Ker sem izčrpana,... človek lahko izgubi upanje.
Zakaj? Vedela sem, da je izvor bolečine in tudi bolezni v meni, nekje globoko v meni in sem resnično delala na tem. Ukvarjala sem se z športom, meditirala, molila, prosila za vodstvo, predelovala dogodke iz preteklosti, predvsem iz otroštva, zdi se, da sem našla odgovore, veliko nezaceljenih ran...
Iz popolne energetske izgorelosti, iz stanja, ko se nisem bila sposobna soočati z ničemer (izjema skrbeti za otroka), sedeti v stanovanju v stari izprani halji in čakati, da dobim vnuke, v prepričanju, da je zame tako prepozno, da ne morem več dobiti zaposlitve zaradi svojih let, sem se nekako pobrala, po korakih, opotekajoče, kot starka po težki operaciji sem začela hoditi v naravo, sprva minute, ker več nisem mogla, potem.... hodila sem ure in ure.... V teh težkih časih, mi je uspelo znova zaposliti se po 5 letnem premoru in znova pridobiti vodstveni položaj, dokazati, da sem sposobna, strokovna in delam, dobro opravljam svoje delo.
Nisem ne privlačna, vidim, da sem ljudem prijetna, da v meni zaznavajo veliko človeške topline in razumevanja...
Spoznala sem osamljenost, v vseh niansah, pa vendar nisem nisem stekla prvemu v objem, kljub neznostni potrebi po dotikih, objemih in ne nazadnje po spolni potešitvi... Vem, da nisem človek, ki to zmore, moram ljubiti, moram čutiti, biti morajo čustva, da sem lahko intimna z nekom....Srečala sem kar nekaj moških, za katere lahko trdim, da so dobre osebe, a moje srce se zanje ni ogrelo, položila sem karte na mizo in nisem dajala lažnega upanja, nisem se igrala z čustvi nikogar, danes so to moji dobri prijatelji, so daleč proč, živijo svoje življenje, a tista dobra vez med nami, bo trajala dolgo.
Sem se pa zaljubila, moja čustva niso sprejeta; zanimivo je, da imava oba podobne želje v življenju, tudi glede družine, mirnega življenja v družinski skupnosti...., bila sem zavrnjena....
Zdaj tavam v temi, prebolevam stro srce, če se lahko tako izrazim, in vse bolj se zavedam, svojih let, stara bom 49.
Pravijo, da si je treba dati čas in jaz sem si ga dala, nisem se zatekala v veze po tolažbo, čakala sem potrpežljivo, da se zacelim in da tudi človek zame pride, ... zdaj pa sem že tako zelo potrebna bližine in veze z moškim, da verjetno oddajam le še to energijo in ker verjamem v energije, vem, da to moške odbija.
Ne iščem moških, nekoli jih nisem, vem pa kaj si želim in vem to, da si to želim in potrebujem.
Vse ostale stvari urejam sama, znova si ustvarjam ekonomsko neodvisnost, v celoti prevzema odgovornost za svoje življenje, rešujem težave in težavici, a to, kar si data moški in ženska v pristnem medsebojnem odnosu, si sama ne morem dati..
Kako naj še upam dalje? Vem kakšnega moškega si želim, vem, da lahko živim sama, a da si želim biti zopet ljubljena in ljubiti, imeti normalen odnos, svoje dobrine, veselje in tegobe deliti z njim,.. ne ker ne morem biti sama, pač pa ker si več ne želim biti sama....
Če se v času moje vere in zaupanja, da tudi zame to še pride ni zgodilo, zakaj bi se sedaj, ko me ta želja in potreba razjeda, ko se zdi, da ne morem čakati več niti uro... Porabila sem vso svojo sposobnost biti potrpežljiva, vso svojo upanje v izpolnitev, ....
No, to je moj odgovor Arwen
Pa vse dobro in seveda hvala!
Donna,
od tebe sem mlajša 20 let in čutim zelo podobno kot ti. Utrujena in izčrpana sem od pričakovanj. Zavrnitev prekleto boli. Razumem, kakšni so občutki, ko ne zmoreš počakat niti uro več, ker so želje in potrebe tako močne. Včasih se mi zdi krivično od življenja, da se zame nihče ne najde (res je pa tudi, da ne iščem, da si govorim: ko bo prišel bo prišel; ampak upanje, da bo zagotovo prišel počasi umira), vendar se veliko pogosteje sprašujem, kaj je z mano narobe, da si nisem sposobna urediti življenja tako, kot bi si želela in kje delam napake. Verjamem, da imam nekaj lastnosti, ki so ljudem prijetne, a to očitno ne zadostuje.
Da bi sedaj šla kar nekoga iskat iz obupa, nimam samozavesti, niti ne želje (le včasih pomislim na to), čakati večno pa tudi ne morem. Kje je tista srednja pot? Občutek imam, da življenje teče mimo mene in če se že česa oklenem, mi to še hitreje spolzi med prsti. Torej, prepustiti se usodi ni prav, na silo se prisesati na koga/kaj pa tudi ne. Kaj je potemtakem storiti?
Vem, da postavljam vprašanja in ne dajem odgovorov. Sem želela deliti svoj občutke glede tega, kar si napisala.
Lp
