Ko si priznaš, da si depresiven in ugotoviš, da je to skoraj družinska navada :)

[bedussy]

No, lep pozdrav vsem tle na tem forumu.

Pa začnimo... kake tri leta nazaj je se je moj brat začel zdravit zaradi socialne fobije; res, da prve dve leti neuspešno, odkar pa hodi eno leto k tejle ženski na rudnik, se mu pa stanje izboljšuje - očitno ga pesti, oz. ga je pestila shizofrenija, pa še kanček depresije, ki se pa zdaj izbojšuje.

Zgleda, da je mene zaradi vsega tega tudi v istem času "nekaj" zagrabilo. Sem mu tudi to povedal, kar je sprejel kr dobro, danes sem se izpovedal še materi - ki je tud na nekih tabletah in izvedel, da tudi moj oče nekje od junija naprej hodi k enemu v Novo mesto in mu tud gre na bolje... Pa še babica je na nekem šopu tablet. Skratka, apparently it runs in the family 

No, kako je pa z mano, se sprašuješ bralec/bralka? Sem absolvent, zoisov štipendist, od decembra delam v javni hiši (vsaj tako jo imenujemo tam zaposleni, hehe) in služim za študenta skoraj preveč. Nisem pretirano grd, sem pretežno simetričen in z deškim šarmom, ki se mu ne more opreti nobena sodelavka (še malo, pa se bom spravil na šefico). Skratka, my life is perfect... oziroma ni...

No, odkar se je moj brat začel zdravit, se je v meni nekaj zgodilo, kot da bi nekdo izklopil stikalo na katerem piše "volja do življenja". Od tedaj se vsega lotevam na pol, če kateri podvig vsaj dokončam je na mestu že epsko slavje, konkretno se ne morem spravit k nobeni stvari, če se pa še, se pa prepozno in potem stvar odložim, čeprav sem na polovici (izpiti npr.). Skoraj noben problem se mi ne zdi, da cel vikend preživim v stanovanju in čas zapravim na internetu. Res, da se konstantno opominjam, da se moram lotiti obveznosti, a kaj, ko tole opominjanje zmeraj trči ob neko steno brezdelja in totalne resignacije. Na zunaj furam (se mi zdi, da že skoraj neuspešno) imidž jokerja in nasploh človeka, ki ima popolno življenje in ki mesečno podira nebroj deklin. Skratka, maska za katero se skrivam se podira. No, zdi se mi, da je to kr vredu, da me prisili, da poiščem pomoč, ki jo tudi bom. Je pa res, da me je delo, ki resnici na ljubo ni nek intelektualni presežek stoletja, nekako odvračalo od teh razmišljanj in me zaposlovalo v svoji relativni nepomembnosti.

Zdej pa razmišljam... brat že več kot leto hodi k psihiatrinji na rudnik (zdej se ne spomnim kako ji je ime) in ženska je očitno dovolj dobra, da ga je spravila k sebi. Mislite, da bi bilo bolje da bi šel h kateremu drugemu, ali bi šel kaj k njej? Je to, da se pri njej zdravi že en družinski član prednost?

lep pozdrav

[Aslan]

Ojla.

Ja, jest mislim da je prednost če terapevt pozna družinsko situacijo od blizu.
Sistemska družinska terapija deluje prav na tem konceptu recimo.
Da se v terapijo vklopijo pomembni svojci.

Vpliv okolja je pomemben tako za naš osebnostni razvoj kot našo sliko o sebi,
ki si jo zgradim. Družinski vzorci razmišljanja, vrednot, pravil se prenašajo iz roda v rod.

Ne glede na vse, nositi masko Jokerja, frajerja je napor.
prej ko slej te življenje prisili da jo odvržeš in se soočiš sam z seboj,
s tem kdo si...in to je čas ko se zaveš svoje resnične vrednosti,
ko morda nekateri prijatelji odpadejo, ostanejo pa tisti, ki te sprejemajo takega kot si.

[Jagodka]

Smisel za humor te ni zapustil. Zelo pozitivno.  

No, odkar se je moj brat začel zdravit, se je v meni nekaj zgodilo, kot da bi nekdo izklopil stikalo na katerem piše "volja do življenja".

