Smisel življenja

[lostinparadise]

Pozdravljeni,

sem nov na forumu, vendar ga prebiram že nekaj časa, sedaj pa sem se odločil, da malo napišem o sebi, da se malo zjamram, če sem iskren. Bolan nisem, vsaj da bi jaz vedel ne. Vendar pa zadnje čase veliko razmišljam o tem, ali ima moje življenje kak smisel. Meni se zdi popolnoma neplodno, brez smisla. Zakaj? Ma, še sam ne vem dobro, vendar nisem zadovoljen z ničemer v življenju, ne privat, ne službeno. Kar se tiče službe, je načeloma služba za prste obliznit-dober delodajalec za nedoločen čas in plača. Pa vendar imam probleme z nadrejeno. Ko sem zaćel delati, sem bil za delo zelo zagret, vse me je zanimalo in sem tudi delo hitro osvojil. Sedaj, po treh letih, lahko rečem, da delo najbolj obvladam od ostalih zaposlenih, čeprav so dlje časa v poslu. Vendar pa zadnje čase nadrejena zganja tak teror nad mano, da je joj. V obraz mi pove, da sem nesposoben, neinovativen, da nimam pojma o ničemer, skratka da sem zanič inženir. Pa to zganja tudi nad ostalimi mlajšimi zaposlenimi, ne samo nad mano, čeprav vem, da opravljajo delo zelo dobro, kljub temu, da imajo veliko dela. Prišlo je do te stopnje, da jo sovražim v dno duše, najraje bi jo utopil v žlici vode. Seveda me je veselje do dela minilo in hodim z veliko muko v službo. V službi sem vedno vidno slabe volje in me ostali sodelavci sprašujejo, kaj je narobe. Težko me gledajo takega, čeprav sem bil na začetku popolnoma drugačen-živ in nasmejan. Če se bo tako nadaljevalo bom postal ali živčna razvalina, ali pa me v kratkem rukne kap ali pa popade kak rak na želodcu. Razmišljam o tem, da se premestim kam drugam, na drug oddelek, v skrajnem primeru pa tudi pustim službo, čeprav sta mi posel in delodajalec všeč. Toda tukaj sem dognal, da pa res ni vse v denarju, da mi največ pomeni mir in veselje do dela. Navsezadnje le preživiš kar nekaj časa v službi, zato je (vsaj zame) pomembno, kako se boš počutil v službi.
Kar se pa privat življenja tiče je pa tako, da čedalje bolj pogrešam žensko družbo ob sebi, kot partnerico. Sedaj sem samski že več kot tri leta, zadnja veza pa je trajala 2 leti, pred tem ni bilo nič resnega.. Nazadnje sem se zaljubil lanko leto. Spoznal sem jo preko spleta in po nekaj tednov trajajočem dopisovanju sva se srečala tudi v živo. Sprva sem bil zelo previden in se nisem hotel zaljubiti. Je pa zato ona pokazala velik interes, in ko sem podlegel blokadi "ne zaljubi se", sem se seveda zaljubil. Takrat sem bil srečen in celo spregledal smisel življenja, za kaj se splača živeti. Potem pa cez nekaj časa hladen tuš-ona se je umaknila iz mojega življenja in ni niti povedala zakaj, kaj sem narobe storil za njen tak korak. No, ona je odšla iz življenja, meni pa je ostalo razbito srce, ki sem ga sestavljal kar nekaj časa. Po tistem nisem spoznal nobene punce več, kot da sem iz stekla, popolnoma neviden. Nobenega interesa z ženske strani, nobenega pogleda več. Kot da ne obstajam. Če mi je katera všeč, me niti ne pogleda. Takrat seveda izgubim interes in si mislim, kaj bo pa z mano delala, z tako zgubo, če pa toliko dobrih moških zemljo tlači. Zakaj bi pobrala ravno mene? Saj ni nora. Vem, da nisem maneken, nimam hiše, v bistvu nimam ničesar. Počasi se navajam na dejstvo, da bom očitno celo življenje sam, čeprav si tega niti ne želim. Pri svojih 28-ih letih imam manj volje do življenje, kot pa 90 letnik v zadnjem stadiju raka. Ne najdem smisla za ničesar, nič se mi ne da, vse mi je odveč. Najraje bi vse nekam poslal v k**** in izginil kamerkoli, da le nima ničesar opraviti z mojim dosedanjim življenjem. Eh, edin jamrat še znam, tu sem pa mojster.
Se opravičujem za dolg post, če se komu ne da prebrati, ga naj pa preskoči. Ne bom nič jezen. Le moral sem nekaj napisati, da si vsaj malo olajšam dušo. Sedaj pa na plano s pljuvanjem, če se vam da

