3x

[Aslan]

Dobrodošel Kan.

To kar se ti dogaja telesno, so simptomi, so posledice psihične stiske.
Le ta je lahko zavestna, premlevaš dogodke, lahko so potlačena čustva,
ki jih ne upaš ali smeš izraziti, lahko je tesnoba rezultat slabe samopodobe in
strah kaj si drugi mislijo o meni ... 
Naše telo tako, ko smo pod stresom nezavedno držimo v napetosti dneve, tedne, mesece ... pozabimo kaj je sproščenost, dihamo plitko... Vrhunec tesnobe je panični napad.

Moj nasvet je, da obiščeš psihoterapevta in začneš odkrivati kaj vse se skriva za temi
telesnimi občutki, ki te neprijetno presenetijo. Psihoterapija je pogovarjanje o sebi,
svojih občutkih, strahovih, travmah, pričakovanjih ... je odkrivanje vzorcev po katerih se vedeš,
odzivaš in morda niso več funkcionalni zate in je čas za spremembe. Najpogosteje traja pogovor ena uro.

Druga možnost je obisk psihiatra, največkrat to vključuje tudi zdravljenje z zdravili (antidepresivi).
Včasih so zdravila nujno potrebna, drugič spet ne in je psihoterapija dovolj uspešna že sama.
Kombinacija obojega torej psihoterapije + zdravil se uvršča po raziskavah nekako med najuspešnejše.

Splošni zdravniki niso strokovnjaki za duševne motnje, so pogosto (žal) premalo poučeni o škodljivih učinkih določenih zdravil, ki jih predpisujejo, predolgo predpisujejo le pomirila (Xanax, Heleks, Lexaurin ..od katerih postaneš odvisen) ... hkrati pa imajo pogosto premalo strokovnega znanja o antidepresivih (predvsem pri izboru in uvajanju zdravila). Seveda ne želim posplošit tega, so tudi svetle izjeme, ki imajo tako čas kot znanje za pacienta, ki se znajde v duševni stiski.
Obisk splošnega zdravnika je priporočljiv predvsem z tega vidika, da opraviš pregled možnih telesnih bolezni (ščitnica, srce ...), ki bi lahko povzročali podobne simptome ... tesnobo.

[Kan]

Hvala za odgovor 

Jutri imam zdravnika,ter bom poročal tukaj v kakšnem stanju je zadeva.Lp

[macho boy]

majci arnika kan vse bo se dobro sam upat je treba pa mal zdrzsat.oprostite ker nisem skoz tukaj.mene pa zanima ce bi sel kdo od vas na pijaco da bi se srecal v zivo pa se mal pogovorili o tezavah ki nas tarejo.nisem se se osebno razn z psihiatrinjo z nobenim pogovarjal o vseh simptomih in bolezni nasploh.tko da mislim da bi blo fajn da bi se kaj dobili pa kaksno rekli ker edino kdor to kdaj na zalost poskusi razume nekoga drugega kaj je prezivljal oziroma kaj prezivlja.tko da ce je keri naj se kar javi.drgac pa se kaj lepga napiste.cau

[mašy]

Lep pozdrav vsem
Moram priznat, da sem rabila kar dolgo časa,da sem zbralal pogum in se vpisala v forum.
Pred 2 mesecema sem imela hiperventilacijo, nekje sem prebrala,da je to zelo podobno kot napad panike. Zgodilo se je tako, da sem se vozila v avtu in kar naenkrat nisem mogla priti do zraka, posledično sem začela dihati kot nora in s tem sprožila hiperventilacijo. Mislila sem, da doživljam infarkt...ko so me pripeljali v bolnico in naredili vse teste (srce, pljuča,..) so ugotovili,da sem čisto ok in me poslali domov. Od takrat pa ni nič več isto...vsak dan se zbudim in upam da bo danes dan, ko bo vse potekalo normalno. Od prvega napada, sem imela 4 težave z dihanjem, kot, da se ne morem dosti nadihat, da mi zmankuje zraka, čeprav vem, da ga imam dovolj, vsak dan pa me vsaj za 5 minut stisne, kot da me bo spet doletelo težko dihanje. Nehala sem tudi kaditi, ker sem mislila,da bo pomagalo, pa ni. Pri zdravniku še nisem bila od prvega napada, dobila nisem nobenih tablet, ne vem kaj naj storim, hočem živeti normalno kot prej, ne v nenehnem strahu...mi kdo lahko kaj priporoča? bo kdaj to minilo?

hvala vsem, ki boste kaj odgovorili

čaw