PANIKA

[Maycha]

Onix, tudi tebi čestitke, da si uspel tako zreducirati vsiljive misli.  Hja, meni se pa dozdeva, da imam morda premalo dozo tablet, da bi mi učinkovalo za panične napade. Jemljem namreč 1,5 tbl Paroxata. Pomojem bom morala zvišati dozo. Saj hodim tudi na psihoterapije in na bioenergetske točke, vendar mi je vsak odhod od doma že problem.

Hjao, danes sem šla na grobove in med vožnjo sem doživljala grozne muke. Vozil je oče, jaz pa nisem nič povedala, da me grabi panika, nisem ga hotla strašiti in mu delati skrbi. Najhuje je bilo v avtu, med vožnjo...
Ko sma prišla domov, je panika počasi minevala...a ostajata tesnoba in strah pred ponovnim srečanjem s temi groznimi občutji.     Upam in upam na boljše dni...

Lp

[tejčka]

Maycha koliko časa že jemlješ ad-je?
Najbrž bi mogla res dozo povečat.vsaj tako so meni tle punce svetovale,da za napade panike je treba višat dozo.tako da mi je pol dohtarca zvišala in je blo bolš
Vse bo dobro ,pogovori se z zdravnico.
 

[Maycha]

Hey,

tejcka, ad-je na splošno jem že več kot 5 let. Vmes sem zmanjševala, bila že samo na četrtinki, potem pa sem spet morala zvišati. Sedaj sem že mesec in pol na 1,5 tbl, pa je prej še hujše, kot bolje. Predvsem je neznosno to dušenje v prsih in nenehen nemir v meni. Verjetno je premajhna doza tole, da bi mi pomagalo pri paniki, ker sem brala, da je potrebno več jemati pri paničnih težavah. Vsaj 40 mg bi verjetno morala. Bom poklicala psihiatrinjo in se dogovorila. Bom pa vseeno že danes vzela več in ji jutri povedala.

Lep pozdrav 

[tejčka]

Zakaj pa ne zamenjaš tablet?provaj psihjatrinji tudi to omenit,pa da vidiš pol kaj ti svetuje.
Te prav razumem kako se počutiš in upam da boš kmalu bolje

[Maycha]

Hm, nekje pred pol leta mi je psihiatrinja že menjala Paroxat za Prozac, ki pa ga nisem dobro prenašala. Neugodno mi je vplival na srce in utrip. Menjala pa mi je zgolj zaradi tega, da bi manj spala podnevi in da ne bi imela več takšnega apetita po hrani. Tako da sem raje šla nazaj na Paroxat, kot pa da bi trpela na Prozacu.
Pač vseeno spim, če mi paše in se kontroliram pri hrani. Paroxat pa mi je vedno pomagal, ampak je to očitno premajhna doza za to paniko, ki človeka pogublja.  Upam tudi jaz, da se čimprej poberem iz tega pekla.

Lp

[Slavka]

Maycha, toplo ti priporočam, da vzameš v roke knjigo Premagovanje anksioznosti za telebane. Jaz sem bila včeraj zelo "panična", počutila sem se grozno, imela sem občutek, da me bo zadušilo, srce mi je neenakomerno utripalo, telo mi je drgetalo in občutek sem imela, da bom padla v nezavest....

Razmišljala sem o tem, da bi vzela Helex (vzamem ga v res težkih dneh), pa sem se vseeno raje zleknila na sedežno in brala zgoraj omenjeno knjigo. Panika me je zapustila, anksioznost popustila...tam so res krasne vaje, ki ti pomagajo pri premagovanju teh težav. Še najbolj mi je všeč poglavje o čuječnosti, o tem, kako se osredotočiti na zdajšnji trenutek, ki ga ponavadi ne znamo prav doživeti, saj so naše misli zaposlene z "reševanjem" težav iz preteklosti in s tistimi, ki nas čakajo v prihodnosti...potem postanemo anksiozni, panični...stvari nam uhajajo iz rok, nimamo kontrole... 