LP

[Slavka]

Lostinparadise, z zanimanjem sem prebrala tvoj post in niti malo se mi ne zdi potrebno pljuvati...tu smo vsi s težavami,takšnimi ali drugačnimi...marsikdo izmed nas se ubada s podobnimi težavami kot ti...naj bo to mobing v službi...partnerski odnosi...zdravje...
Glede na to, da si star 28 let mislim, da imaš še mnogo časa, da srečaš gospo Pravo...seveda si sedaj razočaran, sestavljaš ranjeno srce in se hkrati braniš pred ponovno bolečino...zato si hkrati želiš imeti dekle ter v isti sapi te je tega tudi strah...normalno.
Ljubezen je čustvo, ki mu res ne moremo ukazovati...pride...gre...le odprti moramo biti, da lahko zleze v naše srce...

Kar se pa tiče službe..hja, zelo verjetno ti bi koristilo, da bi te premestili na drug oddelek, če je možno...seveda pa še vedno obstaja zamenjava službe...če te obnašanje nadrejene tako zelo nervira...
Veš, v življenju se zgodijo spremembe...včasih smo v njih primorani...včasih se zgodijo same po sebi...spremembe so potrebne, saj prinašajo izkušnje, ki nas bogatijo in naredijo naše življenje zanimivejše...zato se ne boj sprememb.

Želim ti, da se ti tvoje mlado življenje začne obračati na bolje...sicer pa, tukaj lahko jamraš kolikor želiš...pa seveda tudi pohvališ...mi smo tu zate....

Vse dobro 

[green boy]

lp
jaz bi ti pa svetvou po domače povedano da se osredotočiš bol na pozitivno stran tvojega življenja
da si hvaležen za vse dobro kar imaš čeprav misliš da nimaš "bodi hvaležen za svoje življenje"
malo se potrudi in poglej na sončno stran življenja
punca bo že prišla pravi čas ne skrbi
ti si ok kokr se vidi po napisanem
želim ti veliko sreče v življenju

pozdrav z dolenjske
Domen

[DeeDee]

te razumem kar se službe tiče... tudi jaz sovražim hodit v službo, ker mene in mojo sodelavko, ki sestavljava svoj oddelek nadrejeni tretirajo kot zadnjo smet in sploh sva zelo samoumevni. opravljava delo, ki je odgovorno, mora biti kreativno in dostikrat tudi fizično naporno, najino plačilo pa je dobesedno 1/4 istega dela istega oddelka drugje v naši hiši. poleg tega sva plačani le, če delava, in pogosto si morava delo iskati sami, ker navodil od zgoraj ni...
tako da si jaz pogosto rečem, da če že ne drugega, mi je vsaj delo všeč, tako kot tebi če sem prav prebrala... jaz pač nekako poskušam odmislit celo negativno atmosfero, gnil odnos in slabe pogoje in se poskusim osredotočit na tehnično plat dela in se nekako celo pomirim. vem, da nove službe v zdajšnjih časih ne bom dobila, čeprav sanjarim o odpovedi iz danes na jutri 
poskusi, mogoče pa ti bo za kak procent lažje 

kar pa se ljubezni tiče. ti lahko rečem samo, da za vse pride svoj čas, nehaj iskat ljubezen, ker te bo našla sama, ko bom najmanj pričakoval, v to sem ziher!! in predvsem uživaj v svoji družbi in svojem prostoru, ker sta oba neprecenljiva.

pa srečno 

[Penzic]

Lostinparadise pozdravljen!

