ozdravljeni od socialne fobije - kako gledate nazaj

[anuj]

Zdravo!

Ne vem, od kje točno mi to glede skupin ... Morda sem malo preletela po forumu, pa se mi je zdelo, da so na skupinah za samopomoč predvsem ljudje, ki imajo že družine, otroke ... Saj ne, da bi bilo to nekaj slabega, samo imam nekako občutek, da bi se težko vklopila, da so naša življenja vendarle preveč različna. Od kje do kje približno pa se potem giba starost udeležencev teh skupin? In na kakšen način vse skupaj poteka? Gre za vodeno predavanje ali bolj za aktivno sodelovanje prisotnih? Nekako si ne predstavljam "postopka" ... Kar prideš, se brez besed zavlečeš v nek kot, počakaš da je konec in potem čim prej pobegneš? To bi mi kar ustrezalo, heh. Čeprav po eni strani me je pa malo strah za anonimnost, že ko grem k psihiatru, imam ves čas nekakšno podzavestno paranojo, da me bo kdo videl, ki se je ne morem nikakor otresti.

Misli na terapijo pa nikakor ne poskušam ovreči, samo bi res raje vse skupaj izpeljala brez napotnice. Res je prevelika zmeda v glavi, da bi lahko mirno vse skupaj razložila zdravnici, tako, kot se dejansko počutim. Včasih je težko spraviti v besede ... Saj psihologi tudi na nek način izvajajo terapijo, ali ne? Čeprav še vedno čakam na kakšen nasvet, kam vse lahko grem brez napotnice, namesto da bi dejansko nekam poklicala. Nekako se bojim, da bom spet na kakšnega dr. Rejca naletela, pa nočem kar naključno vrteti telefonskih številk, ampak bi raje nasvet iz prve roke.

Toliko zaenkrat. Hvala (še kar ne bom nehala s tem, heh) za vso pomoč in spodbudo.

[Slavka]

Živjo anuj 
Glede skupine za samopomoč ti lahko povem kako zgleda pri nas v Novem mestu. Tam smo pričeli s skupino z 15.januarjem letos, srečujemo se pa na 14 dni po dve uri. K nam na skupino pridejo ljudje različnih spolov, statusov in starosti...edino kar jim je skupno je boj z anksioznostjo in depresijo. Ni rečeno, da imajo vsi družine in otroke...daleč od tega. Pri meni na skupini so tako samski kot poročeni, tako mladi, kot mladi po srcu...vse sprejmemo.
Na skupini se pogovarjamo o aktualnih problemih, kaj koga teži, kaj bi rad delil z nami. Vsedemo se okrog mize in se pogovarjamo...ponavadi začnem jaz, da prebijem led...povem kaj na bolj humoren način, da se sprostimo in potem tudi drugim lažje steče beseda. 
Nekateri udeleženci prva srečanja samo poslušajo, drugi jokajo, se izpovedujejo...tudi jaz sem se že zjokala. 
Anonimnost je zagotovljena, kar se pogovarjamo tam, tudi ostane tam.
Po povratnih informacijah, ki jih imam od mojih udeležencev, naša skupina izredno pozitivno vpliva nanje. Domov odhajajo bolj sproščeni, olajšani, ker so lahko svoje stiske delili z nekom.
Z mano vodi skupino tudi terapevtka Darja, ki nudi tudi strokoven pogled na težave. Drugače pa ni nekega vodje...le toliko, da nekdo poskrbi, da imajo v tistih dveh urah vsi možnost povedati svoje tegobe, če želijo.
Jaz uživam v tistih srečanjih in zagotavljam ti, da bi tudi tebi koristila.
Saj včasih so v sklopu skupin za samopomoč tudi predavanja na temo depresije in anksioznosti, kar je tudi zelo fino obiskati. 
Želim ti, da zbereš pogum in greš...boš videla, da ti ne bo žal. 
Toliko od mene

Objem
Slavka

[anuj]

Pa sem spet "nazaj", vsaj kar se tiče te teme, žal. In verjetno še v precej slabšem stanju kot takrat, ko sem se prvič javila. Takrat mi je s pomočjo Paroxata (40 mg) nekako le uspelo spraviti "glavo nad gladino" - čeprav ko zdaj pomislim za nazaj, se mi zdi, da je imelo relativno nestresno obdobje (brez predavanj ...) večji vpliv na vse skupaj. No, takrat sem Paroxat postopoma opustila, nekaj časa sem to relativno dobro prenašala, sedaj pa se spet "začenja".

