Ko mi je vse pretežko

[Mathea]

Ja ko je še tisto kar je smeha vredno težko.
Vsake toliko se nalimam kle, ko res ne vidim več izhoda, ko se ne znam sestaviti in postaviti na noge.
Velikokrat in prevečkrat sem se že vprašala zakaj?
Zakaj ne morem živeti normalnega življenja?
Zakaj se nisem sposobna veseliti lepih stvari?
Zakaj vidim samo slabo?
Zakaj vidim težavo tam kjer je spolh ni in če je ni, jo naredim, če ne drugje v moji glavi.
Včasih mi je, da bi se kar nekam skrila, skrila pred življenjem, ki mi dobesedno jemlje energijo.
Dovolj imam nenehnega prepiranja same z sabo in prepričevanja v nasprotno.
Dovolj imam takega životarjenja.
In ko že mislim, da sem nekako zlezla ven, da pa sem ok, me z vso silo zopet trešči ob tla in mi da vedeti da temu ni tako.
Utrujena sem.
Vse me moti, vse mi gre na živce , sama sebi, otroka, partner, cel svet.
Ne vem poskušam ugotoviti, ali sem res sama kriva za tako stanje, ali ne?
Poskušam dobiti en tak pravi odgovor, ki me bo potegnil iz tega ven, ko bom resnično verjela to je to, to je zaradi tega, to je...
Tako pa eno in isto, samo drugače zavito, že ves čas.
Včasih me znervira malenkost, ki jo nekdo sploh opazi ne, včasih se res zalotim, kako začnem nekako razmišljati o preteklosti , o vsem kar je bilo in me dobesedno potegne vase tako razmišljanje in ja o z lahkoto se znajdem notri, ven pa ne znam.
In ko se enkrat zapacam, se potem kar sama tunkam naprej.
Kot ne vem, kot da bi me nekaj vleklo notri, mogoče zato, ker mi je tako stanje tako zelo poznano, mogoče zato, ker si ne znam predstavljati, da lahko človek živi tudi drugače.
Sita sem same sebe, a ne znam ven, ne znam , pa bi rada, čeprav delam v nasprotju z mojimi besedami...

[Suzy]

Draga Mathea!!

Veliko vprašanj si postavljaš in mislim,da odgovore poznaš sama.Sicer pa si postavljamo takšna in podobna vprašanja večina nas,sploh ko smo nekje na dnu in ne vidimo oz.nimamo volje in energije,da se spopademo z odgovori.
Lahko živiš normalno življenje,lahko se veseliš lepih stvari,ni vse samo slabo in nisi kriva za svoje stanje.
Mislim,da ti manjka malce življenske energije,ki nam daje pogon v življenju in volje,ki jo lahko hitro izgubimo iz kakršnihkoli fizičnih in psihičnih vzrokov.
Premalo zaupamo sami vase in premalo posvetimo časa svojim potrebam občutkom,mislim,dejanjim,ko nam bi lahko bilo lepo,...prevečkrat se oziramo na druge in pozabimo nase.Potem pa se zgodi,da telo in misli ne delujejo več kot prej in vse nam gre na živce.
Mathea ali imaš kakšna zdravila,si že bila na kakšnem strokovnem pogovoru,kjer si lahko povedala za svoje težave in misli?Če ne,ti toplo priporočam,da ga obiščeš im boš videla kako naprej.
Vsekakor pa si ne dovoli,da te znervira vsaka malenkost,ker se lahko hitro znajdeš v začaranem krogu.
Pojdi na sprehod v naravo,dela čudeže verjemi,vzami si čas zase in počenjaj kar te sprosti in veseli.

Želim ti obilico pozitivnih misli in kanček razmišljanja v drugo smer,vem da je napisat lažje,kot izvest...
pa vseeno je vredno poskusit,da ti bo spet življenje lepo...
Vse dobro in lep dan ti želim!!!

[Mathea]

Suzy, hvala za tvoj dotik peresa in tvoj pogled.Ja imaš popolnoma prav in manjka mi res tiste življenske energije ki omogoča človeku da zmore, da gre naprej, da živi.
Sama na sebe sem jezna, ker res ne vem več kaj je prav in kaj ni, kdo pije in kdo plača...vem da tako ne morem več.
Ja vsega je preveč, samo nobenega optimizma ne in dobre volje, same skrbi.
Ne, ne jemljem ničesar in ne, nimam terapevta.
Hvala za lepe želje.