Distimija

[zala]

 ........da je slaba drža (v prsnem delu hrbtenice rahla upognjenost) lahko pogosto razlog slabe volje v življenju, večkrat prebrala. ne gre na silo spreminjait drže, BAJE pa, ljudje ki imajo glavo pokonci oz. nazaj, so pozitivnejši, nekateri celo polni sebe (kar je druga skrajnost). V glavnem, da veste, jaz si bom kupla ta pas .

 

Kaj vem, če to ravno drži.....
Sama imam kifoskoliozo in lordozo že od 13. leta naprej. Torej popolnoma zveriženo hrbtenico na vseh možnih koncih. Pri 17. sem bila operirana, so mi vstavili 23 cm dolgo oporo, ki jo nosim že vse življenje..... Pa verjetno pri 13. še nisem vedela za razloge za slabo voljo... kaj vem....
Kljub temu nosim glavo pokonci (kolikor se pač da v tem stanju)... se ne dam.... kljub hondrozi v zadnjih letih in težavah zaradi neustreznih pritiskov na lumbalna vretenca.... človek veliko zdrži!
Res pa je nekaj..... v primeru psihičnih težav, se tudi stanje s hrbtenico kaj hitro odraža na akutnem stanju nepopisnih bolečin (ki popolnoma onemogočajo gibanje!!). Zato sem čez leta spoznala, da bolečine hrbtenice skušam reševati s šlihtanjem glave. Žal se v življenju zgodi veliko nepredvidenih dogodkov, katerih ne uspeš obravnavati tako hitro, kot se pojavljajo bolečine.... Ko me vrže v posteljo hrbtenica, odpove tudi glava....in to je najhuje! Verjetno pa potem tukaj nastopi distimija....
Vsekakor pa krepitev mišic koristi v vsakem primeru... predvsem tistim, ki niso omejeni v gibanju.... krepi tudi duha in splošno počutje! Seveda se ne bomo dali..!!!

Vse dobro!

[martinca]

Moje sočutje, Zala 
Nisem točno razumela, kaj  ne drži ? Praviš da gredo distimija in bolečine v hrbtenici z roko v roki tud pri tebi. Saj to sm lih rekla, kriva drža = slaba volja. Ravna drža in glavo pokonci = boljše počutje.
Pri samozavestnih ljudeh vidimo, da se držijo samozavesto nazaj, niso sklonjeni naprej predse.

Iz srca ti želim izboljšanje glede tvojih resnih težav s hrbtenico

[Suzy]

Draga Zala!!!
  Hudo,da si že v rani mladosti toliko pretrpela zaradi hrbtenice.Najbrž ti ni bilo lahko,saj si bila kot najstnica veliko prikrajšana.Mislim,da si nihče ne more predstavljati bolečin,ki si jih in jih še vedno
doživljaš.Imaš pa veliko poz.energije in volje,kar je pohvale vredno.Občudujem te in ti želim še naprej
pozitivno gledanje na svet.Prav imaš....ne bomo se dali....

[zala]

Martinca,
hotela sem povedati le to, da menim da ni rečeno, da so pokončni ljudje bolj samozavestni in da tisti, ki so sključeni vedno samo negativci....ravno zato, ker imam sama fiziološke težave že iz rane mladosti, ko še nisem vedela za psihično zdravje....
Kljub moji drži počnem prav vse, kar počnejo zdravi; pravzaprav sem bolj gibčna kot marsikdo, čeprav moja hrbtenica nikoli ne bo boljša, ampak po logičnem sklepanju vedno samo slabša. Zato se pač učim živeti s temi bolečinami, ki velikokrat vplivajo na psihično zdravje.... želim le to, da bom enkrat uspela svoje fizične težave vzeti kot popolno dejstvo, in da to ne bo vplivalo na mojo psiho... (gre za akutne faze z bolečinami in omejenim gibanjem). In seveda uživala življenje, ko ga lahko...
In to ravno pravim, da me je moj dolgotrajni boj z bolečinami, izgubami in še čem pripeljal do slabega počutja ali če hočemo v distimijo.... (morda samo nek postravmatski sindrom) ali preprosto: kup je bil prevelik.
Saj se bomo naučili te umetnosti, ki se ji pravi: ŽIVETI. Le nekaj je: enim časa ni ostalo prav veliko...
Le zakaj pravijo, da so stari ljudje modri?

Vse dobro!

[martinca]

Martinca,
hotela sem povedati le to, da menim da ni rečeno, da so pokončni ljudje bolj samozavestni in da tisti, ki so sključeni vedno samo negativci....ravno zato, ker imam sama fiziološke težave že iz rane mladosti, ko še nisem vedela za psihično zdravje....

