Živjo!
Že nekaj časa vas prebiram, danes pa sem se le opogumila, da vam napišem še svojo zgodbo. Sem čisto povprečna 23 letnica in mamica 16 mesečnemu sončku, ki ga imam najraje na svetu (poleg njegovega očeta seveda
). Drugih težav nimam, samo moja psiha pravi drugače...
STRAH, vse je povezano z strahom. Moja zgodba se začenja že v nosečnosti(možnost Dawnovega s., srčne napake, krvavitev), vsega tega me je bilo zelo strah, vendar v nosečnosti nisem občutila nobene anksioznosti. Potem pa porod, polomija...Sonček bi kmalu umru, zelo sem krvavela, rano so mi še enkrat odprli, ker se ni lepo celila (imela sem CR). Vseskozi me je bilo zelo strah, kaj bo z menoj...Prvi 3je meseci po porodu so bili čisto o.k., spali, se crkljali, drug drugega spoznavali...Potem pa bum, kot strela z jasnega na pogrebu sorodnika prvi panični napad (dušilo me je, cmok v grlu, kamen na prsih, občutek da bom ravnokar omedlela....), ok, sem odšla domov počivat, po 2 urnem spancu je bilo vse mimo....Vendar ne za dolgo, naslednji dan zjutraj ob kafetkanju drugi panični napad, mnogo hujši od prvega...domači klicali NMP, ker niso vedeli kaj se z mano dogaja...dobila injekcijo Apaurina in je blo boljš.
V tistem mesecu še najmanj štirikrat bila v urgentni službi zdravstvenega doma...GROZA!!! Potem pa k mojemu os. zdravniku, ki mi je le predpisal nek antidepresiv na P(zdajle se nemorem spomnit imena) in pa Helex. Vse o.k., dokler mi ni pojasnil stranskih učinkov, med katerimi so tudi črne misli. In jaz spet panika, kaj če si kaj naredim, kaj če kaj naredim najinemu sončku....Dobro da imam tako zlatega partnerja, ki me je tolažil in miril.
Ker se težave niso pomirile, mi je osebni zdravnik napisal napotnico za psihiatra, na kateri je pisalo citiram: ˝NUJNO!!˝.
Po temeljitem pogovoru z P, moram reči, da mi je kar malo odleglo, vendar ne za dolgo. Predpisal mi je Asentro in Lexaurin. Tam nekje 2 meseca je bilo kar uredu, potem pa mi je umrla stara mama na katero sem bila zelo navezana in spet je bil to zame šok....Vendar sem Asentro jemala naprej in to nekako prebrodila....Asentro sem jemala do Decemra. Do Maja je bilo stanje odlično, je bila panika vendar ni pa bilo tistih ubijajočih paničnih napadov, maja pa spet Puff! panični napad na sinovem krstu, morala sem domov ker nisem zdržala...groza!
To je trajalo kak teden, in spet je bilo ok. Zelo sem se veselila dopusta, morja, ko bomo sami trije nekje ob obali...vendar ta idila ni trajala dolgo. Drugi dan na morju dobim klic, da je kolegičinega moža zadela možganska kap, in spet panika kaj če zadane mene, kaj če mojega partnerja....to me preganja še danes.Strah me je tega....
Zdaj sem kakšnih 6 tednov že spet na Asentri in stanje je že malo boljše...v šestih tednih sem k Asentri vzela le 4 Helexe...
To je moja zgodba, upam da vam nisem zamorila...
Zelo bom vesela tudi kakšne vaše besede, izkušnje....
Z lepimi pozdravi, Tinkarca
