Moja zgodba..

[Kitten]

Pozdravljeni!

Kot sm že zasledila zadno odprto temo o tem, da si novinci ne upamo pisat..in prijetne komentarje od uporabnikou foruma..sm dobila mal podpore pri začetku pisanja "moje" zgodbe.
Čeprov nevem kje bi začela se bom potrudila in spravla nekej skp...
Stara sm 15 let (dokaj mladič,vem..) in mam probleme s samouničevanjom,hitrim spreminjanjom počutja,depresivnim uzdušjom,nezaupanjom,..ipd. S samopoškodovanjom sm "začela" če bi lahko tko rekl..na začetku četrtega razreda..Zdej končujm 1. letnik gimnazije in šezmeraj isti problem. Ne vem h komu bi se lahko zatekla..da me ne bi pomiljevali,zmerjali,meli za "čudno",...Ne maram obiskov pri osebnem zdravniku..da nebi videl brazgotin..Mama je videla brazgotine v sedmem razredu..vprašala me je zakaj sm to nrdila..in nism ji znala odgovort..rekla je,da nikol več..da če še kdaj vid me bo poslala h neki resni pomoči.."ker zgleda,da nism na čistm" Moje žiulenje se je začelo vrtet okol enga fanta na začetku osmega razreda.Ko sva se razšla(poletje08) sm padla u neko depresijo,ki je trajala do cerka septembra09..takrt sm spoznala fanta s katerm sm se družla usak dan po šoli..zame si je čas uzeu tut samo za 20min če je blo potrebno..s tem fantom sva si februarja priznala pač da nekej več čutva kot le prjatlstvo (: šezmeri sva skupi..mi proba pomagat..si uzame čas zame..uglavnm : ZMERM mi je na razpolago..ni samo moj partnr ampak tut najbolši prjatu..zrd nekakšnga "krutga konca" z biušim..se mi zdi, kot da mam traume..bojim se izgube fanta,čeprov se SPLOH nemore primerjat z biušim.."rahlo" čudn mi je..ko ste tle vsi starejši od mene..in si po vsej možnosti mislte "ah,pubrteta..pa lubezn pto"
js mam občutk kt,da ne gre samo za pubrteto..V družini mamo nekaj ljudi,ki so trpeli ali trpijo za depresijo(ne vem usga..doma se ne pogovarjamo velik o tem) pa zasledila sm nekje..da nej bi bla depresija tut dedna? Nevem..nism mela še priložnosti se s kom pogovarjat k bi kej več vedu o tem.
Problem mam še z osovraženostjo do ljudi? Mislim..usak drug človek,k ga srečam mi je antipatičn..dubim čudn občutk kt da bi mogla stran od nega..po vsej možnosti mi začne še po žiucih skakat in se da zgodit da agresija butne vn iz mene..bol se začnem jezit na to osebo..kot da bi se fizično spravla nanjo.
Zadne pou leta zeeelo slabo spim. Mam more..take,da sem še ceu dan po tem paranojična..počutm se utrujeno..in nekej mi manka...Fant pravi,da bi si morda poiskala strokovno pomoč..al pa da se usaj posvetujm z ljudmi k majo več izkušn stem..Res je pa,da NOČM, da starši zvejo za VSE to..vejo,da mi počutje niha(kdaj sem lahko tudi SKOR hiperaktivna..ampak ne za doug..se utrudm preveč hitr)..da me daje jeza..da sm dost ranliva oseba.Zdej pa še zgublam veselje do stvari k so me nekoč usaj tok veselile..klavir igram vedno mn..slikam in rišm tut malo..če že..spravm jezo še nad platno z barvami da nakonc nastane vse skupaj neka bedna čačka..trenirala sem Savate(francoski box..če vam je tako lažje), da bi vsaj tam lahko agresijo spravla vn iz sebe..in da se nebi spraulala nase..pa ni šlo.
Ohjej..mislm da sm preveč že napisala. Upam da se bo vsaj kkšnmu dalo to brat in komenterat  ?
Pa oproščam se za sleng..samo se mi reeeeees ni dal pravopisa zganjat :/

LP, Kitten

[Klary]

Ojla!

Ko sem pa brala tvojo zgodbo, se mi je pa zdelo, da berem svoje življenje izpred nekaj let, ko sem jaz bila petnajstletnica. Čestitam, da si se opogumila in napisala svojo zgodbo, čustva in kaj te muči, sem, na forum . Ja, si dokaj mlada, ampak to tukaj nima nobene zveze koliko je kdo star. Depresija ne pozna let, ne ve kdo je mlad, kdo je star in kdo je v puberteti. Ona pač pride. Tudi jaz sem v tvojih letih nekako tavala, iskala samo sebe in bila v depresiji, no, pa še vedno sem včasih.
Tudi jaz mislim, da bi bilo dobro, da se z nekom pogovoriš, mu poveš kako se počutiš in kakšne bitke biješ v sebi, ni dobro, da se negativna čustva kopičijo v tebi. Lahko tudi vzameš papir, napišeš kako se počutiš in nato vse skupaj strgaš na čimmanjše koščke in vržeš stran, lahko greš nekam kjer boš sama in se izkričiš,...možnosti, da se boš počutila bolje je veliko.

