moja zgodba

[kozji_pastir]

Najprej lep pozdrav.sem nov na forumu in tud strah mene je pisanja po forumih.ampak sm mal prebiral tale forum in sem se odlocil napisat mojo zgodbo.star sem 29 let in do predkratkim sem zivel s starši.oba sta alkoholika,pijeta redno usak dan.mama kadar je trezna je res dobra,pomagala mi je,dobro sva se razumela.samo to je bilo redkokdaj.ko je pijana je stalno kreg.fotr me je zajebaval,podjebaval,žalu.iskal kaj sem narobe naredu,da se je lahko drl name.pa tako da je cela vas slisala.za use kar je bilo narobe pr bajti sem bil js kriv.on pa nikol nc.nic mu nisem smel ugovarjat,drugac bi lahko že padlo kej.nisem se pa upal,ker je manijak.skratka non stop kreganje.3 mesece nazaj je bil pijan,pride do mene,je neki težil in me je udaru.pogovarjal sem se s prijateljem,je reku da ma frej sobo,sem popokal stvari in sem sel k njemu za 2 tedna.od tam naprej pa v Ljubljano iskat zaposlitev.dostikat prej sem razmislal o tem,samo zmeraj me je bilo strah od doma jit.najvec zaradi tega ker imam epilepsijo + imel sem dvome v usem.kaj bo ce ne dobim šihta,kako bo to,kako bo tisto.4 leta nazaj smo se preselili na kmetijo.prej smo ziveli zraven mesta.na kmetiji mi je bilo lepo - narava,živali itd.samo sem pa zgubil vecino prijateljev.2 sta redno prihaja skor usak teden za kako urco na obisk.drugace sem bil skos sam.sam nisem mogel nikamor,ker smo se preselil u rovte.do avtobusa si imel par ur hoje avtobus je pa vozu samo 2 na dan.prevoza pa tudi nisem imel.bil sem osamljen.bil sem po cele dneve u hisi,gledal tv,igral igrice,kadil travo.k sm bil zadet sm usaj mal pozabu na use skup.ce je bilo uzuni kej za nardit,sem sel nardit in takoj nazaj not u bajto.zgubu sem apetit,nisem jedel skoraj nic.1 leto pil sem skoraj samo kavo,mleko,pa jogurte.hrano če sem že sem dal v usta pa mi je šlo ze na bruhanje.nisem mogel pogoltnit.nism mogel jesti.nekako sem se zacel silit mal jest.ampak imam se zdej probleme s tem da mi dostkrat ne pase jest.zdej sem v Ljubljani in iscem delo.ce bi ostal doma bi se mi zmesal.nobene družbe,pijani starsi,kreganje.js sm bol mirne sorte človek.nisem za kreg.pa se jokal sem dostkrat.k me je stari žalu pa to.imam tudi probleme s samozavestjo.sploh je nimam u bistvu.pa težko navezujem stike,pa se pogovarjam z drugimi.ce grem kam na obisk ponavadi samo poslusam,rečem pa bolj malo.strah me je.ne wem zakaj.ne wem kaj cem povedat.rad bi si najdu kaksno punco,pa ne wem kako.3 leta nazaj sem spoznal 8 let mlajso punco preko chata.2 leti sva se usak dan menila prek msnja,potem skor 1 leto prek sms,zadnje pol leta pa se tud doskrat pokliceva.prej je nisem upal poklicat,sem ji povedal,da sem sramezljiv pa to.je razumela.dobila sva se na pijaci parkrat.postala sva res dobra prijatelja,dobra je do mene.samo je problem k mi je ratala usec.ampak res,use bi naredu da bi bila moja.nisem vedel kako nej ji powem,kako se bo odzvala,pa se mlajsa je od mene.sem koncno zbral pogum in ji povedal kako cutim.rekla je da bi bila rada sama trenutno,in to me je potrlo.težko sem se sprijaznu s tem in ucasih mi gre na jok,k se spomnem nanjo.sicer sva se kolega in tud slisva se skor usak dan.zdej ko sem v Ljublani mam spet iste probleme kakor doma.najdu sem sicer par dobrih prijateljev,kadar se z njimi se pocutim dobro.ko sem sam doma,se mi ne da nic.doskrat mi ne pase jest,ne hodm dost vn,nimam volje za nič.travo sem zmanjsal,ponavadi skadim samo zvecer kak joint.sem pa zacel cike mal bol kadit k jih prej nism tolk.zacel sem knjige brat,sem prebral 2 knjigi,pol pa nc vec.al pa kolo vozt,sam se mi ne da jit,lazje bi mi bilo ce bi imel koga zraven.use kar se spravim delat,delam 2-3  dni,pol me mine.in lezim in gledam tw,surfam na netu.nimam volje za nic.skos mi skacejo negatvne misli po glavi.bojim se da ne sluzbe najdu,ker bom propadu.mam našparanga mal denarja,samo gre hitr ta dnar.pa še epilepsijo imam,težko najdem karkoli za delat.sicer se trudim iskat delo,pa se spoznal sem dobre ljudi k mi pomagajo iskat šiht.tako da upam da bo cimprej.zmenu sem se da grem trenirat borilne veščine z prijatlom.sam bi tezko sel,ker me je sram,pa ne upam.probam biti usaj cim vec u družbi bit,ker se doma res slabo pocutim.trudm se izbolsat,samo je tezko.rad bi se,ker se zavedam v kaksnem položaju sem.Rad bi bli srecen,užival life,najdu deklico,ustvru familijo.zivel moje sanje.nocem biti tak cel življenje.strokovne pomoci nisem nikoli iskau,ceprav mislim da bi bilo dobr.ne wem kam nej se obrnem,kako zacet.prosim za kak nasvet al pa kej.hvala in LP

