črna luknja

[DeeDee]

pozdravljeni... forum s prekinitvami berem že dve leti, ampak šele zdaj sem se opogumila in pišem... samo rada bi spravila stvari ven iz sebe...res je življenjska zgodba...se mi zdi, da se moram opravičiti, ker ne bom kratka in jedrnata   
depresija me z vmesnimi pavzami spremlja odkar se spominjam, prve dogodivščine so se začele po ločitvi mojih staršev, ko sem bila stara 13 let...zdaj jih štejem 29... že od nekdaj v družbi veljam za tečno, zoprno, zamorjeno in težko osebo, večina ljudi se me boji ali pa imajo distanco, prijatelji mi to očitajo... jaz pa sem se zato naučila nosit masko prijetne punce, da sem bolj znosna...
po ločitvi staršev sem postala samomorilna in redno prakticirala samopoškodovanje, s časom se je to umirilo, čeprav sem ostala samodestruktivna... in nekih 10 let je bilo vse skupaj kar znosno, nobenih težjih epizod, samo konstantna žalost, bolečina in izjemna občutljivost, sledila so vmesna obdobja 'gor-in-dol', ko me je pustil fant s katerim sva bila skupaj 8 let in po tem sem nekako zaživela se mi zdi... dokler pred dvemi leti in pol nisem doživela popolnega zloma, ki je trajal skoraj eno leto... takrat sem si prvič res priznala, da imam depresijo in takrat sem prvič šla v svetovalnico Posvet, kjer so mi to potrdili... v nadaljnje zdravljenje nisem šla in sledilo je eno leto vegetiranja, treh norih izpadov, ko si nisem upala se ubit, totalnega dna, zlorabe amfetaminov, ki so vse skupaj samo poslabšali ampak za kratek čas pa pomagali... v tem času so se vsi prijatelji odtujili od mene, tisti, ki so ostali pa se niso poglabljali v moje težave... takrat sem našla prijateljico, za katero se je izkazalo da je tudi depresivna in z njeno pomočjo mi je uspelo se postavit na noge, predvsem so mi pomagale knjige louise hay in pozitivne afirmacije. nato sem spoznala fanta in svet je postal sončen... takrat sem nehala delati na sebi, ker je bilo vse ok, to zimo pa se je spet odprlo brezno in zdaj se dušim že več kot pol leta... pestijo me težave na vseh področjih - huda denarna stiska ker fant ne dobi službe, moja plača pa je komaj pol minimalne, fant je mlajši od mene in to prinaša dodatne hude težave, saj ne razume prav dobro kako ravnati z depresivno osebo, živiva z večimi cimri in neurejene razmere doma me spravljajo ob živce, poleg službe sem se vpisala še na faks in do avgusta moram diplomirati in sploh ne vem kako naj pišem in se učim, ker sem honorarka in moram delat če hočem živet, tega časovnega tempa enostavno ne zdržim ... januarja sem si med prepirom močno porezala roko, da sem morala na urgenco in od takrat si skoraj vsako noč zaželim, da se zjutraj ne bi več zbudila. enostavno pokam po vseh šivih, svojega življenja sploh ne obvladujem več, sebe fizično ne obvladujem, vsak navaden prepir v meni zbudi neobvladljivo željo po samopoškodovanju,  konstantno mi zmanjkuje časa, moj spomin in koncentracija sta minimalna, da ne omenjam utrujenosti, psihično se zlomim vsak teden, za vsako stvar jokam, fizično sem na tleh... že od 14. leta mi grozi razjeda na želodčni sluznici in zadnje leto jem ultop, kljub temu me boli vsak dan, bojim se, da bom nekega dne enostavno odpovedala, popolnoma sem pokvarjena, razmišljam samo še o tem kako lepo bi bilo umret in potem se razjezim, ker vem da tega ne morem naredit... šla sem na delavnico o depresiji pa nimam energije da bi sledila njenim smernicam, afirmacije ne delujejo, zdi se mi, da sem izgubila upanje v vse... prejšnji teden po napadu ponovnega načrtovanja samomora sem šla k zdravniku po napotnico za psihoterapevta [najprej bi poskusila samo s tem, brez ad-jev] in ugotovila, da so vsi na koncesijo zasedeni jaz pa nimam denarja za samoplačnike, res sploh ne vem več kaj naj naredim? včasih poslušam svoje srce in čakam, da neha biti, ker slišim kako je utrujeno, jaz sem utrujena, nikakor ne morem iz te črne luknje... umikam se od ljudi, ker vem da jih bom spet odgnala stran in prijatelji spet postajajo oddaljeni in na koncu vedno ugotovim, da sem sama in to tako boli, čeprav vem, da se moram sama postavit nazaj, tokrat to enostavno ne deluje...
to me izjemno straši, saj sem po naravi zelo praktična in realna oseba, zdaj pa sploh nimam več stika z realnostjo, sploh ne vem več kaj je res in kaj si samo domišljam??
res pardon za tole kolobocijo, trenutno se smilim sama sebi in sovražim vse.... 