Čisto sem izčrpana od te bitke s svojimi strahovi, ki jih ravno na ta način prikličem. Posledično sem vse bolj in bolj "socialnofobna", zapiram se vase, bežim pred ljudmi, vsak dan bolj. Pa tesnoba niti takrat, ko sem sama, ne popušča več. Bojim se, da bi kdo videl mojo "težavico", ki pa jo, ironični, prikličem ravno s tem strahom (potne roke). Ko sem lahko preusmerila misli, ko to ni bilo na mojem "dnevnem redu sekiranja", tudi potenja ni bilo. Ampak enostavno ne zmorem preusmeriti misli, ne gre in ne gre, prevečkrat me je že "posrkalo nazaj", čisto sem izmučena, telo v krču, hkrati pa obveznosti, ki jih moram opraviti, po možnosti povezane še s socialnim izpostavljanjem - pa že v samoti je moja koncentracija na psu, nekakšno omotičnost, odrevenelost, "utripajoče telo" čutim večino časa.

Niti ne vem kaj "zdraviti". Telo? Psiho? Verjetno bi bilo najbolje oboje hkrati. Pa ne bo ravno ukvarjanje s problemom ta problem še povečalo? Ko pa je problem predvsem tu, da se z nečim preveč ukvarjam, o nečem preveč razmišljam. Kako si "ukazati", da na nekaj ne smeš misliti, ko pa je učinek potem ravno obraten (kar najbrž že sami veste). Namesto učenja prebiram razne forume o t. i. "hiperhidrozi", namesto sprostitve se moje telo ves čas "stresa" zaradi znakov panike. Kako zbrati moč in se boriti proti nečemu, kar se ravno z borbo krepi in krepi? Kako lepo bi bilo enostavno "resetirati" misli. Morda bi bila tudi hipnoza tu na mestu, vendar sem skeptična do vsega, vse odlagam, za vse najdem izgovor. Sem sploh na pravem forumu, kje je moja težava? Predvsem pa - kje je moja rešitev? Vsak dan se mi zdi, da se mi izmuzne nekam drugam. Nikoli je ni tam, kjer sem tudi jaz.

Hvaležna bom za kakršenkoli odgovor. Trenutno sem enostavno v takšnem krču, da nisem bila sposobna ničesar drugega, kot da pišem, dam vsaj približno stvar iz sebe.

[tiranozaver]

Sem sploh na pravem forumu, kje je moja težava? Predvsem pa - kje je moja rešitev? Vsak dan se mi zdi, da se mi izmuzne nekam drugam. Nikoli je ni tam, kjer sem tudi jaz.

Hvaležna bom za kakršenkoli odgovor. Trenutno sem enostavno v takšnem krču, da nisem bila sposobna ničesar drugega, kot da pišem, dam vsaj približno stvar iz sebe.

Kdo ve, kje je težava... Nenazadnje to ni najbolj pomembno. Najpomembnejše je, kaj bi lahko pomagalo.

Meni pomaga mindfulness (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4979.0.html), čeprav "pomaga" verjetno ni ravno prava beseda... Nekaj je zagotovo placebo učinka, nekaj neverjetne sreče, nekaj mojega ozadja in še veliko drugih stvari, na katere niti ne znam dati nalepke. Je pa z mindfulness vsekakor lažje, sploh kar se napetosti / tesnobe / "živcev na sploh" tiče. Mogoče ti bo sedlo, sploh glede na to, da ti iz napisanega en del, natančneje opazovanje samega sebe, zgleda kar gre.

Mnogo drugih stvari, ki so komu pomagale, od športanja do bioenergetikov, je na http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,26.0.html.

Se sliši kot stara lajna, ampak priporočil bi ti psihoterapijo. Z običajnimi pridržki seveda - denar in "že sprobano".

