Anksioznost je moj nov štos...

[matheu__]

Res je. Jst sem kognitiven tip. Preveč z glavo delam. Sej zato pa paniciranje običajno pade ponavadi glih na tiste dneve v tednu, ko ne športam. Endorfinski high je skregan z tesnobo  Mogoče če bi laufal vsak dan, da bi blo boljše, sam nimam časa. Tko da rabim eno drugo rešitev. Mogoče nevem, če bi sprejel (ne mislim racionalno) smrt kot neizogibno danost, da bi bil bolj skuliran. Kaj pa vem. Na k*** mi gre to da bom umrl. Tok delam, se matram, nabiram izkušnje, in pol se bom stegnu. Težko je to sprejet. Smrt je nesmiselna. Lahko si pomagam le z religioznimi odgovori, sam kaj ko so jih spisali enako (če ne še bolj) negotovi ljudje kot jst - predvidevam da v tolažbo.

[alexx]

Si me za hipec prehitel, a bom vseeno prilimala kar sem napisala. 


Mogoče rabiš kaj več telesne aktivnosti Mat. Takrat ko se ti stres najavi, bi morda udaril kak šport. Saj veš kako imajo po tujini v velikih firmah prostore za squash, fitness... Vem, da nimaš veliko časa ob službi in družini, a se spomnim, da si včasih bil zagret rolkar. Današnje službe zahtevajo celega človeka, a vseeno je potrebno preventivno delovati, še sploh v tvojih res mladih letih.

P.S. Veš kaj prjatu. Dokler boš ti na vrsti za odhod v večna lovišta, bodo že izumili kako živeti vekomaj, in se ne splača sekirati.

A se je tvoja anksa spremenila na bolj hudo odkar si očka?

[matheu__]

P.S. Veš kaj prjatu. Dokler boš ti na vrsti na odhod v večna lovišta, bodo že izumili kako živeti vekomaj, in se ne splača sekirati.

to si tud jst mislim. Sam verjetno bo tehnologija dostopna sam tajkunom. Moram začet lobirat pri bankah za ernormne kredite po prijateljskih obrestnih merah, pa bo 

A se je tvoja anksa spremenila na bolj zlobno odkar si očka?

To sem že predelal. Je pa res, da ma strah da se stegnem zdej večjo težo. Kaj pa življensko zavarovanje? Sam tisto je nateg

[Aslan]

Pridejo obdobja ko sem pod večjim stresom. Ta stres se pri meni pokaže fizično. Recimo me začne neki bolet, stiskat v prsih, pekoče bolečine nad rebri

Stres (če ni vzrok prekomerno naprezanje telesa do ekstrema)
je ponavadi čustvenega izvora
Psihične stiske, ki se nabirajo v nas ... čustva z katerimi se težko zdilamo nam potem, ko jih potlačimo,
zanikamo ali ignoriramo ... zelo rada butnejo ven v obliki telesne simptomatike.
Ta je pa tista, ki nas total "prestraši" in začnemo tuhtat: "ej neki je treba narest, tko ni ok" ...

Fizično telo umirimo ali z rekereacijo (tek ..) ali pa z enim od sproščanj.
Redna, dnevna uporaba šele prinese sadove.
(po principu: na vojno se pripravljamo v miru)

Naslednja pa je, da se vprašamo zakaj so za nas nekatere situacije stresne?
Kaj nam takrat dogaja, katero čustvo se zbuja in ali si ga upamo čutiti in izraziti.
Hkrati pa pogledat ali se da kaj narest v samem sebi, da te iste situacije (ker sveta spremenit ne mormo) lahko na nas ne bi delovale tako stresno ... najti nov zorni kot za isto sceno ...

Kaj pa vem. Na k*** mi gre to da bom umrl. Tok delam, se matram, nabiram izkušnje, in pol se bom stegnu. Težko je to sprejet. Smrt je nesmiselna.

Poglej si film Slika Doriana Greya ...

in me začne strašno stiskat v sencah. In mam filing, kot da se mi bo utrgalo, da bomm zgubu kontrolo in me popade smrtna groza; srce mi nabija čez limit, tresem se. In kot da to nebi blo še zadosti, si pol začnem mislit še da se bom stegnu.

