GA

[vesnav]

Ja samo očitno gre brez tablet še enkrat počasneje in lahko že obupaš vmes. Jaz sicer nisem obupala niti malo, se pa vmes kar mučim. Ko en simptom izzveni, se pojavi drugi in tako dalje. Verjetno z ADji to nebi bilo tako. Skratka treba se je pripraviti na vse mogoče simptome in jih biti pripravljen sprejeti ob vsem tem pa ostati močan, optimističen, imeti dovolj volje za aktivno življenje in se prepričevati, da nič hudega ne bo. 

Tako, da tista dva posta nazaj...
Ni lahko, verjemte.

Tudi jaz imam identično izkušnjo.

Ampak gre.

Ja samo očitno gre brez tablet še enkrat počasneje in lahko že obupaš vmes. Jaz sicer nisem obupala niti malo, se pa vmes kar mučim. Ko en simptom izzveni, se pojavi drugi in tako dalje. Verjetno z ADji to nebi bilo tako. Skratka treba se je pripraviti na vse mogoče simptome in jih biti pripravljen sprejeti ob vsem tem pa ostati močan, optimističen, imeti dovolj volje za aktivno življenje in se prepričevati, da nič hudega ne bo. 

Tako, da tista dva posta nazaj...
Ni lahko, verjemte.

...se popolnoma strinjam, resnično ni lahko. Sam sem imel že toliko različnih simptomov da sem že davno tega nehal jih šteti .

Poznam.. Ampak tudi to izzveni.

V.

[Lost]

Ja samo očitno gre brez tablet še enkrat počasneje in lahko že obupaš vmes. Jaz sicer nisem obupala niti malo, se pa vmes kar mučim. Ko en simptom izzveni, se pojavi drugi in tako dalje. Verjetno z ADji to nebi bilo tako. Skratka treba se je pripraviti na vse mogoče simptome in jih biti pripravljen sprejeti ob vsem tem pa ostati močan, optimističen, imeti dovolj volje za aktivno življenje in se prepričevati, da nič hudega ne bo. 

Tako, da tista dva posta nazaj...
Ni lahko, verjemte.

Pogumna si PUTKA, sam brez tablet nebi zmogel ker sem predolgo cakal in brez tablet
nikoli nebi izplaval. Sem pa in sedaj pocasi zmansujem. Pogoj pa je bil psihoterpija ki
sedaj "nadomesca" kemijo. Znanje kako ublaziti napade ankse prepreci prehuda nihanja.

[Putka]

Putka je ponosna nase!! Kljub strahovom delam korake naprej in šele ob terapiji danes sem se zavedala kaj vse sem že naredila. Sicer se jokam že cel dan, ker sem dala kamen stran s srca a to ni jok žalosti. To je poslovilni jok. Mala Putka se poslavlja počasi. Zelo počasi. In vem, da sem cool in da sem prava! Odprte oči in pozitiven pogled!

Gremooooo Putka, carica si! 

[Orhideja1]

Nič ni lahko v življenju, za vse stvari se je potrebno potruditi. Tako tudi tukaj. Vložen trud v sebe je potem dvojno poplačan, tako z boljšim počutjem in z manj siptomi, ki tudi počasi izginejo.

In seveda se da anksioznost premagati brez AD. Sem sama tak primer, ki nisem nikoli jemala tablet in sem se uspešno spopadla z anksioznostjo. Sedaj tesnobe več ne občutim.

Sem si pa veliko pomagala  z rekreacijo, meditacijo, jogo, AT, veliko gibanja, pozitivna naravnanost in veliko prebrane literature na temo osebne rasti in medsebojnih odosov.

[himiko]

Sicer pisem kar v to temo, pa vendar...

