Kako spet zafunkcionirati?

[razgled]

Pravzaprav ne vem, kam naj tole napišem. Morda bo moderator prestavil v pravo rubriko.

Moj problem je, da v službi že nekaj časa ne funkcioniram več in pojma nimam zakaj. Tega sicer še nihče ne ve, niti sodelavci, niti družina, sam pa vidim, da se prepad bliža z veliko hitrostjo. Čeprav je moje delo zanimivo, kreativno in mi je bilo nekoč v veselje, zdaj le še vegetiram, medtem ko me misel na vse večji kup nedokončanega dela navdaja z grozo. Mogoče bi iz tega vlaka že izstopil, če od mene ne bi bila odvisna družina.

Iz različnih razlogov bolniška, iskanje tolažbe pri ženi ali celo menjava službe niso opcije. Edina možnost je, da se ekspresno spet sestavim in na nek način začnem funkcionirati tukaj in zdaj. Prosim za nasvet, kako se (brez psihiatrov!) prebiti iz tega krča, preden ne bo prepozno.

[nebesno modra]

Pozdravljen !

Pravzaprav ne vem, kam naj tole napišem. Morda bo moderator prestavil v pravo rubriko.

Moj problem je, da v službi že nekaj časa ne funkcioniram več in pojma nimam zakaj. Tega sicer še nihče ne ve, niti sodelavci, niti družina, sam pa vidim, da se prepad bliža z veliko hitrostjo. Čeprav je moje delo zanimivo, kreativno in mi je bilo nekoč v veselje, zdaj le še vegetiram, medtem ko me misel na vse večji kup nedokončanega dela navdaja z grozo. Mogoče bi iz tega vlaka že izstopil, če od mene ne bi bila odvisna družina.

Iz različnih razlogov bolniška, iskanje tolažbe pri ženi ali celo menjava službe niso opcije. Edina možnost je, da se ekspresno spet sestavim in na nek način začnem funkcionirati tukaj in zdaj. Prosim za nasvet, kako se (brez psihiatrov!) prebiti iz tega krča, preden ne bo prepozno.

ha, to je pa težka. <praviš, da ne funkcioniraš več v službi, vendar bi rad stvari rešil ekspresno in brez zunanje pomoči- vsaj pomoči psihiatra. Premisli, če mogoče ne želiš malo preveč od sebe. Stvari so se ti verjetno nabrale- ni se začelo kar čez noč- ali pač? težko je potem čez noč rešiti nekaj kar se je nabiralo že dalj časa. Omenjaš celo končanje svojega življenja, če sem prav razumela? Potem stvari niti niso tako nedolžne in jaz bi ti vsekakor svetovala, da poiščeš pomoč strokovnjaka- psihiatra oziroma čimprej kakšno psihoterapijo in vključitev v podporno skupino... Sčasoma se lahko zgodi, da boš samo bolj izgorel in bo spremembe še težje izvesti, telo se bo pa sploh uprlo.

Bolniška ni opcija? Potem še toliko prej pojdi po pomoč, saj sicer boš kasneje  prisiljen koristiti bolniško. Pri ženi ni treba iskati tolažbe, lahko pa poiščeš razumevanje in podporo, saj če imaš ženo in družino, verjamem, da te bo podprla in ti stala ob strani v težkih trenutkih.

Torej v enem trenutku ne bo šlo, vendar pa je čas, da v tem trenutku začneš tukaj in zdaj z majhnimi koraki, potem pa bo šlo, zagotovo.

Pa javi se še kaj! lp

[razgled]

Zakaj se želim iz tega izkopati sam? Prvič, ni več časa za dolge terapije. In drugič, sem že poskusil in ni pomagalo.

[Luti]

Pozdravljen!

Kot praviš, iščeš ekspresno rešitev za svojo težavo, nekakšno gotovo formulo, ki jo moraš samo uporabiti, pa bo. Jaz verjamem, da ni razloga, da ne bi iskreno verjel, da taka formula obstaja, še posebej, če te misel nanjo navdaja z upanjem in tolažbo.