Če si en simptom že kdaj začutu, pa te od njega ni pobral.
Potem veš, da je simptom blazno neprijeten ni pa smrtno nevaren.
(je pa dragocenos sporočilo telesa TEBI, da takrat preveriš čustveno situacijo pri sebi)
Vem easy za povedat ... jako težko realizirat ko anxa stisne.
 

[matheu__]

Naslednja pa je, da se vprašamo zakaj so za nas nekatere situacije stresne?
Kaj nam takrat dogaja, katero čustvo se zbuja in ali si ga upamo čutiti in izraziti.

Pr meni je tko, da ko me začne kej čas basat, se mi začne dvigat pritisk. Nerazumni roki, prekomerna obremenitev, itd. Čeprav mam postopek dela zlo zracionaliziran, me včasih zabaše. Uglavnem, včasih se nabere in nič se ne da narest. Tud če spremenim odnos, me še vedno objektivno baše. Zadevo je treba izpeljat.

najti nov zorni kot za isto sceno

Ja.

[Arwen]

Pr meni je tko, da ko me začne kej čas basat, se mi začne dvigat pritisk. Nerazumni roki, prekomerna obremenitev, itd. Čeprav mam postopek dela zlo zracionaliziran, me včasih zabaše. Uglavnem, včasih se nabere in nič se ne da narest. Tud če spremenim odnos, me še vedno objektivno baše. Zadevo je treba izpeljat.

torej povezavo imaš...

kar se pa same smrti tiče.... čemu tako zelo tuhtat o tem?

[Sinuska]

Oh, kako izvirno! Da si pod stresom, ko te čas baše. Torej, imaš nerazumno kratke roke, dobiš občutek, da ne boš zmogel (juhuuu, ima nas jooooš), pa pride anxa. In ko pride.... je delo kaj hitreje narejeno?  
 

Smrt jaz vidim kot neke vrste predajo. (sama sicer nimam takih misli, se mi je bolj kamot uležt na kavč in se smilit sama sebi)

[Arwen]

se mi zdi, da je mišljena smrt kot: smrt (vsi nekoč umremo...)

[matheu__]

Oh, kako izvirno! Da si pod stresom, ko te čas baše. Torej, imaš nerazumno kratke roke, dobiš občutek, da ne boš zmogel (juhuuu, ima nas jooooš), pa pride anxa. In ko pride.... je delo kaj hitreje narejeno?  
 

Smrt jaz vidim kot neke vrste predajo. (sama sicer nimam takih misli, se mi je bolj kamot uležt na kavč in se smilit sama sebi)

Nikjer nisem reku, da mam zlo originalne težave 

pa pride anxa. In ko pride.... je delo kaj hitreje narejeno?

Je, ker jst pod stresom ne omagam, kvečjemu sem še bolj produktiven. Zato pa pol - predivdevam - začnem kompenzirat na fizičnem počutju.

Smrt jaz vidim kot neke vrste predajo. (sama sicer nimam takih misli, se mi je bolj kamot uležt na kavč in se smilit sama sebi)

Pol smo vsi luzerji al kako
O tem razmišljam, ker se stem pač nisem sprijaznil. Nisem suicidalen, kvečjemu se prekrčevito oklepam življenja 

[Sinuska]

pa pride anxa. In ko pride.... je delo kaj hitreje narejeno?

Je, ker jst pod stresom ne omagam, kvečjemu sem še bolj produktiven. Zato pa pol - predivdevam - začnem kompenzirat na fizičnem počutju.

Jaz sem ista. Več,kot imam dela, več naredim. A ne za ceno mojega zdravja.   Je fajn, ko se malo ustaviš, greš na sprehod, izklopiš glavo (tole bo težki projekt zate, vem, a se da naučiti). 

[Aslan]

Pr meni je tko, da ko me začne kej čas basat, se mi začne dvigat pritisk. Nerazumni roki, prekomerna obremenitev, itd. Čeprav mam postopek dela zlo zracionaliziran, me včasih zabaše. Uglavnem, včasih se nabere in nič se ne da narest. Tud če spremenim odnos, me še vedno objektivno baše. Zadevo je treba izpeljat.

