Rad bi zivel

[sila08]

Pozdravljeni,

Pred pol leta in še kaj prej se je moje življenje sesulo kot se sesuje hiša iz kart. Naj vam malo opišem kako sem se prej imel. Uspel sem spoznati čudovito žensko, ki mi je odprla svoje srce in zaljubil sem se tako kot da bi me nekdo usekal po glavi. Oba sva bila presrečna in zaljubljena kot nora drug v drugega - najino srečo je še dodatno okrepila najina mala punčka, ki se nama je prav v kratkem priključila. Vse možnosti sem imel da bi v miru živel celotno moje življenje v sreči in osebnem zadovoljstvu. To pa me je mogoče tudi prestrašilo do določene točke, ker nisem prej imel možnosti ravno živeti v srečni družini in tudi kar nekaj časa sem živel sam in odgovarjal sam zase. Nisem bil ravno popoln ampak ni bilo nikogar, ki bi me gnjavil in nadzoroval. Mogoče je tudi to povzročilo neko spremembo, ker sem se hotel v vsem dokazati in hotel biti najboljši ampak to mi ni ravno uspevalo in sem zabredel tako v laži kot dolgove. To je povzročilo da smo se doma (živeli smo skupaj z njenimi starši) začeli kregati in naši odnosi so se začeli vedno bolj krhati in prišlo je do žalostnega konca ko sem mogel zapustiti skupen dom in sem tako ostal sam. Ne morem pa povedati da sem se takoj pobral ker sem še vedno naredil par napak in nisem znal spoštovati ne svoje najdražje kot drugih. Vem da sem vse povzročil z svojimi neumnosti in nedejanji! Najhuje pa je to da sem ostal brez ljubezni svojega življenja. Še vedno mi stoji ob strani ampak verjamem da ji je zelo hudo, ker sem dejansko postal nevzdržen. Moje počutje se spreminja z minuto v minuto in moram priznati da sem marsikdaj tudi pomislil na samomor! Drugače pa se s svojo punco še vedno podpirava in imam vse možnosti da se popravim ampak ne vem koliko časa se bo še ukvarjala z mano, ker se vedno znova spreminjam in vedno znova zapadem v depresijo - ja danes sem spoznal da sem zelo depresiven. Moram priznati da je bilo moje najtežje priznanje in upam da sem s tem opravil tudi prvi korak. Nisem ponosen na to da ne znam stati za svojimi besedami - najhuje je pa to da uničujem vse kar je še ostalo dobrega v najinem odnosu. Moram povedati da nisem še srečal boljše ženske ampak uničujem vse česa se dotaknem in to me še bolj stisne pri srcu in duši. Poleg tega imam še ogromno obveznosti povezanih z mojo preteklostjo in sedanjostjo. Toliko se dogaja in nabira da mi bo razneslo glavo in najslabše je pa to da se zaradi mojega pomilovanja nič ne zgodi in dnevi tečejo mimo - jaz pa sem vedno bolj obupan in depresiven ker mi ljubezen mojega življenja "polzi" med prsti. Rad bi si uredil svoje življenje da bi tako dokazal tako svoji punci kot moji hčerki da sem še vedno sposoben poskrbeti zanju in da sta lahko še vedno ponosne name. Kje naj začnem oziroma kaj naj storim da bom ponosen na to da mi stvari uspevajo oziroma da bom dobil zalet ker trenutno so stvari res zelo hude? Cele noči ne spim in se sekiram ter jočem - nimam nobenega apetita in sploh sem neznosen - tudi če se odločim za neko stvar me vsaka malenkost zmoti in popolnoma znorim! Najhuje je pa to da znorim na njo - na osebo, ki mi največ pomeni in katero imam neizmerno RAD. Pravim ji to vsak dan ampak ne vem če mi verjame po tem kako se obnašam do nje! Enkrat sem ves vesel in zagnan potem pa se zopet vse sesuje in jaz samo še jočem. Hočem se postaviti na svoji dve nogi in se nikoli več ne vrniti nazaj v temo. Nekaj dni nazaj mi je poslala punca neko sporočilo, kjer bi je napisala da sem trenutno na križišču in nujno se moram odločiti za pravo pot, ki vodi spet k moji družini. Prav ima - ni problem se odločiti - moj problem je to da se ne znam držati besed - ne znam preiti od besed k dejanjem - IN TO ME UBIJA. Potem sem še bolj žalosten in seveda iščem vse vzroke in izgovore da nisem zato jaz kriv ampak so krivi vsi drugi. Prosim pomagajte mi da postanem NOV človek in ČLOVEK, ki se drži svojih besed.