[dman]

Hej, poba!

Dobrodošel na forumu. Težka zgodba je za tabo, vendar si lahko ponosen nase, saj si naredil že veliko ogromnih korakov, da izboljšaš stanje, v katerem si se znajdu. Samo poglej - šel si na svoje, našel si si nove prijatelje, šel boš na borilne veščine, ki te zanimajo ... A se zavedaš, kolk poguma je za to potrebnega? Stvari, ki si jih pred kratkim še tako bal jih storit, ti je ratal doseč. To so take male zmage, ki vodijo naprej v nove zmage. Ne gre čez noč. In ni enostavno. Ampak si na odlični poti. Veliko si že storil.

Tako da kar pogumno. Kot si že sam ugotovil --> izpostavljanje (čim več v družbi) je super. In glede na to, da si najdu nekaj dobrih prijateljev, ob katerih se dobro počutiš, si očitno dobra družba. Kljub temu, da si bolj tih in nimaš komentarja za vsako stvar. Veš, glasni in egocentrični ljudje v večini niso tako popularni, kot zgleda.

Kar se tiče strokovne pomoči. Zakaj pa ne? To ni nič takega. V bistvu je to nekaj super. Jaz sem zelo hvaležen za to, saj sem se zelo spremenil s pomočjo strokovnjakov, na bolje, seveda. Sem mnenja, da bi vsak človek, tudi če sicer sam uspešno rešuje svoje probleme, kdaj v življenju moral obiskati kakšnega takega strokovnjaka.
Pe še to: presenečen bi bil, če bi vedel, koliko tvojih znancev je že kdaj poiskalo strokovno pomoč. Samo o tem se ne govori.

Tako da kar pogumno. 

Mam pa še eno strokovno dilemo: zanima me, ali smeš oz. je zdravo kadit travo, če imaš epilepsijo? Meni je namreč nevrolog to in podobne zvarke odsvetoval. Ti nič ne poslabša bolezni? Sicer se zdraviš za epilepsijo?

[dman]

Aja pa še to: welcome to the club, kar se tiče hranjenja. Meni se tudi kar bruha, ko pomislim na hrano, kadar sem živčen. Pač pomaga, če se čisto umirim in sprostim. Drugega nasveta ti ne znam dati.

[kozji_pastir]

čaw.hvala za spodbudne besede .kr na jok mi gre k to berem.se trudim za boljsi jutri in upam da mi pocas uspe.

pri pogovarjanju sploh ne wem kaj naj powem.ce sva 2 mi se nekak gre pa se to mora prjatu nacet kako temo.ce jih je vec v druzbi pa zmrznem.skos imam neke feelinge kaj si bojo mislil o men,kaj ce kej narobe recem.pa doskrat ce kej recem mam tak feeling k da nism zanimiv.in podobne stvari.ampak se trudm govort cim vec.

bom kr sel na strokovno pomoc.mal bom internet prebrsku,pa tuki kak nasvet dobil.bom videl kaj se da nardit,kam grem lahko...bom šel po pomoč

glede trave.mislm da ne skoduje.po jointu sem pomirjen.20 let nazaj k se je zacel sem imel usak mesec napad,zdej ga mam 1 do 2 na 2 leti.pa skos kadim.ne smem pa trdih drog pa alkota,in to ne jemlem nič.jemlem tablete.

js se trudim mal kolesart pa telovadt kukr mam volje,da sm mal utrujen.pa bol lacen potem.pa doma se mi enostavno ne da delat za jest.pa tud ce bi naredu parkrat dam v usta pa sm ze sit.ne pase mi vec.

[nebesno modra]

Pozdravljen kozji pastir in dobrodošel med nami!

