Včasih tako družaben danes pa sam svoj sovražnik

[upanje86]

Zdravo vsem,

nevem kako bi začel pisati. Tako kot mnogi od vas se tudi jaz soočam z težavami stresa, ki je pri meni vse bolj pogost.
Od kar se spovnem sem bil malo bolj boječ in sem imel npr. strah pred javnimi nastopi, vendar tedaj sem se na to pripravil dal skozi in sem se potem počutil veliko bolje, kot da bi se mi odvalil en velik kamen.

Danes, ko hodim v službo in ob enem še pišem diplomsko nalogo mi je vse skupaj ena velika muka in čezdalj bolj redkeje vidim svetle točke...v službi se bojim sprejeti vsake odgovornosti in še najmanjša zadolžitev mi včasih predstavlja veliko breme. Ker se vsega tega bojim začnem stvari odlagati s tem pa skoz mislim na te obveznosti, ki jih imam in ki jih prelagam. Moje delo je tudi takšno, da zahteva veliko komunikacije z ljudmi, ker sem vedno bolj boječ pa mi je dvigniti slušalko in poklicati prava mora in ker nas je v pisarni več ne želim, da bi me kdo poslušal. Sedaj sem dobil tudi en projekt, ki ga je potrebno izpeljati. Veliko bo dela z ljudmi in sestankov. To bo zame prva večja stvar in občutek imam, da se bo sprevrgla v polomijo in da ji ne bom kos.
Ker v podjetju nisem tako dolgo še tudi ne poznam vseh zadev. In ko vprašam kako se kaj izpelje mi lepo povedo, vedar včasih že v hipu pozabim (mi pade koncentracija) potem pa mi je nerodno še enkrat vprašati in potem delo odložim...v glavi pa si nalagam obveznosti.

Da ne bom predolgi....skratka čezdalj bolj sem pod stresom. Tudi ko pridem domov se ne znam sprostiti. Doma bi moral sedaj pospešeno pisati diplomo, vendar mi ne gre. Napišem stavek in ga desetkrat popravim. Najraje potem pustim delo ob strani in grem k punci, da vsaj za trenutek malo pozabim na vse skupaj, vendar nalog namesto mene ne bo noben drug rešil.

V podjetju že slutim, da mi ne zaupajo tako več in vidijo da sem pod stresom. Ker me je tega sram sem še toliko bolj zaprt in zelo malo komuniciram. Ko želim kaj na dolgo povedati se umes zgubim in se tako počutim zelo nelagodno. Ko imamo kakšen sestanek se trudim poslušati vendar mi misli večkrat kam zatavajo.

S prijatelji, s katerimi sem se v času študija ogromno družil, se vidimo še zelo pooredko, ko me pokličejo če grem kam skoraj vedno rečem, da imam to pa to za narediti in da mi ni...začel sem se zapirati vase....tega procesa se čezalj bol zavedam in se mi v glavi vedno bolj ponavlja tako da se mi je ta ideja že zasedila v misli...lahko bi rekel, da sem sam svoj sovražnik.

Najbolj me jezi, ko vem da sem bil včasih dobre volje, pozitivnih misli, dokaj zgovoren imel sem povno prijateljev...sedaj pa se mi zdi da vse izgubljam, da doživljam preobrazbo in ko sem pod stresom imam občutek da to nisem jaz...da se takšnega ne poznam...

Spoznal sem tudi, da je moja SAMOZAVEST na zelo niski ravni in ko berem znake o depresivnosti in strahu se mi zdid a se vidim v vseh.

Ker sem tudi malo bolj čustven človek me je strah, da se bom enkrat pot, bolj kot ne navidezno težo problemov, sesu in ne bom moral delovati.
V javnosti nočem, da me vidijo kako sem zlaman, sploh da bi prijatelji vedelli kaj se z menoj dogaja in se zato včasih nočem pojaviti v njihovi družbi.

Sedaj tudi razmišljam, da bi pustil službo (namreč nisem še zaposlen, vendar so mi obljubili, da me bojo ...delam še preko študenta), saj bi se s tem znebil mnogih problemov, ampak gre za zelo dobro delovno mesto, ki je nebi rad na takšen način izgubil.

Res ne vem kaj naj naredil....90% samo študiram...