[taja1]

Pokaži ji to besedilo , mislim, da bo iz teg razumela, kako zelo rad jo imaš in kako zelo težko ti je trenutno v svoji koži.

[sila08]

ona vse to ve in točno ve kaj čutim jaz do nje - največji problem je pa v tem da jaz pretiravam in vidim črno tam kjer je belo. Včasih je sploh ne poslušam in vse stvari razlagam na svoj način. Če ona reče belo vidim jaz črno in potem jo to zelo prizadane ker vidi da se trudi zaman. Največji problem je v meni - ona hoče da uredim stvari za nazaj - to ji ne zamerim in sprejmem vsako kritiko - ampak v meni je ta problem da te stvari nisem še uredil ampak prelagam stvari iz dneva v dan - ona pa je vzgojena drugače in rada vidi da takrat ko nekaj rečem da bom uredil oziroma naredil. Jaz pa tega ne naredim in ona je razočarana - jaz pa znorim in ji govorim da mi vedno znova očita moje napake in da me samo obtožuje da sem nesposoben. ONA BI SAMO RADA DA SE DRŽIM SVOJIH BESED - jaz pa v vsem vidim kritiko. To se potem ponavlja in jaz sem vedno bolj obupan in vsaka njena opazka namesto da bi me spodbudila me tako raskuri da je še slabše. Rad bi se enkrat za vedno naučil sprejemati kritiko in se naučil stvari urediti enkrat za vedno. Ker se stvari ne urejajo se nabirajo druge - to pa uničuje najin odnos. Bolj ko berem opise in znake depresije se najdem v njih in to me močno zvije - ker si do danes nisem upal priznati da potrebujem pomoč. Zaradi vsega tega kar sem napisal sem se obrnil na "VAS" ker iščem pomoč še pri drugih ker nočem svoje ljubezni uničiti. Težko mi je bilo priznati da sem "bolan" in sedaj ko sem to sprejel rabim "načrt" za uspešno zdravljenje ker nebi rad da svojo punco "uničim" do konca. RAJE UNIČIM TO DEPRESIJO! Vem da nama je usojeno - hočem da bo spet rekla "WAW TO SI PA ČUDOVITO NAREDIL" in da enkrat za vedno zapustim temno stran življenja.

[taja1]

ona vse to ve in točno ve kaj čutim jaz do nje - največji problem je pa v tem da jaz pretiravam in vidim črno tam kjer je belo. Včasih je sploh ne poslušam in vse stvari razlagam na svoj način. Če ona reče belo vidim jaz črno in potem jo to zelo prizadane ker vidi da se trudi zaman.

Jasno, da ti vidiš drugače stvari kot ona, saj si povsem drug človek, ne moreš se it, hej zdej sem s tabo, pa bom stvari videl tako kot ti želiš, da jih bom videl. Mislim, če jaz običajno vidim kozarec na pol prazen, ga ne bom želela videt na pol polnega, samo zato, ker partner to od mene ZAHTEVA!!!Vidiš težnjo po spreminjanju v tvojih stavkih? A bi moral razlagat vse stvari NA NJEN NAČIN (sej nisi ona). Če ona reče belo, ti lahko to vidiš poljubne barve, lahko pa jo vprašaš in se na ta način izogneš dilemi v pogovoru: ti a si ti mogoiče mislila belo, ker jaz sem razumel oranžno veš (pa zaradi tega nisi slab, če vidiš črno al pa ne vem katero drugo barvo).