Že kar nekaj stvari so napisali moji predhodniki, jaz dodajam še samo nekaj mojih misli.

Kar se tiče službe je tako, da sem tudi sam nekaj let trpel teror od parih oseb, je pa res, da sem zelo užival v delu, mogoče celo preveč in prav zaradi tega sem celo zanemarjal svoje privatno življenje. Prepričan sem, da je zelo malo ljudi, ki imajo idealne pogoje v službi, vsaj na trenutke prihaja do problemov, ki se ali rešijo ali pa se samo kopičijo. Trenutno ni glih čas za menjavo službe, oziroma ti ne priporočam, da ne zapustiš službe, če nisi prepričan, da imaš sigurno že kaj drugega, se mi pa zdi premestitev na drug oddelek, če je le mogoča, kar dobra stvar. Zelo težko je razmejiti službo in privatno življenje, da eno na drugo nimata vpliva in z leti kopičenja problemov na eni ali drugi strani, je pač potrebno narediti neke spremembe. V časih, ki jih živimo, navadno prav probleme iz službe nosimo domov, v privatno življenje in potem se vsako jutro prepričujemo, da gremo spet tja, da spet gledamo iste "face", ki nas nervirajo do bolečine. Sčasoma lahko začne tudi padat storilnost in lahko začnemo delat napake, tako da dajemo še več argumentov tistim, s katerimi že tako ali tako imamo probleme. Imam občutek, da zaradi svojega nezadovoljstva na delu, ki ti je sicer všeč, nisi več prepričan, če je to to in to je verjetno tudi razlog, da oddajaš takšne "signale", no ti signali so sigurno samo v tvoji glavi. Kot so že nekateri napisali se osredotoči na pozitivne misli in na lepe stvari, ki jih je prav tako veliko v tvojem življenju. Trenutno je pač tako, da so negativne misli in črn pogled na življenje premagali tisto lepo stran življenja. Star si 29 let in pred teboj je še zelo veliko življenja, tudi ljubezen je stvar, ki pride, ko najmanj pričakuješ. Pomembno je, da si v družbi, da greš malo ven, sigurno ni vse tako črno, kot se ti trenutno zdi. Včasih je zelo zanimivo, da s svojimi negativnimi mislimi vidimo vse črno okoli sebe in smo preveč kritični do sebe, čeprav neupravičeno.

Vsekakor ti želim veliko sreče, pa javi se še kaj.

lp

[beli]

Ker je bilo že veliko povedanega bi js sam tole; smisel življenja ja jahanje oblakov, ležanje na plaži čivava na straži... (slovenska pesmica...), za tiste, ki nimamo otrok in podobnih obveznoti..

Imam občutek, da bomo-bodo nekateri celo življenje iskali smisel življenja in na koncu bomo-bodo umrli ne da bi ga našli..(upam da jaz ne, ker trenutno imam rdečo nit mojega življenja)
Vendar smisel življenja je, da živimo. Da živimo čim lepše čim manj stresno....., da smo zdravi....., da nam v familijah čimbolj štima....., tako da smisel življenja ja da ga živimo in izkoristimo maximum, ki nam ga življenje ponuja.

p.s. Kako priti do tega "smisla" v resnici, je pa že drugo vprašanje. Jaz vem kako; vsako po svoji poti 

lp

[Slavka]

Smisel življenja je to, da ga živimo, smo edinstveni in izvor ljubezni...to bi moralo biti dovolj...imamo vse kar potrebujemo, vidimo, slišimo, se gibljemo, čustvujemo...živimo pa tako, kot si naredimo življenje...če ga kompliciramo je težje, če ga jemljemo kot nekaj lepega...je lepo.
La vita e bella!

[Ventilator]

Glede ljubezni ti priporočam knjigo Zorana Milivojevića Formule ljubezni (Formule ljubavi). Opažam namreč, da imaš nekoliko neprimerne predstave, kaj ljubezen je, in imaš morda tudi zaradi tega probleme.
Glede službe pa ti ne morem svetovati, ker nimam izkušenj, morda direkten pogovor z nadrejenim?

