Motivacija?

[KrEn02]

Nisem imel prave ideje v kateri forum naj uvrstim to temo, ker je moja prva sem jo sem.

No pa, da nekako začnem... stvar je taka, da nisem motiviran za nič več. Dobesedno, nisem motiviran, da končam študij, nisem motiviran, da bi se resno spravil k delu - toliko, da preživim, čeprav imam par dobrih idej, ki verjetno ne bodo nikoli uresničene, vsej v takšni obliki kot sem si zamislil. Delam za toliko, da lahko normalno preživim, za kaj več pa zmanjka motivacije, čeprav si želim kdaj pa kdaj kakšne "drage igračke" – ampak si je ne želim dovolj, da bi bil motiviran za to več oziroma bolj zbrano delat. Tudi za punce več nimam motivacije, za nič pravzaprav.

Včasih sem zjutraj motiviran, da grem na čik, če nimam doma nobene škatle rabim dve uri, da sem dovolj motiviran, da se le spravim do trgovine. Podobno lahko rečem, ko mi zadiši kava, pogosto mi je pretežko iti gor do kuhinje zavreti vodo in zmešati kavo, ... včasih se sam nad sabo zgražam kako sem lahko tak. Tu še velja omeniti, da dnevno skadim največ pol škatlice, kave pa spijem … roko na srce, dosti.

Mi je pa kar malo hudo, ko premišljujem o svojem življenju - kako se odvija, ker nisem zadovoljen s situacijo. Ampak finta je, da sem se lahko recimo 2 leti nazaj učil celo noč, da sem drugi dan naredil izpit, delal 2 dni skupaj, da sem pravočasno končal projekt in če je bilo potrebno za punco prehodil celo mesto, danes pa niti pol toliko več nisem motiviran.

Skratka, kako priti iz tega začaranega kroga, dan na dan isto in še za to mi počasi zmanjkuje volje, rad bi nekaj spremenil pa ne vem točno kaj. Recimo včasih, ko se dobro naspim se drug dan počutim super, razmišljam pozitivno, kljub temu, da splošno veljam za pesimista in tisti dan vse gre, povprečno naredim/se naučim parkrat več ko drugače - a kaj ko sem čez dva dni spet na starem in odkrito povedano, se ne spomnim kdaj je bil tak dan nazadnje. Pri sebi sem opazil par stvari, ki kažejo na obsesivno kompulzivna motnje, vendar mislim, da ni tako hudo ... pogosto umivanje rok, pogosto razmišljanje o boleznih in drugih zdravstvenih težavah, to pa mislim, da je tudi vse.

Priznati še morem, da sem imel v času, ko sem se spremenil par težav - recimo temu neuspehi v na faxu / na delu, vendar nisem čisto prepričan, da je to vir mojih težav. Kljub vsemu pa se pogosto česa ne lotevam ravno zato, ker že vnaprej mislim ali celo vidim, da nebo uspelo - pa če tudi ni nujno, da nebo.

Za konec še... moje socialno življenje - ne vem kako bi se drugače izrazil, je pravzaprav nič od nič, imam par starih kolegov s katerimi se poznamo že dalj časa, tudi stik z novimi lahko navežem, ker sem komunikativen - se pa malo pozna, da sem bolj malo v družbi. Pa niti nimam interesa spoznavat novih ljudi, v prvi vrsti je moja ideja, da bi uredil svoje življenje, torej fax in delo, potem pa prijatelji, punca, ... če bom sploh prišel tako daleč.

No pa star sem 26 let, čeprav mislim, da to nima kakšne posebne vloge.

[trzinka]

Skratka, kako priti iz tega začaranega kroga, dan na dan isto in še za to mi počasi zmanjkuje volje, rad bi nekaj spremenil pa ne vem točno kaj. Recimo včasih, ko se dobro naspim se drug dan počutim super, razmišljam pozitivno, kljub temu, da splošno veljam za pesimista in tisti dan vse gre, povprečno naredim/se naučim parkrat več ko drugače - a kaj ko sem čez dva dni spet na starem in odkrito povedano, se ne spomnim kdaj je bil tak dan nazadnje.
že vnaprej mislim ali celo vidim, da nebo uspelo - pa če tudi ni nujno, da nebo.

KrEn pozdravljen,


kaj naj ti rečem, tako se začne. Brez motivacije. Fora je v tem, da potem postanemo ne samo depresivni, ampak tudi leni.

