|
Wendy
gost
|
 |
« dne:: četrtek, 05. avgust 2010 ura: 13:59 » |
|
Živjo!
Tukaj se oglašam prvič, čeprav me je že nekajkrat zamikalo, da bi tudi sama kaj napisala na forum. Imam kar nekaj težav, ampak danes bi rada spregovorila o težavi, za katero mislim, da je trenutno najbolj v ospredju.
Torej, nekaj tednov nazaj sem se razšla s fantom, s katerim sem bila skupaj približno leto in pol. Problem je v tem, da sem bila sama pobudnik te 'ločitve' (in to ni bilo prvič), čez nekaj časa pa sem se premislila (tudi ni bilo prvič). Dogodek bom opisala, da si boste lažje predstavljali.
Torej, pozno zvečer sem prišla do fanta, ki je bil sam doma, čeprav se mi ravno najbolj dalo. Težko opišem, ampak nekaj mi ni bilo povšeči oz. nekako čudno sem se počutila in takrt sem na plano privlekla pogovor o tem, da tako več ne gre... Moj fant ni bil posebej šokiran, saj se je to že velikokrat zgodilo. Bil je slabe volje. Potem sem šla. Vsedla sem se v avto in tam čakala nekaj minut ter razmišlala o tem kaj sem naredila. Zgrabila me je panika, ker sem vedela, da ne morem domov (ne morem tega narediti), zato sem šla nazaj. Ne spomnim se več kaj je bilo, ampak na koncu sem spet pristala v avtu v katerem sem zadremala za 20 minut in se nato odpravila nazaj. Jokala sem, ko mi je odprl vrata. Objela sva se. Nisva točno vedela kaj naj delava, brez besed sem bila in tako sem začela delati seznam s + in – zame in zanj. Potem sem šla domov v glavi s tem, da med nama ostaja vse po starem. Naslednji dan je šel s prijatelji na piknik, tako da ga hotela nisem hotela klicati, ker ga nisem želela motiti, čeprav sem ga hotela. Potem, ko je prišel domov, sem ga vprašala, če pridem k njemu na kosilo, je odgovoril z ne, češ da je njegov oči doma (ne maram se posebno družiti z njegovim očitom) ter da bosta skupaj jedla. Zdelo se mi malce čudno, ker ni predlagal ničesar drugega, tudi k meni ni hotel priti, ampak nič nisem sumila. Nato je zvečer oz. naslednji dan prišel k meni. Nisem bila razpoložena, kar na drugo stran kavča sem se vsedla. Rekel je, da se morava pogovoriti. Ni se obotavljal in ko sem ga končno pogledala rekel, da se strinja, da je najbolje, da greva narazen.
Torej, zgodilo se je ravno to na kar me je velikokrat opozarjal – da se bo nekega dne strinjal z mojo odločitvijo. Namreč podobne situacije so se že velikorat dogodile. Na začetku so ga moje besede zelo prizadele, na koncu pa mi ni več verjel in me sploh ni jemal resno. Nekoč je bilo že skoraj za res in takrat sem mu morala obljubiti, da se stvari ne bodo več ponavljale. In res se niso, kar nekaj časa. Do sedaj, ko se nisem več zmogla zadržati. Še zdaj mi je žal za to. Tisti večer sem nekaj ur jokala in ga prepričevala, da naj si premisli. Upala sem, da bo tako kot ponavadi, vendar ni bilo. Tako je bilo že pozno, da je moral iti.
Da boste mogoče lahko razumeli zakaj mi je tako hudo moram povedati, nekaj stvari predenj s j evse to zgodilo. Včasih sem bila nasmejana, samozavestna oseba trdnega in močnega karakterja. Jaz si nisem nikoli mislila, da lahko zbolim za depresijo, kaj šele kdo drug. Moje življenje takrat se je zdelo tako rekoč 'popolno'.