[anuj]

Hvala, tinozaver, sem rabila nek odziv, karkoli, da vsaj približno preložim breme (čeprav je to seveda nemogoče). Ja, opazovanje sebe mi definitivno ne povzroča težav, žal. Psihoterapija je pa na žalost res predraga, razmišljam o kombinaciji psihologa in psihiatra, vendar ves čas odlašam, najdem nekaj, kar moram "nujno storiti prej". Ali pa še ni bilo dovolj hudo do danes, očitno. Rada bi pred tem stopila v virtualni stik s terapevtom, ker se mi zdi, da bi mi bilo precej lažje, če bi prej vsaj približno orisala situacijo - da ne bi celotno breme padlo na prvo srečanje, kjer je že tako dovolj nelagodja, strahov ... Samo upam, da se bo kdo odzval, bom nekaj mailov odposlala ta vikend. Tudi raznorazne sprostitvene tehnike - nekako imam občutek, da je preveč izbire, že vnaprej mislim, da ne bo res pomagalo ...
Nekako imam slabe izkušnje z iskanjem kakršnekoli pomoči, rešitev (zdravnikom se zdi povsem "neškodljiva zadeva" in te na hitro odpravijo, ampak ta "banalnost" lahko sčasoma povzroči hude travme (kolikor berem, še zdaleč nisem edina, kar se tega tiče, vendar je to bolj "sramotna težava", odrinjena na rob, torej se o njej ne govori - torej niti ne obstaja v splošni zavesti). Nekako se bojim, da bom spet vložila ogromno truda, da se izkoljem iz tega (dvakrat mi je že uspelo - enkrat bolj, drugič manj), potem bom pa spet razočarana, nerazumljena, še slabše kot na začetku.

Pa še en post, ki sem ga pravkar zasledila na nekem forumu (sicer ni v slovenščini, ampak upam, da to ne bo problem) in kar strašljivo natančno opiše, kako "iznenada" me je zadela ta "obsesija", če ji lahko tako rečem.

"Pozdrav svima,

Posto vidim da dosta ljudi ima problem sa znojenjem dlanova pitao bih vas par stvari.

Ja naime ranije nikada nisam imao ovaj problem. Naravno znojili su mi se dlanovi kada imam tremu pred ispit recimo ili kad se nesto bas uzbudim ili iznerviram, ali ja nisam obracao paznju na to i odmah bi se osusili i bili suvi do sledece takve situacije.

E u poslednjih recimo 3 meseca sam potpuno sebi uvrteo u glavu znojenje dlanova tako da su sada skoro uvek vlazni. Ipak sam primetio da kada se zaokupiram necim, tj. kada mozak potpuno usmerim na nesto drugo oni se osuse, ali cim provalim da su suvi i setim se toga, odmah se opet oznoje.

Mene sada interesuju sledece stvari. Prvo da li je nekome od vas to pocelo sa 25+ godina ili mnogo ranije, posto ja sada imam skoro 26, a citao sam da ko zaista ima problem sa tim (hiperhidrioza), tj. nije sebi to uvrteo u glavu, pati od toga jos od detinjstva ili rane mladosti - puberteta. Dalje, sta se dogadja sa vasim dlanovima/tabanima recimo posle 11,12 uvece, znaci posle ponoci. Evo ja koliko god da mislim da ce oni da se oznoje, cim se priblizi ponoc, makar celu noc bio budan, oni mi budu suvi kao dren. To mi je malo nelogicno, jer ako ce da se znoje treba uvek da se znoje. OK, jeste nocu smanjena aktivnost svega, ali opet kazem ne radi se o tome da ja legnem i spavam pa se ne znoje dlanovi. Ne znoje se nikome dok spava. Ali ja i da sam potpuno budan, da idem da setam po gradu, da trcim ako treba, meni ce dlanovi posle ponoci pa do ujutru biti suvi koliko god ostao budan. Nisam jos probao da ne legnem uopste da spavam, moracu to da probam, pa da vidim sledeci dan kad ce da krenu da se znoje opet i da li ce, ahahahhaa.

Molio bih odgovor na ovih par pitanja, cisto da vidim da li da idem kod dermatologa i trazim pomoc sa kremam ili tom strujom, ili da idem kod psihijatra. Mislim da sam pre za ovo drugo.

Pozdrav!"

Tako tudi jaz ne vem, kje sem, kaj se dogaja - in se mi zdi, da je to predpogoj, da bi mi sploh karkoli lahko pomagalo. Če ne vem, na koga se obrniti, potem to ni tako enostavno. Za vse možnosti se težko najde čas, energija, denar ... Še posebej, ker obstaja precejšnja možnost, da si na koncu zopet razočaran, na istem.