[popokatepetl]

Res je, že samo za opis svoje situacije je potrebnga velik poguma. In ti čestitam za to. Pa nič se ne opravičuj, namen takihle forumov je ravno to, da daš del trplejna iz sebe.

Pri nasvetih nisem dober. Zato jih prepuščam drugim. Ti pa iskerno želim vse dobro.

[mina]

Pozdravljena,
mislim, da bo moral biti tvoj prvi korak obisk psihiatra (ne rabiš napotnice) in pogovor z njim. Prav gotovo ti bo predpisal zdravila. V 4-6 tednih bodo prijela, tako da bo minilo še nekaj časa dokler ne boš boljša.
Ta čas lahko izkoristiš za načrt kako naprej. Vzemi svinčnik in si naredi plan. Tudi če se ti ne ljubi, ampak že to da razmišljaš vnaprej pomaga. Premisli o svojih financah, fantu, šolanju, življenju nasploh.
In ne obupuj, vse bo še dobro. Vsi mi tu gor smo preživljali (in preživljamo) težke čase. Depresija še zabriše in pokvari pogled na svet.
Drži se in čimprej do zdravnika. Ne zgubljaj časa.

[kozu]

hej... sem prebral tvoj post. Tudi jaz nisem dober v nasvetih... pošiljam ti samo en velik objem in upam, da bo še vse OK.

[Suzy]

Pozdravljena DeeDee!!
 Dobrodošla med nami in en topel,prisrčen objem.Opisuješ,da tvoje depresivno stanje traja že kar lep
čas z vmesnimi vzponi in padci.Ker se depresija ne ozdravi kar tko,ti svetujem da obiščeš najprej
dobrega psihiatra,ki ti bo predpisal antidepresive.
Pomagali ti bodo(seveda ne takoj,šele čez nekaj tednov),da se psihično in fizično postaviš na noge in
šele nato pričneš delat na sebi.Vsi pademo kdaj pa kdaj na dno brezizhodne situacije in če se
vnaprej predamo negativnim mislim še bolj poglobi naše psihično stanje.
Upam,da imaš koga,ki ti bo pri tem v oporo....sicer pa imaš nas,ki smo ti vedno s prijazno in toplo besedo
pripravljeni omiliti tvoje težke čase.
Marsikdo si večinoma reče,da ne vidi izhoda,a ker za vse,obstaja upanje na lepši in boljši jutri ,se potrudi
z majhnimi koraki pozitivno razmišljat o sebi,si zaupat,.....najdi tisto notranjo moč in voljo,ki ti bosta pomagala,da boš nekje začela in odmislila vse neprijetne stvari in skrbi.Vsekakor je vsak začetek težak
a splača se verjemi!!!
Želim ti vse dobro in veliko volje,poguma ter piši nam!!
Objem in pozdrav od Suzy!!!

[DeeDee]

hvala vam vsem za tople besede in podporo, veliko mi pomenijo in res je lepo slišat od ljudi, ki vedo, o čem govorim   
razmišljam o ad-jih, seveda, ampak se jih nekako bojim... kaj če se ne bom mogla učit? že tako imam hude težave s koncentracijo... in vsi mi govorijo naj ne grem na ad-je, ker naj bi bilo potem vse še slabše in da ne pomagajo... vem, da so to verjetno samo predsodki, ampak nekako jih ne morem izbit iz glave...

pozdrav vsem, danes kljub dežju ni tako slab dan 

[Suzy]

