SI NE PRIZNAM

[outfitters]

Pozdravljeni,

obračam se na vas, da mi bo lažje in mi morda potrdite moje domneve, da sem v depresiji, in kako si lahko pomagam. Moje osebne težave so se začele že 4 leta nazaj. Takrat sem se poročila z osebo, ki je bila v vseh pogledih prava za poštenega in ljubečega moža. No, takšen občutek je dajal meni, predvsem pa tudi drugim. V tistem obdobju si nisem priznala, da tega človeka kljub njegovi dobri osebnosti ne ljubim. S tem so se začele pojavljati tudi težave, odpor do spolnih odnosov in dotikov, prepiri in posledično njegovo zatekanje k pitju alkohola. Ko je stanje postalo nevzdržno, sem se odločila da se ločim. Tako sva tudi storila, lani sva se sporazumno ločila, in lahko rečem, da sva v dobrih odnosih. Med tem časom sem se zatopila v delo, in tako nekako prebolevala svoje spoznanje, da mi nekaj v življenju ni uspelo. Žal sem čez ločitvene postopke in prebolevanje brodila sama, brez podpore staršev ali iskrenih prijateljev. Starši so mi v določeni fazi zamerili moje'' nespametno'' dejanje in se umaknili od mene, prijatelji pa me tudi nekako niso razumeli kaj prestajam, seveda mi niso znali stati ob strani. Poleg osebnih težav, sem naletela na zelo velike težave tudi v službi. Kar je pomenilo dvakratno obremenitev še zame. In moje dvoletno vrtenje v začaranem krogu se je začelo. V javnosti prisiljeni nasmehi in igranje dobre volje, za zaprtimi vrati izbruhi joka, jeze,paničnih napadov, osamljenosti...
Ravno ko pišem tole, zopet plaz joka in žalosti. Groza!!!!
Ko sem konec lanskega leta že mislila, da se je moje čustveno stanje izboljšalo, je v moje življenje vstopil moški, ki mi je pod dolgem času, dal občutek ženskosti predvsem pa topline in pozornosti, ki sem jo potrebovala. Najino dobivanje je trajalo in trajalo brez kakršnih obveznosti. Bilo nama je lepo. Žal je tudi njegova zgodba zelo podobna moji, in tako sta se našli dve osebi, ki sta čustveno podrti in izgubljeni. .Sicer sva si vzajemno jemala energijo eden drugemu, a žal je njega to zlomilo. In tako, sem zopet ostala sama na tej poti. Verjetno vam ni potrebno posebej omenjati, da me je to prizadelo, in da ga še danes žal pogrešam. Kljub vsemu je dober človek.A jaz kljub mojemu zavedanju, da mu žal ne morem pomagati, vseeno želim pomagati in mu stati ob strani. Se morda motim, da bi si lahko pomagala en drugemu in stala ob strani.
 Žal pa mislim, da je bilo to samo pika na i še bolj globjemu propadu mojega stanja. Dnevno dobivam panične napade, da ga pogrešam, moti me hrup in preveliko število ljudi okoli mene, občutljiva sem na besede, jokam... Hudo mi je, ker ne vem kaj se z mano dogaja. Vem, da sem na boljši poti, ker bom zamenjala v kratkem službo, a mi je hudo, ker se ne morem skoncentrirati in vložiti več energije za nov začetek. Kako?  Vem, da ko si enkrat čisto na tleh, potem te situacije popeljejo samo še navzgor, a jaz se zelo težko borim sama s seboj in svojimi mislimi. Kako naj preteklost pozabim, in začnem uživati v življenju? Želim si samo, da me bolečina in strah mineta, ter da postanem zopet takšna, kot sem bila nekoč. Odločila sem se, da si poiščem strokovno pomoč, berem knjige, a vseeno nekako blodim... Dovolj mi je izbruhov joka, že ko se z nekom začnem pogovarjati o vsakdanjih stvareh. Koliko časa rabiš, da se postaviš na noge? Je bolje, da se od ljudi, ki mi jemljejo energijo umaknem? Kaj storiti, ko se pogovoriš z osebami, s katerimi nisi imel rešenih težav, a se kljub pogovoru  stvari ne postavijo na prave tirnice?   

