;Dwaw, krasno smo začeli tole temo. Vidiš Igor33, tukaj imaš navijače
Skratka fin začetek, hvala vsem za podporo. Res je, v takem prostoru se najdemo ljudje, ki imamo za sabo podobne izkušnje, razumemo in se vzajemno podpiramo. Zato sama vselej rada zaidem sem, ker je bil tu moj prvi stik z zadevo. Če rabiš ljudi, ki razumejo depro, prideš sem in začutiš, da je to res to, hkrati pa te navdaja upanje, da bo tudi tebi nekako uspelo, če je drugim.
Igor33,
včasih se nam problemi nagrmadijo eden za drugim in jim nismo kos, pa potem mislimo v nekem trenutku, da je beg edina možna strategija. Sicer pa menim, da ni človeka, ki sam kdaj ne pobegne. če ne drugega v kako omamo druge vrste, ampak dajmo se lotit konstruktivnega reševanja problemov.
Igor33, če želiš, lahko sprejmeš tole temo kot temo, ki je namenjena tebi v podporo. Tako smo jo namreč zastavili. Gotova pa sem, da bo še kdo drug našel znotraj le te kaj zase.
Za začetek eno pravilo:
Dajmo se odkrito pogovarjat, da bomo vedeli, kje smo pa kako kdo razmišlja in kako vidi Igor33, ker je ta tema tebi v podporo, sporočaj o tem, kako si, kaj se ti plete po glavi in kako vidiš ti. Ko bomo vedeli, kako vidiš in čutiš ti, bomo lahko povedali, kako vidimo isto zadevo mi, ti pa boš ugotovil potem sam, če iz teh malih ogledalc lahko razbereš kaj koristnega zase. Ker je to življenje enostavno tvoje.
Nekaj mojih misli o tem, kar smo doslej povedali, če lahko:
1. Kadar se problemi nagrmadijo eden za drugim, navadno te začnemo povezovati med seboj in nastane pravi začarani krog, ki nam še bolj potrjuje kako smo v podnu in tak pogled na zadevo resnično ne pomaga. zato predlagam, da se razišče naslednje:
1. Sekirancija za vse možno na tem svetu ne pomaga. Raziščimo najprej, kje imamo svoje območje vpliva. Najprej našteješ vse tisto, kar te teži, nato pa se lotiš vsakega problema posebej.Če želiš Igor33, lahko spisek narediš tu z nami.
Za vsak problem iz spiska si odgovoriš na vprašanje: Kaj mi pri tem lahko pomaga?Tudi tu ti lahko pomagamo. Npr. Počutim se utrujeno. Pomaga to, da grem počivat. Počutim se nerazumljenega. Pomaga mi to, da grem v družbo, kjer me razumejo (npr.DAM-ovci). Pa vse do vseh ostalih težav in problemov. Če boš napravil spisek tu, ti lahko pomagamo iskati rešitve. Sem prepričana, da imajo mnogi ogromno izkušenj o tem, kaj pomaga njim. sploh če so že izurjeni veterani. In tu je dejansko zelo različen folk.
2. Druga moja misel velja zdravilom. Glede zdravil, s katerimi nas ima večina tu kar nekaj izkušenj, je meni zelo všeč prispodoba, da
so zdravila kot berglje, hoditi pa moramo po svojih nogah. To pomeni, da zdravila v resnici pomagajo, ne morejo pa rešiti naših problemov. slednje moramo reševati sami ali pa s pomočjo in predvsem z oporo drugih.
Pomembno je, da smo pozorni na to, da ugotavljamo, kaj nam pomaga in ne da pod vplivom depre še naprej zganjamo destruktivo in utrjujemo temne misli. Tu bi rada dala mal pozornosti na dejavnosti, ki pomagajo, pa tudi na delo na odnosu. Odnosu do tega, kar se nam dogaja - da do tega sami zavzamemo ustrezno stališče. Ter na
odnos do samega sebe. Ko sem sama videla, kako mi pomaga to, da me drugi spodbujajo, da se z mano lepo pogovarjajo, da verjamejo vame itd. Sem začela vse to producirati tudi sama. Ko sem bila sama s sabo in ni bilo drugih, ki bi me razumeli in podprli, sem se začela spodbujati sama. Učila sem se sama s sabo lepo in dobro ravnati (to lahko počneš tako, da svoje misli, ki so sebi v podporo, tudi zapišeš - pisanje dnevnika). Pa tudi ljudje okrog mene so se v skladu s tem, ko sem spreminjala odnos do sebe, malo zamenjali. Boljši odnos do sebe, kot imam, bolj fajn ljudje se popajo name. Več možnosti kot si dam, več je prilike, da take ljudi spoznam.
3. Glede dejavnosti bi rada omenila prvo
REDNI RITEM SPANJA, ki je zame najpomembnejši za to, da se dobro počutim. ampak to je šele začetek. To pomeni, da ne spim preveč in ne premalo. Tam 6-8 ur, morda malo več, morda malo manj. Ko pa se mi je dogajalo, da sem v depri bežala v spanje, ker sem si mislila, da mi je spat še najlepše, ker se potem pa spet zbudim v enako preklet in težek dan, kot je bi tisti prej predno sem zaspala, pa se je zgodilo, da potem ponoči nisem mogla spat in sem bila brez ritma in posledično se je rušilo tudi moje razpoloženjsko ravnotežje. Torej ritem spanja rules on, ampak to je šele začetek.
Ko antidepresivi primejo in začutiš spet končno malo energije, se lahko znajdeš pred naslednjim problemom: Aha, mam malo več energije, kaj pa naj sedaj sam s seboj. Nič ne delam, grozni občutki. Še predno se to zgodi, ali pa takrat je potrebno poskrbeti za
koledarček opravil. Naredim si plan, kaj bom počel skozi dan. Postavim si cilje. Ne preveč visoke, pa tudi ne prenizke. Fino je vključiti notri kakšene dolge sprehode ali tek ali kolesarjenje ali kaj drugega od športnih dejavnosti, ki jih radi počnete, ker baje zelo pomagajo pri razpoloženju. Sama vem, da se včasih blazno težko spravim tečt, ampak že na sredi poti, sploh pa na koncu se počutim odlično, pa občutek mam, da sem nekaj zase storila. Morda v depri nekaj teh občutkov manjka, ampak vztrajnost dela čudeže. Prepričana sem, da se bo tudi veselje enkrat povrnilo, če ne drugega pa še vedno lahko grem jamrat na DAMOV forum in ni vrag, da ne bom dobila nekaj spodbud, ne? In vse uspešne, četudi majhne korake Igor33 omeni tukaj, jih bomo skupaj proslavljali in se jih veselili. Torej vse, kar ta trenutek naredim bolje kot enega poprej. Napredek v vsakem dnevu posebej. Če to proslavljaš in se tega veseliš, boš dobil energijo za nadaljne korake.
Posledica tega druženja na forumu je pogosto tudi ta, da se stkejo nova prijateljstva. Da človek dobi nove izkušnje skozi katere raste in ko se depra počasi umakne, problemi počasi uredijo, človeku vsa zadeva skupaj prične postajati vse večji izziv in se sprememb, ki so se posledično zgodile lahko celo veseli.
No toliko zaenkrat od mene.
Igor33, si potegnil morda kaj zase? Ima še kdo drug kaj za povedat? Bi kdo kaj predlagal?