O teh problemih sem se pogovoril že tudi s starši, ki me razumejo, vendar pravijo, da se ne smem pustiti, da me strah zapelje, da bo s časoma vse vredu, da so oni tudi to prestali...ampak jaz ne vidim rešitve.
Menil sem se tudi, da bi mogoče začel jemati tablete, kar seveda odločno zavračajo. Tudi samega me je strah, da bi jih začel jemati...mislim, da bi potem drugače gledal nase in da bi me bilo strah, če bi kdo izvedel da jih jemljem, saj bi tako izgubil še tisti kanček moči, ki ga imam. Obremenjujem se z mnogimi stvari in ko mi kaj neuspe se močno sekiram, čeprav prej nisem naredil kaj dosti, da bi bilo drugače.

Lahko bi še pisal in pisal, vendar bolje da zaključim....upam,da bo kdo izmed vas, ki ima podobne probleme, to prebral in mi znal pomagati...mogoče mi zaupal kakšne res koristne nasvete, vaje kako preusmeriti misli, kar koli samo da bo pomagalo.

Da še to povem...spravljam se tudi k zdravniku, vedar nekako ne morem iti...ne da bi me bilo strah povedati za problem...vendar strah me je zdravil, da ne bodo pomagale, da bodo kakšne negativne posledice, saj vendar le gre za kemijo ter strah me je da bo kdo zvedel za to....nevem, težko mi je v teh trenutkih in zelo težko mi je hoditi v službo...z vsemi se sicer razumem, sem prijazen in vse, vendar nisem komunikativen, nisem več za hece in ko mi kdo reče, da sem neresen me to zelo potre, itd. itd. itd.

Upam, da bo z mano čim prej bolje in da me bo obdajala pozitivna energija.

Kaj več povem še naslednjič, če bo kdo pripravljen brati moje probleme in mi resnično pomagati. To bi mi veliko pomenilo.

Lepo nedeljo vam želim še naprej.

[Roost 12]

Ti bom poizkusil razložiti kako je z obveznostmi in pravicami, če delaš preko študentskega servisa (ŠS). Zaposlenimi pripada določeno število dni dopusta. Študentom pa ne. Na prvi pogled se zdi sila nepravično, mar ne? Vendar, študent lahko gre kadar koli mu paše. Delodajalec se lahko še tako upira, a študent ima pravico iti. Je totalno nevezan. Svoboden. Torej, glede na to, da praviš, da se ti to delovno mesto zdi že malce dolgočasno/brezveze, nimaš kaj skrbeti. Če ti rečejo, da pojdi boš pa našel kaj drugega, drugačnega, novega, boljšega. Mogoče te to ne bo sprostilo delovnega stresa, vendar boš vsaj vedel, da je najdi delo preko ŠS lažje kot, če si zaposlen. Ljudje itak (še vedno) verjamejo, da folk, ki pride iz faksa ne zna nič. Torej je čisto normalno, če se loviš.

Kar se pa samozavesti tiče, bi ti pa predlagal, da se uglasiš (kot glasbilo, ang. tune-in). S tem mislim (ponovno) odkrivanje kaj te veseli, zanima itd, predvsem pa da se naučiš sprostiti. Kako to storiti? Poslušaj telo. Naj ti obrazložim s primerom: jaz, na primer, rad gledam filme. Um je vesel, telo pa ne, zato se čez nekaj ur začne pritoževati in mi gledanje filmov ni več v užitek (telo ne mara sedenja in drugih statičnih položajev, ki niso sproščeni). Popolnoma drugače je kadar grem v park. Vležem se na hrbet in opazujem oblake (njihovo premikanje me sprošča). Um uživa (je zaposlen) v opazovanju njihovih odtenkov in kako jim le-ti dajo izjemen 3D videz. Telo pa uživa, ker počiva (sproščeno leži), čist(ejši) zrak ga mehko boža v nosnicah, zvoki so prijetni (ni hrupa). Rezultat je sproščenost, ker niti telo niti um ne trpi. Ok, malo sem zakompliciral v upanju, da ti bo to pomagalo pri sproščanju. Aja, še nekaj. Telovadba dela čudeže. Par skletc, se ukežeš in opazuješ, kako se počutiš zdaj (kaj je drugače) in to je to.

Ne vem zakaj, vendar sem iz tvoje zgodbe dobil občutek, da teh problemov še nimaš dolgo. Lahko bi primeš na kakšno skupino za samopomoč. Voditelj(ica) in nekateri udeleženci imajo veliko znanja s tega področja in ti znajo postavljati vprašanja, ki te pripeljejo do odgovora zakaj se, na primer, bojiš ene stvari.