 Pozdravček DeeDee!
Imam občutek,da te je nekako strah začet z zdravili.Nič se ne boj,saj to niso zdravila od katerih postaneš odvisna in ne povzročajo trajnih škodljivih posledic.Lahko se boš učila in ne poslušaj takih,kateri nimajo z njimi izkušenj,temveč upoštevaj le mnenje zdravnika in njegova navodila.
Vedi da je;

depresija je posledica kemičnega neravnovesja v možganih. Moteno je delovanje nekaterih kemičnih prenašalcev - nevrotransmiterjev in njihovih nevroreceptorjev, ki v možganih prenašajo sporočila in med drugim urejujejo razpoloženje. Antidepresivi pomagajo vzpostaviti njihovo normalno delovanje in s tem izboljšajo posameznikovo razpoloženje.
Morda boš v prvih dneh občutila kakšne stranske učinke,ki pa so predhodnega značaja(slabost,glavobol,omotičnost,nemir...)a bodo s časoma izveneli.
Ne muči se zaradi predsodkov ampak čimprej k zdravniku.Tudi sama sem predolgo odlašala.
Lažje se boš potem spoprijela z vsemi težavami in jih začela postopoma odpravljati.Pri tem ti bi v veliko pomoč bila tudi kakšna skupina za samopomoč v tvojem kraju in psihoterapije.
Lep dan še naprej!!!
 

[Toja]

Haj haj DeeDee!

Zelo lepo ti je že Suzy napisala in vse točno tako drži!
Se podpišem pod njen post!

Poglej kaj se je meni zgodilo:
Pred 20 leti sem zbolela za depresijo-posledično
anskiozno panično motnjo.
Takrat še vedenje o vsem tem ni bilo tako razvito in
posledica vsega tega je bila, da so mi 14 let dajali samo
pomirjevala. Postala sem velik odvisnik!
Moje težave pa kljub temu niso izginile, pač pa so postale še bolj
hude in še bolj zakoreninjene v meni.
Pred 6 leti sem prvič dobila AD in dokler nisem spoznala, kaj in kako
se je treba s vsem tem spoprijemat, sem bila na mrtvi točki.
Danes to poznam, obiskujem skupinska srečanja in delam s pomočjo psihoterapevtke.
Vsakomur, ki ga doleti težava v tem času, svetujem naj ne odlaša
niti minute, kajti stvari so še tako sveže in da se jih zelo dobro
z AD in ostalimi zgoraj omenjenimi dejstvi zelo lepo sanirat.
Tudi tebi svetujem "NE ODLAŠAJ in NE BOJ se AD".
Začetek je malo težak, vendar zelo hitro mine in stvar gre potem še
samo na boljše!

Želim ti, da se ne BOJIŠ in začneš ČIMPREJ!
Lep pozdrav

[nenci]

Bravo toja  in suzy Se podpišem pod vajin post.

Draga DeeDee, ne odlašaj in čimprej poišči psihiatra, naj ti predpiše AD-je in ne boj se jih. To niso pomirjevala, ki ti povzročijo odvisnost, pač pa ti vspostavijo hormonsko ravnovesje v možganih nazaj pa pravo raven. In ne poslušaj mnenj tistih, ki o tem nimajo pojma. Kdor je in je bil na antidepresevih ti tega ne bo svetoval. Ker vsak sam dobro ve, kako je hudo, kako pa se potem po parih tednih počutiš končno bolje in lahko pričneš počasi početi stvari, ki te veselijo. Preživela si težke čase. Zato je sedaj čas, da si pomagaš. Sedaj se vsaj da. Pred tolikimi leti to žal ni bilo mogoče.  Prepusti se možnosti, ki ti jo AD-ji ponujajo, ki ti jo ponuja ta forum in pa skupine za samopomoč, ki so brezplačne. Pa k kakšnemu psihoterapevtu se vpiši, na koncesijo se res čaka, do takrat pa ti bodo tudi AD-ji prijeli in ti bo dosti lažje. Je že tako, da je včasih potrebno poseči tudi po kemiji, nočem delati reklame, pač pa dejstvo, da tako je. Primeri sladkornih bolnikov naprimer, ki so od insulina v injekcijah odvisni vse življenje. Vendar jim to pomaga preživeti in živeti čisto normalno življenje.
Življenje je težko, vendar, če si želimo, tudi lepo.

Tudi tebi iz srca želim lepega, saj je še skoraj ves pred teboj.