A to pa seveda ne, ker eno je drža, drugo pa operativni posegi. Drugač pa je to o ravni drži blo nekje objavljeno, da predvsem gledanje navzgor (s tem pa tud do neke mere pride do ravne drže, kolikor pač dovoljuje kifoza ali skolioza ali whatever,  prinaša vedro voljo in več optimizma. Men se zdi, da je šlo za gledanje gor . In da so ljudje, ki gledajo v tla, depresivni. In da bi naj človek svoje počutje izboljšal z zavestnim gledanjem gor ter z ravno držo, kot rečeno, v skladu kolkor nam dovolijo omejitve. 

[zala]

Ja, seveda... s tem se pa strinjam! Sicer pa: če gledaš v tla je zelo težko videti vedro nebo, ptice na drevju, sonce, morje, hribe, dežne kaplje... nasmeh sočloveka....
Verjetno so ljudje, ki gledajo v tla tudi manj odkriti....v očeh nekoga se skriva marsikaj... veliko tega je moč videti in prebrati.
Zakaj bi skrivali svojo dušo, če je "lepa"

Vse dobro!

[Roza]

Hvala za vse vaše odgovore, pa čeprav ni vse tako lahko izvedljivo kot se sliši....fant ima kredit za stanovanje, pišuka, po teh letih dela in končani diplomi si pa ja zasluži stanovanje, pa čeprav na kredit.
Nažalost je tako, da sem že celo šolsko leto na zavodu za zaposlovanje in dobivam socialno pomoč, ne morem več tako živeti, cele dneve doma, v nekem svojem svetu...rada bi se zaposlila, do zdaj sem dobila samo možnost za delo v najbolj zarukanih gostilnah-kljub temu da sem pred diplomo. Nekako ne vidim druge možnosti kot to da se preselim drugam in tam poiščem službo, tukaj ne poznam nikogar in po vseh nešteto poslanih prošnjah se stvar ne premakne nikamor, ker se vse službe iščejo samo po zvezah-sploh javni sektor.
Sem malo pobrskala koliko stanejo stanovanja v kraju kamor naj bi šla delat-vse okoli 300 eur najemnina plus stroški, nekih sobic ne najdem . Kak bi si jaz z mojo plačo ki jo bom dobivala lahko privoščila plačevat stanovanje in še vse ostalo ne vem....z minimalno plačo težko. Na zavodu za zaposlovanje se zelo grdo obnašajo do mene, ker sem priseljenka...prav izživljajo se nad mano. Kako se znajdete ostali ki ste brez službe?

Odnosi s starši so grozni. Zadnjič so bili na obisku pri meni, poslovili smo se brez besed, nenehno me maltretirajo. KO smo šli na sprehod so mi rekli da takšna pač ne morem v mesto, da sem oblečena tako kot da grem na plažo ( mimogrede imela sem športne kratke hlače in majčko z naramnicami-videla sem še vsaj 100 punc tako oblečenih na ulici)...nenehno mi solijo pamet kako moram živeti.Pravzaprav nimam volje do ničesar.KO ostanem sama bi najraje samo spala. Verjetno sem se zato tudi zredila...pa sploh nisem debela, samo se pač vidi da sem doma in da nisem tako aktivna kot če bi hodila v službo.
Ob tem srečanju s starši sem malo razmišljala in sem ugotovila, da smo imeli doma pravzaprav zelo čudne odnose. Nikoli nisem smela izražati svojega mnenja-sploh pa ne mnenja ki ni bilo isto kot njihovo, vedno sem se bala njihovega reagiranja na moje vprašanje, ker pravzaprav nikoli nisem vedela kakšne volje so...če se je mati pogovarjala z kolegico in sem kaj vprašala mi je kar rekla da me to pač ne zanima...kar tak...kljub temu da sem bila dovolj stara za normalen človeški pogovor. In isto oče, kot da je živel v svojem svetu....vedno je samo tv gledal, če si ga kaj vprašal sploh slišal ni...nikoli ni bilo nobenega reda, nikoli se ni vedelo kdaj gremo na morje, kdaj se gre spat, skratka mislim da smo bili čisto disfunkcionalna družina. Včasih sem se s kom družila in je bilo vse OK, potem pa je očetu kar nekaj v glavo kapnilo da ta oseba ni OK in se nisem smela več družiti s to osebo....še vedno se dobro spomnim ko smo bili pri družinskih prijateljih v drugem mestu ki imajo otroke približno enako stare kot sem jaz. Z njihovimi otroci se je moj oče vedno tako zrelo pogovarjal, jaz sem bila lahko samo tiho...potihem sem si vedno želela da bi bila ta oseba...ker sem imela občutek da sem manj vredna, da se z mano pač ne da pogovarjat. Še zdaj sem v družbi raje tiho ker se mi zdi da nimam kaj povedat-ko pa sem venomer samo doma in nimam nekih rednih stikov z  ljudmi. ( o čem naj se pogovarjam).Mati mi je rekla da nima biti na kaj ponosna name in na brata, saj nihče še ni končal faksa, pa tudi baje sva s fantom sama kriva da sva se odselila od tašče ker se tam nisva razumela. Skratka nobene podpore od nikoder. Ostalim starši pomagajo pri nakupu stanovanja itd..midva nimava nobene podpore od nikoder.Hvala da ste si vzeli čas in prebrali moje pisarije.