Lahko začneš s tem, da razmisliš o svojem delu: zakaj ti ni več v veselje? Kako te lahko »zanimivo in kreativno« delo spravlja v obup? Ali je še vedno »zanimivo in kreativno«, pa le ti tega v tem trenutku (in začasno) ne vidiš, ali imaš utemeljene razloge, da se počutiš izžetega? Utemeljene razloge, da delo vidiš kot banalno in nestimulativno? Je mogoče postalo malo prehitro in ga ne dohajaš? Mogoče tvoja rutina ne ustreza več novim izzivom? Kaj misliš, bi lahko našel kakšen drugačen, kreativnejši pristop? Mogoče stopil korak vstran, pogledal od strani, videl kakšne nove, do zdaj še neznane vidike? Mogoče določil prioritete – tole prvo, to kasneje, to pa na koncu? Pogledal na svoje delo, recimo temu, z otroško kreativnimi očmi? Ali pa se ti je zdaj naenkrat zazdelo, da bi najraje delal nekaj za 180 stopinj različnega, recimo, da bi kak svoj hobi naredil za poklic, pa se bojiš tveganja? Skratka, pomislil, kako lahko izkoristiš svoje notranje ustvarjalne potenciale (mogoče z učenjem česa novega ipd.)

Potem se vprašaj, kakšno je ozadje tega tvojega čustvenega stanja. Zakaj je do njega prišlo? Kar na lepem? Kje je vzrok? Mogoče doma? Kako imaš urejen svoj dom? Je vse v redu? Se s svojimi bližnjimi razumeš, ujameš? Mogoče čutiš, da domače okolje s čim pritiska nate, s kakšnimi nerealnimi pričakovanji? Ali od tebe zahteva polno naspidiranost, večno sposobnost, da vse urediš, sam pa bi raje malo izpregel? Se mogoče pretvarjaš pred drugimi, ustvarjaš lažni videz sposobnosti (ker so drugi od tebe odvisni) in ti to jemlje energijo? Ali pa jim mogoče kaj prikrivaš? Je bilo »ekspresno sestavljanje samega sebe«, kot praviš, tudi do zdaj tvoja praksa? Je bil namen tega samo vzbujanje videza in prikrivanje česa? Sam praviš v postu, da nihče še ničesar ne ve in tudi nočeš, da bi kdo kaj izvedel. Vprašaj se, česa točno naj ne bi smeli izvedeti. Tega, da ti ne gre? Da bi rad malo počil? Da imaš kake drugačne ambicije? Če tolažba pri ženi, kot praviš, ni opcija, kaj pa potem je? Mogoče odkrit pogovor? Mogoče celo o čem neprijetnem, nečem, kar bo pripeljalo kako resnico na dan? In če je tako, ali gre za resnico samo v zvezi s tvojim delom, ali mogoče še s čim drugim, npr. medčloveškimi odnosi, preteklimi dogodki, ljubeznijo?

Skratka, če iščeš ekspresno rešitev, bi bilo mogoče najbolje, da začneš s tem, da brezkompromisno in zrelo pogledaš resnici v oči. Še bolje mogoče, če na štiri oči.

LP!

[Amelie]

Res malo preveč omejitev si si postavil (nič bolniške, psihiatra, nič ženi povedat, kaj šele menjat službo), pa še ekspresno hitro bi rad rezultat. Tako žal ne gre pri teh stvareh. Psiha ni motor, da boš zamenjal kakšen šrauf, malo podmazal in bo vse delalo kot novo. Prej kot boš to sprejel, prej boš na poti k izboljšanju.

Kaj je najhujše, kar se lahko zgodi? Jaz imam tak način delovanja, da si dostikrat narišem (ne prostovoljno, tak vzorec imam pač) najhujši možni scenarij. In potem vsakič ugotovim, da se svet ne bo podrl, pa tudi če se zgodi to in to in to... Ti pa imaš preveč na svojih ramenih, se mi zdi. Kakšen grozeč prepad? Zavedaj se, da si v takem razpoloženju, da zdaj to tako vidiš - kot grozljivko z dead endom. Če bi si vzel tisto, kar zdaj rabiš, bi počasi videl tudi pot iz tega, verjemi.

Kako pa si si mislil pomagati? Sam in ekspresno. Če bi obstajala kakšna takšna čarobna metoda, bi jo tukaj z veseljem podelili s tabo. Zdaj niti ni pomembno toliko zakaj si se znašel v tem, zdaj je pomembno kako si boš pomagal ven. In kaj in kdo ti lahko pomaga. Napni vse sile, da to ugotoviš in potem ukrepaj. Prepozno ni pa nikoli! Vsak vlak ima zasilno zavoro.