O meni

[lanna]

Živjo,

stara sem 25 let. Moj problem je ta, da sem zelo občutljiva in včasih depresivna. Velikokrat se začnem jokati brez razloga in se sekiram zaradi nepomembnih stvari, potem pa razmišljam o tem, kako bo z mano v prihodnosti, ko bodo s službo in otroci prišle še večje težave - prave težave. Naj povem, da sem v družbi svojih prijateljev  komunikativna in sproščena, se pa bojim spoznavanja novih ljudi.  Primer: s fantom greva na pijačo z njegovimi prijatelji, ki jih ne poznam. Takoj pomislim na to, da se z njimi ne bom imela kaj pogovarjati, ker bodo imeli svojo debato.... nočem tam sedeti kot nek kip in biti tiho, le kaj si bodo mislili o meni...itd. Torej, takoj pomislim na te stvari in potem iščem izgovore, da ne bi šla. Drugače izgledam samozavestna, vendar to nisem. Sem zelo kritična do sebe in hočem biti popolna, čeprav vem, da to ni nihče.

[Arwen]

Moj problem je ta, da sem zelo občutljiva in včasih depresivna. Velikokrat se začnem jokati brez razloga in se sekiram zaradi nepomembnih stvari,

in kako ukrepaš v vezi tega?

ko bodo s službo in otroci prišle še večje težave - prave težave.

pa saj služba in otroci še niso takoj avtomatično predznak za težave 

[lanna]

Kako ukrepam? Hm, počakam, da se zjočem, ker se pol takoj boljše počutim ali pa grem poslušat glasbo, gledat tv, torej nekaj, da svoje misli preusmerim drugam. Pa sama pri sebi rečem, da je to samo trenutno stanje in se poskušam prepričati, da bo boljše, da pa le ni tako hudo.....

Ja mal čudno sem se izrazila.... hotela sem reči, da če se že sedaj sekiram zaradi nepotrebnih stvari, pa sploh še nimam otrok, redne službe, kaj bo šele potem......

[Arwen]

da bi se pa na strokovno osebo obrnila, pa ni opcija?

[zala]

lanna,

malce bi te povprašala o tvoji potrebi po popolnosti. Zakaj bi morala biti popolna, si kdaj razmišljala o tem, od kod sploh izvor teh misli? Ali je kdo od tebe pričakoval, da boš popolna... ali si imela koga v svoji družbi, za katerega je veljalo splošno načelo, da je najboljši...ali si bila pogosto grajana, da nisi česa naredila dovolj dobro??? Nekaj je vsekakor v tebi pustilo sled, da si želiš te popolnosti.
V končni fazi je tudi spoznavanje novih ljudi povezano; če si popoln se ni bati, da boš navezal najboljši kontakt in pustil najboljši vtis.
V tej težavi te zelo razumem; soočanje s tem, da pa v resnici nisi popoln, ni prijetno, ker si preprosto sam ne dovoliš, da bi nekaj naredil slabo ali nekoliko manj dobro (vedno bi lahko bilo bolje!).
To te verjetno spravlja v slabo voljo in "depresijo". Morda bi se za začetek obrnila in kritično ocenila popolnost ljudi okoli sebe (sama sem bila presenečena, kako z lahkoto sprejemajo svojo "nepopolnost"; tudi zame je bila to nekoč umetnost!). Splošno nezadovoljstvo samega s sabo te lahko zapelje zelo globoko...
Morda bi malo več povedala o koreninah tega, kdaj se je začelo pojavljati, v katerih primerih...

Za začetek bi ti svetovala predvsem to, da se ne obremenjuješ s tem, kako bo, ko "bodo prišle resne težave". Kako pa lahko veš, da bo do njih prišlo in kako jih boš premagovala??? In vso to energijo, ki jo zdaj vlagaš v obremenjevanje s tem, kaj MORDA bo, raje vloži v pregled svojih pozitivnih lastnosti in zadovoljstvo z njimi. Zagotavljam ti, da boš presenečena, koliko jih boš našla!
Oglasi se še!