Trudi se zase, za svoje partnerstvo, tako kot bi se rad ti, ne zaman... je veliko težje seveda, če je partner depresiven, sam ona si je izbrala tebe, z vsem kar si, nima pravice spreminjat in zahtevat, ima pravico spodbujat, pomagat, usmerjat...

Največji problem je v meni - ona hoče da uredim stvari za nazaj - to ji ne zamerim in sprejmem vsako kritiko - ampak v meni je ta problem da te stvari nisem še uredil ampak prelagam stvari iz dneva v dan - ona pa je vzgojena drugače in rada vidi da takrat ko nekaj rečem da bom uredil oziroma naredil. Jaz pa tega ne naredim in ona je razočarana - jaz pa znorim in ji govorim da mi vedno znova očita moje napake in da me samo obtožuje da sem nesposoben. ONA BI SAMO RADA DA SE DRŽIM SVOJIH BESED - jaz pa v vsem vidim kritiko. 

Lej spet imava tle ONA HOČE, ONA BI RADA... c'mon, kaj bi pa ti rad? Saj s svojim dejanji kažeš, da bi jih rad ustregel, ampak očitno tega ne zmoreš, ne želiš, sicer ne bi bilo konflikta v tebi in bi enostavno lahko naredil...

Mislim to je skor tako, kot bi npr.: ti njej rekel: ej živela si v katastrofalni družini, zdaj pa zahtevam, da se obnašaš, kot da si živela v povsem normalni, zdravi družini, pa sej to je non sense... zato, ker si z mano se uredi, tako, da boš perfektna, k drugač bom skoz razočaran, mislim men to mal deluje na manipulacijo, spreminjanje partnerja...

hočem da bo spet rekla "WAW TO SI PA ČUDOVITO NAREDIL" in da enkrat za vedno zapustim temno stran življenja.

Saj nisi otrok, pa ja veš, kdaj narediš kako stvar dobro, ne zanašaj se na druge potrditve...

Če pa meniš, da imaš depresijo, si pa poišči pomoč, če meniš, da jo zares potrebuješ...

Oprosti, ni prav lep post, sam včasih me kar razkuri, ko en partner drugemu očita vse, zraven mu pa še jasno sporoča, da naj bo tak in tak (ker tak kot je ni dober- mislim , kje je tle, da te ima ona tud rada takega kot si, kaj si ne zaslužiš tega, k si živel v "nezdravi družini" al zato, ker nisi "popoln"), da naj to razume tako in tako, zraven tega pa drug popolnoma verjame, da je vsega sam kriv (hej nisi sam kriv, če nisi imel primernega vzora doma, lahko pa se tega naučiš in partnerka mora razumet, da če si moral tečt, vmes se nisi mogel naučit hodit, da ne moreš hodit pravilno)...

Vse dobro 

[sila08]

Taja1,

Mogoče se nisva razumela in nisi razumela točno zakaj se gre. gre se za to da sem JAZ delal napake in sem JAZ tisti, ki je vse zasral. Ona mi ni nikdar nikoli ničesar očitala ampak je hotela vse najbojše za našo družinico. Jaz sem podlegel temu da jo nisem spoštoval in pripeljalo je do tega da sem obupal nad vsem in se obnašal kot da mi je vseeno in dvignil roke od vsega. Ko pa sem zaradi sebe izgubil družino sem se samopomiloval in se smilil samemu sebi namesto da bi kaj naredi. Nisem hotel da to izpade kot da je ona kriva za vse to. Kriv sem sam in sam sem si naredil tako usrano življenje. Prav to pa me najeda in uničuje ker se ne znam pobrati in ne naredim ene pametne stvari, ki bi me razveselila. Svoje življenje sem zasral zaradi mene in ne zaradi nje. Nisi me dobro razumela. Mogoče bi mogel kaj drugače napisat oziroma se izrazit. Depresiven sem zaradi svojih neumnosti in svojih neuspehov ter svoje "lenobe" - ona je pač samo malo izgubila upanje da se bom še kdaj postavil na svoje noge - NI ONA KRIVA ZA MOJO DEPRESIJO!

