Trihotilomanija

[knoflca6]

obupano rabim nekoga ki je že premagal to..
sem se rešila po 7 letih in potem leto mir.. zdaj pa spet.. grozljivo 

[jasa]

Pozdravljen-a!
Kaj pa je to trihotilomanija???

[Suzy]

Gre za razmeroma novo bolezen, pri kateri oseba čuti močno potrebo po tem, da bi si izpulila lase oziroma dlake. Puljenju se sicer skuša upreti, vendar je napetost prehuda in jo mora nemudoma sprostiti. V trenutku, ko izpuli dlako, napetost popusti, oseba pa občuti zadovoljstvo. Poleg močne potrebe po puljenju las ali dlak pa te osebe občutijo tudi močan strah, da bodo ostale brez las. Strah se pojavi takoj po puljenju in lahko pripelje do hude anksioznosti.




Ljudje s to motnjo se s svojimi lasmi radi igrajo. Nekateri porabijo ure, medtem ko iščejo 'pravi' las za izpulitev. Spet drugi že imajo svoje 'priljubljeno' območje, iz katerega pulijo lase oziroma dlake. Pulijo si lahko lase na glavi, obrvi, trepalnice, dlake na prsih, nogah in celo dlake okoli spolnih organov. Mnogi se potem z izpuljenim lasom ali dlako igrajo. S korenom lasu ali dlake se dotikajo ustnic, ga vlečejo skozi usta ali prste. Včasih koren odgriznejo, nekateri pa pojedo celoten las oziroma dlako.

To sem našla na netu o trihotilomaniji!!

[nenci]

kakšno zdravljenje pa si imela pred tem, da je bilo potem eno leto mir? 

[knoflca6]

nobeno
samo prebrala sm na netu kaj mi sploh je.. in je nekako se nehalo

[Aslan]

Knoflca ponovitev težave je dokaz da pred seboj ne moremo pobegniti.

Motnja je samo posledica notranjih psihičnih stisk.
Nečesa kar je v tebi, morda globoko potlačeno, morda veš kaj pa si nočeš priznati,
morda je še neozaveščeno...neka stiska je..nekaj kar ti preprečuje izraziti sebe v polni meri.
Nekaj v tebi se skozi fizično dejanje puljenja las izzvija na plano.

Poiskusi bit pozorna kdaj to počneš...
Kaj pred tem razmišljaš...tuhtaš...
Je povezano z določenimi dogodki (šola, služaba, partner, prijatelji, starši)
Vsekakor boš z samoopazovanjem spoznala nekaj več o tem.
Toliko za začetek, da vidiš kdajje težava najhujša...in kaj jo sproža.

Pomisli tudi na življenjsko situacijo sicer v kateri si.
So kake večje spremembe...preobrati...

Poišči psihoterapevta, skozi pogovor bosta našla skupno pot do teh stisk, bolečin, morda strahov...
 

[knoflca6]

Ja res je...
itak je dosti stvari v meni, že celo živlenje...
samo ko nevem kako se jih rešit za vedno..
vbistvu razmišlam tudi med početjom, različne stvari ampak se jih veliko ponavlja.
poleg tega pa še agresivno stiskanje mozoljev da so potem povsod kraste tečno je.
rada bi se na kakšen drug način sprostila, sam noben ni enak telesni bolečini.. kakor opažam..
grem še ta teden do psihoterapevtke da ji povem za to

[Aslan]

Vse te stiske, ki te ženejo v to ... boš s psihoterapijo postopoma prepoznala.
Spoznala jih boš skozi več vidikov, se soočila z njimi,
pogledala kakšno mnenje imaš o sebi in zakaj...

In ko se bodo začele dogajati znotraj tebe spremembe,
bodo tudi potrebe po neželjenih dejavnostih manjše...
bolj ko boš osebnostno rastla, manj bo duševnih stisk ki te pehajo v
neobvladljiva dejanja.

Brskanje po sebi ni vedno najlažje, je pa vredno ker obrodi sadove.

Pozorna bodi, da boš iskala psihoterapijo in ne samo zdravnika psihiatra.
Psihoterapija je zdravljenje samo skozi pogor, skozi izkušnjo osebne rasti.
Posamezna seansa traja okvirno 1 uro.

[knoflca6]

ja me res zanima če mi sploh lahko kakšen psihoterapevt pomaga
pa kje ga najti
dost mam preizkušanja...

[Aslan]

Pomagala si boš sama, terapevt bo samo opora, sopotnik na tej poti,
ki te bo znal voditi v pravo smer.

Večinoma so žal vsi samoplačniški.
Lahko je nekdo odličen terapevt pa se vidva ne ujameta kot osebe...
v terapevtskem odnosu pa je izjemnega pomena prav medsebojni odnos
zaupanja, sprejemanja...

