Moi

[Nik0lina]

Pozdravljeni vsi

No, da še jaz malce opišem svojo zgodbo. Torej stara sem skoraj 30 let in imam socialno fobijo & depresijo (samodiagnoza  ). Brez dokončane srednje šole (končujem sedaj, bomo videli, če bo šlo skozi), brez službe, brez vozniškega izpita (živim v precej oddaljenem kraju, torej to se kar pozna), še vedno pri starših (ki nimajo pojma, kaj se z menoj dogaja). Brez prijateljev že uh, 10 let? Na kratko - toliko let že hodim po svetu in kaj imam za pokazat? Čisto nič.
Ko imam dobre dni, bi šla ven, v družbo, pa ne upam. Ne znam si najt prijateljev, ne znam navezovat stikov. Sploh ne vem, kaj, o čem z drugimi govorit. Sem že toliko let sama in izolirana od vsega dogajanja, da res ne vem, kaj se pravzaprav dogaja v bližnji, daljni okolici in po svetu. Kamorkoli grem, grem na štop  in občasno se zgodi, da s kom komunikacija res super steče. No to pač traja toliko časa, kolikor dolga je vožnja, potem je jasno konec... in tudi če ne bi bilo in bi s tem človekom dejansko lahko postala prijatelja, ne vem, če bi bila to prijateljstvo sploh sposobna obdržat.
Bojim se tudi trenutka, ko bi me tak človek vprašal - kaj pa počneš v življenju? ehm.... nič  Včasih grem na sprehod (nekam, kjer ni ljudi), sicer sem pa doma, in čas hitreje mine, če se skriješ pod odejo in zadremaš...
Rada bi se ukvarjala z različnimi stvarmi, pa ne morem... razlogi seveda SF, predvsem pa nimam denarja & izpita.
Večinoma se počutim nesposobno za to, da bi v življenju karkoli dosegla... Da ne govorim o slabih dneh, ko me pa itak ne zanima popolnoma nič in bi se mi smrt zdela prava blaženost (pa nimam samomorilskih nagnjenj, le ne da se mi več... če je razumljivo  )

Vsake toliko dobim voljo in začnem navdušeno telovadit, pred meseci sem dobila avdioterapijo Overcoming social anxiety in mi je kak mesec kar lepo šlo, a potem me navdušenje mine in vseskupaj opustim. Včeraj sem spet začela... ampak kako dolgo bo trajalo? Verjetno precej hitro obupam, ker nimam nikogar, da bi me spodbujal k aktivnostim tudi takrat, ko mi po domače povedano dol visi za vse...

No, tako nekako... na hitro zjutraj, ko sem se zbudila, sem čisto jasno vedela, kaj vse bom napisala, zdaj mi je pa že večinoma vse ušlo 
LP vsem.

[Nabc]

Poglej zs. 

[Mali Mai]

Ne zelim zveneti nesramen, vendar pri 30 letih brez dokoncane srednje sole, to je malo prevec. Napisi malo vec, zakaj je do tega prislo, kaj bi v zivljenju rada dosegla, h kaksnim ciljem stremis ?

[Ventilator]

Priporočam ti psihoterapijo in da dokončaš srednjo šolo, če si zdaj ne moreš najti zaposlitve, in da o svojih težavah poveš staršem, sigurno ti bo lažje, če ti bodo pomagali.
Zakaj nisi končala srednje šole? Potem bo prišlo na vrsto vključevanje v razna društva, nekaj boš spoznala sodelavcev itd. V glavnem, morala boš veliko delati na sebi, samo ne obupavat, ker obstaja rešitev. Morda nikoli ne boš tako družabna kot so nekateri, vendar si lahko mariskatero težavo močno olajšaš.

[Nik0lina]

Ne zelim zveneti nesramen, vendar pri 30 letih brez dokoncane srednje sole, to je malo prevec. Napisi malo vec, zakaj je do tega prislo, kaj bi v zivljenju rada dosegla, h kaksnim ciljem stremis ?