Potem sem poznala sem super fanta. Fino sva se imela en z drugim. To je trajalo nekaj časa, dokler se jaz nisem več počutila tako prijetno v njegovi družbi. Šlo je za to, da sem se zaljubila ter sem hotela več. Nisem več mogla samo seksati in hoditi v kino tu in tam. Zmenila sva se, da se torej ne bova videvala z drugimi ljudmi. Vse je bilo lepo in prav, dokler nisem nekega dne zvedela, da me je prevaral. Povedal mi je sam, čeprav bi verjetno tako ali tako zvedela od skupnih prijateljev. Fant, ki skoraj nikoli ne pije alkohola in daje vtis največjega anglčka, je prekršil, kar sva se zmenila. Tako zelo mu je bio žal, da je takoj prišel k meni in se mi opravičeval. Meni je bilo hudo, ampak se mi zdi, da sem mu kar hitro oprostila. Še sam je predlagal, da bi mogoče bolj resno začela, da bodo drugi vedeli za naju, da se take stvari ne bodo dogajale. Čez nekaj časa sva postala sva fant in punca. Vse je bilo fino, ampak počasi so se začele stvari spreminjati. Jaz nisem več tako redno hodila na faks, ampak sem ostajala doma in spala do popoldneva. Za zajtrk sem ob treh popoldne jedla kruh z nutelo, večerjala sem ob 10ih ali 11ih. S prijateljicami sem se postopoma nehala družiti, na aerobiko sem nehala hoditi. Prišlo je izpitno obdobje in jaz nisem imela narejenega nobenega izpita. Prišlo je še jesensko izpitno obdobjo. Narediti sem morala enormno količino izpitov. Učila sem se, vendar me je izpitov postalo izjemno strah. Pred izpiti nisem spala, tako sem prihajala na izpite izmučena. Prvič se mi je začelo dogajati, da sem se učila, amapk izpit padla. Doma sem doživljala majhne napade panike. O vsem tem sem se pogovarjala s fantom. Rekel mi je, da moram poiskati strokovno pomoč. Tako sem se odpravila do dr. Rejca, ki mi je po 10 minutah pogovora predpisal antidepresive, ki sem jih začela jemati. Z zdravniškim opravičilom in nekaj narejenimi izpiti sem se lahko vpisala v naslednji letnik. Dr. Rejec mi je predlagal tudi skupinsko psihoterapijo, ki pa se je nisem želela udeležiti. Za antidepesive sem povedala svoji najboljši prijateljici, ki ni točno vedela za moje probleme in mi svetovala, da naj premislim, če jih sploh potrebujem. Bila sem zelo zmedena. Nisem vedlla ali se mi bo zmešalo ali ne, ali potrebujem anitdepresive ali ne, namreč en dan je bil super, drugi dan pa čista katastrofa. Razpoloženje mi je nihalo gor in dol. In ko sem bila v redu, sem čisto pozabila, kaj se mi je dogajalo en teden nazaj, ko je bilo tako hudo. Ko sem bila tako velikokrat tako nesrečna je bil pogosto pri meni moj fant. Sprva sem jokala, tožila kako ne morem več, kako me vse boli...nato pa sem postala nesramna in kdaj pa kdaj sem ga tudi ozmerjala in odrinila od sebe. Še zdaj ne vem zakaj. Zaradi takih situacij sva se kregala. Jaz sem se naslednji dan obnašala kot da se ni nič zgodilo, on pa je bil pod vtisom najinega kreganja, moje slabe volje...Še zdaj na primer ne vem kako si sledijo določeni dogodki, ki so se zgodili v zadnjem letu. Očitno jih potlačim. Za nekatere ne vem več, da so obstajali. Dogodki zaradi katerih se je najin odnos skrhal so tudi takile:
Velikokrat sem ga klicala za brez veze. Bila sem slabe volje in čeprav mu nisem imela ničesar za povedati sem ga klicala. Klicala sem ga prvič ter se z njim dolgo pogovarjala. Ko mi je predlagal, da bi se poslovila, razen če mu imam še kaj za povedati, sem postala zoprna. Odložila sem, ampak potem že spet klicala. Po 5x, 10x. Na začetku je dvigoval slušalko, kdaj pa kdaj se pa tudi zgodilo, da se ni več oglasil do naslednjega dne. Vedela sem, da kar delam ni prav in je slabo za naju, ampak si nisem mogla pomagati. Bilo je kot, da bi me nekaj obsedlo, Kot da sem prenašala jezo iz sebe nanj, ker mi ni mogel pomagati, ker me je tako bolelo. Začela sem raziskovati po intrenetu in ugotovila, da imam mogoče ROCD (Relationship Obsessive Compulsive Disorder). To sem mu tudi povedala, ampak