Knjiga me je popeljala v ta trenutek zdaj...pa moram reči, da sem se včeraj pomirila brez pomoči Helexa in današnji dan preživela po dolgem času bolj umirjena, brez omotice, ki me je spremljala že par mesecev...Saj bi lahko rekla, da bog ve, kaj me čaka jutri...pa ne bom...sem tukaj in sedaj in to je dovolj zame 

V knjigi je tudi molitev vedrine, njeno sporočilo mi je zelo všeč, gre pa takole:

Gospod, daj mi vedrost,
da sprejmem stavri, ki jih ne morem spremeniti,
pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko,
in modrost, da jih bom znal razlikovati.

Živeti vsak dan posebej,
uživati vsak trenutek posebej,
sprejemati preizkušnje kot pot k miru,
jemati ta grešni svet, kot ga je on, tak kot je,
ne tak, kot hočem, da je.
Zaupati, da bo on uredil vse stvari,
če se predam njegovi volji,
da bom v tem življenju zmerno srečen,
in neskončno srečen z njim v naslednjem.

(Reinhold Niebuhr...1926)

[Maycha]

Hey, Slavka,

najlepša hvala za ta nazoren in lep zapis ter priporočilo glede knjige.  Vsekakor jo bom prebrala.
Je dosegljiva v knjižnicah?

Hja...tudi mene muči cel kup simptomov pri paniki in v najhujših trenutkih je res grozna sila...kot da si res pred popolno pogubo. Najhuje pa je, da v razumu vemo, da ti strahovi nimajo podlage v situacijah, kjer se pojavijo, ampak telo se pa odziva, kot da nam bije zadnja ura...    Jaz na vse pretege skušam ozavestit svoj strah, si dopovedujem, da se bi že zdavnaj zadušila, če bi bilo kaj narobe s pljuči in da ni niti najmanjšega razloga za strah. Ampak v tisti najhujši sili me strah premaga in simptomi so premočni, da bi lahko realno in "trezno" razmišljala...    Sama sebi se čudim, da se mi to dogaja ... pa sicer imam dokaj vse pošlihtano v lajfu in do sedaj mi je vse uspelo, česar sem se lotila.    

Hja, potrebno bo še delati na tej presneti psihi, vem ...

Lep dan vsem sotrpinom ... ne dajmo se!   

[macho boy]

maycha  masi kako ste kaj.neki casa me ni blo tu gor.malo berem vase spise eni ste mal boljs ucasih mal slabs sam to tko je.pocas bo vedno boljse in manj tezav  verjemite.jst sm prvi napad panike dozivel pred 4 letmi ko sm mel23 let.2 leti je blo zlo hudo ko sm bil ze skor u psihozi ker se mi je zdel da svet ne obstaja.zdaj sm na paroxatu depakinu pa se na enih tabletah.amapk je kar dost boljse zdej sm kar ze eni 2 leti zlo dobr govorim proti prej ko sm bil v k..... so se kdaj slabi dnevi amapk panicnega napada ze nisem mel dolgo hvala bogu.mene zanima ce bi bil kdo da se kdaj srecamo da bi se mal pogovoril o tezavah.drgac pa prek neta.no upam da vam bo use najboljs tko da maychi masa pa drugi drzte se

[mašy]