Drži se

 

[Star]

DeeDee, ko govoriš o razjedi, naj ti položim na srce, da si ne dovoli, da te stvari toliko vržejo iz tira, da boš hodila zaradi tega kam na operacije. Eno leto nazaj, predno je mami umrla, sem se tako sekirala, da mi je počil dvanajsternik. In sem vesela, da sem ostala še živa. To so tako hudi krči, da se ne smeš niti za milimeter premakniti. Ironija vsega, ko je tisti dan umrla moja mami, je imela pa še stokrat hujše krče. Pa se je vdala, ker je rekel zdravnik, da ima polovico kraja itak neko virozo. Ok, pustimo to. Sem se po tem vsem pobrala, mi je rekel prejšnji sodelavec, s katerim sva ostala v dobrih odnosih, da je mislil, da sem ženska, ki nima niti najmanjšega problema, ker sem preživela to in ono in vedno prišla z nasmehom nazaj. Pa sem res folgala. Včasih sem zamahnila z roko, kaj češ, tak ti je život in sem šla dalje. Pa se mi je po nekaj letih še ostalih smrti zrušilo. Težave v službi, predvsem odnosi, umrl partner, spoznala novega, pa se je sfižilo. V bistvu je huje to, ko veš, da nekdo umre, umre kot pa to, da nekdo še živi, pa ga daje ego, pa se ne premakne za pet dek, čeprav ti je lepo. Poskušaš iti dalje. To se zgodi le s trudom, čeprav sem sama tudi bolj spodaj z energijo in voljo.

Sama sem doštudirala faks ob delu. Ob tem sem aktivno športala čez teden, imela bolno mami, kateri sem bila za povrh vsega še "patronažna". Pa sem doštudirala. Zato boš tudi ti!
Misli na to, da ko boš doštudirala, boš imela boljše iztočnice tudi kar se službe tiče. Moram biti realna, sama sem jih dobila, vendar so odnosi tako čudni, da sem ob zamenjavi šefov odletela z del. mesta vodje. Ribarija. Ampak, še vedno se trudim in iščem rešitve zase. To pomeni, brez truda ni nič. V prvi vrsti se moramo zase potruditi, če želimo speljati, potem šele pridejo drugi na vrsto.
Kar sledi, ima tvoj fant starše? Če jih ima, bi bilo na mestu, da si pomagajo; če jih nima, da bi mu pomagali, naj pomaga sam. Sicer mu pa povej za občutke v uvidevnem smislu, da sama ne zmoreš, niti finančno. Morda boš potem tudi uvidla, ali se samo šlepa, ali pa ti bo pomagal pri vsem!

Ne boj se, dokler samo "kričiš kot krik na pomoč" je vse ok. Ne delaj neumnosti! Prosim!

 

[sonček]

Velik objem tudi od mene .... in verjami.. iz izkušenj... res posije sonce ,,, le včasih je pot malo daljša.
O AD jih in šoli pa samo to... po končanem faxu sem jih začela jemati.. in zdaj sem končala še dva  tako da... ni panike,,, in mi smo tukaj 

[Gigli]

Pozdravljena,

tudi jaz ti iskreno želim, da bi bila čimprej bolje. Le razmisli o jemanju ad-jev, niso več tabu in meni zelo pomagajo. Največ je seveda NA NAS SAMIH, vendar ti tablete pomagajo, da zlezeš iz najhujšega in nekako zbistrijo misli.

vse dobro

gigli

[kristjan]

DeeDee to je še ena zgodba, ki nas jo je večina tukajle v lajfu že doživela!

Pogumno naprej! Drugega nam žal ne preostane.

[tiger]

Draga DeeDee,

se pridružujem zgoraj napisanim odgovorom, v zvezi z antidepresivi pa ti naj povem še to, da vsaj pri meni stranskih učinkov sploh ni bilo (jemljem cipralex), zato se jih ne boj že vnaprej.
Nujno si moraš tudi urediti prehrano, da zminimaliziraš težave z želodcem. Predvsem se drži urnika prehranjevanja, jej zajtrk, pred jedjo se skušaj umiriti, jej počasi itd.
Glede faksa pa takole: pozanimaj se, če je kakšna možnost, da ti podaljšajo status, da pridobiš nekaj časa za diplomo in se vsaj glede tega umiriš. Če gre za zdravstvene težave, bi najbrž skoraj morali biti tako uvidevni. Pozanimaj se, kaj vse za to rabiš, kakšno vlogo moraš napisati in kdaj jo oddati, če je potrebno, se pogovori z mentorjem ali si pridobi zdravniško potrdilo. Konec koncev smo vsi le ljudje in mogoče tudi na tvojem faksu opazijo razliko med luftarji, ki bi si status podaljševali v nedogled in tistimi, ki si močno želijo doštudirati, pa jim to žal nekaj preprečuje.
Verjemi, da je življenje lahko lepo in da si ga vredna! Ne predaj se.