Kmalu bo leto dni, odkar sem zacela z zdravili in terapijo. Ce sprva nism bila sposobna niti gledat tv, poslusat glasbe, brat knjig, se pogovarjat z ljudmi, ce so bile noci in dnevi peklenski: panicni napadi, mucne tesnobe, obcutki odtujenosti, grozljive vsiljive misli, zelo neprijetne derealizacije...  Sem v enem letu  sicer bolj ali manj odpravila simptome, zal pa ne sprozilca. Tj partnerski odnos... A tudi tu sva s fantom zelo napredovala. Oba s fantom delava na sebi, a vcasih se mi se se vedno zdi, da se vrtim v krogih, da capljam na mestu... Kot vleka cigumija...
Nemogocih nihanj v mojem razpolozenju skorajda res ni vec... Tako da sem si v zadnjih tednih nalozila kar veliko dela - to mi je dejalo obcutek normalnosti, zdravja, po nasvetu psihiatrinje - ki pravi, da se dobro drzim - znizanje zdravila (zdaj sem na 15 mg paroxata, dejala pa mi je, da lahko komot na 10 mg, ce se bom pocutila dobro)
Zdaj pa spet kriza... Ze dva dni skoraj samo spim, mravljinci po telesu, strahovi... Ze spet... Utrujenost od vsega, na telefone se mi ne da javljat, na maile ne odgovarjam, ne da si mi niti pogovarjat z mamo, staro mamo, ocetom... Spet se hocejo oglasat tesnobe, cetudi jim ne zelim dajati pretirane pozornosti.
Je mozno, da sem si nalozila (ze spet) prevec? Je mozno, da prevec zahtevam od sebe? 3 mesece tecem vsak dan po 5 km (sprva zaradi pridobljenih 20 kg  , nato zaradi boljsega pocutja), negativnim obcutkom ne zelim dajati pozornosti, a vse to mi jemlje toliko energije... Vcasih se mi zdi, da se moram za vse tako truditi... Se prevec trudim? Nimam niti vec kompasa, kaj je "normalna" zalost in kaj ni. Kaj je "normalen" strah , kaj ne... Vcasih se mi zdi, da sem se vedno odtujena od vseh... Pogovorov s prijatelji se hitro navelicam - zdi se mi, da z njimi nimam vec veliko skupnega...  Vcasih se mi zdi, da sploh ne vem, kdo sem ... Vrednote so se mi letos mocno zavrtele: kar sem vcasih mislila, da je prav, sem zdaj mnenja, da je bilo to vedenje zabloda...
Hm, morda pa je ta kriza prisla zato, ker sem ze toliko boljse in sem ze zacutila, kaj so ustaljene tirnice zdravega dusevnega zivljenja in je bil pogled onkraj dezele ankse tako mamljiv, da sem cisto pozabila nanjo? Ko sem znizala AD, sem se nenadoma pocutila bolj zivo, a zdaj takoj bolj obcutim srcne bolecine - je to znacilno za Ad, ko ga nizas?

Hm ne vem...
Se opravicujem za tale esejcek... Samo tako me je strah, da se bo vse vnovic ponovilo. Ker resnicno nimam energije, da se z vsem soocim se enkrat od zacetka...

Himiko 

[Putka]

himiko opisala si čist mene, zadela u nulo!!!!
Sem tudi že pisala post o tem, da na koncu vsega tega bullshita več nevem kdaj se lahko upravičeno bojim, kdaj se lahko na koga jezim, kdaj sem lahko slabe volje, dobre volje...kdo za vraga sploh sem!?! , ujeta v en krog iz katerega nisem znala ven!
Potem pa mi je dr. rekel, da se nam v telesu ob takih anskioznostih dogajajo cele "štale", vse mišice so napete, misli nam švigajo kot nore, skratka simptomatika je obupna a smo to vse še vedno mi (kljub derealizacija in depresonalizacijam). Vzemi vse to kot res brezvezeno simptomatiko, tam nekje, v ozadju tebe in vedi, da si ista himiko kot še kak mesec nazaj. Dovoli si biti in slabe volje in dobre volje in jezna in brezvoljna, ko čutiš, da imaš prav imaš res prav in ko čutiš, da si ga nekje pobiksala, dopusti drugim, da ti svetujejo.

Ne spreminjaj se, ne zgubljaj se, ker ni ga hujšega kot to, da se počutiš kot, da ti lastna osebnost razpada. Bodi trdna, odločna himiko!

Počasi delaj korake. Verjetno nisi padla nizko tako kot prvič (prvič je pomoje hajhuše) in tudi ne boš, ker to vse poznaš in za vse to veš. Veš, da je anksa nagomilan stres in nič drugega.
Full dobro prenašaš zadeve, jaz se vidim v tebi ; tek, optimizem, delanje na sebi,...vse to ti bo pomagalo, da boš hitreje ven prišla iz tega!

Delaj vse to kar že delaš in ne obupaj.

Jaz ti za tablete ne morem svetovati, ker sem brez, ti bo pa verjetno kak drug sotrpin.

[himiko]

Draga Putka, hvala za tvoj post, s katerim si me ful potolazila in obrazlozila zadeve ter mi dala vedet, da kar dozivljam, vseeno ni tako specificno ... Danes sem sicer ze bolje - mogoce sem res rabila samo spanec in pocitek- no ja veliko spanca  ... Sem pa tudi opazila, da se psihicno slabse pocutim, ko sem bolj utrujena, takrat se mi zdi, da ima strah vecje oci...
Pa tudi hvala za napotilo glede custev - to me zadnje case namrec zelo zelo bega! Saj vcasih res ne vem, ali sem lahko zalostna, ali ne. Ali lahko analiziram svoja custva ali ne... Vse te neg obcutke namrec kar zatrem, ker se tako bojim, da bom spet padla v tiste kroge, iz katerih je bilo potem tako tezko pridet ven... Po drug stran pa pol vse vre v men... kar pa tud ni ok sevede...Res je, da mi pol tek to pomaga skanalizirat, sam zdele nekaj dni se za tek nism nasla energije, sem sam hodila s kuzkom na sprehode... In potem mam slabo vest, sevede... Derealizacije na VELIKO sreco nimam vec, je pa res, da mas obcutek, kot da razapdas in lebdis... Hvala se enkrat, potem ko sem napisala tale post vceraj, sem se za odtenek pocutla boljse!

Miren dan,

Himiko