hvala za kakršnekoli spodbudne besede,

lep pozdrav,
 ajda

 

[nenci]

Lepo pozdravljena med nami

Prvi korak si naredila, ko si pisala sem gor na forum. In pravilno si se odličila, da si poiščeš strokovno pomoč. Ločitev, postavljanje življenja na novo, pa spet nova veza, ki se tudi ni obdržala, to so stvari, ki nas zaznamujejo in v nas pustijo sledi. Nemalokrat se nam življenje zacikla, ker enostavno ne moremo kar čez noč preusmeriti življenja v čisto nov krog dogodkov. Naši prijatelji, starši nas ne razumejo, ker občutkov bolečine, tesnobe, joka in podobnih fizičnih simptomov depresije ne poznajo. Zato se pričnemo umikati v svoj svet, kar pa nikakor ni pravilna rešitev. Vse to nas dela močno utrujene in brez volje.
Strokovna pomoč psihiatra, psihologa je zato zelo dobrodošla, ker prijatelji, znanci in starši znanja na tem področju nimajo in nam kljub dobronamernim besedam lahko celo naredijo škodo. Pa nenamerno. Je pa proces zdravljenja res zelo različen,časovno mislim, treba pa je delat na sebi, ne gre drugače. Se pa splača, ker na koncu temnega predora je vendarle luč.
Sama se s popolnoma identičnimi težavami borim že štiri leta, pa so še padci, vendar sedaj vem, da se lahko poberem in grem naprej. Tako iz srca želim tudi tebi.

drži se, če je potrebno jokati, jokaj, pojdi na sprehod, kjer boš lahko v miru jokala. Tudi jok je terapevtski.

lepo pozdravljena 
 

[mimy88]

Pozdravljena!

Tudi sama imam kar pestro in zakomplicirano življenje. Marsikaj sem že doživela, bili so dnevi, ko sem bila na tleh, se jokala, a potem spet tolažila, da bo pa kdaj bolje...ker slabše ne more biti... Doživela sem veliko razočaranj, a nekako sem se pobrala. Največja zasluga gre tukaj moji mali hčerkici, ki na srečo še ne ve kaj se okrog nje dogaja, a njena bližina me vedno znova dvigne in mi pomaga, da grem naprej in mislim optimistično. Bili si dnevi, ko sem morala zaradi službe kazati dobro voljo, se smejati, pogovarjati....a v meni je divjal vihar....bili so trenutki, ko sem se skoraj zlomila, zajokala pred vsemi, a sem se morala zadržati...zaradi drugih. Včasih sem komaj čakala, da pridem domov, da spravim ven iz sebe vso tisto žalost. Bili so dnevi obupa, žalosti, ... in še vedno kdaj pa kdaj pridejo....

Mislim, da k boljšemu počutju pripomore to, da se ukvarjamo s stvarmi, ki nas veselijo, ki nam dajejo neko potrditev, da smo dobri, uspešni, da nekaj znamo... Stvari, ki nam narišejo nasmeh na obraz...ker se počutimo sposobne, koristne... Nič ne bo bolje, če se bomo skrili v en kot in tam jokali, razmišljali o tem, kako trpimo.... Nekako se je treba zaposliti s tistimi stvarmi, ki nas osrečujejo. Jaz imam to srečo, da imam hčerko, ki mi pomeni vse in se trudim biti najboljša mama...njen nasmeh je pa najlepša nagrada zame! 

Tako da....najdi v sebi neko strast....  želim ti veliko uspeha in lepih trenutkov!!!!   

[trzinka]

mimy,  , super zate


Na žalost se vsi na tak način ne morejo pobrati in potrebujejo strokovno pomoč. Vsekakor pa so stvari, ki si jih naštela pozitivne, dobre in koristne za vsakogar.



Ajda, kako si? Si šla k zdravniku?

[Roza]

Pozdravljena Ajda.
Nažalost si ista kot mi vsi..nihče ne najde prave podpore med soljudmi, tudi jaz ne.
Si že poiskala strokovno pomoč?

[andra]

Ta tvoj drugi moški je poročen, kajneda. Teci stran kolkor te nesejo noge. Nimaš mu kaj pomagati. Ti boš z tedni in meseci odmaknila sebe od bolečine in boš pripravljena za tako življenje kot ti paše.