Želim ti vse lepo ter veliko volje, sreče in poguma! 

tiger

[beli]

Pozdravljena DeeDee

Naj se sliši še tako smešno ampak tvoj post me je kr mal pomiril oziroma spodbude, ki so jih prispevali naši sotrpini.., še pred 10timi min sem tudi jaz imel črno luknjo v glavi, pa sem se pri branju tehle postov kr mal pomiru....

Z nasveti bom bolj škrt, ker o AD-jih ne vem dosti... , mi je pa poznano to kako brez njih priti na zeleno vejo, o žerečem želodcu pa sam tole: poznam drisko.., kri na blatu, potne roke.., tresajoče roke.., izguba koncentracije.., črne misli...., trenutno imam pa samo en problem in to je , da ne morem delati in tudi to bo v ponedeljek čisto drugače!

Želodček boš pozdravila z pravilno prehrano, poskusi odklopit meso in podobne težke svinjarije
, ki jih tako radi mečemo vase...., včasih želodec peče zaradi glave in obratno.., pozdravi želoček pa bo mogoče v ponedeljek tudi glava drugač funkcijonirala.., v treh dneh ko je fraj se lahko sestaviš, SEM PREPRIČAN, JS SE BOM ! Pa se tipkamo v pondeljek in se smajimo kako enostavno je šlo.

Želim ti vse dobro in u akcijo... pozdravček beli

[Star]

Meni bo v ponedeljek prav fajn. Hvala.

[DeeDee]

evo, danes se spet prebujam iz nočne more prejšnjega tedna...
najhuje je ravno to - vse stvari, ki ste mi jih napisali že vem, ampak ko se mi meša ni nobene razumnosti v meni... rabim sicer nekoga na vsake toliko, da me spomni, hvala vam vsem
najbolj neumno od vsega je, da tiste dni, ko sem 'normalna', recimo danes, točno vem kje delam napake in kaj moram spremenit. najhuje je to, ker tega nikoli ne storim, kar čepim na mestu in potem me grabi panika, ker gredo ure, dnevi, meseci mimo in nič se ni spremenilo... tako da bi bil verjetno res skrajnji čas, da se malo zberem, in se drug teden naročim k psihiatru, potem pa še k psihoterapevtu...
vem, da moram sebe postavit na prvo mesto, če hočem biti bolje. ampak se kar naprej ukvarjam s tisočimi stvarmi, ki si mi bile nekoč hobi, zdaj pa me težijo. ljudem ne znam reči ne, ker mi zamerijo ker so navajeni, da sem vedno pripravljena pomagat in vedno na voljo in včasih celo rečem NE ampak imam potem tako neverjetno slabo vest, ker vidim da so jezni.
kar se želodca tiče, sem se v vseh 14-ih letih konstantnih bolečin že kar privadila nanje, urejena prehrana mi zelo pomaga, živci na robu pa najmanj  ampak s tem nekako živim, čeprav je bil zadnji teden res hud, v ponedeljek sem skoraj morala na urgenco ker je tako bolelo...
na koncu vedno ugotovim, da si moram nujno vzet čas zase in si mogoče naredit nek plan? v smislu kaj bi mi pomagalo, kaj ne, kako si razporediti stvari, da ni skoz panika... za začetek sem si vzela v službi prost naslednji teden in se bom posvetila samo pisanju diplomske, ker sem si jo nekako postavila na prvo mesto. na žalost moja koncentracija zdrži največ 4,6 ur na dan, potem je pa konec...
ampak danes sem optimistična, upam, da bo zdržalo še kak dan

pozdrav in objem vsem 

[Star]

DeeDee, lepo, da si si postavila za začetek cilj. Želim ti uspešno pisanje diplomske in boš zagovor tudi uspešno opravila.  Stori na dan, kolikor zmoreš, step by step in verjamem, da ti bo uspelo.