Moje laično mnenje je, da te je strah življenja. Kar generalno. Ker opazuješ kaj se dogaja tvojim bližnjim, se ta strah potencira, da se ti bo zgodilo kaj podobnega. To ni zdaj nobena diagnoza, take stvari mora človek razčistiti, lahko tudi sam. Če misliš, da ti lahko pomaga strokovnjak, zakaj pa ne? Glede psihoterapije in sočasnega zdravljenja sorodnikov, je najbolje, da povprašaša kar dotično terapevtko.

Skratka, maska za katero se skrivam se podira.

Če nisi to, za kar se izdajaš, kar igraš, potem je to dobro.
Če pa je to zgolj občutek zdaj, če teh težav nisi imel prej potem je to le občutek, ki je lahko zelo nerealen, doživljaš krizo. Je pa to krasna priložnost, da prevetriš svoje življenje.

Drži se.
 

[Luti]

Živijo!

Moje mnenje bo samo poljudno, bolj daljnosežne nasvete ti bo govoto dala strokovnjakinja, h kateri praviš, da se odpravljaš.

Najprej samo vprašanje v zvezi s trajanjem tvojih občutkom, namreč sklepati bi se dalo, da trajajo "tri leta", ker se je brat, kot praviš, takrat začel zdraviti, tvoja brezvoljnost pa se je začela z njegovim zdravljenjem. Ali pa se je to začelo pred kratkim, ker pišeš, da si brezvoljen pri delu, ki ga opravljaš zdaj? Ali ima torej tvoje počutje kaj opraviti s tem, da si absolvent, torej da se približuješ koncu študija, in s tvojo (verjetno honorarno) zaposlitvijo?

Če je tako, potem sta mogoče tvoji brezvoljnost in resignacija odraz tvojega strahu pred novim življenjem, ki te čaka, ko diplomiraš. Se pravi, strahu pred zrelim življenjem, ko boš sam odgovoren zase in za svoje sposobnosti, ko ti priročni študentski izgovori ne bodo več prišli prav, ko se boš moral realno izkazati v svetu itd. - skratka, nekakšen peterpanovski refleks (samo za metaforo, nič kvazi psihožargona!). Mogoče gre torej za nekakšno "rajzefiber" pred potjo v življenje, mrzlico pred potovanjem, ko ne veš, kaj bo, pa kako bo, pa če bo itd., in se ti na trenutke zazdi, da bi najraje še malo ostal. V pogovoru s strokovnjakinjo boš verjetno dobil dobre nasvete, kako spakirat kovčke in pogumno vzeti pot pod noge!

Glede "maske, ki se podira" pa bi se ti bilo mogoče dobro vprašati, zakaj si si sploh nadel tako masko, in kdo pravzaprav si, ki si skrit za masko. Kaj se pokaže, ko maska pade? Moj vtis iz pač samo enega tvojega posta je, da se je podiranje tvoje maske začelo, ko sta v tebi trčili dve izkušnji: izkušnja z realno krhkostjo človeka, ki si jo doživel ob svojem bratu (in, kot praviš, pri večini družinskih članov), in izkušnja s plehkostjo sveta, v katerem delaš. Zdi se, da si realno doživel, kako nepravično je gledati na človeka, ki ga pravzaprav sploh ne poznaš, samo kot na »deklino, ki jo je treba podret«, zato da zadostiš nekim namišljenim in površnim kriterijem, ki ti – ja, odprejo pot k šefici in pot v kariero. In kaj zdaj? Če sam zagovarjaš, tudi če samo skozi masko, tradicionalne slovenske mačistične vrline »jokerja, frajerja in jebača« in so ti ljudje samo material za podret, potem verjetno res zaideš v stisko, ko v sebi (skozi drugega) zagledaš nebogljeno, ranljivo bitje, ki se mu moraš za preživetje v svetu posmehovati in ga imeti za »deklino za podret«. Mogoče imaš zdaj, ko si, predvidevam, še mlad, dobro priložnost, da prevrednotiš svoje vrednote, vržeš ven, kar je vsiljenega, kar je žaljivega do sočloveka (in posledično zate samega) in si za na pot v odraslo življenje vzameš občutek za dostojanstvo, za spodobnost in za občutljivost do drugih, s katerimi bi rad, da bi tudi drugi obravnavali tebe. »Deklina za podret« je taka samo v očeh tistega, ki mu je maska pravzaprav že neločljivo prirasla na obraz. Taki so, po mojem, še najbolj ubogi. Zato čimprej stran z masko, in bodi vesel, da se ti podira!

Pa vso srečo pri izpitih!

L.

[nebesno modra]

Živijo!