Če zadeve ponavadi kljub časovni stiski spelješ pol za next time veš:
ZMOREM - še vedno mi je uspelo!
če te pa prime sikiranje, se vprašaj, ali boš kej hitrej zadevo raliziral če se boš sekiral ... 

Kreativci pa rabmo ta "stresni adrenalin" ker smo takrat najboljši ... 

Včasih je treba znati reči tudi delu NE in s tem sebi DA.
Naš čas je omejen in več kot toliko ne zmoremo, če želimo ohraniti telesno in duševno zdravje.

Vem kako težko je danes s financmi in delom, ampak vseeno iti preko sebe.
Zakaj že?

Ravno zadnjič mi je ena znanka pojambrala, da nima časa zase nič, samo dela (gara), za ta ljubi kruh je rekla (oblečena po zadnji modi in drago).
Moj komentar je bil: delat ja za vsakdanji kruh je potrebno, samo nekateri želijo zlati kruh in morajo zato tok več delat in ob tem pozabjo nase in jim tudi tisti zlat kruh več nič ne pomaga, saj ga nimajo časa niti zaužiti s srcem.

Tudi pri otrocih je tako.
Starš, ki cele dneve dela, da bo otrok imel "vse" in ne bo živel v pomanjkanju ...
Pravzaprav njegov otrok najbolj pogreša STARŠA - skupen čas, objem, pogovor ...
Denar ne nadomesti čustvene praznine.

[Arwen]

vse vredu in prav, a dejstvo je, da so roki včasih ubijalski  in če ni do časa narejeno, gre stranka pač drugam...

[matheu__]

vse vredu in prav, a dejstvo je, da so roki včasih ubijalski  in če ni do časa narejeno, gre stranka pač drugam...

tako.
na ostalo odgovorim, ko bo več časa. Spet me baše 

[Aslan]

vse vredu in prav, a dejstvo je, da so roki včasih ubijalski  in če ni do časa narejeno, gre stranka pač drugam...

Vem ... 

Mathieu moje razmišljanje se je v tem zadnjem postu razpredlo v "na splošno" in ne nate osebno.
Mam filing, da ti znaš rečt NE, ko je čas za to.

[urssska]

Ja, jz mam iste probleme, čeprav se bolj bojim dolge in počasne smrti, sploh kakšni raki me matrajo, hecno, ne paničarim sicer zaradi pljučnega raka (99% neozdravljiv), čeprav pokadim škatlo/dan, ampak zarad melanoma, ki je skoraj v celoti ozdravljiv, in če mam tak dan, da je anksa zmerna do huda, pol si po desetkrat na dan kompulzivno pregledujem kožna znamenja, go figure...   , pa mislim, da bo herkulovo delo razbit te pogojne odzive in asociacije v jedru. Verjetno boš res bolj uspešen, če se boš lotu sprožilca, se pravi sresa in nekak najdu ta čas, al pa si doma kej zrihtu, da se boš rekreiru medtem, k delaš, kar pač že delaš. Pa magari papcal pomirjevala po potrebi, kadar pač ne moreš.

[matheu__]

Znam rečt ne
Sam nevem kdaj. Men se itak zdi, da sem skoz sposoben delat na 100%. Nimam te varovalke
to ze delam, usrssska; občutek pa mam, da potrebujem kako bolj dolgoročno in bolj zen rešitev 

[Arwen]

Sam nevem kdaj. Men se itak zdi, da sem skoz sposoben delat na 100%. Nimam te varovalke

varovalka je sprehod, rekreacija, gibanje,..... karkoli, kar te napolni z energijo

  da potrebujem kako bolj dolgoročno in bolj zen rešitev 

odmisli misel

[Janja]

Matheu_!

Ne poznam ravno tvojih strahov, zato bom napisala samo nekaj kar mi je prišlo na misel. A si se kdaj vprašal, kaj konkretno te plaši glede smrti? Če pač v nič ne verjameš, se nimaš česa bati, ali kako?

Pač te ne bo več, ne bo več niti veselja, niti žalosti, niti uživanja, niti bolečin...

Ali je ta tvoj strah mogoče povezan s tem, da se bojiš kaj bo s partnerko in otrokom, če ti umreš?

