Strah me je

[Juliette]

Ponovno se oglašam. Še prejšnji teden sem pisala polna upanja in optimizma, da mi gre na bolje, sedaj pa zopet vse leze navzdol. Pred skoraj mesecem dni sem s Paroxata prešla na Cipralex in po kakem tednu je bilo 14 dni precej v redu. Zadnjih par dni pa spet kar strahovi in tesnoba in neke vsiljive misli, ki se pojavijo, ko začutim, da bi lahko bila vesela, zadovoljna. Kar pojavi se neka misel na to, kaj hudega bi se lahko zgodilo, pa me stisne v prsih.Večinoma so misli povezane z nesrečami, posebej prometnimi. Če vidim kakšno nosečnico ali mlado mamico, kako srečna gleda svojega otročka, za hip pomislim, kaj če bi jaz takega otroka povozila. Koliko gorja bi naredila staršem. Želela bi se znebit teh misli in občutkov. Na jok mi gre. Mislim, da ne bo nikoli bolje in najraje bi kar umrla. Nobenega upanja ne vidim.
Jutri imam psihijatrinjo. Ne veselim se kaj dosti, ker nimam pravega zaupanja vanjo. Morda me je tudi tega obiska malo strah.
Lepo prosim za kakšno spodbudno misel. Hvala vam!!!

[Ike]

Juliette, imej samo to v glavi, da vse hudo enkrat mine. Zaupaj v sebe in potrpi, ker rešitev pride sama po sebi. Če ne takoj, pa čez nekaj časa. Vedno pride, brez skrbi.

Meni vedno pomaga to, da si predstavljam da sem trdna pečina ob kateri se razbijajo še tako močni valovi.

[kaplca]

Ne bit tako obupana... Jaz imam tudi kup težav in tudi take dneve, ko jokam in mislim, da se stari ne bodo uredile, pa ti dnevi vedno minejo in potem sem bolj optimistična in bolj vesela...
Mogoče se ti je razpoloženje zamajalo malo tudi, ker si menjala tablete, vendar bo bolje. Cipralex vpliva na serotonin, ta pa na naše veselje, tako da boš zagotovo kmalu bolj "nasmejana".
Vsem nam niha razpoloženje in ko ti je še tako hudo, vedi, da bo minilo, kot vedno do sedaj, meni ta misel pomaga, čeprav se zgodi da kak dan jokam

[Suzy]

Haj Juliette!!
Ne izgubi upanja in volje,kadar pridejo slabi trenutki,z njimi pa tesnoba in strahovi.
Vsi se kdaj pa kdaj počutimo,da lezemo navzdol in posledično je naše stanje še bolj
napeto.
Imam občutek,da se zaradi določenega strahu preveč obremenjuješ s stvarmi,ki se jih
bojiš in gradiš okrog sebe čustvene zidove.
Vsak od nas ima kak strah in odvisno je kako se z njim soočati ali ga kontrolirati,da ne
postane naš gospodar.
Poskušaj z močno,lastno voljo takrat misli preusmeriti na kaj lepega.Predvsem pa zaupaj
sama sebi,da zmoreš,da si močna,da imaš voljo in željo...
Zakaj pa nimaš zaupanja v svojo psihiatrinjo?
Vsekakor ti želim,da se ti dnevi polni optimizma čimprej vrnejo in da ti obisk pri zdr.kar
se da prijetno mine.Drži se !!!
 

[Juliette]

Pozdravljeni, stari borci!
Resnično sem down in bi rada izvedela, kakšno vašo izkušjo, ki bi mi mogoče lahko pomagala in vlila malo upanja. Ne vem, zakaj se mi je po dveh tednih izboljšanja, sedaj stanje spet tako poslabšalo. Že nekaj dni leze samo navzdol. V prsih me spet tišči, noge so mehke, zebe me in vse se mi zdi črno in brezupno. Na vaših starih postih sem zasledila, da je pri nekaterih trajalo tudi do 3 mesece, da so teblete popolnma "prijele" in ni bilo več nihanj. Vendar se bojim, da pri meni ne gre samo za nihanje, ker traja že toliko dni. Imate kak nasvet? Včeraj sem bila pri psihjatrinji (pa se nisem počutila še teko obupno kot danes), sedaj Cipralex jemljem 1 mesec in je rekla, da bi kar še malo vztrajale pri teh tabletah, čeprav pravi, da takih nihanj pa ne bi smelo več biti. Ne vem, mogoče se podzavestno bojim službe, ki se bo po dopustih spet bolj konkretno začela. Ne vem, kako bom delala v takmu feelingu. Tresem se in misli mi bežijo k smrti.
Prosim, povejte mi, kako je bilo z vašimi nihanji. Se je sčasoma to uredilo? Upam, da bo kak odgovor, ker sem opazila, da na moja sporočila dobim tako malo odzivov. Ne vem, ali se vam vprašanja zdijo neumestna ali nasploh način pisanja.
Hvala in držte se!

[barbarasostaric81]

pozdravljena moja nihanja trajajo že 2 leti,pa si nepriznam da je to le tesnoba,sinoči je bilo ful bet treslo se mi je celo telo tiščalo v prsah tako da sem komaj zaspala,danes že vzela lexaurin zaradi slabega počutja,preveč razmišljamo o tem zato pa še nam bolj sproži bolečina tudi mene je vsega strah pa bo že pač bom morala z tem živet tako dolgo dokler si nebom enkrat priznala da ta strah le v naši glavi,drži se ter piši kako se počutiš lep sončen dan 

[Slavka]

Juliette, pozdravljena. Nihanja so pri našem stanju običajna, jaz jemljem npr. AD Asentra že dve leti in pol, pa še vedno pride obdobje, ko se počutim tesnobno, žalostno, brezvoljno, ko me obhajajo črne misli... Vendar vem, da se bo konec koncev stanje popravilo, da bom spet bolje...
Ti si še na začetku jemanja ADjev in je tvoje počutje čisto pričakovano. Ti samo vztrajaj z zdravljenjem.
Verjamem, da te služba spravlja v tesnobo, tudi mene je moje delo, pa sem se nekako prepričala, da je potrebno pač delati, da so drugi še v slabšem položaju kot jaz in nekako sprejela to kot dejstvo.
Želim ti čimboljše počutje in kar napiši nam še kaj....