Ljudje, ki te imajo za čudno res niso tvoji prijatelji, zato se jih izogibaj. Vsak človek je unikat, ne moremo se vsi obnašati enako, ne moremo vsi biti v določenih trenutkih enako veseli. Nekateri smo pač bolj čustveni in nas hitro kaj vrže iz tira, to pa še ne pomeni, da smo čudni. Ti si čist ok .
Samo rezat se nehaj prosim. Razlogov zakaj ne počni tega je cel kup...pa saj si velika punca, veš kaj ni dobro zate.
Drži se , lahko se pa obrneš tudi na z.s. in mi kaj več napišeš, z veseljem ti bom svetovala, če bo le v moji moči.

[Kitten]

Ojla!

Ko sem pa brala tvojo zgodbo, se mi je pa zdelo, da berem svoje življenje izpred nekaj let, ko sem jaz bila petnajstletnica. Čestitam, da si se opogumila in napisala svojo zgodbo, čustva in kaj te muči, sem, na forum . Ja, si dokaj mlada, ampak to tukaj nima nobene zveze koliko je kdo star. Depresija ne pozna let, ne ve kdo je mlad, kdo je star in kdo je v puberteti. Ona pač pride. Tudi jaz sem v tvojih letih nekako tavala, iskala samo sebe in bila v depresiji, no, pa še vedno sem včasih.
Tudi jaz mislim, da bi bilo dobro, da se z nekom pogovoriš, mu poveš kako se počutiš in kakšne bitke biješ v sebi, ni dobro, da se negativna čustva kopičijo v tebi. Lahko tudi vzameš papir, napišeš kako se počutiš in nato vse skupaj strgaš na čimmanjše koščke in vržeš stran, lahko greš nekam kjer boš sama in se izkričiš,...možnosti, da se boš počutila bolje je veliko.

Ljudje, ki te imajo za čudno res niso tvoji prijatelji, zato se jih izogibaj. Vsak človek je unikat, ne moremo se vsi obnašati enako, ne moremo vsi biti v določenih trenutkih enako veseli. Nekateri smo pač bolj čustveni in nas hitro kaj vrže iz tira, to pa še ne pomeni, da smo čudni. Ti si čist ok .
Samo rezat se nehaj prosim. Razlogov zakaj ne počni tega je cel kup...pa saj si velika punca, veš kaj ni dobro zate.
Drži se , lahko se pa obrneš tudi na z.s. in mi kaj več napišeš, z veseljem ti bom svetovala, če bo le v moji moči.

Hvala za odgovor n_n

Poskušala sm že z različnimi metodami da bi drugače se zamotla.
Pisala sm pesmi,izražala svoja čustva na platnu,pisala skladbe,..itd itd
Pa šezmerej ni nč pomagal :I Zgodilo se je pred parimi dnevi..da zard stiske sm
stisnena v klobčič ležala na tleh se skoraj da tresla od nenakšne žalosti in jeze ob enm.
Nism se hotla poškodvt..po približno treh urah ležanja na tleh in mučenja sama sebe pa
preprost ni šlo več in spet nove zareze..Dostkrat sm si že zadala, da se nebom več..pa se preprost nemorm prepričat. Use se zgodi tok hitr, da doklr se sploh zavedam kaj sm nrdila je že mem.
Tko se pomirim...potem pa ljudje sprašujejo "če  uživam u bolečini" pa ful ne..preprost NE čutm kadr sama sebe poškodujm..zgleda da mam tok nabitga adrenalina,da ne? Nevem.
Glede tega da sm "čudna" pa to k sm omenila...Ne pravjo to prjatli..večinoma ljudje nasploh..dam primer k se mi je zgodu npr to poletje: Sm bla na busu..polet je pač vroče in preprost nism mogla bit v dolgih rokavih..sm ustala,ker sm se že bližala končni postaji..in se držim za štango potem pa začnejo ljudje bult v brazgotine..nek otrok praša mamo kaj mam to na roki..una pogleda totalno zgroženo kot da sm ji nevem kaj nrdila in reče otroku (kao) neslišno da neha gledat da sm zihr bolana pa tko..mislm kaaajj??
V šoli..če je kdaj kdo upazu pa valda..zrd tega ker se tut mal bol "v črno" oblačm, nosm visoke čeule,nosm piercinge..in podobno..morjo potem skomercializerat use in za tabo kričat "EMOO" mislm..kaajj?? To je tko kot da bi rekla jaz človeku..ki trpi za tem..je star npr. 40 let?? in se samouničuje..bom zato rekla da je "emo" ? Otroc in najstniki znajo bit ponavad še bol žleht kot kdor drug. Sej ne da me to užal..samo..zdi se mi kot da so totalno nerazgledana bitja > še en razlog več zakaj nebi ravno imela rada ljudi. Nimam ravno problemov z navezovanjom stika z ljudmi k mi postanejo ušeč oz. me nekak "zanimajo"..z ostalimi..pa da sploh ne omenjam..tih nonstop..tečna..morda celo agresivna in popadljiva.