[upanje86]

Roost 12 hvala zatvoj odgovor in tvoje cenjene nasvete....bom poizkusil....danes sem že šel hodit v hribe in sem se lepo narekreiral.

Kar zadeva službe je pa tako. Tu sem delal že počitniško delo od prvega letnika sredne šole in sedaj na faksu vsako leto, skoraj neprekinjeno. Lahko bi se že zaposlil pa sem jim rekel, da bi še rad prej diplomo napisal. Team kjer delam je vredu, vendar sedaj ko sem tako napet in pod stresom nonstop gledam na vse drugače...prav vse mi je težko...zdi se mi da so vsi nastrojeni proti meni...odlagam delo...ko se pogovarjamo o kakšni stvari polovico kar preslišim in potem nevem ko me kaj sprašujejo. Naj še povem da delam v marketingu kjer je veliko dela z ljudmi in to mi je velika muka. Sedaj ko vem da bo potrebno narediti več prezentacij se že sedaj cev tresem in skoz to razmišljam naredim pa nič...ostali v teamu seveda stvar obvladajo in vsaj zgledajo sporščeni, jaz pa brezglavo skačem okoli....

Tkole se mi že tudi zdi, da se že sam seb smilim.

Ko poštudiram, da bi pustil službo začutim močno olajšanje...vendar kaj bom s tem rešil?...saj verjetno v drugi službi ne bo nič drugače...vsepovsod bodo neke obveznosti.
Zdi se mi, da sem trenutno čustveno zelo nestabilen.
Potreboval bi hitro pomoč, vendar vem da pri tem ni hitrih rezultatov. Nevem kako bi se stvari lotil, da bi bilo bolje.

Imam punco s katero nama nedavno ni šlo tako dobro, sedaj ko sem v takšen položaju pa se je oklepam kot nevem kaj....kar naenkrat jo imam zelo rad in zdi se mi kot da je ona edina, ki me razume in se počutim vredu ob njej.

Nekaj gre zares hudo narobe. Tako hudo stanje je sedaj kakšen mesec in se mi zdi da je vsak dan hujše.

Najraje bi si odpru glavo in potrgal pol živcev...

Ne predstavljam si da bi bilo takole celo življenje, saj se mi zdi da bi zdržal še samo kakšen mesec in bi blo po men.

Sedaj večkrat preden grem v službo vzamem en persen, vendar se mi ne zdi nič kaj bolje pa še utrujen sem skoz. Doma imamo tudi leksavrin, vendar tega ne upam jemat. Kako je s tem zdravilom?
Predlagate mogoče kaj drugega kot persen pa da je na naravni osnovi in da bi bolje pomagalo?

Ker sem že celo življenje bolj plašljiv...nikoli nisem maral nastopov, kaj povedati pred ljudmi, itd. se mi zdi skoraj nemogoče da bi lahko kdaj premagal ta strah ali je vendarle mogoče?

Mogoče bi se udeležil kakšne skupine za samopomoč, vendar se mi zdi da bi tedaj res dojel, da sem čisto na podnu in bi bilo še huje. Tudi tkole ko berem o depresiji, stresu in to se mi zdi da ni ravno dobro zame...saj potem kar razmišljam in se mi zdi da imam vse znake hudega stresa....

No jaz resnično upam, da pridem k sebi....ker če imam že sedaj take probleme kaj šele bo prineslo življenje.

Vsak vaš nasvet mi veliko pomeni in upam, da se bom z vašo pomočjo nekako zvlekel iz tega breztežnostnega stanja, ki me tako močno ovira pri mojem delu oz. življenju.






 

[Suzy]

Pozdravljen!!!
 Ali imaš morda težave tudi s spanjem,kajti tudi to močno vpliva na koncentracijo in posledično na funkcionalnost telesa. Drugače si v nasprotnem primeru nervozen, opravljanje včasih najpreprostejših nalog pa ti je oteženo. Pojdi torej spat prej, če pa ne moreš zaspati, si pred spanjem privošči sproščujočo kopel, v katero zlij nekaj kapljic eteričnega olja. Potrebuješ sproščanje telesa in nakopičene negativne energije in načinov je kar veliko.Naložil si si kar veliko breme,pišeš še diplomsko nalogo in ves čas se najbrž sprašuješ kako boš vse to izpeljal,se pri tem obremenjuješ in odlagaš zadeve,ki se kopičijo,posledično pa je tukaj stres in pomanjkanje koncentracije.