Vse dobro!

[lanna]

Arwen: zaenkrat mi še ni padlo na pamet, da bi se obrnila na strokovno osebo, ker verjamem, da lahko tudi sama poskrbim za to, da se bom boljše počutila.

Zala: hvala za nasvete. Glede moje potrebe po popolnosti - zelo mi je pomembno, da se počutim dobro v svoji koži, popolno - to pa je le takrat, ko sem zadovoljna s svojo postavo, ko imam čiste urejene lase, lepo kožo..itd. Takrat se zdim sebi kr ok in sm srečna. Zato se zelo bojim, da bi se zredila, ker vem, da se potem ne bi imela več toliko rada. Torej zelo pazim na prehrano, telovadim itd. Ta moja ''obsedenost'' s težo se je začela nekje po koncu osnovne šole. V srednji šoli in na fakulteti sem imela prijateljice, ki so bile vse zelo vitke, mogoče že malo presuhe in sm se js zraven počutila kr debelo, čeprav nisem bila. Imela sem pa tudi kr nekaj kolegic, ki so mislile, da so najlepše in najboljše. Vzrok za to težnjo k popolnosti je torej verjetno posledica tega, da sem notranje nezadovoljna in potem iščem nekaj, kar bi lahko imela pod kontrolo in bila zaradi tega srečnejša. Starši me drugače niso nikoli kregali, saj sem bila kr priden otrok, pa tudi, če se je kdaj zgodilo, da sem dobila slabo oceno v šoli so bili razumevajoči. Na nek način so me naučili in mi dali vedeti, da se učim zase. Notranje nezadovoljna sem pa predvsem zato, ker me ful moti to, da sem zelo samokritična, včasih strahopetna, brez veze se sekiram in postanem depresivna, če ne gre vse po mojih načrtih...…mogoče je tudi stres kriv, ker se to ne dogaja vedno, samo občasno. Bom pa poskušala gledati na vse s pozitivne strani in se čim manj sekirati po nepotrebnem....zelo mi pomaga že sam sprehod ali pa tek.

[trzinka]

Arwen: zaenkrat mi še ni padlo na pamet, da bi se obrnila na strokovno osebo, ker verjamem, da lahko tudi sama poskrbim za to, da se bom boljše počutila.

mogoče, pa nebi bilo slabo. Strokovne osebe niso samo psihiatri in psihologi. Obstajajo psihoterapevti, ki te s pogovorom, vajami, terapijami naučijo, kako svoje misli preusmeriti, kako spremeniti napačni miselni vzorec svojega vedenja, svojih misli....

Sicer pa psihiatri in ostali strokovnjaki niso noben bav-bav in ljudje imajo še vedno predsodek pred njimi in bolniki s takšnimi ali drugačnimi težavami.

Ta moja ''obsedenost'' s težo se je začela nekje po koncu osnovne šole.

Vzrok za to težnjo k popolnosti je torej verjetno posledica tega, da sem notranje nezadovoljna in potem iščem nekaj, kar bi lahko imela pod kontrolo in bila zaradi tega srečnejša.


 Notranje nezadovoljna sem pa predvsem zato, ker me ful moti to, da sem zelo samokritična, včasih strahopetna, brez veze se sekiram in postanem depresivna, če ne gre vse po mojih načrtih...…mogoče je tudi stres kriv, ker se to ne dogaja vedno, samo občasno. Bom pa poskušala gledati na vse s pozitivne strani in se čim manj sekirati po nepotrebnem....zelo mi pomaga že sam sprehod ali pa tek.

Praviš, da je to obsedenost že od osnovne šole. In kaj se je od takrat spremenilo. Si napredovala kam, ali je to še vedno obsedenost?

Vzrok, za to nekje tiči in pravi, dobri psihoterapevt ti lahko pomaga.
Vsekakor pa nadaljuj s sproščanjem, tekom, športom....


Vse dobro