[lostinparadise]

Pozdravljeni,

po daljšem premoru se malo javljam na forum. Ko sem prebral vaše odgovore, mi je postalo malo lažje, da le nisem sam, ki se ukvarja s takimi ali podobnimi težavami. Pa ne da bi komu kaj privoščil, da le nisem osamljen.
Glede službe sem se odločil, da se poskušam premestit na drugi oddelek tekom leta. Odpovedi ne mislim dajati, pa ne zaradi bojazni zaradi izpadov dohodka, pač pa zaradi tega, ker sem se moral res potruditi, da sem to službo dobil. Če bodo pa še kake grožnje z njene strani, jo bom pa prijavil. Simpl. Ona ne bo več po meni švedrala.
Kar se pa ljubezni tiče in moje predstave o njej, je pa tako, da sem precej nesamozavesten ob ženskah, ker imam pač slabo predstavo o sebi. Priznam, da sem z ženskami precej lesen. Hiter me prime navdušenost, pa tudi hitr popusti, če vidim, da ni nobenega interesa z njene strani. Bi rekel, da se vdam.
Je pa tudi res, da sem imel v otroštvu zelo malo oz. nič priložnosti, da bi videl kako izgleda ljubezen in spoštovanje med partnerjema. Kar sem lahko opazoval, je bilo stalno kreganje in sovraštvo med mojima staršema, vse do ločitve.
Ventilator, knjigo si pa bom dobil in jo prebral. Če bo kaj bolje glede razumevanja oz. predstave.

LP

[tiranozaver]

Glede službe sem se odločil, da se poskušam premestit na drugi oddelek tekom leta. Odpovedi ne mislim dajati, pa ne zaradi bojazni zaradi izpadov dohodka, pač pa zaradi tega, ker sem se moral res potruditi, da sem to službo dobil. Če bodo pa še kake grožnje z njene strani, jo bom pa prijavil. Simpl. Ona ne bo več po meni švedrala.

Zamenjati oddelek je dobra ideja.

Glede morebitne prijave pa ... raje ne, običajno to ničesar ne spremeni oz. kvečjemu na slabše. Raje poglej za novo službo. Upam, da ti je jasno, da ni treba pustiti trenutne službe, dokler nimaš od nove podpisano pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da si inženir, je tak način čisto normalen in ne bo bodoči delojemalec nič slabega mislil o tebi zaradi tega.

[Luti]

Pozdravljen, Lostinparadise!

Tudi jaz sem nov na forumu, čeprav ga spremljem že nekaj časa. Upam, da mi bo kljub temu dovoljeno pritakniti še ščepec moje modrosti za dva centa!

Srčno upam, da ti v službi glede premestitve dobro kaže. Res se nisi izobraževal za to, da boš drugemu človeku za strelovod njegovih osebnih frustracij. Delovno mesto naj bo priložnost za dokazovanje, izpopolnjevanje, osebnostno rast skozi delo in kultiviranje profesionalnih medčloveških stikov, ne pa poligon za samovoljo in brezobzirnost sebičnega posameznika. To pravim v takile idealizirani formulaciji zato, ker ne le, da se tega očitno sam dobro zavedaš, ampak to tudi konkretno demonstriraš, saj si se z vsem srcem posvetil delu in zato dosegel tudi odličen napredek – to je profesionalna zavest par excellence! Ne pusti, da bo kdorkoli teptal tvoje poklicno dostojanstvo na tak neupravičen in odraslega nevreden način!