Moje mnenje bo samo poljudno, bolj daljnosežne nasvete ti bo govoto dala strokovnjakinja, h kateri praviš, da se odpravljaš.

Najprej samo vprašanje v zvezi s trajanjem tvojih občutkom, namreč sklepati bi se dalo, da trajajo "tri leta", ker se je brat, kot praviš, takrat začel zdraviti, tvoja brezvoljnost pa se je začela z njegovim zdravljenjem. Ali pa se je to začelo pred kratkim, ker pišeš, da si brezvoljen pri delu, ki ga opravljaš zdaj? Ali ima torej tvoje počutje kaj opraviti s tem, da si absolvent, torej da se približuješ koncu študija, in s tvojo (verjetno honorarno) zaposlitvijo?

Če je tako, potem sta mogoče tvoji brezvoljnost in resignacija odraz tvojega strahu pred novim življenjem, ki te čaka, ko diplomiraš. Se pravi, strahu pred zrelim življenjem, ko boš sam odgovoren zase in za svoje sposobnosti, ko ti priročni študentski izgovori ne bodo več prišli prav, ko se boš moral realno izkazati v svetu itd. - skratka, nekakšen peterpanovski refleks (samo za metaforo, nič kvazi psihožargona!). Mogoče gre torej za nekakšno "rajzefiber" pred potjo v življenje, mrzlico pred potovanjem, ko ne veš, kaj bo, pa kako bo, pa če bo itd., in se ti na trenutke zazdi, da bi najraje še malo ostal. V pogovoru s strokovnjakinjo boš verjetno dobil dobre nasvete, kako spakirat kovčke in pogumno vzeti pot pod noge!

Glede "maske, ki se podira" pa bi se ti bilo mogoče dobro vprašati, zakaj si si sploh nadel tako masko, in kdo pravzaprav si, ki si skrit za masko. Kaj se pokaže, ko maska pade? Moj vtis iz pač samo enega tvojega posta je, da se je podiranje tvoje maske začelo, ko sta v tebi trčili dve izkušnji: izkušnja z realno krhkostjo človeka, ki si jo doživel ob svojem bratu (in, kot praviš, pri večini družinskih članov), in izkušnja s plehkostjo sveta, v katerem delaš. Zdi se, da si realno doživel, kako nepravično je gledati na človeka, ki ga pravzaprav sploh ne poznaš, samo kot na »deklino, ki jo je treba podret«, zato da zadostiš nekim namišljenim in površnim kriterijem, ki ti – ja, odprejo pot k šefici in pot v kariero. In kaj zdaj? Če sam zagovarjaš, tudi če samo skozi masko, tradicionalne slovenske mačistične vrline »jokerja, frajerja in jebača« in so ti ljudje samo material za podret, potem verjetno res zaideš v stisko, ko v sebi (skozi drugega) zagledaš nebogljeno, ranljivo bitje, ki se mu moraš za preživetje v svetu posmehovati in ga imeti za »deklino za podret«. Mogoče imaš zdaj, ko si, predvidevam, še mlad, dobro priložnost, da prevrednotiš svoje vrednote, vržeš ven, kar je vsiljenega, kar je žaljivega do sočloveka (in posledično zate samega) in si za na pot v odraslo življenje vzameš občutek za dostojanstvo, za spodobnost in za občutljivost do drugih, s katerimi bi rad, da bi tudi drugi obravnavali tebe. »Deklina za podret« je taka samo v očeh tistega, ki mu je maska pravzaprav že neločljivo prirasla na obraz. Taki so, po mojem, še najbolj ubogi. Zato čimprej stran z masko, in bodi vesel, da se ti podira!

Pa vso srečo pri izpitih!

L.

Ej Luti, dobro napisano  , se kar strinjam 

[tiranozaver]

Zdej pa razmišljam... brat že več kot leto hodi k psihiatrinji na rudnik (zdej se ne spomnim kako ji je ime) in ženska je očitno dovolj dobra, da ga je spravila k sebi. Mislite, da bi bilo bolje da bi šel h kateremu drugemu, ali bi šel kaj k njej? Je to, da se pri njej zdravi že en družinski član prednost?

Najbolje, da kar vprašaš "to žensko". Če kdo ve, ali je bolje pri istem ali pri različnih psihiatrih, je to ona. So plusi in minusi od tega, če je pri istih - ne toliko zaradi objektivnih razlogom, ampak koliko to paše udeležencem - tebi, njej in tvojemu bratu.