Ko govoriš o tem, da ne znaš reči ljudem Ne, lahko rečem, da sem bila včasih tudi sama takšna. In ko sem na začetkih, ko sem rekla, da moram kdaj tudi reči Ne, so bili ravno tako malo zaprepadeni. Ker sem jih tako "navadila". Ampak, s časoma se začela potem tudi ugotavljati, kdo je "pijavka energije", kdo izkorišča, kdo pa resnično potrebuje mojo pomoč. Še najbolj sem pa ugotovila, ko sem sama potrebovala pomoč in kdo je bil pripravljen in kdo ne. In takšne, ki so bili v moji družbi samo takrat, kadar so oni potrebovali in so me pustili na cedilu, ko sem sama potrebovala, sem jih "vrgla" ven iz svojega življenja.

Srečno pri diplomi 

[DeeDee]

ja, Star, tudi sama sem že za večino ljudi ugotovila, kdo so pijavke, veliko je bilo ljudi, ki sem jim brezpogojno stala ob strani, ko so potrebovali oporo in ko so se postavili na noge, so me postavili na stranski tir. ko sem sama potrebovala nekoga, pa jih ni bilo. to je sicer bilo že kar nekaj let nazaj, pa vendar jim to še vedno zamerim in tega ne morem pozabit. zdaj sem se od njih dokaj distancirala, ampak vseeno me to tako jezi, vsakič ko se spomnim... in mislim, da je to tudi del vsega, ker se zaradi tega počutim zavrženo. morala bi to dati od sebe, pa nimam pojma kako naj to naredim? odpuščanje ni moja močna stran...
že celo življenje se počutim, kot da me ljudje kar premetavajo gor in dol po šahovnici, in vsako stvar sprejmem z občutkom krivde. ko so ljudje okoli mene slabe volje (pa ne zaradi mene), imam vedno občutek, da jih moram potolažit, spravit v dobro voljo in jim ponudit neke pozitivne rešitve in sploh se počutim, kot da sem jaz kriva?! že od majhnega je tako, še od časov ko sta se starša kregala in sem imela vedno občutek, da sem jaz kriva, tudi če sem vedela, da nisem... tega bi se res rada znebila...

sicer pa sem ta teden napisala kar nekaj strani in sem zadovoljna. 

[beli]

ja, Star, tudi sama sem že za večino ljudi ugotovila, kdo so pijavke, veliko je bilo ljudi, ki sem jim brezpogojno stala ob strani, ko so potrebovali oporo in ko so se postavili na noge, so me postavili na stranski tir. ko sem sama potrebovala nekoga, pa jih ni bilo.

že celo življenje se počutim, kot da me ljudje kar premetavajo gor in dol po šahovnici, in vsako

DeeDee, to smo sami krivi.., jaz imam prav deformacijo, ko nekoga vidim, da nima, ali da rabi pomoč, se kar sam ponudim..... , samo kaj če ne morem proti seb.., sedaj prav delam na tem, da to saniram!!

Lej Dee, naj te nekaj vprašam: Pade letalo sredi puščave in preživiš.., vse uničeno samo ti in tvoj mali otrok (ki se neptestano dere, da je žejen) pa nič drugega razen ene steklenice vode; Kako jo boš razdelila med vama?


Ja sej vem otroku bi jo odstopla. Sliši se plemenito, pa materinsko čutno...., SAMO TO JE VELIKA NAPAKA ! ! ! OTROKA BOŠ POTEŠILA TI BOŠ PA POTRPELA SAJ SI ODRASLA IN RAZUMEŠ, DA NI, OTROKU PA TEGA NE MOREŠ DOPOVEDATI....
Samo ko boš ti padla v nezavest, kar še ni smrt, tebe otrok ne bo sposoben zvleči iz pusčave...

Če pa boš vodo razdelila po ključu ti večina otroku samo vlažiš usta, pa obstaja možnost da se bosta rešila...

Sliši se kruto, samo je resnično. Torej delni egoizem bo rešil oba !!!!

Tako, se pa moramo naučiti, da je v življenju isto, če sam ne boš imel tudi dajati ne boš mogel!!!!

pa, lp