Če pa se ti še ne obeta, da se v doglednem času odkrižaš problematične nadrejene, potem pomisli, kako bi lahko spremenil ali izboljšal svojo strategijo ravnanja z njo. Kot referenca ti bo mogoče kaj koristil takle pogled na zadevo, namreč: tvoja sikajoča nadrejena je taka zato, ker se te - boji. Najverjetneje se boji tudi vseh drugih podrejenih, razlog pa je njena lastna nesposobnost. Najbrž sicer ni tako enoznačno in morda je res, da s prstom ne bi mogel pokazati na nobeno njeno očitno nesposobnost. Ampak dejstvo, da tako sposobnega, perspektivnega in zavzetega delavca na vsem lepem s tako lahkoto žali za nesposobnega in neinovativnega, je preveč bizarno in nelogično, da na tem ne bi bilo ničesar. Ravno nasprotno, ob tvoji očitni sposobnosti in nespornem obvladanju zadeve se ona sooča s svojo lastno nesposobnostjo, ki se skriva pod masko namišljene sposobnosti oz. PSEVDOKOMPETENTNOSTI. Ti (in najbrž tudi drugi podrejeni) ji pomeniš grožnjo, da se bo izkazalo, da ONA SPLOH NI TAKO SPOSOBNA, kot se predvideva in pričakuje od človeka na višjem hierarhičnem mestu in za kakršno se je do zdaj izdajala, da je lahko ohranila svoj položaj. Če je to res, potem vedi, da imaš opravka s hudo in zelo nevarno nasprotnico.

Ni nevarnejšega šefa od prestrašenega šefa. Navzven lahko deluje impozantno, navznoter pa je tak človek, ki svoje sodelavce žali, jih zmerja in zaničuje, bolj ali manj polulan otrok. Vzroki so taki in drugačni, v tvojem primeru je najbrž bistvena misel, da žaljenje tvoje nadrejene NIMA OSEBNO S TABO NIČ! Oziroma drugače, njenih izpadov ne smeš jemati osebno. Ne opisujejo tebe, ampak njo. Ne komentirajo tvojih sposobnosti, ampak njene. Nimajo teže za tvojo, ampak za njeno (zelo verjetno prizadeto) psiho. Če ti uspe zavzeti nekoliko zenovsko držo, da gredo vse njene zmerljivke mimo tebe in jih v trenutku, ko izzvenijo, že pozabiš, potem si najbrž na dobri poti, da začneš spet uživati v službi.

Kljub temu je še vedno verjetno, da te bo nadrejena dojemala kot grožnjo zase toliko časa, dokler ji boš tudi na očeh. In to bo ustvarilo zelo paradoksalno situacijo, namreč bolj ko se boš trudil, bolj ko boš inovativen, bolj ko boš dokazoval, da je tvoje delo v redu in dobro opravljeno in ima strokovno težo, bolj ti bo morala dokazovati, kako nesposoben si. Kar seveda obeta, da sikanja, zmerjanja in poniževanja zlepa ne bo konec. In če ti jo kdaj celo uspe stisniti v kot s tem, ko bi se dejansko izkazalo (npr. pred šefi), da imaš prav ti, ne pa ona, da je relevantno tvoje strokovno mnenje, ne pa njeno, se bo zelo verjetno zgodilo, da bo podivjala in ti že iz čiste zlobe (v bistvu pa iz čistega obupa) začela greniti življenje. V tem (upajmo, da samo hipotetičnem) primeru je tvoje najboljše orožje tvoja profesionalna zavest in duševna trdnost. Njo je strah, ti si samozavesten. Ona s svojim strupenim sikanjem zakriva svoje duševne probleme, ti s svojo strokovno sposobnostjo dokazuješ svojo duševno stabilnost in osebnostno zrelost. Tukaj ne smeš klecniti in še najmanj se spustiti v kakšne mentalne igrice, manipulacije in spletke. Mogoče ti bo s tega zornega kota zanimivo pogledati – če imaš možnost – film »Let nad kukavičjim gnezdom«, in sicer v malo obrnjenih vlogah, namreč »ta zlobna« medicinska sestra, ki jo igra Lousie Fletcher, je primer samozavestnega, duševno trdnega in neomajnega človeka (v poklicnem okolju), ki se ne pusti zmanipulirati izpadom v filmu sicer »moralno pozitivnega«, a (zanjo) duševno problematičnega pacienta (ki ga igra Jack Nicholson). Pomisli, ali bi tudi ti v odnosu do svoje problematične nadrejene lahko izgledal kot Louise Fletcher (in pazi, ona je za to dobila Oskarja! Tudi ti ga lahko v boju z nadrejeno!).

