hey..
že odkar vem za sebe, sem zelo občutljiva oseba. zato imam tudi veliko težav v odnosih z ljudmi. nenehno me skrbi, da bom ostala sama. ta grozen strah pred osamljenostjo me spravi do tega, da počnem stvari, ki situacijo le še poslabšajo (paničarim, se prepiram, sekiram in imam občutek krivde). in nato npr. vztrajam v zvezah, v katerih le trpim, a zaradi strahu pred samoto zveze ne končam.
mlada sem, še mam čas da najdem nekoga, ki me bo res znal cenit, ampak ne dam si priložnosti. hrepenim po ljubezni, vztrajam pa v zvezi, kjer tega ne dobivam. vsaj ne toliko, kot si je želim. v glavnem, tako zelo si želim ljubezni, nevem pa je poiskati..
zanima me, ali ma kdo podobne izkušnje? kako naj se znebim tega straha pred samoto ?
lp...
V zadnjem prispevku, ki si ga oddala, si nekje sama pogruntala, da se je potrebno naučiti sam s seboj.
V delu, ko govoriš o tem, da na nek način "odganjaš" ljudi od sebe (kot si zapisala), pa bi mogoče rekla, da je to le beg pred ljudmi oziroma tem, da si ne pustiš bližine, ker se bojiš biti prizadeta. Ne vem, mogoče gledam iz sebe, ker se mi je podobno dogajalo, da ko mi je nekdo prišel preblizu, sem storila "vse", da sem jih "odgnala". Ampak, hvaležna sem tistim, ki so ostali. Kljub mojim "muham". Sicer čuden način, ampak, za tiste še danes lahko z vsem svojim srcem dam kaj v ogenj.
V ljubezni je lahko tako, želimo si celo čokolado z lešniki vred, pa če ti nekdo ponudi za začetek eno tablico od tega, je to že velik korak, le sprejeti ga moramo.
Te pa razumem, strah nas ovira, ker je strah največji sovražnik človeka, če ga nadvladi. In če se strah uresniči, v končni fazi, je potem na nas, kako naprej obvladovati stvari. No, tu pa potrebujemo vsi malo pomoči, vsaj ti, ki smo tu, na tem forumu.
Če se vrnem nazaj, včasih sem imela ogromno družbe, zaradi stvari (beri, ko so rabili, sem bila dobra, ko me niso, nisem bila deležna njihove pomoči in sem jih odsekala), pa sem takrat našla samo sebe. Našla ljudi, za katere vem, da so še danes ob meni. Razdelaš malo z radikalnostjo. Težje mi je sedaj, ko sem padla dol in se zrušila le v tem smislu, ko imajo vsi svoje življenje, kar ni sporno in so ob nekom, sama pa ostajam sama in pač pogrešaš. Saj se dobimo, pa čvek, pa telefon, pa mejli, ampak, to ni to.
Pa dajem recimo priložnosti tudi novim spoznanstvom, vendar me hudo zmoti, če je to recimo moški, ki ga zapali, ker sem pač nasmejana punca, da takoj navali z neko seksualnostjo. In potem se izogibam.
Ampak vseeno, naučila sem se tudi takšnim dati v vednost na lep način, da me neka seksualnost ne zanima, temveč le to, da se imam lepo v družbi. Če sprejmejo, sprejemejo, če ne, pač ne. In za takšne mi je potem čisto vseeno, če jih nikdar več ne vidim oziroma, se mojemu življenju niti ne pridružijo.
Simonka in Slavka, verjamem, da se počutita kot se, ampak, še vedno verjamem, da na nebu ni nikdar tako temno, da ne bi posijala vsaj ena zvezdica. Vedno posije, samo ozreti se je potrebno, da jo ugledaš.
Veliko sončka v dušicah želim.