hey
Pa sem spet nazaj...veliko berem na tem forumu in vidim, da imate vsi neka pomirjevala ali ste na AD-ih. Meni niso dali nič. Je pa bilo takole, prva diagnoza je bila hiperventilacija, če se ponovi pojdi do svojega zdravnika...hmmm, to me je res pomirilo, ja do 1 meseca, ko se mi je to ponovilo 4 krat in sem šla do svoje zdravnice. Od tam vse kar sem dobila je bila napotnica za ščitnico, še enkarat tnx...full mi je pomagalo, tko 14 dni dokler nisem pristala na forumu, to mi je predlagal prijatelj, ki je zadnji letnik medice in je sam postavil diagnozo, da imam panične napade in, da je vse v moji glavi, da se moram boriti sama s seboj, naj ne pustim, da me to premaga in da sem v veliki prednosti, da nisem na pomirjevalih ali AD-ih. Ampak potem me spet prime, kaj če je kaj narobe z mojim srcom, pljuči, učeraj zvečer sem prespala pri prijateljici, že skoraj spim in kar naenkarat bum, srce mi podivja, zagrabi me panika, aaaa umrla bom, rabila sem 1 uro, da sem prišla k sebi. Sama sebe začnem spraševati pa kaj če me ne grabi panika, kaj pa če sem res bolna, pa si to prikrivam s paničnimi napadi? Naredili so mi EKG, vzeli kri, urin, vse ok, ampak jaz še vedno mislim, da sem bolna...joj. Mi kdo kaj predlaga?
Dogaja se mi pa tako, da imam cel teden dober, mogoče mi samo misli malo uidejo in si rečem ohh evo pa je to za mano, aha, še isti dan bom imela sranje. Najbolj me skrbi, ker začnem z novo službo, novo okolje, kaj če se mi tam zgodi kaj takega? 
Zdravnica me ni poslala k psihiatru, predlagala mi je sprehode, šport, sproščanje, da to je vrjetno od šoka, ker mi je umrl ata, da bo minilo. Ja pa me ni.
Ne bom rekla, da je tako hudo, kot prve 2 meseca, ko nisem upala iz hiše, tudi,ko me zagrabi, ne traja tako dolgo kot ponavadi, hitreje se pomirim, ni več tudi tako močno, ne tišči me toliko v prsih, samo še vedno v glavi...umrla bom, evo konc je,aaaaaaaa.
Kako se vi držite...moji sotrpinčki?
Ali je sploh kdo, da ni na AD-ih, ali pomirjevalih??
Lep vikend
Papa

[trzinka]

Mašy, kaj pa psihoterapija?

[mašy]

Čao
Ja zdravnica mi ni dala nobenih napotkov, razn že naštetih predlogov.
Je tebi to pomagalo?

[trzinka]

Če se izogibaš zdravil, ti je to najboljša pomoč. Psihiatri niso psihoterapevti, oz. moraš iskati psihoterapevta, ki je lahko tudi psiholog ali psihiater. V glavnem so samoplačniški, najdeš pa jih tudi take, ki so zelo dobri in niso dragi.

Poleg jemanja ADja, sem hodila na kognitivno vedenjsko terapijo in ja , mi je pomagalo. Vendar ne smeš misliti, da te lahko terapevt odreši. On ti samo pomaga prepoznati napačne miselne vzorce, ki si si jih v svojih mislih ustvarila, nauči te jih prepoznati in preusmeriti. Na tebi je pa, da sodeluješ in sama spoznavaš svoje vzorce in se potem trudiš spremeniti način življenja.

Sama bom šla še na transakcijsko analizo, ker čutim, da globje stvari nisem še popucala. KVT je samo površinska rešitev, hitra pomoč, ki pa mi zelo koristi.

Če si iz Ljubljane ali iz okolice, ti lahko pomagam z nasvetom pri izbiri terapevta.

Lp

[mašy]

Nisem iz Ljubljane, sem iz okolice Kranja, vožnja do Lj. mi še vedno ni lahka, tako, da bi si raje poiskala kaj v Kranju.
Ja moj največji problem je v moji glavi...vsakič, ko se moram kam odpraviti, začnem razmišljati, kaj če...in potem kdaj "fašem" ta kaj če
Verjetno bi bilo to najbolje zame, bi mi najbolje pomagalo, saj, ko se zgodi, sama v sebi naredim kaos.
Bom malo pobrskala po netu, kaj lahko najdem čimbližje domu, če pa poznaš kaj v naših koncih, pa prosim sporoči.
Hvala ti,
drži se
papa

[Arwen]

vidim, da imate vsi neka pomirjevala ali ste na AD-ih....
...  Ali je sploh kdo, da ni na AD-ih, ali pomirjevalih??

  nak, daleč od tega, da imamo vsi zdravila. Nas je kar nekaj, ki smo brez AD in brez pomirjeval.