[taja1]

Ok, se opravičujem, če sem iz posta razumela napačno, kar si sam hotel napisat, oziroma sporočit... 

 

[mimy88]

Sila08,

Mislim da moraš začeti od začetka...tam kjer si začel delat napake. Vsi delamo napake, ampak nekatere so bolj usodne od ostalih. In če je takih usodnih veliko, je skoraj jasno, kaj se bo zgodilo. Poskrbi za tiste dolgove, uredi si najprej svoje življenje, bodi odgovoren za svoja dejanja, potem boš šele lahko bil odgovoren starš. Otroci se marsikaj naučijo od staršev...ne verjamem da bi rad, da se tvoj otrok od tebe nauči laganja in neodgovornosti. Ona bi ti rada samo pomagala...verjetno ne ve več kako, in preiskuša vse možne metode, da bi te "prebudila iz sna". Zaženi motorje! Če pa rabiš pomoč, pa malce poišči po internetu .... tukaj ne vem če je kakšen moderator...Taja1 - je tu kakšen strokovnjak, ki odgovarja?

Srečno!!!

[trzinka]

Sila, pozdravljen


prebrala sem , kar si napisal. Ne bom sodila tvoja dejanja, ne poznam te, čutim pa, da ti je zelo težko, da se zavedaš, da se s teboj nekaj dogaja, kar ni všeč niti tebi, niti tvoji družinici.

Nesrečen si in verjetno izhaja ves tvoj pesimizem, besedna agresija, dejanja iz (morda) tvojega otroštva. Najprej je potrebno razčistiti sam s seboj, to pa je zelo težko.

Obstajajo družinski psihoterapevti,  individualni psihoterapevti, vendar so pri nas v Sloveniji redki, ga je treba res poiskati, dobrega mislim in ne preveč dragega.

Spremembe se ne zgodijo čez noč, na njih je treba pošteno, dolgo garati in ne obupati.

Vse dobro ti želim

[Toja]

SilaO8 haj!

Vse si zelo lepo in nazorno opisal, tvoja zgodba me je ganila,
odgovori so prav tako lepo napisani, tako, da ti ne morem nič novega
napisat.
Nekaj pa je, sam si spoznal, da si v depresiji, torej si si že sam postavil
diagnozo, ki bo kar držala.
Poglej svetujem ti, da takoj poiščeš pomoč pri psihiatru in psihoterapevtu.
Psihiater zdravi z zdravili tvoje simptome obolenja in je zastonj, dočim
je psihoterapevt plačljiv in s pogovorom pomaga odkrivat vzroke tvojih
težav, vendar pa je tu tudi delo, ki ga moraš opravljati TI po njegovih
navodilih.

Začeti je potrebno danes  in ne jutri!
Prej boš začel, prej se bodo tvoje težave začele izboljševati.

Poglej, rada bi ti pomagala poiskati pomoč, vendar nisi napisal
blizu katerega večjega kraja živiš, da bi bila lahko bolj konkretna.
Lahko mi pišeš na "moje sporočilo" in ti bom tam pomagala.

Do takrat se pa drži in poskušaj bit čimbolj miren!