Kar pobrskaj po netu boš zagotovo kaj našla ...

[Akiyo]

Tole se je meni pojavilo tam nekje pri 13 letih, kot sem prebrala na netu naj bi bila ravno takrat enkrat idealna leta za "pridobitev" te nevšečnosti. Ampak nikoli nisem vedela da ima to sploh ime, sem šele par dni nazaj našla. Mi je bilo zelo težko, ker me je nekaj sililo v to dejanje ali pa sem čisto nezavedno začela pulit lase... potem ko sem končala, sem prvo čutila neko olajšanje a nato je sledila močna slaba vest, a se je še vseeno nadaljevalo. Družinski člani so to opazili (ker potem ko se je vse še stopnjevalo sem lahko to delala tudi ko nisem bila sama) a je bilo za odgovor možno; kaj si puliš lase, nehaj si jih pulit, kaj sem malo "nora" - nekaj v tem smislu. In potem sem se počutila res kot nek umazani norec in je spet samo še povečalo vse skupaj. In je bilo tudi vidno.
Nekaj časa je bilo miru s tem, ne vem sploh kaj sem naredila, ampak me ni nič več sililo v to.
A je spet nazaj. In me obremenjuje in spravlja v stisko. Se zalotim da si pulim lase ko berem knjigo, ali ko grem spat, sem na računalniku, v glavnem kjerkolil. Vem da se sliši ogabno, a meni je všeč zvok ko se las odpuli, zlomi...hkrati je prisotno ogromo sramu, že to, da, sem pišem, a sem si rekla da mi bo mogoče potem lažje povedati na terapiji ko jo bom imela. Ker se nikoli nisem nobenemu upala povedati, zdaj pa mislim da bi bil že čas. Aja, pa ni zdaj tako (še?  ) da bi se mi kaj videlo, ker je bolj na takem nevidnem (za druge ljudi) mestu.
Napisala sem tudi zaradi tega ker me zanima če je tukaj gor še kdo s tem, ali pa je imel...knoflca6 bi bila vesela če bi se javila in povedala če ti je uspelo premagati...


Lp,
Akiyo

[idabel]

Tudi jaz sem si krajša obdobja, verjetno dvakrat, pulila lase. Ampak nisem vsega tako hudo doživljala, kot je opisano v komentarju od Suzy. Nisem jih tudi na veliko pulila. Meni je to primerljivo s potrkavanjem po mizi, na primer s svinčnikom, ali ko na hitrco pozibavamo z nogo in čečkanjem po papirju. Ali z grizenjem nohtov. Torej verjetno gre za veliko notranjo napetost in mogoče celo neke vrste dolgčasa, ko bi v bistvu raje počel kaj drugega. Govorim torej o svoji izkušnji, ko nisem tega jemala za nekaj hudega ali da bi pretiravala. Nasvet torej lahko dam le iz svoje izkušnje, to je, da je morda se dobro ukvarjati s kakšnim športom, ki ti ustreza, ali da plešeš ali pa rišeš čisto nenamensko, si vzameš velik risalni papir in gor čečkaš z voščenkami, brez da bi hotel kaj posebnega narisati, ampak le čečkaš, barvaš, da spraviš napetost iz sebe. Ali če slučajno igraš kak inštrument, ga kar igraj. Ali morda, da pišeš. Terapevt pa seveda lahko pomaga bolj dolgoročno. Upam, da se ti tudi javi knoflca6 in da ti uspeva terapija, potem bo verjetno to kar minilo kot je že enkrat.   

[volkulja]

Prvič slišim za to poimenovanje.

Sem pa imela sama obdobje, ko sem si "rofkala" lase, predvsem v osnovni šoli.

[Akiyo]

Nekako je boljše. Je še vedno da se "zalotim" sam potem takoj neham...in so tudi misli da si moram, ampak mi uspeva obladovati, mislim mi je težko, ampak saj kolko je pa stvari ki se moram tudi naučit preusmerit. Ker res ne bi rada da bi se mi poznalo kaj. Se mi zdi da mi tudi zdravila pomagajo pri temu. Je pa tko malo hecno, ker zdaj sem že v drugo naletela čisto slučajno na dva filma ki so osebe imele to trihotilomanijo.
Idabel, ja saj kar me veseli že tko al tko vsakodnevno počnem.

[knoflca6]

hej
ja trenutno je bol mir..glede strokovne pomoči pa glede tega problema teško najdeš..oz..jaz nisem.
sem pa imela eno super svetovalko za panično motnjo..itd.. in čeprav sem mela občutek da se sploh ne dotikama teh problemov direktno.. mi je čez pogovore pomagala najbolj do zdaj pa še najcenejša je 
stiskanje mozoljev oz "demoliranje" obraza pa še nisem rešila.