Zakaj je do tega prišlo? Dolga zgodba, niti ne vem, če bi znala vse prav razložit. Po končani osnovni me nobena šola ni kaj preveč zanimala, pa sem se kar v eno vpisala (če bi bilo po moje, bi šla kam delat). Prvo leto je šlo, no saj tudi vsa ostala bi šla, če bi me vse skupaj vsaj količkaj zanimalo, potem pa sem vedno več izostajala od pouka. Svoje je dodala socialna fobija, za nič mi ni bilo mar, vsak dan smo se s starši prepirali in najbolj od vsega sem si želela le miru; hotela sem se tudi prepisati na drugo šolo (zdaj mi je jasno, da to vseeno ne bi bila rešitev), pa mi niso pustili. Torej sem pač pustila vseskupaj in šla živet k fantu, razmere doma so bile resnično nevzdržne... No tam mi ni šlo kaj dosti bolje, v družbo si nisem upala, fant mi ni znal pomagat, mene pa je bilo preveč sram, da bi si poiskala pomoč kje drugje. Ambicije? Jih nimam. Pač iz dneva v dan... in ja, vem, da to ni ok, vem, da marsikaj pri meni ni ok, ampak kaj potem? Hočem rečt, to vedenje mi nič ne pomaga... v sebi ne čutim kakšne posebne želje po... čemurkoli sploh. Vsake toliko me le prime in začnem malo migat, pa tudi mine.
Ne vem, morda sem se preprosto naučila svoje želje zatirat. Že od malega, ko sem si kaj želela počet, je bil odgovor vedno en in isti - za to nimamo denarja, mi te ne bomo nikamor vozili, raje se ukvarjaj s šolo itd. Če sem rekla, da mi je dolgčas, da nimam kaj počet, je bil odgovor - ja, kako nimaš kaj počet? pojdi pomit posodo, pomest kuhinjo, dela je polno...  ja ok, vse to sem tudi sicer delala, ampak kaj pa moja osebna zanimanja? Za to pač ni denarja, časa... Skratka če me je že kaj zanimalo, sem se naučila to hitro potisnit nekam v ozadje in namesto tega - buljit v strop (to je bilo mojim staršem očitno sprejemljivo).
Pa vedno pod nekim strogim nadzorom, včasih, še posebno od konca o.š. dalje, se mi je zdelo, da živim v zaporu in ko je bilo kaj narobe, smo imeli sestanke, kjer smo ugotavljali (če se lepo izrazim), kaj vse počnem narobe, da razmišljam narobe itd.
Uh, ne vem, če sem ti odgovorila sploh no nisem se mogla prisilit k temu, da bi dokončala šolo zgolj zaradi tega, da bi potem imela tisti list papirja, v resnici me pa sploh ne bi zanimala... še posebej, ker sem imela dosti drugih, (zame) bolj pomembnih problemov. No zdaj delam eno, in to zgolj zaradi tega papirja... upam, da mi jo znese dokončat. Glede ciljev pa, kot že rečeno, jih nimam, upam, da je iz vsega vsaj malo razvidno, zakaj ne.   

Priporočam ti psihoterapijo in da dokončaš srednjo šolo, če si zdaj ne moreš najti zaposlitve, in da o svojih težavah poveš staršem, sigurno ti bo lažje, če ti bodo pomagali.
Zakaj nisi končala srednje šole? Potem bo prišlo na vrsto vključevanje v razna društva, nekaj boš spoznala sodelavcev itd. V glavnem, morala boš veliko delati na sebi, samo ne obupavat, ker obstaja rešitev. Morda nikoli ne boš tako družabna kot so nekateri, vendar si lahko mariskatero težavo močno olajšaš.