Skratka, upajmo, da bo služba zate spet tisto, kar bi morala biti, in da ti življenja ne bodo narekovali posamezniki, ki so zaradi lastne neosveščenosti škodljivi sebi in drugim.

Glede tvojega bolj intimnega problema pa sem dobil malce provokativno idejo, ki upam, da jo vzameš bolj kot spodbudo za brainstorming, da se ti mogoče kaj pametnejšega zabliska. Se ti ne zdi, da bi bila med tvojo nadrejeno in tvojim odnosom do žensk lahko kakšna povezava? Namreč poglej: če odmisliš vse objektivne in neizogibne okoliščine službe in se osredotočiš samo na svoj odnos do nadrejene oz. na svoje dojemanje nje, kako je mogoče, da te je tako (profesionalno) samozavestnega, kot si, in sposobnega, kar si po treh letih zavzetega dela konkretno dokazal, uspela tako dotolči, da si začel še v smisel življenja dvomiti?! Kako to, da je pravzaprav nisi spregledal? Zmerja te brez vsakih argumentov, praktično za lasten hobi, ti si ji pa začenjal verjeti (seveda ne dobesedno, ampak čustveno). Zakaj? Se ti ne zdi, da si pravzaprav investiral svojo čustveno energijo vanjo, in sicer zato, KER SE TI POSVEČA? Ker si želiš pozornosti? Seveda se ti nadrejena »posveča« na negativen način, žaljivo in neprimerno, ampak – v končni fazi – posveča pa se ti, in ti to zaznavaš zares kot »posvečanje«, v smislu »nekdo se zmeni zame«. Ali bi torej iz tega lahko sklepal, da želiš investirati svoja čustva samo v tako žensko, ki bi se ti posvečala, torej žensko, v odnosu do katere bi bil ti samo »uporabnik«, »sprejemnik«, obratno pa, ko bi dobil občutek, da si »kot iz stekla«, bi te pa nehala zanimati? Ali je verjetno, da si želiš samo tega, da bi te ženska »ujčkala«, da bi bil ti predmet njene pozornosti, medtem ko obratno ne velja oz. se časovno hitro iztroši? Saj praviš, da izgubiš interes takoj, če te ženska ne pogleda, in blokado »ne zaljubljaj se« razbiješ takoj, ko ženska pokaže interes zate? Se ti ne zdi, da je cesta tukaj nekam preveč enosmerna? Ali ne staviš malo preveč naivno na »vse ali nič«? Ali se ti ne zdi, da si majčkeno nefer do ženske, če zahtevaš, da se mora ona najprej ukvarjati s tabo, potem se boš pa zaljubil? Se ti ne zdi, da bi v primeru, da navežeš resen odnos, slej ko prej začel postavljati enostranske zahteve, zahtevati, da si ti za žensko vse, ženska bo pa zate kaj le tu in tam, »po priliki«? Si res prepričan, da je tvoja bivša odšla iz tvojega življenja »kar na lepem«, meni nič, tebi nič, ne bev ne mev? Si prepričan, da si bil dovolj pozoren do njene osebnosti, njenih čustev, njenega življenjskega stila, njenih hotenj, njenih želja, njenih strahov in njenih potreb? Ali pa si bil samo srečen z njo? In sicer samo ti? Si njeno srečo opazil? In če si jo, kdaj si opazil, da je ni več, ali da je je manj? Ali pa si res trdno prepričan, da te je opeharila, pustila na cedilu, pobrala šila in kopita in te, sebičnica, pustila s strtim srcem? Vprašaj se spet: kako bi opazil svojo nadrejeno, če se ne bi tako zaletavala vate? Seveda so okoliščine čisto drugačne, ampak vprašaj se, ali ne investiraš svoje čustvene energije v veselje, da bi jo »utopil v žlici vode«, na podoben način, kot bi jo v veselje z dekletom v intimni zvezi – se pravi, veselje, da se »nekdo ukvarja s tabo«. Ali ni tvoje dojemanje nadrejene le druga (temna) plat istega kovanca? Ta kovanec pa je želja, da se drugi (torej, ženska) ukvarja s tabo?