Toja

[sila08]

Zdravo,

Moram vam sporočiti eno veselo novico - po pogovoru in po dveh dnevih, ki sem si jih malo zase vzel se počutim kot prerojen in komaj čakam da začnem na novo "živeti" - vem da sem še na rahlih tleh ker se zavedam da me lahko majhen neuspeh ali kaj podobnega spet porine v prepad in da bo vsa trud zaman. Prav zaradi tega pa si vsak dan postavim majhen cilj, ki ga skušam doseči še isti dan in potem sem bolj vesel in še bolj zagnan. Drugače pa nebi nič brez podpore, ki jo dobim od NJE!!

[nenci]

sila 08 ojla

Kot ti je že toja napisala, bo to popolnoma pravi pristop. Najsdi si psihiatra, psihologa, jaz imam psihologinjo, ki mi je super, vendar je ne bom reklamirala tu, lahko me vprašaš na osebno sporočilo.

Imaš pa eno veliko prednost pred ostalimi. Pri tebi je problem  ti sam. Torej, kar je vedno uspešno, spremeniti je mogoče sebe, nikakor drugega. Vsak lahko dela na tem, da spremeni sebe, svoje mišljenje, s spreminjanjem vzorcev, ki smo jih pridobili v otroštvu. To pa najlaže obdelaš s psihoterapevtom. Zelo koristne so tudi skupine za samopomoč.

Vem, nekako čutim tvojo stisko, zato nič ne čakaj, poišči si pomoč, se bo splačalo. Tebi in tvoji družinici.

Srečno 

[Suzy]

Zdravo,

Moram vam sporočiti eno veselo novico - po pogovoru in po dveh dnevih, ki sem si jih malo zase vzel se počutim kot prerojen in komaj čakam da začnem na novo "živeti" - vem da sem še na rahlih tleh ker se zavedam da me lahko majhen neuspeh ali kaj podobnega spet porine v prepad in da bo vsa trud zaman. Prav zaradi tega pa si vsak dan postavim majhen cilj, ki ga skušam doseči še isti dan in potem sem bolj vesel in še bolj zagnan. Drugače pa nebi nič brez podpore, ki jo dobim od NJE!!

Potrudi se,da bo teh majhnih neuspehov čim manj in da cilje uspešno dosežeš,tako boš sebi dokazal,da zmoreš.Bodi hvaležen za podporo in ljubezen,ki si je deležen od nje.
Vsekakor pa bi bilo dobro,da obiščeš psihiatra terapevta in skupaj obdelata tvoje vedenjske težave in
jih korak po korak zaćneš odpravljati.Sam boš težko zmogel,imaš pa podporo tudi tukaj,zato piši kadar
nisi dobrega počutja ...
Drži se in topel pozdrav!!

[KrEn02]

Napisal si, da se najdeš v opisih raznih depresij in ostalih boleznih, lahko ti iz prve roke povem, da se jaz najdem v toliko stvareh, da bi lahko 24/7 debatiral s psihiatrom, vendar stvari niso nujno tako hude kot izgledajo, nihče ni popoln in vsak je vsej malce nagnjen k čemu ...

Dobro, da se spet pri volji in da pozitivno razmišljaš. Kot so ti že drugi napisali, začni reševati svoje probleme, neuspeh na neuspeh je lahko zelo velik demotivator to ti lahko povem iz lastnih izkušenj. Ampak že ko ti bo prva stvar uspela, boš občutil veselje, zadoščenje, ... potem pa samo naprej in če ti kdaj pride na misel, da bi samo dvignil roke in vse pustil pomisli kaj želiš doseči, pomisli na slabe trenutke, ki so se zgodili zaradi tega in jih ne želiš ponovno dati skoz ... in če si prepričan, da želiš zadeve spremeniti, potem takrat ne boš odnehal.

Ko se bodo začeli vrstiti uspehi se bo tudi tvoje razpoloženje spremenilo, na načinu razmišljanja pa mislim, da mora vsak človek sam delati, PESIMIZEM UNIČUJE ČLOVEKA.