[mašy]

Hey
In? Kako se ti spopadaš s tem , kaj ti najbolj pomaga?
Danes sem šla na fitnes, katastrofa, non stop sem preverjala bitje srce, skoz sem imela v glavi, da mi bo srce nehalo biti zaradi preobermenitve, čeprav hodim na fitnes vsak dan, nvm zakaj se mi je to pojavilo danes, ohhh. Potem je bilo bolje, samo me je že strah za jutri

[dean77]

Oj mašy!!

Moram ti povedat, da nisi sama, tudi jaz se spopadam s tem. Popolnoma isti simptomi, sploh glede dihanja, ko misliš da dobiš premalo zraka, ampak moram ti povedat, da je to samo v glavi. Meni se tudi to dogaja, pa si rečem " pa kaj je zdaj to, kaj boš ti glavna al jaz", seveda mislim pri tem na paniko, ker to je nek rahel panični napad. Tudi bitje srca mi dosti krat na dan naraste, pa to preprosto ignoriram, samo jaz se zaradi hitrega bitja srca nisem kaj pretirano ustrašil, ker pač se mi zdi da to je normalno, da vsi tudi tistim ta "zdravim" srček kdaj pa kdaj hitreje bije, ampak mi paničarji pač vsak simptom vzamemo bolj resno, tisti nepaničarji pa sploh ne pomislijo na to. Predlagam ti, da si čim več prebereš o panični motnji in se poučiš, da boš prepoznala simptome in ko boš vedla za te simptome se boš spomnila na paniko in kaj si prebrala, se ne boš ustrašla tega. Vedi da je to samo motnja, ki je tudi ozdravljiva, le mišljenje bo treba bolj pozitivno in ne se takoj ustrašit. Vem, da je težko in jaz mislim in upam, da ti lahko uspe.

Pomisli na to, da nas je veliko, da nisi sama in piši kako ti je!!!!

[mary]

Lep pozdrav vsem,

Na tem forumu sem čisto nova. Včekrat prebiram ampak se še nisem opogunma pista.
Jaz sem tudi imela panične napade in napade tesnobe pri 16 letih na to se mi je počasi stvar uredila in so se le občasno pojavili občutki omotičnosti, nemira,...itd.
Dokler me danes ni kar naenkrat zgrablo in sem še zdej vsa nemirna. Sej veste tisti grozen občutek ko ne veš kaj bi in kako bi si pomagal. Predvidevam, da se mi je pojavilo zaradi večjega ivljenskega stresa, vselila sem se s fantom s katerim sva se zadnje čase veliko kregala, v službi sem menjala urnik delam večino dneva nadomeščam sodelavko sem sama za vse in nimam zamenjave poleg tega je šef moj sorodnik s katerim sva v napetostih. Pa mi je recimo prepovedal dopust in napetost je v menivsak dan rasla poleg vsakodnevnih opravil in stalnih skrbi kaj bo če bo. Res se počutim grozno še včeraj sem bla v redu ne vem več kaj bi.Ponavadi se umirim grem kaj delat pa mine danes pa ne e celo popoldne sem vsa nemirna in vznemirjena in se cela tresem.
Prosim vas za nasvet, če se je kateremu od vas tudi tako ponovilo in kaj ste storili?
Kako se spopadate s stresi in panikami, dokler je mirno okoli mene sem vredu ob večjih stresih me pa hitro zmanjka?
e par dni čutim tale nemir kot da me bo razneslo.

Hvala za odgovore že vnaprej..