Mogoče ja, mogoče ne. Naj ti bo tole bolj za stimulacijo, saj gre vendarle samo za forum. Kvalitetnejše odgovore boš najbrž dobil v živem pogovoru s kom. In mimogrede, če te zanima tematika psevdokompetentnosti, ki je verjetno problem tvoje nadrejene, potem bi ti bila mogoče zanimiva knjiga Petruske Clarkson »Ahilov sindrom«. Glede ljubezni pa so Milivojevićeve »Formule ljubezni« lahko sicer zanimive, čeprav hmmm, so ideje podane mogoče malo preveč mehanicistično ... Poskusi, boš videl!
Srečno!

[lostinparadise]

Glede tvojega bolj intimnega problema pa sem dobil malce provokativno idejo, ki upam, da jo vzameš bolj kot spodbudo za brainstorming, da se ti mogoče kaj pametnejšega zabliska. Se ti ne zdi, da bi bila med tvojo nadrejeno in tvojim odnosom do žensk lahko kakšna povezava? Namreč poglej: če odmisliš vse objektivne in neizogibne okoliščine službe in se osredotočiš samo na svoj odnos do nadrejene oz. na svoje dojemanje nje, kako je mogoče, da te je tako (profesionalno) samozavestnega, kot si, in sposobnega, kar si po treh letih zavzetega dela konkretno dokazal, uspela tako dotolči, da si začel še v smisel življenja dvomiti?! Kako to, da je pravzaprav nisi spregledal? Zmerja te brez vsakih argumentov, praktično za lasten hobi, ti si ji pa začenjal verjeti (seveda ne dobesedno, ampak čustveno). Zakaj? Se ti ne zdi, da si pravzaprav investiral svojo čustveno energijo vanjo, in sicer zato, KER SE TI POSVEČA? Ker si želiš pozornosti? Seveda se ti nadrejena »posveča« na negativen način, žaljivo in neprimerno, ampak – v končni fazi – posveča pa se ti, in ti to zaznavaš zares kot »posvečanje«, v smislu »nekdo se zmeni zame«. Ali bi torej iz tega lahko sklepal, da želiš investirati svoja čustva samo v tako žensko, ki bi se ti posvečala, torej žensko, v odnosu do katere bi bil ti samo »uporabnik«, »sprejemnik«, obratno pa, ko bi dobil občutek, da si »kot iz stekla«, bi te pa nehala zanimati? Ali je verjetno, da si želiš samo tega, da bi te ženska »ujčkala«, da bi bil ti predmet njene pozornosti, medtem ko obratno ne velja oz. se časovno hitro iztroši? Saj praviš, da izgubiš interes takoj, če te ženska ne pogleda, in blokado »ne zaljubljaj se« razbiješ takoj, ko ženska pokaže interes zate? Se ti ne zdi, da je cesta tukaj nekam preveč enosmerna? Ali ne staviš malo preveč naivno na »vse ali nič«? Ali se ti ne zdi, da si majčkeno nefer do ženske, če zahtevaš, da se mora ona najprej ukvarjati s tabo, potem se boš pa zaljubil? Se ti ne zdi, da bi v primeru, da navežeš resen odnos, slej ko prej začel postavljati enostranske zahteve, zahtevati, da si ti za žensko vse, ženska bo pa zate kaj le tu in tam, »po priliki«? Si res prepričan, da je tvoja bivša odšla iz tvojega življenja »kar na lepem«, meni nič, tebi nič, ne bev ne mev? Si prepričan, da si bil dovolj pozoren do njene osebnosti, njenih čustev, njenega življenjskega stila, njenih hotenj, njenih želja, njenih strahov in njenih potreb? Ali pa si bil samo srečen z njo? In sicer samo ti? Si njeno srečo opazil? In če si jo, kdaj si opazil, da je ni več, ali da je je manj? Ali pa si res trdno prepričan, da te je opeharila, pustila na cedilu, pobrala šila in kopita in te, sebičnica, pustila s strtim srcem? Vprašaj se spet: kako bi opazil svojo nadrejeno, če se ne bi tako zaletavala vate? Seveda so okoliščine čisto drugačne, ampak vprašaj se, ali ne investiraš svoje čustvene energije v veselje, da bi jo »utopil v žlici vode«, na podoben način, kot bi jo v veselje z dekletom v intimni zvezi – se pravi, veselje, da se »nekdo ukvarja s tabo«. Ali ni tvoje dojemanje nadrejene le druga (temna) plat istega kovanca? Ta kovanec pa je želja, da se drugi (torej, ženska) ukvarja s tabo?