Ja, srednjo šolo sedaj delam. Ne predstavljam pa si, da bi komurkoli izmed poznanih povedala, da imam socialno fobijo, tega me je enostavno preveč sram. Kar se tiče psihoterapije, a to dobiš napotnico pri osebnem zdravniku? Si terapevta lahko izbereš sam in predvsem, ali je kakšen resnično dober (za SF) na območju S. Primorske?
Se mi pa tudi ne gre za to, da bi bila "srce in duša" zabav, rada bi bila le sposobna normalno vzpostavljat stike z ljudmi.

[zala]

Pozdravljena,

to tvoje pisanje se sicer ne sliši najbolj prijetno glede počutja...vendar me ves čas branja nekaj vendarle moti.
Ta tvoja brezvoljnost..... hej, dekle... 30 let imaš!!!!! In da te prv nič pod soncem ne zanima, tega preprosto ne gre razumeti.

Ambicije? Jih nimam. Pač iz dneva v dan... in ja, vem, da to ni ok, vem, da marsikaj pri meni ni ok, ampak kaj potem? Hočem rečt, to vedenje mi nič ne pomaga... v sebi ne čutim kakšne posebne želje po... čemurkoli sploh. Vsake toliko me le prime in začnem malo migat, pa tudi mine.
Ne vem, morda sem se preprosto naučila svoje želje zatirat. Že od malega, ko sem si kaj želela počet, je bil odgovor vedno en in isti - za to nimamo denarja, mi te ne bomo nikamor vozili, raje se ukvarjaj s šolo itd. Če sem rekla, da mi je dolgčas, da nimam kaj počet, je bil odgovor - ja, kako nimaš kaj počet? pojdi pomit posodo, pomest kuhinjo, dela je polno...  ja ok, vse to sem tudi sicer delala, ampak kaj pa moja osebna zanimanja? Za to pač ni denarja, časa... Skratka če me je že kaj zanimalo, sem se naučila to hitro potisnit nekam v ozadje in namesto tega - buljit v strop (to je bilo mojim staršem očitno sprejemljivo).
Pa vedno pod nekim strogim nadzorom, včasih, še posebno od konca o.š. dalje, se mi je zdelo, da živim v zaporu in ko je bilo kaj narobe, smo imeli sestanke, kjer smo ugotavljali (če se lepo izrazim), kaj vse počnem narobe, da razmišljam narobe itd.
 

Če nimaš prav nobenih ambicij, je zelo težko verjetno, da boš v življenju karkoli dosegla. Če te žene naprej samo brezvoljnost in pogled na to, kako si pravzaprav nič ne želiš.....težka bo!
Glede domačih razmer pa tako: ne zdi se mi, da bi živela kaj veliko drugače, kot mi, ostali. Saj niso vse aktivnosti povezane z denarjem (.."za to ni denarja"...). tudi jaz sem npr. želela igrati tenis, smučati,plavati..... pa še kaj bi se našlo... pa ni bilo denarja. Pol se je pač treba usmeriti v nekaj, kar ne povzroča stroškov (npr. košarka, odbojka, badmigton, tek, kolo...). Res pa je tudi nekaj (iz starševskega vidika): prav ničesar ti ne bi dovolila početi, če ne bi opravljala svoje osnovne naloge in dolžnosti: šola! Pa ne misli, da čisto vse veseli tisto, kar smo vpisali in nenazadnje morali tudi končati. Vendar gre vendarle tukaj za zavedanje, da je to za nas dobro, in da bomo na podlagi tega pridobili boljše možnosti za življenje. Kar pa tudi ni rečeno, da bo tako...
Očitno si se tega, da nimaš kaj početi navlekla že zelo zgodaj v otroštvu in verjetno je tudi v tem osnovni problem. Konec koncev nas predvsem aktivnosti tudi potegnejo v družbo...
Morda bi bilo dobro, da vendarle pomisliš, kaj pa bi te vendarle malce zanimalo... to skušaš tudi početi....spoznati, da ti je ob tem lepo, da najdeš zadovoljstvo, ker si nekaj naredila zase. Če že vnaprej vsako stvar odkloniš (ker tako ne boš imela zagdovoljsva v tem) ne boš uspela. Menim, da je osnovno načelo: poskusiti. Pojdi v park, nabirat gobe, tečt, v knjižnico prebirat revije ali knjige, kolegici pazit otroka, šivaj prtičke, štrikaj pulover, pospravi klet, pelji se s kolesom in opazuj ljudi, kaj počnejo, vzpni se na hrib, sedi in se ozri po tleh, kakšne rastline vse rastejo, uleži se v travo in opazuj oblake, kako se podijo po nebu... pojdi v kino, na sladolet, pobožaj psa sprehalajca v parku... kaj vem....karkoli.