 

[sila08]

Zdravo,

Hvala vsem za vse besede in spodbude, ki mi jih namenjate. Moram priznati da sem bil zelo skeptičen do vseh teh forumov in raznoraznih portalov, kjer ti obljubljajo pomoč. Moram pa priznati da je bilo po prvem koraku lažje, ker spoznaš da nisi edini s podobnimi težavami in da obstajajo "zunaj" ljudje z istimi ali še hujšimi težavami. Drugače pa sem vesel vsakega vašega sporočila oziroma prispevka v ta mozaik. Prav danes sem bil spet zelo slabe volje in poklapan ampak sem dobil spet voljo, ko sem prebral vse vaše prispevke. Drugače pa tudi razmišljam da bi poiskal kakšnega psihiatra, ker vidim da sam kljub vsemu ne bom kos temu problemu. Še enkrat hvala za vse, ki držite pesti zame.

Lp

[sila08]

Zdravo,

Moram priznati da je za mano težak dan in da se to odraža potem tudi na mojem razpoloženju, ker postanem razdražljiv in stvari mi začnejo uhajati iz rok. Nočem nobenega prizadeti in hočem da ljudje okrog mene vidijo da se trudim. Vem da se moram naprej potruditi zase in za svoje dobro počutje ampak zame je največja nagrada to da ljudje vidijo da se trudim in da ne sedim križem rok. Mogoče je to tudi moja največja ovira, ker ne morem takoj pokazati vseh rezultatov mojega dela, ker vse stvari niso od mene odvisne. Najbolj me prizadane to da mi nekdo reče da ni nič narejeno ti pa si vložil vso svojo energijo in voljo da se nekaj zgodi ampak ne moreš tako pokazati rezultatov. Drugi to potem sprejmejo kot da cele dneve nič ne naredim oziroma da se ne trudim dovolj. Rezultati ne pridejo takoj - ob tem nočem nobenega kritizirat ali izpostavljat ampak v meni nastane nek občutek tesnobe, ko mi rečejo ja kaj pa si naredil da bo bolje. A se je kaj zgodilo, a se je kaj spremenilo... Te besede uničijo vso mojo voljo in željo po spremembah ker vem da to ni res in da sem se potrudil ampak so stvari odvisne še od drugih. To je moja največja težava in mi predstavlja zelo veliko oviro na poti k ozdravitvi.

[Toja]

Sila 08

Vsi tukaj vidimo, da se trudiš že s tem, ko se sam spoznavaš, ker veliko
pišeš, to je tudi delo, ki ga opravljaš zase.
Ne oziraj se na ljudi okrog tebe, ki ne poznajo tvoje stiske in te ne razumejo.
Poskrbi sam zase, saj si lepo napisal, da ne gre hitro, res ne gre, vendar tudi počasi se daleč pride!
STEP BY STEP!
Pa nobene prisile, delaj kolikor zmoreš, ne poslušaj ljudi, ki te silijo, da MORAŠ
narediti več. Besede MORAŠ mi na forumu ne uporabljamo in je ne sprejemamo.
Naredi kolikor ŽELIŠ, kolikor ZMOREŠ in nič več!
Nočko!

[nenci]

Najbolj me prizadane to da mi nekdo reče da ni nič narejeno ti pa si vložil vso svojo energijo in voljo da se nekaj zgodi ampak ne moreš tako pokazati rezultatov. Drugi to potem sprejmejo kot da cele dneve nič ne naredim oziroma da se ne trudim dovolj. Rezultati ne pridejo takoj - ob tem nočem nobenega kritizirat ali izpostavljat ampak v meni nastane nek občutek tesnobe, ko mi rečejo ja kaj pa si naredil da bo bolje. A se je kaj zgodilo, a se je kaj spremenilo... Te besede uničijo vso mojo voljo in željo po spremembah ker vem da to ni res in da sem se potrudil ampak so stvari odvisne še od drugih. To je moja največja težava in mi predstavlja zelo veliko oviro na poti k ozdravitvi.