 Nikogar ni, ki se še ne bi srečal s pomanjkanjem koncentracije, vendar če boš ves čas iskal izgovore, naloge ne bodo rešene same od sebe. Poskusi v njej raje najti tiste točke, ki bodo v tebi vzbudile zanimanje za odkrivanje novega.
Tudi stres vpliva na koncentracijo in otežuje sprejemanje določenih odločitev in opravljanje nalog.
 Ena od stvari, ki zavirajo koncentracijo, je preobremenjenost. Tej se izogneš tako, da narediš načrt dela ter opravljaj stvari eno za drugo in nikoli vseh hkrati. Napiši si seznam, na vrhu katerega naj bodo vedno pomembnejše naloge, spodaj pa manj pomembne. Na koncu dneva jih odkljukaj in zadovoljen boš ob pogledu na to, kaj vse si postoril.

 Pomanjkanje koncentracije je prisotno tudi, kadar si nečesa ne želiš in če misliš, da je določena naloga za tebe pretežka ali ti bo vzela preveč časa, energije,...Začni misliti pozitivno in sam sebe vzpodbuditi,
privošči si kjlub vsemu druženje s prijatelji in ne zapiraj se vase,vse to poslabša zadevo in vedno bolj se pogrezaš dol.Tudi v naravo pojdi,tekaj,telovadi in sprosti telo in um.Manjka ti le malo volje in vzpodbude
kje in kako začeti.Lahko so to majhni koraki,...če pa čutiš,da je globlje pa ti priporočam pogovor pri zdravniku ali pa se lahko pridružiš kakšni skupini  v tvojem kraju,kjer se tedensko dobivajo in si    medsebojno pomagajo pri tovrsnih težavah.Drži se in pogumno pri nalogah!!

[upanje86]

Suzy....hvala ti...že takšni pogovori vsaj malo pomagajo in ti vlivajo novo upanje in voljo.

Mislim, da sem sedaj na neki točki, ko se lahko ali še bolj pogreznem ali pa nekako splavam nazaj v dokaj normalno delovanje.

Telesu in sporščanju bom moral posvetiti več pozornosti in res paziti na to, da se ne bom preveč zapru sam vase ker potem bom izgubljen....

Še danes pa si bom naredil lestvico, ki jo tudi sicer redno delam, vendar je ponavadi na 10 listih (vsepovsod nekaj...vse bi delal na enkrat in potem imam na mizi kup papirjev in potem spoh ne vem kje je kaj) kaj moram jutri vse postoriti in upam, da bom ob koncu službe po dovgem času šel vsaj malo zadovoljen domov. (bom poročal) Vendar ponavadi se v službi vedno najdejo še nove zadolžitve, ki te zmotijo sredi tiste, ki si jo reševal. No jutri upam, da bom zbral tolko poguma in da bom šel po listi reševat naloge in da bom lepo zavrtel telefon ter se pomenil.

Zaradi pomankanja koncentracije pa me je včasih že prav sram, saj pozorno poslušam in zraven kimam nakoncu pa nevem kaj je kdo povedal in potem dobim kakšno zadolžitev in je ne znam izpeljati, potem pa mi je nerodno še enkrat vprašat in mi zadeva stoji.

Tako kot si rekla mi trenutno manjka volja, neka moč oz. bencin, ki bi me gnal naprej....tega trenutno ni stojim na mestu in se smilim sam sebi kako nisem sposoben nič naredit, kakšna čustvena razvalina sem, itd. .....Vse pa je v glavi...najbolj srečen bi bil, če bi si jo lahko programiral, tako kot računalnik in bi bilo kar na enkrat vse vredu...kak bi bilo to super...vendar potem verjetno ta forum nebi obstajal:)

Upam, da se bom čim prej znebil teh nadležnih misli, ki mi polnijo glavo tako da me že kar boli in poka po ušesih.

Vidim, da mi vaši nasveti vlivajo upanje in mi dajo vsaj malo energije, tako da upam da bo še kakšen....hvala vam vsem

[nenci]

pozdravljen upanje med nami

se čisto podpišem pod Suzy,
tudi jaz ti predlagam čimveč sproščanja v naravi, kar se službe tiče, poskusi po koščkih sestaviti in opraviti neopravljeno, tako boš zadovoljen sam s seboj.  In poskusi priti na skupino za samopomoč.Zaradi dela in diplome si seveda preobremenjen, zato nujno rabiš sprostitev, ki ti bo napolnila baterije in tudi socialnih stikov ne zanemari. 

držim pesti zate jutri v službi in napiši, kako je bilo

lahko noč in dobro se naspi.