[Suzy]

Draga Kitten!!!
Lepo pozdravljena na forumu in dobrodošla med nami.Si zelo mlado dekle z resnimi težavami in žal mi je,da tako mlada doživljaš stiske,ko bi se sedajle morala imeti lepo v krogu prijateljic in uživat najstniška leta.A žal nobena bolezen ne vpraša po letih...
Popolnoma razumem tvoje početje in občutek imam,da so v tebi potlačena močna čustva(jeza,strah,..).
Raje prenašaš fizično bolečino in se z njo kosaš,kot pa da se osredotočiš na psihično in poskušaš najti
vzrok tvojemu početju.Tvoje samopoškodovanje je nekak klic na pomoč in za katero se ponavadi
skrivajo čustvene in psihične zlorabe iz preteklosti.
Nič nam nisi napisala kakšen je odnos doma;kako se razumeš z mamo,očetom in ali si med seboj
izražate čustva(ljubezen,spoštovanje,pripadnost,medsebojna pomoč...)ali ste med seboj bolj zaprti.
Me čudi,da se z mamco,ko je videla prvič brazgotine nista odkrito pogovorile in poiskale strokovno
pomoč.Moraš si priznati,da imaš težavo-resno in da kljub temu,da poskušaš usmeriti napetost v razne
dejavnosti se vračaš nazaj.
Draga Kitten resnično potrebuješ osebo,kateri zaupaš,pred katero ti ni potrebno igrat,ki te bo vzpodbujala,odpirala nova obzorja,ti povedala in pokazala kako čudovito,mlado dekle si,pred katero je

še vsa prihodnost.Vsekakor poišči strokovno pomoč,kajti  za tvoje težave resnično potrebuješ pomoč strokovnjaka,ki se ti bo popolnoma posvetil in ti pomagal iz začaranega kroga.
Veseli me pa ,da pišeš pesmi,ustvarjaš risbe,...in da imaš prijatelja,ki te vzame takšno kot si,kajti svet in ljudje v njem znajo biti mnogokrat neusmiljeni in kruti.
Imej se rada,začni ljubit življenje,ki ti je bilo dano in najdi smisel svojega obstoja,kajti vsak je prišel na svet z določenim razlogom v dobrem pomenu.
Če ti lahko kakorkoli drugače pomagam,sem ti na voljo.
Veliko poguma,trdne volje in želje,da se čimprej spoprimeš s svojo težavo in si spremeniš življenje na bolje,četudi začneš z majhnimi koraki...
Objem in topel pozdrav!!!
Suzy

[Klary]

Kitten...z.s imaš.

[Kitten]

Kitten...z.s imaš.

Upam da sm pravilno poslala nazaj? :O
morm prznt, da prvič visim na forumu nasploh.
In se še rahlo privajam na use skp 
Se pardoniram 

[Kitten]

Draga Kitten!!!
Lepo pozdravljena na forumu in dobrodošla med nami.Si zelo mlado dekle z resnimi težavami in žal mi je,da tako mlada doživljaš stiske,ko bi se sedajle morala imeti lepo v krogu prijateljic in uživat najstniška leta.A žal nobena bolezen ne vpraša po letih...
Popolnoma razumem tvoje početje in občutek imam,da so v tebi potlačena močna čustva(jeza,strah,..).
Raje prenašaš fizično bolečino in se z njo kosaš,kot pa da se osredotočiš na psihično in poskušaš najti
vzrok tvojemu početju.Tvoje samopoškodovanje je nekak klic na pomoč in za katero se ponavadi
skrivajo čustvene in psihične zlorabe iz preteklosti.
Nič nam nisi napisala kakšen je odnos doma;kako se razumeš z mamo,očetom in ali si med seboj
izražate čustva(ljubezen,spoštovanje,pripadnost,medsebojna pomoč...)ali ste med seboj bolj zaprti.
Me čudi,da se z mamco,ko je videla prvič brazgotine nista odkrito pogovorile in poiskale strokovno
pomoč.Moraš si priznati,da imaš težavo-resno in da kljub temu,da poskušaš usmeriti napetost v razne
dejavnosti se vračaš nazaj.
Draga Kitten resnično potrebuješ osebo,kateri zaupaš,pred katero ti ni potrebno igrat,ki te bo vzpodbujala,odpirala nova obzorja,ti povedala in pokazala kako čudovito,mlado dekle si,pred katero je