Mogoče ja, mogoče ne. Naj ti bo tole bolj za stimulacijo, saj gre vendarle samo za forum. Kvalitetnejše odgovore boš najbrž dobil v živem pogovoru s kom. In mimogrede, če te zanima tematika psevdokompetentnosti, ki je verjetno problem tvoje nadrejene, potem bi ti bila mogoče zanimiva knjiga Petruske Clarkson »Ahilov sindrom«. Glede ljubezni pa so Milivojevićeve »Formule ljubezni« lahko sicer zanimive, čeprav hmmm, so ideje podane mogoče malo preveč mehanicistično ... Poskusi, boš videl!
Srečno!

Luti,

vodja mi je do živega prišla že prej, preden se je name spravljala, ko se je spravljala na sodelavce. Ker sem bil pri teh njenih "izživljanjih" zraven, me je njeno vedenje močno zmotilo in sem jo v bistvu zasovražil že takrat, preden je navalila tudi name.
Jaz zase nebi rekel, da iščem pozornost pri njej, oz. se "zganem", ko dobim signal od nje. Verjemi mi, da se jo na veliko izognem, če se le da in probleme rešujem preko njene namestnice. Bil bi zelo srečen, če bi ona odšla z oddelka, bodisi z premestitvijo kam drugam, bodisi z napredovanjem na višji nivo. Čeprav bi se mi ljudje, ki bi delali z njo, smilili. Potem jaz nebi dvomil niti za sekundo, ali je to delo, ki ga opravljam zame, ali ni, ali ga opravljam z veseljem, ali ne. Niti zjutraj, ko bi vstal, nebi nikoli podvomil, ali mi je res treba iti v službo ali ne. Dokler pa do tega ne pride, bodo dvomi vedno prisotni.
Kar se tiče tega, ali jaz iščem pozornost, ali ne, bi pa odgovoril naslednje: ne, ne iščem pretirane pozornosti, ker bi me začelo dušiti. Vsaj v zadnji zvezi, ki je trajala dve leti, je bilo tako. Takrat sva s punco večino časa preživela skupaj, občasno sva šla za kak vikend vsak na svoj konec. Jaz sem bil kar vesel takih vikendov, ker sem se malo odklopil in preživel nekaj časa s prijatelji, sem pobegnil iz tipičnega vsakdana. No, punca ni tega razumela, in me je tudi takrat klicala večkrat dnevno, ker me je pač želela slišati po telefonu. Vse lepo in prav, če bi pogovor trajal minuto, dve. Rekel sem ji, da se bova v živo pogovorila, ko pridem z vikenda nazaj v Lj, kaj se je komu dogajalo, ker če bi se za vsako malenkost, ki se je nama pripetila pogovarjala po telefonu, bi nama zmanjkalo besed, ko bi se pogovarjala v živo. Pa tega ni hotela razumeti in mi je očitala, da se nočem pogovarjat z njo, da si ne vzamem časa zanjo.
Kar se pa tiče zadnje izkušnje s punco-ji ne zamerim. Če pač ona čuti, da to ni to, potem iz tega res ne bo nič in je najbolje, da se umakne. Z glavo se ne da priti skozi zid. Če se postavim v njeno kožo, bi tudi jaz prekinil, če mi kaj nebi pasalo, pa nebi pričakoval nobene zamere. Se mi zdi pa pošteno, da se pove, kaj je narobe, da čutiš, da temu ni tako, kot je na začetku kazalo.
To je to.

Lp, LIP