ni preveč resno vzel, ker je dejstvo, da se v veliko diagnozah najdem, čeprav niso taprave. Končno sem se odločila, da poskusim s skupinsko psihoterapijo. Šla sem 1x in nikoli več. Ker dr. Rejec ni imel časa za invidualne terapije, sem zamenjala psihiatrinjo. Predpisala mi je iste antidepresive, a povečala dozo. Ker sem zgubila vso spolne slo, sva prešaltali na Aurorix, ki ga še zdaj jemljem. V glavnem se je zgodilo še mnogo groznih stvari vmes, ki pa so verjetno nepomembne in jih ne bom opisovala. Nekaj dni po tem, ko sva se razšla, sem se odločila, da grem na EKI, saj je bila to le kaplja čez rob. Na EKIju sem bila en teden. Ko sem prišla domov sem se počutila veliko bolše, tudi vsa moja širša družina je zvedela za moje stanje, ki smo ga eno leto prikrivali na mojo željo. Z njimi sem se malo pogovorila o mojih problemih, saj sem s strani družine dožvljala velik pritisk glede faksa. Najtežjo odločitev sem že sprejela – torej zavrgla bom tri leta in se prepisala na drug faks. To je bila težka odločitev, saj sem na faks na začetku zelo rada hodila, potem pa se mi je vrjetno zagabil tudi zaradi tega, ker je bil moj fant moj sošolec. Vsak dan sva se videvala, prenasičila sva se en drugega. Včasih sem bila zadovoljna sama s sabo, kar naenkrat pa sem se začela primerjati z njim. Zelo je uspešen in zato sem se počutila kot en gnoj. Nov faks ne vem kakšen bo. Upam, da mi bo všeč. Ena stvar je pa gotova, manj zahteven bo. Kar malo me je groza, ko sem tole napisala. Težko mi je narediti tako stvar kot je na primer iti na EKI sredi poletja, ko mi morala iskati počitniško delo oz. iti na lažji faks. Včasih se počutim zaradi tega manj vredno. Ne vem kako bodo na to gledali moji prijatelji in sošolci. Vsakemu ne morem povedati te zgodbe. Tako težko je pojasnevati znancu zakaj te nič ni na predavanjih, se zmišlevati 1001 prehlad, ko bi se najraje zjokal sredi avtobusa. Poklicala sem prijateljice in jim povedala kje sem bila, zdaj se že spet družimo in prov fajn je. Ampak še vseno ga imam čas pogrešati. Ne razumem ljudi, ki se lahko tako zaposlijo in grejo mirno naprej. Jaz se z njim zbudim. Z mano je ko lulam, ko jem slivo, ko se pogovarjam z ljudmni, ko se peljem na avtobusu, ko gledam tv. To ni bil moj prvi fant pri 15 letih. To je fant s katerim sem si clo predstavljala prihodnost. Stara sem 21 let. Rekli boste, da je še vse pred mano. Prov imate. Ena cela katastrofa, vsaj naslednje pol leta. Zadnje čase že spet razmišlam o samomoru. Pa ne o tistem, ko si malo zarežeš roko, da ti je lažje. O tistem zares. Slabo mi je ob teh mislih, ko si nož porinem čez grlo, padam s stolpnice in se razmažem na asvaltu ali pa se ustrelim v glavo, čeprav ne mislim umreti na te načine. Moj način ne sme boleti, tako da pride v poštev samo overdose česarkoli. Tega pa nimam in tudi ne znam dobiti. Tok droge je na svetu jst pa ne vem koga naj pokličem. Take misli me izčrpajo in na koncu mu pošljem msg, ker je sedaj v tujini. Potem mi je nekaj časa bolje. Prav srečna se kdaj počutim, ko se zalotim, da razmišljam, da si bo premislil. Probala sem že skoraj vse. Opravičila sem se, napisala sem mu mail, zagotovila sem mu, da se bodo stvari spremenile. Tudi na partnersko svetovanje bi šla, če bi šel. Se vam zdi to trčeno – partnersko svetovanje pri 21? Sej je. Sploh ne vem kaj naj. Obupana sem. Berem knjige o depresije, knjige o ljubezni in partnerstvu, srfam po internetu o teh stvareh, knjge za samopomoč...Rada bi se z njim pogovorila, rada bi, da mi da še eno priložnost, da se povrne moje zaupanje. Vso krivdo za razpad te zveze sem prevzela nase, čeprav ne bi smela. So tudi stvari na njem, ki mi niso bile všeč, ampak na koncu je tako, da ne morem bit jezna nanga. Tako prekleto čeden je. Pameten. Skromen. Potrpežljiv. Razumevajoč. Vztrajen. In očitno tudi stoji za svojimi odločitvami. Ne bo si premislil. Saj vem, zato mi je pa tako hudo.
