Lepo pozdravljeni še iz moje strani!
Ne vem, kje naj začnem, da bi mi uspelo napisati vse kar hočem.
Torej star sem 39 let in imam konstantne probleme s starši. Od njih sem se odselil pozno predvsem zaradi splošnega problema v Sloveniji s predragimi stanovanji, tako, da sem varčeval kolikor sem mogel in na koncu sicer z izdatno pomočjo staršev tudi uspel in kupil stanovanje. Tukaj se še ne začnejo moji problemi ampak je vse skupaj povezano zato bi rad napisal čimbolj široko sliko.
Pred 5 leti sem se poročil, žena je tujka iz države oddaljene cca. 10.000Km imava krasno hčerko in kar se tiče moje nove familije ni nobenega problema. Problem so moji starši še posebej mama. Mislim, da je bila vedno preveč navezana na mene, čeprav sem sam vedno težil k samostojnosti. Problem pa je njeno neracionalno obnašanje, ki se spreminja z luninimi menami. Včasih je super prijazna včasih pa ne more storiti oz. pomagati niti najbolj osnovnih stvari, ki bi jih nekdo pričakoval od staršev. Zadeve se stopnjujejo že kakih 5 let odkar sem poročen. Nekaj časa se je mama obnašala do žene kot do najboljše prijateljice potem pa bum tresk, ko ne pričakuješ dobiš po glavi. Žena je pred približno 1 letom in pol zbolela za depresijo. Najprej nisva razumela kaj se dogaja, ker se ji je vse skupaj manifestiralo kot fizična bolečina. In celo ko je bila bolana in ko nismo vedeli kaj se dogaja in bili vsak dan na urgenci sem moral s strani staršev poslušati, da bi morala priti moja tašča, ki živi 10.000Km stran priti in pomagati z hčerko, kar se je tudi zgodilo ampak seveda se ne da v enem dnevu priti iz take razdalje. Danes je na srečo z ženo vse ok, po enoletnem jemanju AD. Od staršev pa bi pričakoval, da se vsaj minimalno ukvarjajo s svojo edino vnukinjo. Do danes je hčerka pri njih prespala približno 3X v 4 letih in še takrat sem moral poslušati pripombe v stilu saj je pridna ampak vse je razmetala, da bom morala pospravljati cel naslednji teden, pa vse kosti me bolijo ... ja madona sej je 4-letni otrok normalno da je razmetala. Z ženo ne moreva nikamor ven sama, varstva nimava, moje mame pa niti več ne sprašujem o možnosti če bi lahko slučajno preživela 2 uri s svojo edino vnukinjo, za katero sicer pravi da jo maksimalno obožuje in to verjamem ampak se ji ne da ker je to preveč naporno. Nazadnje sem hčerko pustil zaradi nuje pri sosedu (hvala bogu da obstajajo tudi normalni sosedi), čeprav so starši oddaljeni 5 minut vožnje z avtom.
Po drugi strani, pa kadar potujemo na dopust k staršem od žene 10.000Km daleč je zgodba popolnoma nekaj drugega. Tam hčerko obožujejo in včasih se moramo skoraj boriti da ostane z nami, ker jo hoče imeti na obisku prav vsak iz njene ogromne (v primerjavi z Slovenskimi) familije, vsi se ukvarjajo z njo tako da me boli srce kadar se vračamo nazaj v Slovenijo ker vem kaj nas čaka. Moja mama je popoln ekstremist, s svojo mamo in očetom ni govorila več kot 15 let niti ne vem zakaj, nakar so se nekako po tem času našle s pomočjo mojega očeta in so sedaj nerazdružljive, kar je vse lepo in prav tudi sam sem bil srečen ponovnega snidenja z izgubljeno babico, sedaj pa na mojo grozo ugotavljam, da situacija do moje družine še nikoli ni bila slabša. Kot da so se obe babica in mama združili in nas še bolj j$#%$ v glavo. Mama iz vsake malenkosti dela probleme in meče naokoli negativno energijo, ki je ne prenesem več. Prišlo je celo tako daleč, da pravzaprav že več kot mesec dni nimamo stika. Sami starši me ne kličejo po telefonu, če sem jaz koga poklical in ponavadi sem cca 3X na teden so se oglasili in pogovarjali kot da je vse normalno in ok. Dokler mi ni začela po telefonu očitati pomoči pri nakupu stanovanja (zaradi banalnega razloga, ker nekaj nisem hotel narediti tako kot se je njeni visokosti v tistem trenutku zazdelo), sem jih vseeno klical po telefonu, od takrat naprej tega ne mislim več početi. Mama nas nikoli ne povabi k njim domov, zadnje kosilo ki ga je skuhala za nas je bilo pred več kot enim letom nazaj. Žena je vseeno velikokrat povabila in ponavadi so tudi prišli dokler ženi ni presedlo in je upravičeno rekla da jih noče več povabiti... seveda jo razumem.
Pred enim tednom smo se čudežno zbrali pri kosilu zunaj ko nas je povabil oče (seveda je bila tam tudi babica) in so se obnašali kot, da se nič ni zgodilo, kot da je vse v redu. Sam ne kličem, noben me tudi ne pokliče razen oče tu in tam napiše kaj neumnega na skype ponavadi kadar ne sedim za računalnikom in to je naše družinsko življenje
. Ravnokar končujem prebiranje knjige "Čustveno izsiljevanje" in mi je marsikaj kar se mi je prej zdelo samoumevno postalo jasno. Stvar je pripeljala tako daleč, da se bojim da bi še sam zbolel za depresijo (mogoče že imam zametke pa se ne zavedam) in da se žena želi odseliti od tu v njeno matično državo, s čem se tudi sam strinjam, ker so poleg normalne familije tudi druge stvari ki nam bi pobolšale kvalitetno življenje, predvsem žena nima tam nobenega problema s službo, medtem ko jo tukaj ne more dobiti, ker zahtevajo od nje skoraj polovico medicinskega faksa, čeprav ima 10 let izkušenj in 2 specializaciji v Sloveniji očitno zanjo ni interesa, sam pa tudi mislim, da nebom imel pretiranih problemov z iskanjem nove službe.
Kar me teži zdaj je naslednje ... nikakor ne dobim priložnosti, da bi o odločitvi o odselitvi povedal očetu, priložnosti ni kadar se vidimo se o ničemer ne pogovarjamo, vidimo pa se na cca. 2 meseca. Pričakujem, da mi bodo vrgli v obraz finančno pomoč in našo nehvaležnost do njih, ampak dejansko se mi ne da več, nimam več energije...
Verjamem, da sem tole napisal malo nepovezano ampak je težko strniti in se spomniti vse kar bi bilo pomembno.