Če želimo kaj spremenit, se moramo prisiliti v to. Kako , če smo pa brez volje. Lepo, vstat je treba in začet delat, z muko.
Ven je treba it v naravo, se sprostit. Ne samo danes, tudi jutri, pojutrišnjem, vsak dan...., potem pa se misli zbistrijo, navadiš se uživati v naravi, potrebuješ sprehod, ....
Druženje, šport, sproščanje, branje......, greš v kino, gledališče, v mesto....nekaj delaš, kar ti paše, posvetiš se sebi in počasi se tudi volja pridobi nazaj. Brez truda, pa samo od nič, ne bo ratalo....


pa srečno

[alprinta]

Hej KrEn02!
Oprosti, malo sem se nasmejala ob tvojem postu, ko sem brala o tem, kako je s teboj, ko ti zmanjka cigaret .
Sem čisto sebe videla..
Tudi sama sem problem reševala tako, da sem se prisilila, da sem se spravila v "pogon", nato je bilo vse lažje in lažje.
Za začetek sem si za vsak dan sproti sestavila načrt in se ga držala.
Nato sem negala kaditi (hehe - to je namig) in pričela veliko športati. To mi je dalo še največ energije. Hkrati sem si pomagala tudi z antidepresivi (si še vedno).
Zdaj moram pa pohiteti v trgovino, ker jo bodo vsak čas zaprli. Drugače bom jutri brez zajtrka in ne bi rada, da se mi zgodi, da bom ob 12ih še vedno poležavala brez energije, ker se mi danes ni dalo v trgovino )))
Poskrbi zase.. pa javi se kaj..

[Suzy]

Pozdrav!!!
Priporočam ti ,da bi prebral zanimivo knjigo(vsaj meni) 1001 način kako motivirati sebe
in druge-Sang H.Kim Ph.D
Sama sem v njej našla veliko koristnih nasvetov,ki ti lahko pomagajo k boljšemu razumevanju zakaj nisi motiviran.
A veš,motivacija je sila zapletena in je nič druzga kot dejanje opogumljanja samega sebe,da naredi to kar pač tist dan mora,vendar sam ni sposoben začetka.
Tako,da si moraš ustvariti močno notranjo vzpodbudo,malo te je pa tudi dobrodošlo iz strani domačih in ljubljenih oseb.
Pojdi čim več ven v naravo,druži se s prijatli,se zabavaj.....enostavno prisili sam sebe in si zadaj nek cilj,ki ga želiš doseči.Ugotovi  katere svoje čustvene in življenske potrebe so ti ta hip najpomemnejše in te bi te morale,če le imaš voljo in željo....motivirat.
Mogoče na začetku korak po korak.....da se ti povrne pozitivna energija,kasneje pa ti bo že šlo samo od sebe dobro.
Morda pa bi ti tudi dobro del kak pogovor s kakšno strokovno osebo ali pa se lahko tud pridružiš Damovim  skupinam za samopomoč.
Lepo se imej in javi se kaj!!!

[Toja]

 

Haj Kren02!

Kaj naj ti napišem , ker je vse že napisano!

Ti pa napišem tole mojo izkušnjo:
Ko sem prvič odprla to stan, sem se najprej začela zavedati, da nisem sama,
spoznavati razne izraze in kar je najbolj važno spoznala sem veliko
prijaznih dobrosrčnih ljudi, ki so mi pomagali stopiti na pot, ki jo zdaj
premagujem.
Moja prva pot je bila, da sem se začela udeleževati skupin za samopoč in
s tem sem se tako nekako "zbrcala" iz domačega okolja.
Tam sem izvedela veliko!
Ker nisem več v rosnih letih, pa kljub temu je v meni začela žareti možnost, da nikoli ni prepozno.
Moje življenje je bilo zelo omejeno.
Zastavila sem si CILJ, da se spravim ven iz tega in ostanek mojega življenja
preživim kvalitetno.
Začela sem s psihoterapijo!
Začela sem s vsakodnevnimi sprehodi!
V vsem tem vidim izboljšanje, vidijo ga tudi ostali.
Ko enkrat začneš, postane vse taka rutina, da sploh ne pomisliš na nič druga več
kot na to, kako bo lepo, ker z vsakim korakom si bližje uspehu.
Priznam, da sem bila sama zelo lena in iskala 1001 izgovor za razne oblike gibanja.
V dobrih 10 mesecih sem naredila mnogo več kot prej v 20 letih,
danes grem rada v družbo, se nasmejim in imam veliko prijateljev!

Želim, da ko boš tole prebral, da se malo zamisliš!
Poglej vse življenje je pred tabo, daj začni in naj ti bo motivacija, da boš
vesel, srečen in si v prihodnosti brez težav uredil življenje.
Živiš in spoznavaš svoje občutke v času, ko je stroka že zelo napredovala in tvoj čas zdravljenja bo mnogo krajši!
Jaz te sreče nisem imela, kajti ko so se moje težave začele, ljudje o tem niso govorili, psihiatri pa so nas "filali" s pomirjevali, kar pa se pozna danes!

Lep pozdrav in javi se še!

Danes pa kar na krajši sprehod!!!!

[Penzic]

Pozdravljen KrEn02!