Ne pusti, da te prizadene, ker ljudje, ki teh tesnob niso doživeli tudi ne razumejo našega počutja, ker ga enostavno ne morejo.

Zelo si pametno razmislil, da potrebuješ strokovno pomoč. Poišči si kakšnega psihologa, res, da so samoplačniški, vendar so pravi naslov za tvoje težave.

[sila08]

Zdravo,

Spet sem imel za sabo naporen dan kar se počutja in moje depresije tiče. Zakaj me vedno kaka malenkost vrže iz tira in potem postanem ves penast in škodujem ljudem okoli sebe, ki mi hočejo samo pomagati. Tako hitro se razburim in potem naredim še več neumnosti in seveda takoj zatem ko se pomirim pa nastane tisti smotan občutek in tesnoba v srcu ker sem spet nekoga prizadel in napadel. To potem še bolj poglobi mojo stisko in počutim se nemočnega. Moram pa povedati da zadnje dni hitro spet vstanem in se poženem v boj kot v preteklosti in sem kar presenečen kar se tega tiče. Je pa res da vseeno ostajajo potem brazgotine na moji duši ker sem naredil napako in ker sem mogoče nekoga prizadel do te mere da se je razburil in izrekel kakšno besedo preveč kot bi jo sam hotel. Kako naj se zadržim ko pa sem tako temperamentne narave in še bik po horoskopu. Najbolj sem občutljiv okrog vsega kar se tiče mojih dveh princesk. Vse je povezano v tak klobčič in na koncu potem trpim sam in se poglabljam v temačne misli namesto da bi se vzel k sebi in razmislil zakaj sem se tako razjezil oziroma zakaj je sploh do tega prišlo. Mogoče sem tak ker vem kaj je na tehtnici in kaj tvegam in se še bolj bojim da ne ostanem brez vsega. Pogovor včasih zapeljem čisto v drugo stran kot sem ga začel in to je najslabše! Dolga pot je pred mano!

[nenci]

Pojdi ven, ko začutiš tisto napetost. Če imaš možnost, v gozd, pa se tam razkriči na ves glas. To pomaga. Ne se smilit sam sebi. Dvigni glavo in uživaj ob misli, da imaš krasni princeski in da si ti del tega.
Hodi čimveč na sprehode, še bolje da greš tečt in tako sprostiš tisto negativno energijo, ki se nabira v tebi. Potem pa naprej z drugimi ukrepi, če ne bo nič pomagalo. Samo premaknit se je treba. Pa če še tako težko. Težko je sprav, potem vsakič lažje. Dolga pot je pred tabo, seveda, na koncu pa je luč  imej pred očmi uzreti to luč.

[sila08]

Zdravo,

Kako težko si je priznati da se je brez veze smiliti samemu sebi in se nekaj jokat in premišljevati kako je hudo in spati pokonci. Človek se sicer trudi in muči kot se le more - a kaj ko vse ni odvisno od njega ampak so za določene stvari "krivi" tudi drugi in da ni vse v moji moči. Kako naj se motiviram in kako naj si že enkrat dopovem da si ti vse naredil in da je zdaj vse drugo v drugih rokah! Kako me to živcira ker bi rad nekomu nekaj dokazal in pokazal ampak mu ne morem še nič dokazat ker čakam da se še nekdo drug zmiga in naredi svoje delo do konca! Kako me to tudi prizadane, ker vem da sem jaz svoje naredil in sem izpolnil svoj cilj oziroma delo ampak rezultata še ni zaradi drugih in tako ostanejo stvari nedokončane in jaz spet izpadem idiot oziroma nesposoben in kasneje se zaradi tega sekiram in me muči taka tesnoba da nisem nikomur podoben in ne morem biti vzor svojima dvema princeskama. Kako to boli....