[kaplca]

Mislim, da se  vsak od nas delno najde v tvoji zgodbi. Jaz sem se precej. Zahtevna služba, študij, dnevna telovadba, pa še kaj.. Pa mi sedaj zmanjkuje časa in energije. Po eni strani je dobro, da smo polno zaposleni, po drugi strani pa si v takem stanju ni dobro zadati preveč nalog, ker izgorimo.
Telo potrebuje počitek sploh če te bremeni toliko težav, ga vse to izčrpuje.

Kar se službe tičem, te čisto razumem. Tudi sama je zadnje čase ne zmorem. Pred leti sem že delala na delovnem mestu, kjer je bilo veliko kontakta z ljudmi in nisem zmogla tako, da sem pustila vse skupaj, poleg tega bila takrat že v tako velikih težavah, da je bilo groza. Potem nekaj časa nisem delala, potem pa si najdla delo, manj odgovorno, manj kontakta z ljudmi, seveda tudi manjša plača, vendar sem pa zmogla. Bile so krize in slabi dnevi, vendar je šlo. In ker se mi je stanje zelo popravilo, sem tisto službo zamenjala in si zopet natrpala preodgovorno delo in preveč ljudi!!! In po skoraj 3 letih spet padam v težave v katerih sem že bila.
Res, da ima vsaka služba svoje odgovornosti in zahteve, vendar se le te zelo razlikujejo in je treba vse prilagoditi svojim sposobnostim in se ne riniti v nekaj kar nam ne gre. Praviš, da je tvoje delovno mesto dobro. Vprašaj se, če si resnično želiš delati to, vsak dan, z točno določenim urnikom in vsemi obveznostmi, ki gredo zraven? Verjamem, da je delovno mesto dobro,  vendar a je primerno zate??

Tudi samam sem precej čustvena in me tudi v službi razne nepravilnosti hitro razžalostijo in spravijo s tira. Žal mi je, da sem pustila prejšnjo službo, ker sem jo zmogla, pa četudi je bilo manj denarja. Saj bi lahko razliko polovila na drugačen način. Ravno se dogovarjam za izdajo prve otroške pravljice..

Ker mi je služba muka, ne uživam več v njej. Hvala bogu vsaj dobro spim, vendar kljub temu ustajam utrujena, da komaj funkcioniram, samo zaradi nezadovoljstva, ki je v meni. Potem je tu še tesnoba in panika, ki me redno spremljati...
Prej tako družabna, sedaj noče nikamor, če ni nujno, takoj zakuham, ko govorim s kom in se izogibam raznim družabnim dogodkom. Pa vem, da ni prav in da se moram spopadat z zadevami, samo ne gre. Ko grem kam porabim toliko energije, ker se matram, da potem lahko samo še ležim.
Iti v naravo in športati je seveda super, vendar sem zabredla že tako daleč, da zaradi tesnobe ne grem nikamor sama, ker me spremlja sto in en strah
Ravno danes imam dr. in upam na kakšna zdravila. Pred leti sem jih že imela in se je stanje zelo popravilo, vsi simptomi so se zmanjšali in sem zopet zaživela, ter počela vse kar sem si zaželela.
Ne vem, če ti bo ravno persen pomagal in naj te ne bo sram tega. Sam se iz tega ne moreš  spraviti in si poišči kakšno pomoč, že razgovori tako veliko pomagajo, ko boš šel enkrat, ti bo kvečjemu žal, da nisi šel že prej.
Ne obremenjuj se z zdravili, še sreča da obstajajo. Če za vse drugi ljudje jemljejo zdravila (glavobol, sladkorna, pritisk, revma,...) ne vem zakaj ne bi, če z dušo nekja ni v redu.

Strokovna pomoič je zelo dobrodošla v takih stvareh in prepričana sem, da boš spet našel svojo pot..

[upanje86]

Kaplca hvala....

Strah je ena res zategla reč in ko ti zleze pod kožo ni tako preprosto se ga znebit...vsaj tako zgled...

Sicer pa poročilo, ki sem ga obljubil, da ga bom danes napisal kako je bilo v službi....Zopet zelo stresno....stvari se niso nikamor premaknile...zopet pa je padlo nekaj novih zadolžitev.
Naredil sem si seznam kaj vse moram narediti in sem od tega odpikal eno samo točko izmed 9 ter še nekaj sprotnih zadev.
Hudo je ko sem dobil občutek, da že sodelvci slutjo da sem živčen človek in da mi stvari spolzijo iz rok, da nisem več vreden zaupanja...to se mi pogosto moti po glavi...