Nazadnje sem mu predlagala, da bi se ko pride iz tujine, dobivala 1x na teden po 2 uri in imela 'terapevtsko ribondanje'. Prvo uro oz. del bi se pogovarjala. Napiševa na listek teme o katerih želiva govoriti in nato žrebava. 1 moja tema, 1 njegova tema. Izmenično. Tako se mi zdi, da bi lahko goovrila o stvareh, ki naju bodrijo. Časovno bi bila omejena na npr. 10 min, saj se jaz rada zagovorim in bi bila s tem prisiljena nehati, on bi pa malo se moral potruditi in zafilozofirati. Tako bi se lahko znebila starih zamer. Drugi del bi bil pa prijetno druženje npr. kino, sprehod, družabna igra, šport..., da bi se malce sprostila in pozabila na stare zamere in si odpustila. To bi rada nardila zaradi sebe, ker mi verjetno ležje živeti iz tedna v teden (bo neka motivacija) in mogoče me že spet kdaj objame. V mislih sem imela cca 10 takih srečanj. Videvala bi pa se na nekem nevralnem terenu, ne pri meni doma. Medtem bi jaz poskrbela za svoj videz (zredila sem se za 10 kg), postala samozavestnejša in nasmejana in zabavna. Taka sem mu bila pa vedno všeč. Začela bi delati avtogeni trening. Ker sem imela kdaj pa kdaj tudi ljubosumne izpade dolgo po tem, ko se je vse zgodilo, sem pripravljena govoriti o tem s psihoterapevtinjo. Kaj še? Kdaj pa kdaj kadim travo, čeprav vem, da je škodljiva za depresijo. Če mi da novo priložnost, se lahko odpovem tudi temu. Da se ne bova prenajedla drug drugega lahko uvedem koledarček, da sem se družila s prijateljicami. Pripravljena sem narediti tako policijsko zadevo, če me vzame nazaj. Po nekaj mesecih bi se me rutina tako ali tako prijela in enkrat bi blo konce te depresije. Enkrat jo more bit. A se vam to zdi noro?
To je verjetno najdaljši post na tem forumu. Me prav zanima, če se ga je komu dalo celega prebrati. V glavnem me zanima kaj si mislite o meni – sem odvisna od odnosov? Tukaj na forumu berem, da ste po skupaj več kot nekaj let – kako vam uspe kljub bolezni zdržati skupaj – se vi lepše obnašate do partnerja ali je vaš še bolj potrpežljiv? Moj fant mi je sam svetoval strokovno pomoč, kdaj pa kdaj je šel z mano k terapevtki, ker kdaj nisem vedla kaj bom povedala, ker se nisem spomnila zaradi težav s spominom, nikoli se pa nisem s terapevtko pogovarjala o odnosu z njim. Vedno se mi je zdelo, da ko bom rešila svoje probleme, da bova tudi midva v redu.
|