[mašy]

čao Mary

Tudi jaz sem imela stres pri prejšnji službi, nenehen spor s šefom, butasti urniki,...ker sem študentka sem službo zlahka zamenjala, tako, da bi ti predlagala to. Če pa to ne moreš storiti bi pa na tvojem mestu povedala svojemu šefu za svoje stanje. Ali se ti to dogaja samo v službi? Kaj pa doma? tvoj fant ve? če ne, mu povej, razloži, ker drugače ne bo nič bolje. Sama sem kar nekaj časa držala vse v sebi...vsak dan sem mislila umrla bom, nisem povedala fantu, prijateljicam, ko pa sem, je bilo super, takrat sem imela 14 dni brez enega kaj če bo...
Sama si tako pomagam, da enostavno usmerim misli nekam drugam, veeeeliiko se športam, pojdi plavat, ker voda zelo pomirja, pojdi na masažo, naj ti fant čimvečkrat zmasira noge, roke (dlani), pojej celo čokolado Počni čimveč stvari, ki te veselijo, nasmejijo. Če pa bo zelo hudo, pa predlagam globok vdih skozi nos, izdih počasi skozi usta ( nasmej se, pomisli na nekaj kar ti naredi toplo pri srčku, osebo, dogodek, oprimi se tega za 2,3 min.), da se čimbolj sprostiš, meni je to dostikrat pomagalo. Imej v glavi, da bo minilo, da zmoreš.
Ti pa vseeno predlagam, da premisliš o stvareh, ki ti to povzročajo, ali so vredne tvojega zdravja? Sama sem sedaj v čisto drugačnem "okolju" kot pred napadom, spremenila sem skoraj cel način življenja. Počutim se bolj zdravo, srečno, še vedno me kdaj stisne, vendar ni nikoli več tako hudo, hitro se umirim.
Sporoči kako se držiš...te bom mela v mislih
Papa

[mary]

Ciao Mašy,

Res najlepše hvala za nasvete....bom upoštevala...

Nekaj sprememb sem naredila...skrajšala urnik v službi se malo pogovorila z vsemi kaj me muči in recimo nekaj malega rešla....še vedno pa se čutim izčrpana....kot da ne zmorem obvladat več vse te črne misli ta strah pred kaj bo če bo....najraje bi zbežala iz te situacije...

drugače pa kot me prime na trenutke sem vredu na trenutke se počutim grozno, depresivno in brez vollje, kot da ne bom zdražala...res mučni občutki....sej poznate...

vsak dan upam da je to zadnji s temi strahi mislimi da bo boljše....a kaj ko spet hitro zapadem nazaj...in pol mi je še huje
....upam res da se bom izvlekla vn..pa tej deževni dnevi res ne koristijo preveč

[Maycha]

Cyeyeyey, moram spet včerajšnjo izkušnjo podeliti z vami ...
Bili smo na rojstnem dnevu in šli ven nekaj pojest. Ko smo se vsedli za mizo in čakali, da naročimo hrano, so se mi začeli spet vedno bolj stopnjevati občutki panike. Samo čakala sem, kdaj se bom morala zadreti:"Joj, slabo mi je...ne morem dihat...na zrak moram!" Na vse pretege sem skušala spet skriti občutke, da ja ne bi kdo kaj opazil. In potem so se mi spet podile po glavi misli:"Kaj, če se bom morala naenkrat vstati in od sile pobegniti na zrak...in vsi se bodo čudili, kaj mi je kar naenkrat...in mojega že tako preveč zaskrbljenega očeta bom čisto prestrašila...in drugi ljudje bodo vse videli...pa kar naenkrat bom vse okrog sebe postavla na noge, ker mi bodo morali dati prostor (nisem sedela ob koncu mize, ampak med ostalimi).  In seveda se je spet pridružilo tresenje, ki sem ga želela skriti (da ne bi kdo opazil, da se tresem), dobila sem potne dlani, srce je razbijalo, od občutka primanjkovanja sape sem kar pogoltnila nekaj zraka...bila sem res tik pred napadom, ampak sem se na vse pretege skušala spraviti do realnega razmišljanja...pojedla sem juho in takoj rekla, da moram "na wc", čeprav se mi je bolj mudilo na zrak. Tako me potrejo te izkušnje, ti občutki, ki si jih ne znam razložiti...pogosto izgleda, kot da sem že ok...pol pa spet potonem nazaj...in spet rabim polno volje in moči, da se spet dvignem višje...  

Pa vendarle... menda ja ne upam zaman na izboljšanje ... 

Lp