Saj vem, da je 'simpl' reči za določene vrste strahov, ki te ne pestijo osebno. Recimo mene ni bilo nikoli strah smrti same, ampak bolj bolezni in odvisnosti od drugih.

Me je bilo pa groza, da bom bruhala v javnosti. Pa so mi vsi govorili, da se nimam česa bati ali pa so mi rekli, da je to itak vseeno. Ampak mene je bilo še zmeraj strah in zato te lahko razumem, da te je nečesa nerazumno strah, čeprav mogoče niti ne veš vzroka...

In vse racionalne analize, debatiranja, razlaganja niso pomagala čisto nič. Še zmeraj bi mi bilo grozno, če bi se mi to zgodilo, ampak sedaj sem s pomočjo raznih tehnik, tablet in psihoterapije tako zelo zminimitirala to mojo obsesijo (ja, to je OKM), da se lahko spet brez strahov gibljem med ljudmi.

Glede stresa in spopadanje z roki in tvojo službo, pa naslednje: jaz sicer ne bom pisala konkretno o službi, ampak o skrbi za drugo osebo.

Jaz sem v času mamine hude bolezni večinoma skrbela zanjo, za staro mamo sva skrbeli skupaj s sestro, imela sem finančne težave, ubadala sem se svojo simptomatiko in strahovi. Ampak sem tako kot ti imela občutek, da zmorem. Je bilo naporno, ampak sem sama sebi lagala, da bo vse OK. Ampak ni bilo. Šla sem krepko preko sebe, in ko se je zadeva malo umirila, sem samo spala, spala...

In zakaj sem to naredila? Tako kot ti, nisem imela druge izbire, enostavno je nisem imela. In ti verjetno tudi ne moreš skenslati določene stranke, če veš, da potrebuješ denar. Ne znam ti dati pametnega nasveta, ker ga tudi sama zase ne vem, čeprav vem, da včasih delam proti sebi.

Sam nevem kdaj. Men se itak zdi, da sem skoz sposoben delat na 100%. Nimam te varovalke
to ze delam, usrssska; občutek pa mam, da potrebujem kako bolj dolgoročno in bolj zen rešitev 

Sedaj pa malo heca: zen rešitev poišči v branju duhovne literature, gledanju tovrstnih oddaj...

In za božjo voljo, poišči si psihoterapevtko, da predelata te strahove.

Lej, malo sem se hecala, ampak s psihoterapevtko mislim tudi malo resno. 

Mogoče pa sploh ne rabiš psihoterapije, mogoče se moraš samo malo bolj vase poglobiti. To mislim glede tistih strahov, ki so povezani s smrtjo. In jaz sem res že veliko stvari prej z mamo predebatirala in prišli sva do kar konkretnih zadev. Pogovori se s partnerko. Mogoče ima pa ona kakšne ideje, ki te najbolj pozna.

Lepo se imej in čimveč bodi z družino (vsaj kolikor te roki ne priganjajo).

[moonica]

Janja, ne vem če ga kej 'v ozadju' plaši, no, bo povedal sam, jaz sem po tem zapisu sklepala, da pač le zato ->

Kaj pa vem. Na k*** mi gre to da bom umrl. Tok delam, se matram, nabiram izkušnje, in pol se bom stegnu.

sem pa lih mela namen vprašat kolko si se o tem že pogovarjal s tvojo drago?

[kinto]

Matheu__,

Praviš, da ni časa za vsakodnevno rekreacijo? Jz mislim, da si pol urce lahk pa čist vsak dan najdeš, sam tek si morš postavt mal višji na svoji prioretni lestvici. Zjutri pred šihtom (tko še kave več ne boš rabu ), al takoj po šihtu preden se naješ, ali zvečer.

Druga stvar, po mojem mnenju ti je bolj smiselno, da v glavi probaš nekak predelat tale strah pred smrtjo, kot pa da se učiš "spopadanja" s stresom. Stres bo prisoten skoz cel lajf, verjetno tudi čedalje večji, ampak to je itak je sam sprožilec, bistven tuki pa je vzrok. In za večino paničarjev je strah pred smrtjo glavni vir njihovih težav.

Zgoogli si kej literature na to temo.