Danes sem se pogovoril malo s starši okoli tega...zaupal sem jim večina vse probleme...me razumejo, vendar vstrajajo naj poskušam stavri reševati in da ni rešitev v tem da bi pustil službo....kar zadeva obiska zravnika ter morebitnega jemanja tablet so seveda močno proti...

Je pa ate danes klical nekega bioenergetika, da bi se malo k njemu oglasil na skupinsko terapijo....enkrat sem že bil in se mi zdi da je malo pomagalo. Upam, da bo tokrat tudi....rad bi zopet dobil nazaj pozitivno energijo, pozitivno razmišljanje ter motivacijo....nekaj kar bi me vedno gnalo naprej tudi ko bi bil tako zaskrbljen ter pod stresom ko sem sedaj. Rabim si postaviti nove temelje, ki me bodo naredili močnejšega, toda kako jih postaviti??
Povejte mi, če je že kdo obiskoval bioenergetika ter če mu je to kaj pomagalo? Mu morem kaj posebej naročiti kaj je moj problem?

Ima mogoče še kdo kakšne koristne nasvete?

Hvala za vaš posluh ter nasvete.

[kaplca]

Jaz sem bila in grem še občasno in ker verjamem v te stvari, mi tudi koristijo in pomagajo, delno. Vsekakor še vedno priporočam kakšno terapijo, razgovorz z psihoterapevtom ali kakšno podobno strokovno osebo. To meni ogromno pomaga!!!
Z njim boš razčlenil vse od A do Ž in postopek "okrevanja" se bo pričel.
Jaz moram tudi jutri v službo in sem že cel dan nervozna kaj bo, sem pa bila pri svoji dr. in dobila zdravila, ker moji problemi so prišli že kar daleč in mi mično otežujejo vsak dan, zato jih jemljem, pa še čakam na učinek

Ko padeš tako daleč si pomagaš na vse načine in črpaš informacije iz vseh strani samo, da si pomagaš..

Seveda obišči bioenergetika.

Lep dan

[upanje86]

Hvala kaplca.

Močnejšo obliko strahu, depresije, odtujenosti, slabe samopodobe,...čuti kakšen mesec in pol....ker je takšno stanje res nevzdržno se mi zdi da bom moral nekaj narediti in to čimprej. Skrbi me kaj se z mano dogaja....najbolj to, da sem nezmožen komuniciranja kot bi si ga želel. Nikoli nisem sicer bil nek govornik, vedno sem bol poslušal, vendar tako razteščeno ter nerazločno kot govorim sedaj pa še tudi nikoli nisem.

Malo me tudi skrbi, če je ravno pametno, da o vseh teh stavreh sedaj toliko brem, pišem tu na forumu in to...saj potem večkrat na dan hodim sem gor in gledam, če je kaj na novo itd. namesto, da bi pisal diplomo. Trenutno sem že od 4. ure v knjižnici pa samo okoli tega študiram kako bi si pomagal.

No ja...upam, da moji miselni vzorci niso preveč globoko zakopani v glavi in da jih bom lahko na nek način razvozlal. Ne vem pa kako bi se tega lotil. Nevem ali bi obiskav psihoterapevta (oz. psihitara ali psihologa. Kdo je pravi za moj problem? ) , saj me je strah, da ko bom začev hodit in da če ne bo bolje, da bom res opazu, da sem ena velika čustvena razvalina ali kako bi lahko temu reku.

Prosil bi vas ,da mi predlagate psihotreapevte (ali katerega drugega strokovnjaka) za katere imate izkušnje, da so zares dobri in da obvaladajo pomagati človeku. Če se bom že odpravil k njim želim, da ne bom potem še bolj potr, saj potem pa res nebi bilo vredu.
Nem kaj mi je tkole, sem tako mlad in imam takšne probleme. Je pa zagotovo nekaj res. Če bi v tem trenutku pustil službo in da bi imel diplomo bi bilo drugače. Zagotovo. Saj ko pomilsim na to se mi kar kamen odvali od duše. Vendar mislim, da to ni rešitev, v mojem poklicu bo zagotovo vedno delo z ljudmi, sestanki, itd. in se temu ne bom moral odreči, razen če bom poprijel za kakšno manj zahtevno delo.

Hvala vam ker se pogovarjate z menoj.

Držte se