[charlotte]

Zivjo!
Stara sem 19 let in sem prebolela trihotilomanijo. za to sem se borila skoraj skozi vsa leta svojega najstnistva. mislim in upam, da je koncno dalec stran od mene za vekomaj.
sem na voljo za pogovor in si ga tudi sama zelim.
pisite mi LP

[kat]

Pozdravljeni,
danes sem se po verjetno 10 letih naročila k frizerju. Me je kar strah, ker se mi zdi, da bom morala razložit, zakaj imam nekatere lase kratke, nekatere dolge, ipd. Do sedaj sem se izogibala frizerjem, kersem se bala komentarjev.

Tudi jaz si pulim lase že vrsto let. Točno preko pojava puljenja las v filmih, knjigaj sem prišla iz faze, da sem le jaz tako groza, v fazo, da nas je več takih in da si lahko pomagam. Sedaj sledi pa nekaj obupa...saj mi še ni uspelo zmanjšati puljenja. So boljši in slabši tedni, a me ta stvar kar spremlja. Psihoterapije sem se intenzivno udeleževala, brala sem o tem...a nisem prišla še do cilja. Zdaj sem manj aktivna na tem področju. A tale rezervacija termina pri frizerju mi je dala misliti.

Rada bi se sprostila in se lotila problemov z upanjem, z vero, da bom dala najboljše od sebe in bo kar bo. Rada bi si dala priznanje, da delam po svojih najboljših močeh in da mi ni treba it v krč ob problemih. Rada bi začutila napetost, jo zaznala in ob izdihu rekla, le zapusti moje telo. Rada bi imela roke, ki ne bodo grabile za lasmi, da se sprostim ali se kaznujem ali se potolažim.

Sedaj že zapazim nelagodno situacijo, ko vidim, kako začnem gristi nohte, kako se mi sline pocedijo za izpuljenim lasom. Zaznam situacije, a še ne znam odreagirat na boljši način. Strah me je, da bo šlo to skozi vse moje življenje. Rada bi ustavila ta dejanja. S tem si jemljem samozavest. Ne glede na to ali drugi opazijo ali ne, ali drugi obtožujejo ali ne, si sama nižam ceno, se sama dajem bolj v nič.

Kaj pa jst vem, od kje je ta problem. Ne znam se direktno soočit s problemi. Ne znam pokazat jeze, ne znam zahtevat kosa potice zase. Se ves čas peham za pozornostjo, kar mi ukazuje naj zatrem svojo jezo, le-ta pa se potem kaže ravno v puljenju las. Ko razmišljam o vsem tem, se vedno znova počutim tako drugačno, tako odtujeno od ljudi. Gre spet za nek lažen občutek? Če pogledam naokrog, saj ohranjam stike s prijateljicami, saj mi ne očitajo vedenja, saj imajo znanci uredu mnenje o meni, saj me ne grajajo. Saj sem čisto povprečno sprejeta. Od kje ta lakota po sprejemanju, od kje to vedenje-puljenje, ki povečuje stisko.

Danes razmišljam ne le tako, da se meni oziroma v meni dogaja nekaj čudnega (puljenje, stalna skrb), razmišljam še tako, da je verjetno tudi drugim težko, da vsak nosi svoje težave. In v takem primeru nimam ravno pravice, da jamram o svojih težavah. Enkrat bi se rada zjutraj zbudila z mislijo o nečem lepem, rada bi ob srečanju s prijateljico bila sproščena, dala nekaj veselega iz sebe.

Strah me je te moje zaskrbljenosti, ki ji ni konca. Ja, današnji dan je nekoliko turoben. Morda sem zašla s teme o puljenju las na splošno počutje. Morda kdaj drugič še kaj več napišem o puljenju las. Sej v bistvu ne vem, kje bi začela in če bi sploh rada začela. Ker zgodbo sem že povedala psihoterapevtu, partnerju, pred leti tudi parim prijateljicam. Zdaj pa sem spet tu, z željo po napredku. Z željo, da naredim korak naprej. Da premagam zdaj ta občutek, da sem pač obtičala in da je to as good as it gets.

Pozdrav, Kat
PS: Če poznate kakšno dobro knjigo, članek o trihotilomaniji, bi se priporočila.
Jst delim tega: http://www.aetv.com/classic/video/patient-diary-mandi-17105359?pfilter=ALL%20VIDEOS&seriesfilter=Obsessed#17105359

[zverca87]

Ne vem če sem jaz imela to motnjo.. Pri 12-ih letih sem si pulila lase, pa mi je mama (mama je leto dni pozneje umrla) nekega dne rekla: Pa saj imaš plešo! In jaz sem se prestrašila in od takrat si las več nisem pulila.