Ko sem prebral tvoj post, sem se tudi sam prepoznal v vsem tem. Moram priznati, da mi tale forum daje zelo veliko upanja, da bom tudi sam enkrat normaliziral svoje življenje, predvsem pa vidim, da v svojih problemih nisem sam, predvsem pa ne edini. Pri sebi sem opazil, da imam dvojno življenje kar se motivacije tiče, ko me kdo kaj prosi, da mu pomagam, potem nimam problemov z motivacijo, ko gre za kakšne stvari, ki se tičejo samo mene, potem pa zelo pogosto katastrofa. Zelo pogosto si rečem, da od jutri začnem delati vse sproti in res, včasih mi uspe, kakšen dan ali dva, da stvari "čistim", vendar pa kar kmalu spet ista zgodba. Kadar kuham za sebe, potem se mi ne da. Jutranja kavica mi edino ni problem, tudi prebrati novice na netu, pregledati oglase za službo, ko pa pride, da pošljem življenjepis, pa se pogosto zatakne, kar neka blokada in se ne morem in ne morem prisilit, da to naredim. Prav tako tudi glede pospravljanja stanovanja in ostalih hišnih opravil. Je pa res, da ko se zadeve lotim, potem to naredim do konca in zelo kvalitetno. Zadnje čase sem začel prakticirat sprehode v naravo in moram priznati, da mi zelo pomaga. Nekako se mi možgani spočijejo in poskušam ne mislit na nič, samo uzivat v čistem zraku in naravi. Pogosto grem na jutranjo kavo kam ven, namesto, da jo pijem doma, tako da sem vsaj nekaj časa med ljudmi. Za manjša opravila, ki bi jih naj napravil čez dan, si pišem spiske in potem črtam vsako opravljeno delo in to mi prestavlja določeno zadovoljstvo in motivacijo. Tudi sam imam veliko načrtov in želj v življenju in zavedam se, da sem trenutno v blokadi, ki pa jo lahko premagam le sam, z veliko volje in prepričevanja samega sebe. Vse skupaj gre počasi, vendar pa me prav spomini na uspehe v življenju vlečejo naprej, da moram iz vsega tega in spet zaživeti v blišču, kot nekoč. Zavedam se da lahko, le malo se moram včasih prisilit (ali pa malo bolj).

Prepričan sem, da bo tudi tebi uspelo.

Oglasi se še kaj!

[Lost]

Pri sebi sem opazil, da imam dvojno življenje kar se motivacije tiče, ko me kdo kaj prosi, da mu pomagam, potem nimam problemov z motivacijo, ko gre za kakšne stvari, ki se tičejo samo mene, potem pa zelo pogosto katastrofa.

Penzic, sam te misli in zavore poznam ze leta....samo sem jih vedno ignoriral...in "zivotaril" z motivacijo za druge. Sedaj z pomocjo foruma in terapevkte z veliko truda najdem motivacijo tudi samo ZASE.
Iz pisanja sodec, si na dobri poti, korak za korakom, izpostavljanje za izpostavljanjem in bo slo.
In vedno ko zacnes dvomiti, ne glej kaj zmorejo drugi, ampak kaj zmores TI , in cesa pred casom nisi.

[KrEn02]

Penzic,

Zanimivo, nekako tako je pri meni ja, če ne celo čisto tako. Tudi meni se ne da pospravljati doma, načeloma, čeprav imam rad urejeno okolje in takrat ko se spravim je narejeno vredu. Zanimiv pa mi je tvoj pristop glede delanja seznamov, tudi sam sem delal nekaj časa sezname in potem črtal stvar, ki sem jih opravil tekom dneva. Pa če malo pomislim, sem takrat spravil več skupaj kot zdaj. Morem to spet malo uvest, se mi je pa ta sistem porušil ravno zato, ker sem prvi dan vse naredil, pa mogoče še drugi, potem pa se je počasi začelo, delanje prevelikih seznamov in prelaganje stvari na urco kasneje, dan kasneje, nakar več ni bilo volje... Najboljše je bilo celo ko sem težje/zahtevne stvari za tisti dan naredil čim prej, ker bolj kot sem prelagal manj je bilo možnosti, da tisto naredim, hkrati pa me je skoz žrlo, da me še nekaj čaka.

Glede narave drži, še boljše bi si bilo umisliti tek, oziroma spet začet trenirat, samo običajno spet zmanjka motivacije. Ali pa razmišljam, da bom najprej naredil vse kar je nujnega (delo + učenje), zvečer ob 8 pa sem potem že tako utrujen, da še lahko grem samo spat. Najhujši je občutek, ko včasih razmišljam o kaki svoji ideji, projektu čemerkoli kako bi bilo super, kak bi bil občutek, da si nekaj naredil, zadevo si že skoraj predstavljam, potem pa ni nič iz tega. Mogoče bi bilo res najbolj pametno spet sezname ali pa nek načrt si umislit, pa potem to forsirat, pa seveda čim manj prelagat, ker se mi potem vse poruši.

Hvala, da si me spomnil!