[zala]

Roza,
vsekakor nisi v zavidanja vrednem položaju. Prav nobenega pametnega nasveta nimam, da bi ti dal vsaj trohico upanja in boljše volje. Kar se službe tiče imaš pravzaprav prav...tudi sama sem po 25. letih službe za nedoločen čas ostala brez. Nekaj časa nadomestilo in prošnje "bogu" za vsaj nekaj dela za preživetje. No, po neki čudni sreči in brez vez sem se uspela vključiti v javna dela. A to je največ leto dni, pol pa... Menim, da se na zavodu kar do vseh obnašajo precej arogantno, s tem se boš morala sprijazniti, saj sistema ne bomo spremenili ne ti, ne jaz. Uredi tam kar moraš, ostalo skušaj vreči čez ramo...
Brez službe boš resnično težko najemala stanovanje. Morda je prva stvar, ki jo moraš narediti: diploma (tudi jaz sem bila v enaki situaciji; če ne bi diplomirala, danes ne bi imela niti tega dela!); potem imaš gotovo vsaj malo več možnosti, pa še zaposlila se boš z nečim (ugibam; morda to že počneš!)
V otroštvu in mladosti nam starši pogosto ne dajo najboljše popotnice v življenje. Ti si to ugotovila dokaj zgodaj (sama nisem imela te "sreče", ker sem kar zanosila, ko sem izgubila oba starša; potem so tukaj drugi problemi v ospredju) in boš verjetno tudi prej razčistila s tem. Skušala vzeti preteklost pač kot del nečesa, kar v tebi ni pustilo ravno dobrih občutkov; zato je potrebno, da se ti enake stvari ne dogajajo v prihodnosti.
Poleg tega ni vedno tako, da starši pomagajo; tudi meni ni pomagal NIHČE, saj staršev tako ni bilo več, pa tudi če bi bili, mi prav gotovo ne bi; vsaj mama ne. Pa še otročka sem imela, nobenega pojma o vzgoji, zmedena,neuka, vržena v življenje sama... in - preživela!
Vem, da je zate zdaj slaba tolažba, da je tudi najbolje vse doseči sam; nikomur nisi nič dolžan; nobene hvaležnosti, nobenih očitkov...kar je v takih odnosih s starši dokaj pogosto.
Zdaj situacija izgleda dokaj brezizhodna, vendar verjami, da se po nekem "čudežu" in z voljo stvari vendarle nekako razpletejo. Včasih v zadnjem trenutku...Kljub temu, da mi bo tudi ta služba iztekla, ki je seveda pogoj za vsaj malo dostojno življenje še vedno verjamem (kljub napisani množici prošenj, razgovorov, testiranj,..) da bom neko službo dobila. MORAM jo dobiti!! Tako pa ti tudi...pa čeprav so za prevedriti samo zarukane gostilne. Sama veš, da si sposobna več in to boš dosegla!
Ne prepusti se da te tok meče naokoli...življenje ni vedno pesem!
Vse dobro!

[Roza]

Hvala Zala, a nikakor ne zmorem iz začaranega kroga. Še vedno sem brez službe, morala bi dokončati faks, poleg tega skrbim za celo gospodinjstvo in vsega imam preveč, zdi se mi da me vse boli, celo telo in ne zmorem več, vsak dan moram vozit tudi psa ven, skratka ne zmorem vsega , zdi se mi da sem od vsega utrujena, od nobenega nobene pomoči. Zdi se mi, da sem stara 100 let, počutim se kot kaka stara mama. Moji prijatelji potujejo, starši jim nudijo takšno ali drugačno pomoč, ko se s kom od sorodnikov pogovarjam po telefonu me sploh ne poslušajo, niti do besede ne pridem. Včasih se čudim koliko imajo drugi ljudje za povedat  o sebi, jaz pa samo poslušam, ker nimam kaj za povedat, ker se mi zdi da so moje misli prazne.

[zala]

Kaj se dogaja, Roza??? Kje si...?
 

[pavlinm]

Ojla vsem, jst sm na netu našla par člankov na to temo, ki bi lahko bili koristni:

https://en.wikipedia.org/wiki/Dysthymia

http://medical-dictionary.thefreedictionary.com/neurotic+depression

http://www.allaboutdepression.com/dia_04.html

http://www.health.harvard.edu/depression/dysthymia

[Lost]

Distimija ali prikrita depresija: ko depresivnost postane naše 'naravno' stanje

https://sensa.metropolitan.si/terapevti-svetujejo/distimija-prikrita-depresija/