Bea, meni se je sicer malo drugače zgodilo, v delu, ko praviš, ko si dobila podporo, je začelo "bruhati" iz tebe. Nekako se mi zdi kar logično, ker, če si prej vse tiščala v sebi, mogoče nisi imela nikogar, ki bi te "razumel" ali "slišal", je to skorajda logična posledica. V tem delu se je nekako tako zgodilo tudi meni.
Ko so meni ljudje umrli, veš, sama od šoka sploh nisem dojemala in nisem niti vedela, zakaj gre. Nisem pač sprejela, kar se je zgodilo. Pa sem bila še dolgo po teh dogodkih, kot da je ok, kar nekam "srečna". No, potem je pa usekalo. In prišlo za menoj, kot vedno. In takrat je bil čas, da se spoprimem s seboj in izgubami, bolečinami in vsem, kar paše zraven.
Mogoče glej tako, ko dobiš "bonbon", si enostavno srečen. In uživaš v tem. Ko naletiš na to, da enostavno bonbona nimaš, ali ti ga nihče ne da, je mnogokrat tako, da šele takrat razmišljamo in delamo na sebi.
"ker mi zares v tem času ne terapije, ne šport,ne sproščanje, ne pozitivne afirmacije niso pomagale oz. so mi povzročale tesnobo, medtem ko so me prej osrečevale. počutim se tako, da bi najraje nehala jemat AD-je, ker se mi zdi da še bolj ustvarjajo ta umeten mir v meni in preprečujejo, da bi čutila ta gnus v sebi in se z njim spopadla."Se mi zdi, da včasih pride do kontra efekta. Nič hudega, le preproditi je potrebno. Ko sem bila malo bolj zdrava kot sem sedaj, ko sem padla dol, saj sem se kaj posekirala, pa razdihala, ampak, nisem odnehala, če sem želela doseči svoj cilj. Ne smeš obupati, čeprav je na trenutke težko. Ko mi je umrla mami, sem dobila tisto Asentro, pa mi je vse zaštopala, kar se tiče čustev. In sem se bala, kaj bo, ko bo usekalo, ker sem se počutila devet mesecev kot "zadeta". Potem je pa usekalo, nič hudega. Vse se je popravilo in zdravil nisem več potrebovala. Kako sem zlezla gor, ne vem, nimam recepta, z vojlo, pogumom, vztrajnostjo. Kot je priporočeno, približno povsod enako, v času jemanja AD, je potrebno nadaljevati, čeprav se nekdo počuti že dobro. Občasne krize ima pa vsak. Mogoče lahko tako rečem, da ne bom spet kje kaj povzročila nemirov, da če se opredeliš do opcije, da nekaj pomaga, bo pomagalo. To so naše misli.
En primer, ki je čisto resničen iz tujine. Gre v kontekst, kaj misli povzročajo, da se ne bo spet kdo vtaknil v zdravnike.
Torej, bila sta dva pacienta, eden je imel prvi stadij raka, drugi zadnjega. Bližali so se dopusti in tudi zdravnik se kdaj zmoti, zaradi zmede, kot mi navadni smrtniki, ko smo včasih štorasti
In, kaj želim povedati, prvi, ki je imel prvi stadij je pred dopustom zdravnika dobil diagnozo zadnjega stadija, drugi, ki je imel zadnji stadij, prvi stadij. Miselnost je vplivala na oba. Prvi je začel padati dol, drugi je pa zlezel gor.
Poudarjam, da obstajajo odlični zdravniki, ki človeku pomagajo. Tako kot ostali, so tudi sami ljudje, ki store napake. Vendar, zaradi tega nobenega ne mečem v isti koš.
Želela sem ponazoriti, kako neka miselnost lahko vpliva na potek dogodkov.
Če mogoče lahko prišepnem, najprej obdelaj samopodobo, če smem tako reči, ker ne verjamem, da je v tebi gnus in da si gnusen človek. Vzorci so pač takšni, da če jih želimo zamenjati z lepimi in boljšimi, kar tudi nam daje lepšo samopodobo, gre le z vztrajnostjo in tistega dela, ko se znebiš strahov in vzorcev, da nisi dober. Vsak je dober in vsak ima častno mesto v svojem življenju, pa čeprav na drugačen način od ostalih.
Prejle sem šla malo na bicikl, predno se odpravim, pa veš, tudi sama čutim, da sem kot aktivna bivša športnica včasih uživala v vsem, vendar, je bilo danes, kot da ne bi nič storila. Sem "pokradla" na ta račun sama sebi energijo. Morda se mi je vse skupaj uprlo, ker sem včasih "morala", sedaj želim pa le čas zase, ki bo potreboval nekaj časa, da spet zadiham in spet zaživim.
Verjamem in drži, da vsaka stvar potrebuje svoj čas, tudi da dozori, tako je tudi prebolevanje (ker omenjaš fanta). Siliti se ne gre. Sama sem se zamotila z ničkoliko stvarmi, pa je lahko trajalo tudi 16 ur, najhuje je bilo, ko sem prišla domov in so ostali samo trije pouštri, s katerimi sem se tolažila. In potem sem se preveč zaposlila ter sem sama sebe pustila na strani. Zato, da sem lažje prebolevala. Ampak ima tudi to svoje posledice, če sebe zanemariš v tem delu. In, ko se je začelo rušiti, sem si rekla, sedaj je zadosti in je čas, da nekaj storim tudi zase. Dostikrat je tako, da lažje storiš kaj za druge, kot pa zase. Tako se ti ni "potrebno" ukvarjati s samim s seboj.
Bea, ti le vztrajaj, z vztrajnostjo je marsikaj možno doseči. Samo ne obupati. In prosim, ne glej skozi sebe, da si gnus ali da nosiš gnus v sebi. Verjemi, da temu ni tako. To je podobno, kot če bi zunaj sijal sonček, pa bi nekdo na vsak način trdil, da pa padajo peklenske prekle skozi dež.
Drži se. Lahko le rečem, da se marsikaj spremeni, ko spremenimo kaj v svoji naši čudežni glavi. Velja zame, kot še za koga, morda tudi zate. Ko se z najtežjo nalogo spopadeš, jo toliko bolj ceniš in jo znaš tudi ohranjati. Lastni trud je vreden zlata.
Malo sem na nek način splošno opisala, nekaj povedala iz svojega, če pa želiš še kaj dodati, kar pogumno, nekaj bomo že "seštrikali".