še vsa prihodnost.Vsekakor poišči strokovno pomoč,kajti  za tvoje težave resnično potrebuješ pomoč strokovnjaka,ki se ti bo popolnoma posvetil in ti pomagal iz začaranega kroga.
Veseli me pa ,da pišeš pesmi,ustvarjaš risbe,...in da imaš prijatelja,ki te vzame takšno kot si,kajti svet in ljudje v njem znajo biti mnogokrat neusmiljeni in kruti.
Imej se rada,začni ljubit življenje,ki ti je bilo dano in najdi smisel svojega obstoja,kajti vsak je prišel na svet z določenim razlogom v dobrem pomenu.
Če ti lahko kakorkoli drugače pomagam,sem ti na voljo.
Veliko poguma,trdne volje in želje,da se čimprej spoprimeš s svojo težavo in si spremeniš življenje na bolje,četudi začneš z majhnimi koraki...
Objem in topel pozdrav!!!
Suzy

Pozdravljena Suzy!

Mislm, da maš kr prou.
U men je dost jeze...se hitr razjezim,čeprou štejm do deset predm karkol rečm..ko sm pr desetki pa izbruhne iz mene vn..dostkrat se razjezim na ljudi k jih NIKOL nebi hotla przadet..no sej ubistvu nobenga nebi(razn une k jim je tok do tega..da oni mene -.- polpa se nemorm zadržat  )
Doma je pa tko..če lahko začnem z ranim otroštvom: Živela sm v Ljubljani - Vič..hodila sm v vrtc..tam se nism razumela z nobenim..zmeri sm bla tist otrok na katerga so se spraulal..so ga izsiljeval..tist otrok k bi naredu USE samo da bi biu lahko v družbi. Te sošolke..k so ble zmano u vrtcu..so ble naprej zmano v šoli..nism se družila z njimi..izločale iz družbe šezmeri..in tko naprej..u drugm razredu sm se spoprijatelila z eno k je bla isto odrinjena..bli sva najbolši prjatlci do sedmega razreda..potem se je obrnila prot men z ostalimi vret..in tko so se mi zagable prjatlce še bl..pač ženski spol oz prjatlce ženskega spola..zmerm sm se družla bl s fanti..mela sm in mam šezmeri najbolšga prjatla ; on je namreč nš družinski prjatu..str je isto kot jaz..biu je moja paralelka..ampak sva šla na različne sredne šole. Tko se ne slišva skor nč..isto z najbolšo prijatlco(isto od otroštva) z eno ko sva se spoprijatelila v osmm razredu pa se šezmerej vidva (1x na tedn u letu; petki pa to  )  Ne me drgač razumet napak.
Nimam nč proti dab se spoprijatelila s kkšno punco. Sam večinoma se bol razumm s fanti..ker nism lih "babja baba  " no pa se vrnmo h družini..že ko smo živel na Viču se nism zadost družila..bol sm se igrala sama..pa za računalnikom visela že kot otrok(se tko naučila usaj perfektne angleščine in nemščine s pomočjo staršov k so mi kupl programe za učit jezik : to se mi je zdel neki najbolšga za pučet XD)..potem ko smo se preselil sm..v vas poleg Domžal..je blo pa use tko prazno :/ poznala nism NOBENGA..šezmerej se v tem kraju z NOBENIM ne razumm..poznam enga fanta..pa se nisva ravno zaštekala. Spoznala sm tud eno punco..in me ma za noro..ubistvu me ma pou vasi za noro ker pač "nism verna..bistven bol prot veri kot za(se opravičujm vernikom k bodo bral to..nism mela nubenga zlobnga namena),imidž,..ipd"..bistvo: SAMA SM TLE. V Ljubljani mam šolo..prjatle..sorodnike..itd itd.
S starši se ne štekam lih nevem kok dobr..bol se razumm s starimi starši : so bol razumni..več svobode mam..itd itd. Res je pa da u Ljubljano in iz nje pridm tko da me starša peleta..nikol nism hodila po teh medkrajevnih busih..da jade se nebi zgubila (čeprou težko ampak useen). Ne vem kaj bi še napisala...?
 


LP,Kitten.