Tvoja zgodba ni enostavna, vendar ti čestitam za pogum, da si odšel od doma iz vzdušja, ki te je gotovo že dovolj zaznamovalo za vse življenje. Sigurno pa bo potrebno še veliko volje in dela na sebi, da boš lahko bolj sproščeno zaživel in tudi ustvarjal konstruktivne odnose z ljudmi, predvsem partnerske. Sigurno te je življenje s staršema alkoholikoma po svoje zaznamovalo in bo imelo svoj vpliv na tvoje intimne odnose in vzpostavljanje zaupanja v njih.

Strokovna pomoč ne bo odveč- če najdeš dobrega terapevta oziroma se pridružiš kakšni al alon skupini (za svojce alkoholikov,naj me kdo popravi, če je kako drugače. Taka skupina zna biti v podporo pri nadaljnih korakih in seveda vzpodbuda, ko lahko izmenjaš izkušnje z drugimi, http://www.al-anon.si//index.php  , poglej si malo!

Želim ti vse dobro in javi se še kaj,

[dman]

pri pogovarjanju sploh ne wem kaj naj powem.ce sva 2 mi se nekak gre pa se to mora prjatu nacet kako temo.ce jih je vec v druzbi pa zmrznem.skos imam neke feelinge kaj si bojo mislil o men,kaj ce kej narobe recem.pa doskrat ce kej recem mam tak feeling k da nism zanimiv.in podobne stvari.ampak se trudm govort cim vec.

Heh, glede tega sva si pa kar podobna.  Pri meni gre med prijatelji, zamrznem pa med znanci, ljudmi ki jih ne poznam preveč. Ves čas gledam njihov odziv na moje govorjenje in podobno.

Drugače, če ti trava ne škoduje in te sprosti, pol mislm da ni nobenga problema. Pač če ne pretiravaš z njo. Kdo drug tesnobo rešuje drugače (alko, anksiolitiki /pomirjevala/ itd.).

Drugače šport je tut neka fajn zadeva lohk, čeprav jaz pravim, da je tudi pri športu treba bit zmeren, ker se tudi od tega da ratat odvisen: pri telesnih naporih se namreč sproščajo endorfini, to so hormoni, ki so blazno podobni morfiju in pač delujejo na telo pomirjevalno in protibolečinsko.
Kakšna urca športa na dan pa je čist fajn. Fajn za telo in duha.

Kar se tiče strokovne pomoči, ti težko konkretno priporočam neko stvar, ker se na zadeve ne spoznam najbolje. Najbrž bi rabil terapijo v smislu pogovora - psihoterapijo.

[kozji_pastir]

lp nebesno modra,pa hvala za link.sem pogledal stran.

sport wem da je fajn.zato grem tud trenirat,ker widm da doma ne bom nc naredu.dostkrat zacnem,2-3 delam vaje,kolesarm al pa karkol.pol se mi pa ne da vec.ampak rd bi,ker se itak bolje počutis po sportu.sam tezko se mi je spravt km.

ja za pomoc sem tud js mislu kej tazga.werjetno se bom pridružil tud kaksni skupini.werjetno bi šel kr n tole pogledat.
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,6180.0.html
 
sicer pa,grem zdej z biciklom mal okol pogledat po dolgem cajtu.k je tak lep sonček

[nebesno modra]

Ojla še enkrat !

Evo to je super izbira in odločitev, priključitev skupini za samopomoč je več kot dobra... pa kolesarjenje tudi, se ve,

vse dobro

[kozji_pastircek]

Da powem kako se je izteklo.U bistvu sem se zacel spet zakajat,pa moril me je vse.skos doma,zavracu sem druzbo,nc vn hodu.....en dan mi je poču film nism vedu kaj nej nardim,sm klicu zelo dobrega kolega in mu jokal po telefonu kaj čm nardit.reku mi je nej grem k doktorju pa k psihiatru.takoj nasledni dan grem k doktorju,k sem zacel govort sem se najprej zjoku k mi je slo ful na jok.sva se lepo pogovorila,dobil sem nujno napotnico za psihiatra.sel sem tja in so me poslal u bolnico.tam sem bil 3 tedna in pol.sem nehal travo cist kadit,spoznal sem par dobrih kolegov k mi stojijo ob strani.spoznal sem tud eno lustno punco .dobil sem 10 mg cipralex pa pomirjevala ker nisem mogu spat.zdej ze lahko spim brez teh.uglavnem življenje mi gre na bolje.nisem zamorjen,cist se drugače pocutim,tud apetit mam,jem skor normalno.prov vesel sm da živim.tko da se mi počasi obraca na bolje vse skupi.verjetno bom  dobil status invalida k sem bil na zavodu.bom lažje službo dobil.mi gre na bolje.... .......

[nebesno modra]

Pozdravljen nazaj!

Me zelo veseli, da ti gre na bolje in lepo, da si se oglasil in to povedal. Vseeno ne bo odveč, če se priključiš kakšni skupini za samopomoč in poiščeš še pomoč psihoterapevta. To bo potem nadgradnja zdravljenja z tableti.

Vse dobro ti želim in oglasi se še kaj