Socialna fobija-da ali ne?

[majare]

Morda so krive objektivne razmere, morda je to v meni. Imam sicer nekaj znancev, vendar nimam prijateljev in žal tudi ne svojcev. Mater sem zgubila, ko mi je bilo sedem let, po končanem  petem razredu gimnazije (da, tako stara sem, da sem hodila še v osemletno gimnazijo) mi je umrl še dedek. Do takrat sem živela kot so živele meščanske družine v času med obema svetovnima vojnama in ob vzgoji babice, ki me je vzgajala tako kot so njo pred prvo svetovno vojno. Zase sem živela svoje irealno življenje, se zelo zgodaj začela zanimati za vzhodnjaško miselnost (veliko pred raznimi guruji) za ezoteriko, pa tudi za bolj ali manj prikrito zgodovino od pradavnine do danes. S pomočjo izredne učljivosti, znanja več jezikov in v mladosti skoraj popolnega spomina sem se poglabljala v stare arhitekturne spomenike in moderno slikarstvo, poskušala vsrkati vase čim več lepih stvari , poslušala glasbo vseh obdobij in vsega sveta in legende vseh narodov.  Vendar sem težko našla sogovornike, ki bi mi sledili in z leti je bilo čedalje težje. Tako je nehote v meni rasel sarkazem do naše ozkosti in do našega vsakdana. Zdaj se bojim, da bi koga užalila, če bi začela pogovor o temah, ki me zanimajo, pa mi ne bi mogel slediti. Zato mi je edini prijatelj računalnik , pogovarjam pa se sama s seboj v sanjah. 

[Ventilator]

Ne vem, če ti ravno to dela probleme, vendar je tudi "small talk" pomembna socialna veščina - ni treba, da ima pogovor vedno nek pomen, lahko je samo zaradi druženja. In potem skozi čas prideš do neke skupne teme.

[Katulus]

Poznam jaz enih par, ki so ti kadarkoli kos Je dovolj družbe tudi za zahtevne debaterje..

[Arwen]

Vendar sem težko našla sogovornike, ki bi mi sledili in z leti je bilo čedalje težje. Tako je nehote v meni rasel sarkazem do naše ozkosti in do našega vsakdana. Zdaj se bojim, da bi koga užalila, če bi začela pogovor o temah, ki me zanimajo, pa mi ne bi mogel slediti. Zato mi je edini prijatelj računalnik , pogovarjam pa se sama s seboj v sanjah. 

stavim, da so tudi taki v bližnji (ali malce manj bližnji) okolici, ki bi z lahkoto sledili niti pogovora...

[*Lily*]

Draga Majare!

Evo, jaz sem tudi "filozof" že od rojstva. Zanima me vse kar večine ljudi ne zanima. Ampak življenje zna presenetiti veste. Z neba se je vzel nekdo, ki ima enake interese kot jaz. In že enajst let živiva srečno skupno pot. In imava družbo ljudi, ki imajo enake interese kot midva. Pa jih nisva nikdar iskala. Naše poti so se po naključju srečale in postali smo dobri prijatelji.

Mene, naprimer, prav veseli, da nekoga Vaših let zanimajo takšne teme. In lahko ste prav ponosni na to, da Vas ne zanima le kdaj se bodo vnučki poročili in koliko sladkorja morate natresti v testo za kolačke...  Prav veselo sem presenečena nad Vami!!! In tudi, če ne boste nikdar našli pravih sogovornikov (v kar močno dvomim) še naprej počnite in raziskujte kar Vas veseli. Tudi jaz mnogokrat "filozofiram" za računalnikom in veselo tipkam svoje "nore domislice". Tako nore, da jih še partnerju ne morem zaupati. Ampak sem vseeno vesela. Moje so in sem ponosna na njih pa četudi nikoli nihče ne izve zanje. Se pa dobro prilagodim vsaki družbi ljudi. Znam se pogovarjati o vseh in vsemu. Ko pridem za računalnik je pa čas za čisto "moje stvari".

LP. Lily.