Psihoterapevta boš težko dobila na napotnico (samoplačljivi), če pa že, so pa obiski zelo redki. Vsekakor bi ti dal začetne in koristne napotke, kako ravnati; pa vendar: najprej se boš morala sama malce zbrcati in pokazati vsaj malo volje. Ne gre brez tega.
A si drugače zdrava? Mislim fizično? Če si ti je življenje podarilo že veliko prednost, ki je ne gre zanemariti. Naredi plan aktivnosti in začni... vsak dan, ko boš nekaj storila zase ti bo lepši.
Pa javi se, čvekaj z nami... za začetek je tudi to dobro.
Vsekakor pa pozdravljam tvojo odločitev o šoli.... če boš tako hotela, jo boš prav gotovo končala!!!

Vse dobro!

[Arwen]

e... 30 let imaš!!!!! In da te prv nič pod soncem ne zanima, tega preprosto ne gre razumeti.

  jaz sem jih imela 40...

Nik0lina, je kaka možnost, da se zaupaš osebnemu zdravniku najprej? in potem bi se jaz obvezno za kako službo pozanimala, karkoli, samo da je neka aktivnost in redni prihodek. Potem pa počasi, korak za korakom, naprej.

Je kaka možnost, da se pridružiš skupini za samopomoč? http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66 na obali je ena, pa v novi gorici... saj vem, da nimaš prevoza, pa vseeno...

Drugače pa ja, se strinjam z Zalo, samo od sebe nič ni. Treba je stopit v akcijo, kljub temu, da ni neke hude želje po tem. Enostavno se je treba prisilit... ni lahko, vem to. A možno pa je! in z akcijo, z odpiranjem svetu, se počasi tudi socialne fobije rešiš. Ker, večje ko je zapiranje vase, večja je fobija.... in večja ko je fobija, teže je it v svet.... Ni druge, kot presekat ta vozel in - si upati tvegati.

[clark]

Živjo!
Pri meni se je zgodilo tako, da je osebna zdravnica videla da imam probleme in mi je napisala napotnico za prihijatrinjo. Hodim 1X na mesec k njej in si takrat vzame čas zame. Se pravi zaupaj se osebni zdravnici ona ti bo dala napotnico in lahko začneš z psihijatrinjo. (ona ti bo postavila diagnozo)
 
Tvoje nezanimanje je pa po moje posledica socialne fobije. S tem, ko boš se več družila in pridobivala srečne dogodke te bo pa tudi čedalje več stvari zanimalo.

 

[Vain]

pozdravljena nik0lina.

znašla si se v življenjski situaciji, ki je res neprijetna in težka, ampak ni nerešljiva.
najprej bi ti svetovala, da se obrneš na zdravnika in mu poveš, kaj te pesti.
končaj šolo. vsi si kdaj želimo pustiti, kar delamo in oditi na kakšen samoten otok koze past.. no, odgovorno do sebe in drugih je, da končamo začeto.
napravi si plan, kako boš dosegla cilje, ki jih imaš; vozniški izpit, šola, služba, itd. in .. akcija, kaj pa drugega.
in, ja, "socialna izolacija" ni dobra. poskusi navezati stike s starimi sošolci, prijatelji, sorodniki, z ljudmi, ki so ti bili včasih blizu. lahko pa obiščeš najbližjo skupino za samopomoč.
držim pesti. 

imej se lepo in piši, kako ti gre.